Že v romanih in kasneje v seriji Igra prestolov je bilo nič koliko nesmiselnih smrti. Ravno si se navadil in ti je lik prirasel srcu, že je na tak ali drugačen način storil bridki konec. Začelo se je z Eddardom Starkom in nadaljevalo skoraj z vsakim likom, ki je imel vsaj kanček možnosti, da si pridobi simpatije bralca oziroma gledalca. To takisto zdaj opažam v Zmajevi hiši, kjer luštni liki cepajo kot muhe. Pogosto nepričakovano. Ko si ves vesel, da je princ preživel padec v morje in smrt svojega zmaja, se nanj usuje toča puščic. Že mora biti tako, kajti čeprav so avtorji malo prilagodili knjižno predlogo in kateri lik, bistva ne morejo preobrniti. To pa je izumrtje zmajev ter zaton močnega zavezništva rodbin Targaryen in Velaryon.

V prvih dveh sezonah se je vojna kuhala, zdaj pa gre zares. Po številnih smrti princev in glavarjev pomembnih rodbin, Morska kača (Corlys Velaryon) izbojujejo Pirovo zmago na morju, medtem ko se kraljica Rhaenyra vrne v Kraljevo pristanek in sede na železni prestol. Daleč od tega, da to že pomeni konec vojne med »črnimi« in »zelenimi« saj je pred nami še dolgo obdobje bojev, prevratov in zarot.

Največja odlika tretje sezone niso le zmaji, temveč igralci. Rhaenyra in Alicent ostajata ujeti med osebnimi prepričanji in politično nujo, zato njune odločitve niso nikoli povsem črno-bele. Prav zaradi tega vojna deluje toliko bolj tragično.

Ob neki priliki sem dejal, da če ne bi bilo zmajev, potem zgodba nadvse podrobno opisuje, česa smo zmožni, ko se tepemo za moč in vpliv. Srednjeveško prerivanje je bilo polno atentatov, zarot in izdajstev. Nekaj podobnega se takisto dogaja zdaj. Le z manj odsekanimi glavami in mesarskega klanja na bojnih poljih. Če odmislim Superhikov naskok na Iran, Izraelsko mrcvarjenje Gaze in rusko pošiljanje vojakov v mesoreznico. Ko bi namesto avionov letali zmaji, prav velike razlike ne bi bilo. Vitez sedmih kraljestev, Igra prestolov in Zmajeva hiša so opomnik, da se v Zahodnjem, tako kot v našem zelo resničnem svetu danes, elita spopada za oblast. Ne glede na to, kdo konča na Železnem prestolu, navadni ljudje vedno ostanejo na cedilu.

Serija Zmajeva hiša bi bila čisto dovolj za osnovno potešitev krvi željnih, kajti nasilje ter takšne in drugačne zarote, so v ospredju. Ampak točno zaradi tega mi niti za trenutek ni bilo dolgčas. Dejstvo, da ni predvidljivosti, dogajanje skače iz ene skrajnosti v drugo, ne vpliva kaj dosti na potek zgodbe. Kljub temu se ta lepo razvija in predvsem teče. Ravno tako ni razvlečenosti. Ali pa je nisem opazil. Prizori niso predolgo in ko že misliš, da te bo začel razjedati črviček dolgočasja, nit skoči na drugi konec Zahodnjega. Tudi v tem je razlog, da se vam bo zdela serija »natrpana« in morebiti preveč pripovedno naravnana, saj so prizori »zabavne« brutalnosti in navdiha, postavljeni neposredno ob prizore, ki prikažejo odnose med liki. Morda le malce pretiravajo z zmaji. Ti so praktično v prvih treh delih tretje sezone povsod. A takšno je le moje mnenje. Morda so avtorji hoteli nazorno pokazati, da kraljeva rodbina brez njih v naslednjih stoletji občutno šibkejša.

Produkcijska raven ostaja izjemna. Vizualni učinki so med najboljšimi na televiziji, zmaji pa delujejo kot resnična bitja in ne zgolj računalniški dodatek. Tudi glasbena podlaga učinkovito stopnjuje občutek neizbežne katastrofe.

