Nedvomno so tudi v podjetju samem ugotovili, da s prejšnjo taktiko ne bodo nikoli več preobrnili trenda, ki je kazal samo še navzdol. Ni nobene garancije, da jim bo to uspelo z novo, a prvi žametni telefon je vreden pozornosti. Kovinska konstrukcija, ki je po sredini zelo tanka, in se vanjo s sprednje in zadnje strani elegantno steka zaobljeno steklo, naredi res dober vtis tako na oči kot na dlan. Tudi zgoraj in spodaj je telefon lepo zaključen, skoraj ravno, a ne povsem. Zadaj pa ni zdaj že klasične in zelo redko estetsko prijazne ploščice s fotografskimi objektivi. Ti so pri Velvetu samostojni, sicer v liniji, in le eden izstopa iz siceršnje debeline telefona. Celotno podobo malo kazi le zareza v zaslonu, mislim, da bi luknjica v levem ali desnem kotu izpadla veliko lepše. Vseeno pa je telefon pravi užitev držati in uporabljati, tudi zato, ker je nenavadno ozek (na račun precejšnje dolžine). Zaslon sicer nikjer ne gre povsem do roba, a to niti ne moti. Na žalost pa je telefon v Sloveniji naprodaj samo v najmanj zanimivih barvah – črni, kakršen je bil tudi testni primerek, in srebrni. Zadevo namreč izdelujejo še v nekaj res atraktivnih opcijah. Res pa je, da s črno ni kaj dosti narobe, da se na njej prstni odtisi ne poznajo pretirano in da bo marsikdo tako ali tako ves čas imel telefon v ovitku.

Za razliko od serije G je to izdelek srednjega cenovnega razreda. Nekoč je malo manj kot 600 evrov (v prosti prodaji, a v resnici je relevantna operaterska cena z vezavo, ki v seštevku obrokov znese približno 450 evrov ali še manj) pomenilo nastopanje v višjem razredu, a teh časov že nekaj let ni več. Toda LG-ju je treba priznati, da niti niso sklepati veliko kompromisov za dosego želene cene. Najbolj očitna sta procesor in foto-video sklop, pa tudi pri teh dveh vidikih Velvet ni slab, samo pač ne ogroža tistih, ki stanejo 800 ali 1000 evrov. Obstaja v dveh izvedbah. Osnovna ima procesor Snapdragon 765G in z njim tudi podporo za omrežja 5G. Za nekatere trge, tudi slovenskega, pa so pripravili različico LTE s predlanskim Snapdragonom 845, ki je po zmogljivostih približno na enaki ravni. V obeh primerih je zraven šest gigabajtov pomnilnika, kar je malce manj od zdajšnje norme celo v srednjem razredu, a še vedno dovolj. Nisem namreč opazil kakšnih težav ali ustavljanj, v bistvu je telefon še bolj odziven in med vsakdanjo uporabo izkazuje manj zatikanj kot Oneplus Nord s 765G. Na porabo baterije seveda vplivajo še drugi vidiki, a tudi tu se odreže podobno, saj je zaloge dovolj za približno dan in pol resne uporabe, pa tudi poraba v času neaktivnosti je dokaj zmerna. Prikazovanje ure in informacij na izključenem zaslonu jo malce poveča, pa tudi ne prehudo.

Zaslon OLED z diagonalo 6,8 palcev pri razmerju 20,5:9 se izredno lepo vklopi v dizajnerski del in naredi enako dober vtis. Je namreč živahen in svetel, seveda tudi s pravo črnino. Točno tak, kot od OLED-a tudi pričakujemo