Tretja sezona končno izpolni obljubo, ki sta jo prvi dve šele gradili. Če je bil doslej Ples zmajev predvsem napoved katastrofe, zdaj gledamo njen krvavi vrhunec. To ni lahkotna fantazija, temveč tragedija o oblasti, maščevanju in ceni državljanske vojne.

The post Grozljivo nadaljevanje plesa zmajev! appeared first on Tehnozvezdje.

Znanstvenafantastika avtorjem nudi plodna tla za pripoved v prispodobah. Kaj bi, če bi in ko bi? Kadar smo na prelomnici, težko zanikam, da ene ravnokar ne preživljamo, se ideje okrepijo, kajti vedno je mogoče, da bo družbeni razvoj stekel v smeri nadrealnosti temnega vzporednega vesolja ali alternativne zgodovine. Vsaka podobnost z obnašanjem populističnih ali avtoritarnih »vladarjev« in samooklicanim borcem proti sprevrženosti elektronske glasbe je zgolj naključna. Ker je ameriško vrhovno sodišče razveljavilo polstoletno reproduktivno svobodo v obljubljeni deželi, se je marsikdo (spet) spomnil Dekline zgodbe. Ko vse bolj zanemarjamo klimatske spremembe in so vojne na različnih koncih tretjega kamna od sonca vse bolj verjetna, se lahko vprašamo. Ali je zgodba Petra Ocka fikcija ali napoved bližnje prihodnosti?

Moonhaven je pripoved o uničenem planetu. Temačnem, zastrupljenem, z razslojeno družbo, katere edino upanje so rezultati eksperimenta v koloniji na edinem naravnem satelitu. Tisoč tristo kvadratnih kilometrov tamkajšnje zelene zaplate je prepojene z vodo, zrakom, rastlinami in živalmi, kjer skladno z naravo uspeva družba, katere namen je najti tehnologijo in družbeno ureditev, ki bosta rešili planet. Čas se počasi izteka. Pod vodstvom domnevno postsingularne umetne inteligence IO, pri čemer je singularnost točka, ko sposobnost umetne nadvlada človeško inteligenco, so kolonialisti iznašli tehnologijo čiščenja umazane vode, ustvarili zdrav in trajnostni vir hrane ter našli način, kako preprečiti konflikte med posamezniki, še predno se zgodijo. Po treh generacijah je zato prišel čas, da se vrnejo in rešijo Zemlje v procesu »mostu«. Tu se začne zgodba. Nikar ne pozabite na najbolj pomembno. V človeški družbi nikdar ni nič tako, kot je videti!

Ker v koloniji ni zločinov (vsaj ni jih bilo) tam ni policije. Prej terapevti, ki v primeru stresne situacije poskušajo pomagati s tabletami za pozabo bolečine. Paul Sarno (Dominic Monaghan) je nekoliko izgubljen, ko se partnerjem Arlom (Kadeem Hardison) raziskuje sploh prvi umor. Pridruži se mu bivša vojaška pilotka in zdaj tihotapka Bella Sway (Emma McDonald), medtem ko sta na temni strani Tomm Schultz (Joe Manganiello) in kot kaže tudi šefinja kolonije Maite Voss (Ayelet Zurer). Vsi namreč niso navdušeni nad deljenjem tehnologije. Če se vam zdi Dominic Monaghan znan, se ne motite. Naj vam prišepnem, od kod. Merjadok Brendivinski!

Nisem najbolj navdušen nad zgodbami o prihodnosti, ki potekajo na Zemlji. Še manj, če gre za distopijo oziroma redko kombinacijo z utopijo. Natanko to imamo. Distopijo spodaj na planetu in utopijo zgoraj na Luni. Mimogrede, kolonisti kaj je gor in kaj spodaj, razumejo diametralno nasprotno, kar morda kaže na njihovo drugačnost. Če boste vprašali. V koloniji je težnost enaka zemeljski, drugje na Luni ne, zato so rojeni zgoraj telesno pripravljeni za življenje na Zemlji. Zdaj pa k bistvu in bolj na kratko. Kljub načeloma zelo predvidljivi zgodbi, je dovolj nepredvidljiva in je hkrati produkcijsko na dovolj visoko ravni, da je gledljiva in razen na trenutke, ne pretirano dolgočasna. Ker je nisem našel na nobeni pri nas dostopni storitvi pretočnega videa, vam jo težko priporočam, ne da bi me obtožili piratstva.

Kaj: Utopično distopična serija Moonhaven (Zavetje na Luni)

Kje: SAJ VEŠ KJE! (sicer AMC+)

Ocena 3,5: Prvi deset minut sem zavijal z očmi, nakar mi je zgodba postala zanimiva in nepričakovano celo dobra. Od tu dokaj visoka ocena!

Priporočilo: Pripeti se prizor, ki zelo, a res samo zelo, občutljivim ne bo najbolj »prebavljiv«. Toda izredno redko. Večinoma je namreč zgodba politično in tudi drugače korektna.

The post Moonhaven: Hipiji na Luni (#napovednik) appeared first on Tehnozvezdje.

Igralec Oscar Isaac, nazadnje smo ga gledali v filmu Dune in še prej v treh zadnjih Zvezdnih vojnah, se je odlično lotil lika z disociativno motnjo identitete, katerega ena od osebnosti je avatar egipčanskega boga lune Honsuja. Malce googlanja pokaže, da ni bog, temveč bitje od nekod drugje, najbrž je najboljši opis »iz druge dimenzije«, ki so jih Egipčani častili kot svoje bogove. V našem prostoru-času ne morejo fizično obstajati, zato si poiščejo avatarje. Pa ne modra visoka bitja iz istoimenskega filma, čeprav v nekem trenutku v prvem delu slišimo takšno primerjavo. Honsu ni imel sreče. Za avatarja si namreč najprej izbere Arthurja Harrowa (Ethan Hawke), ki je zdaj glavni negativec in častilec boginje Ammit, in nato ameriškega plačanca Marca Spectorja, v katerem »živi« najmanj še prijazen in nad Egiptom navdušen angleški prodajalec spominkov Steven Grant. Ko njegova osebnost prevzame telo, se Honsu »prime« za koščeno ptičjo glavo in potarna, »da je idiot spet glavni«. 

Zapletena zgodba postane še bolj zapletena, ker ni popolnoma jasna ločnica med dobrim in zlom. Bog lune je v seriji maščevalec. Bolj kot preprečevanje zla ga zanima maščevanje. Ammit bi zlo izkoreninila za vse večne čase. Ubila otroka, če je treba, ker naj bi ta v svojem življenju storil nekaj slabega. Primerna iztočnica za enega od dialogov med Grantom in Harrowom. Ravno tako je zanimivo, da se Honsu pri poslanstvu zanaša na Spectorja, medtem ko ima njegov nasprotnik sekto privržencev. Ti želijo najti grobnico boginje Ammit in jo oživiti. V tej godlji se znajde Grant. Spi priklenjen na tram s peskom okoli postelje in lepilnim trakom preko vrat, da bi dojel, ali se je med spanjem oddaljil iz stanovanja. Kar je mimogrede bedasta ideja. Kot da njegove druge osebnosti ne bi znale odkleniti ključavnice in skočiti prek peska? Natanko to se zgodi, saj ima občasno luknje v spominu, kar dokazuje, da se morda zaveda duševnih težav. Zanimivo pa je, da je v stripih Spector prvotna in Grant drugotna osebnost. Glede na sposobnosti, ki jih prvi ima in jih drugi nima, kaže, da je tako tudi v seriji, le da so se scenaristi odločili zgodbo začeti v trenutku, ko ima telo dlje časa pod kontrolo Grant. Dober »zaplet«, mar ne!

Psihološki triler z elementi grozljivke se kmalu spremeni v nekaj bližje filmom o mumiji. Naš junak sam nima nadnaravnih moči, te dobi, ko njegovo telo povoji spremenijo v Moon Knighta ali v Mr. Knighta, če preobrazbo sproži Grant. Toda prizorov v kostumu je relativno malo, saj scenaristi bolj kot na junaštvo in posebnih učinkih gradijo na zapletenem odnosu na liniji Honsu, Spector in Grant, v katerega se pogosto vključita Harrow in Marcova žena arheologinja Layla El-Faouly (May Calamawy). Brez poznavanja stripov je zato serijo težje spremljati. V nekem trenutku sem zaustavil predvajanje in začel prebirati podrobnosti stripovskega junaka, da sem lahko dogajanju kolikor toliko normalno sledil. Marsikdo se bo tudi strinjal, da Grant na trenutke preveč na dolgo moralizira in se po nepotrebnem prebira z lastnim odsevom. Malce dinamike, akcije in razlage ozadja gotovo ne bi škodovalo.

Če se sprijaznim s pomanjkanjem akcije in poudarkom na dialogih, potem ostane odlična igra predvsem Isaaca, dobra scenografija redkih akcijskih prizorov in povprečna kamera. Trenutek zamenjave osebnosti, ko kamera zamrzne bližinski posnetek in nato skoči na trenutek, ko telo spet prevzame Grant, medtem zlahka preteče več dni ali pa le nekaj minut, bi lahko izvedli drugače, bolj nazorno in domišljeno. Kljub temu je dogajanje v prvem delu dovolj napeto, da pritegne in dejansko padeš noter, saj hočeš izvedeti več. V drugem delu, ko so stvari že do nekje znane, so trenutki s preobiljem moraliziranja, zaradi katerega lahko občutite dolgočasje. Do konca sezone so še štirje in močno upam, da dolgočasje ne bo prevladalo!

Kaj: Serija Moon Knight spremlja še en lik iz Marvelovega vesolja.

Kje: Pretočna storitev Disney+ (do poletja SAJ VEŠ KJE!)

Ocena 3: Navdajajo me mešani občutki, saj najprej padeš notri, nato se ti poraja cel kup vprašanj in ko nanje ni pravega odgovora, začneš počasi zgubljati zanimanje.

Primernost: Bolj kot ne za vse, čeprav je nekaj nazornih prikazov nasilja.

The post Moon Knight: Vzhičenost nad prvim delom začne hitro kopneti! (#videonapovenik) appeared first on Tehnozvezdje.

Najbolj drastično se je iztrebljanja lotil Skynet v seriji filmov Terminator z vojsko morilskih strojev. Legendarnemu rdečeokemu računalniku Halu 9000 iz 2001: Odiseja v vesolju je njegov človeški stvarnik zabičal, da mora vedno slediti zapisanemu v programski kodi, zato je bil prisiljen v odstranitev posadke, ki ga je hotela izključiti. Tudi v filmu »Jaz robot« je umetna inteligenca dojela, da lahko planet zaščiti z uničenjem najhujših škodljivcev, v trilogiji Matrica pa nam je namenila vlogo živih baterij. Do podobnega zaključka je umetna inteligenca, ki so jo paradoksalno zgradili za zaščito, prišla tudi v seriji »Brave New World – Krasni novi svet«. Uničenje ali pa popolna podreditev posameznika utopični družbeni ureditvi. Pokaže pa se, kako destruktiven je lahko v tej en sam osebek, ki se noče ali ne more podrejati!

Serija v prvi sezoni relativno dobro sledi istoimenski noveli, ki jo je leta 1931 spisal angleški literat Aldous Huxley. V časih, ko je bil seks v javnosti tabu, je bralce presenetil s podrobnim opisom družbe, kjer bodo družino, monogamijo in bolečino zamenjale sreča, lepota, mladost in medsebojno »obdarovanje« z užitki brez omejitev. V knjigi je temelj tega droga za srečo »soma«, v seriji pa kot »dežnik« pravičnosti nad vsem bedi še umetna inteligenca Indra. Za nove »osebke« poskrbi genetika in umetni »maternica«, rodijo pa se v pred definirano družbeno skupino – kasto. Na vrhu so alfe, na dnu pa epsiloni. Delavci z omejeno inteligenco za alfe in bete skoraj nevidni, če pa jih že opazijo, se sprašujejo, ali sploh razmišljajo. Zelo podobno kot nekateri belci še vedno menijo o drugih rasah!

Epsiloni so popolnoma podrejeni in se na trenutke obnašajo kot roboti. Vsi drugi sicer imajo več razsodnosti, vendar jih soma ves čas omamlja z občutkom sreče. Kontaktne leče pa jim poleg povezave in dodane resničnosti, dajo še možnost, da gledajo skozi oči kogarkoli, kar vse izkorišča Indra za ustvarjanje kolektivnega mišljenja. Zelo podobno kot v kolektivu Borgov (Zvezdne steze), samo ne tako invazivno. Individualizem, monogamija v spolnosti, zasebnost, denar in zgodovina so kletvice in nekaj in nesprejemljivo v srečnem družbenem telesu Novega Londona. Mesta Svetovne države (World State), kjer se dogaja večino zgodbe.

Na drugi strani oceana (današnje Združene države) je tematski park Savage, kjer živijo divjaki in kamor morajo enkrat v življenju iti vse alfe. Tam je življenje, kot smo ga vajeni, z družinami, vero, bolečinami rojstvi, predvsem pa prežeto z nasiljem. Ko ga obiščeta socialni delavec Bernard Marx s spremljevalko Lenino Crowne, izbruhnejo nemiri, saj je ljudem dovolj, da jih ves čas gledajo prišleki od drugje, ki se obenem imajo še za večvredne. Uspe jima zbežati, domov pa odpeljeta Johna, sina ženske iz Novega Londona, ki se nekoč zaradi nosečnosti in sramu ni mogla vrniti. John je tujek v novem okolju, njegova dejanja pa zanj destruktivna, saj čeprav tega v bistvu noče, vpliva na revolucijo, ki jo sprožijo epsiloni. Možna pa tudi je, da je cela zarota pronicljiv načrt Indre, ki v nekem trenutku ugotovi, da je za planet bolje, če nas ne bi bilo!

Kot mnogo dobrih vsebin je tudi ta serija narejena za storitev pretočnega videa, pri produkciji pa niso varčevali. Ni pretiranih poenostavitev, kot je na primer snemanje v praznih garažah iz betona in kovine, ki naj bi bile nečloveške zgradbe na tujih planetih (Potepuška kraljica, Killjoys, Temna snov in nekatere druge serije kanala SyFy). Ker zgodba temelji na dobrem knjižnem delu, ni banalna, zato za poživitev ne potrebuje pretirano poudarjene akcije. Le podrobno scenografijo in kostumografijo ter odlično igranje. Nastala je izredno dobro posneta serija, kjer zgodbo lepo teče iz epizode v epizodo, je razumljiva, ima rep in glavo in ni dolgočasna, podprta z izborom zanimivih igralcev, med katerimi ima obrobno vlogo tudi Demi Moore.

Serija je izrednega pomena za sodobna vprašanja o vplivu novih tehnologij predvsem umetne inteligence na človeško družbo. Ni se treba bati njene zlobe, prej naše, ki se bo zrcalila v skrbi, da bi nas obvarovala. Zaključek prve sezone je zato nekoliko nepričakovan in bo škoda, če se ne bodo odločili tudi za drugo sezono!

Kaj: Brave New World

Kje: storitev Peacock (oziroma saj veste kje!)

Ocena: 4 (ker nudi drugačen pogled v distopijo od drugih podobnih serij).

The post Orgije, popolna družbena hierarhija in droga sreče v krasnem novem svetu! appeared first on Tehnozvezdje.

Michael mi gre občasno, ko začne moralizirati, hudo na živce in gotovo je ne bi mogel prenašati vsak dan vse življenje. Po drugi strani pa je glavna protagonistka serije tako zelo drugačna od vseh likov serij »Trek«, da mi je pravzaprav pri srcu. Ampak ženščina odgovorna za smrt obeh svojih kapitanov, posredno za smrt kapitanke, uzurpatorja iz vzporednega vesolja pa je lastno ročno porinila v »brezno« brez povratka. Nepojmljivo! Večina likov serije je bolj človeških, še najmanj Saru, ki je utelešenje načel federacije planetov ter vmesni člen med tokratno serijo in serijami, ki v kozmičnem času potekajo pred ali kasneje. Ampak o tem sem govoril že lani, ko me je navdušila prva sezona serije, ki se je prevesila v drugo.

Klingoni še vedno menijo, da so večvredni od drugih, a vojne s Federacijo planetov je konec. Se pa zato nekaj čudnega dogaja v galaksiji. Tu in tam udarijo bliski rdeče svetlobe naslutene energije, nepredstavljivo velike pa so tudi razdalje med njimi. Logika odpove, dogajanje je videti nenaravno, kot bi se oglašala božanska bitja. Raziskovanje se loti Pike z Enterprisom, vendar »kripa« oziroma najbolj napredna ladja federacije doživi katastrofalno okvaro in Pike se hočeš nočeš preseli na Discovery. Ta ima še vedno delujoč »sporni« pogon. Federacija njegove uporabe zaradi neetičnosti ne odobrava, saj ga lahko »upravlja« le genetsko spremenjen glavni inženir Paul Stamets. A Pike sklene, da so bliski takisto presodnega pomena in Discovery spet hipno skače iz ene točke vesolja na drugo. V dveh epizodah so raziskali dve lokaciji in našli ljudi, ki jim je bilo treba pomagati. Kot bi bili bliski klici na pomoč. Najprej preživelim na »skreširani« bolniški ladji, potem pa ljudem na 150 svetlobnih let oddaljenem planetu Novi raj, ki jih je »nekaj« skupaj s cerkvijo skrivnostno prežarčilo z Zemlje med tretjo svetovno vojno, zdaj pa naj bi jim dobesedno »nebo padlo na glavo«. Oziroma skupek radioaktivnih meteoritov z zlim namenom povzročiti jedrsko zimo. Michael je v prvi epizodi hudo ranjena in v stanju haluciniranja, se ji prikaže rdeči angel – no bolj je videti kot demonski angel s štrclji namesto kril. Izkaže se, da so ga videli tudi ljudje na Novem raju, ko so se na Zemlji skrili v cerkev in čakali na svoj bridki konec oziroma na bombnike z jedrskim orožjem. Zabeležila pa ga je tudi kamera na čeladi vojaka v njej. Kaj za vraga pa je »rdeči angel«, kakšne namene ima in od kod se je vzel?

Znalci dogajanja v serijah so hitro našli možno in zelo verjetno razlago. V prvi sezoni je tako mimogrede omenjeno sektor v beta kvadrantu, saj so ga okupirali Klingoni, kjer je pred 200 tisoč leti vladala napredna civilizacija Ikonianov. Nihče ne ve, kakšna so bila bitja, razen tega, da niso potrebovali zvezdnih ladij, saj so razvili portale, preko katerih so hipno prišli kamorkoli. Vsaka podrobnost s serijo Zvezda vrata je zgolj naključna. Ampak res! Ker so se lahko Ikoniani pojavili tako rekoč iz zraka, so se jih druge manj razvite civilizacije bale. Tako zelo, da so jih imeli za demone zrake in teme, ki jih je treba uničiti. In so jih. Iz orbite so na njihov domači planet zmetali zvrhan koš bomb in ker Ikoniani niso imeli ladij, se niso mogli braniti. Civilizacija je bil uničena, ampak nekaj jih je morda pobegnilo skozi portale. Te so omenjeni vsaj dvakrat. Med dogajanjem »Generacij« je sektor del nevtralnega področja med Federacijo in Romulanci. Ekipa z Dato na čelu se prežarči na opustošen planet, kasneje se izkaže, da gre za domači planet Ikonianov, ter uniči tamkajšnji portal, da ga ne bi dobili v roke sovražniki. Nekaj podobnega pa »kasneje« v zvezdnem času naredi Jem’Hadar in ekipa z vesoljske postaje Deep Space 9, ko portal najdejo daleč na drugem koncu galaksije. Podlaga torej je, za potrditev pa bo treba počakati, da bo v etru kaj več kot le dve epizodi druge sezone.

Pa tudi če se bo na koncu izkazalo, da je v ozadju bliskov nekaj tretjega, je tudi druga sezona vredna ogleda, tudi če niste zaprisežen »Traki«. Posneta je namreč visoki kakovostni ravni, liki so odlično zastavljeni, dialogi med njimi večinoma dodelani ter na mestu, posebni učinki in akcijski prizori pa primerljivi z dobrimi akcijskimi filmi. Občasno člani federacije še vedno moralizirajo in preveč častijo prvo direktivo, a pokažejo, da so ljudje, da se lahko motijo, da imajo slabosti, pa tudi, da gredo na WC, se zaljubijo in da znajo tudi travmatizirati. Ker gre za serijo tudi oprostimo, da občasno zgodba prehitro skoči naprej, ne da bi bilo prejšnje dogajanje dovolj razjasnjeno.

The post Star Trek Discovery: Bo druga sezona celo boljša od prve? appeared first on Tehnozvezdje.

Nekaj malega pa bo treba vseeno povedati o filmu, kajti nekateri ga ne poznajo. Slika fantazijsko prihodnost parka za odrasle, kjer te lahko počnejo s človeku podobnimi roboti, kar si želijo. Ubijanje kar tja v tri dni in izživljanje spolnih fantazij v okolju divjega zahoda, evropskega srednjega veka ali rimske antike. Človek lahko robotu naredi, kar hoče, ta pa mu ne more škodovati. Kdo zmaga v dvobojih je torej jasno, roboti pa se takisto ne morejo upreti nobeni zahtevi. V osnovi je serija jako podobna, le da slika svet divjega zahoda. Park je odprt že tri desetletja, ima svoje skrivnosti in večji načrt, ki pa še ni znan, roboti pa so skoraj kot ljudje. Njihov snovalec, igra ga Anthony Hopkins, jim je dodal spomine, sanjanje in še kaj, ter jih stalno nadgrajuje, da so nam vse bolj podobni. Kakšen je njegov skriti načrt, pa še ni znano. Morda po zaključku prve sezone serije, za katero si HBO obeta, da bo večja od Igre prestolov, bo znanega več. Pod dveh delih pa je nekaj malega že znano, zato lahko povlečeno vzporednice z resničnim tehnološkim razvojem. Da nam bodo roboti kar se da podobni, bodo morali imeti umetno inteligenco, nad spomini resničnih ljudi. Robotom v seriji vsakič po zaključku vloge izbrišejo spomine, jih resetirajo, a nekaj jih zadržijo v podzavesti, da so njihovi odzivi čim bolj človeški. Očitno pa jih vedno ne morejo povrniti na tovarniške nastavitve, kajti takšne robote zaklenejo globoko v nedrje nadzorne zgradbe. Nekaj je šlo narobe, robot se je pokvaril. Oni, ki ostanejo, zaradi nadgradnje, ki se je razširilo med njimi, dobivajo prebliske prejšnjih vlog in vsaj Dolores, najstarejša med vsemi, je že ubila muho, In lagala nadzorniku, da ne more škodovati živemu bitju. Oder je torej postavljen, da se zgodba razvije v različne smeri.

Smeri pa so enake, kot one, o katerih razmišljamo vsaj dan, ko gre za tozadevne tehnikalije. Kaj bomo s človeku podobnimi inteligentnimi roboti, ko jih bomo enkrat znali narediti. Zagotovo ne bodo le delavci za tekočimi trakovi, tovrstni parki za odrasle so več kot možni. Zakaj pa ne, ko ne kršijo nobenih obstoječih zakonov. Ubijanje robotov po današnjem razumevanju stvari, je kot streljanje v tarče ali stare stroje. Takisto ni nobenih ovir za seks z roboti, če se le ne bodo preveč ločili od ljudi. Ampak skrajni cilj je verjetno nekje druge. Ako velja teza, in to je ena od možnosti skritega načrta v omenjeni seriji, da lahko umetna inteligenca deluje nad spomini resničnih ljudi, potem je cilj jasen. Nesmrtnost v robotskem telesu in duša v robotskih možganih. To ne bo Data iz Zvezdnih stez, temveč jaz ali vi, ki bomo obstajali za vekomaj oziroma, vsaj dokler ne bo zmanjkalo energije. Morda pa se motim in se bo robotom tudi v seriji, kot v filmu “zmešalo” in bodo prevzeli nadzor nad parkom ter pobili vse živo. Večino kart je namreč še skritih.

The post Ko so v ospredju ženske prsi in pištole appeared first on Tehnozvezdje.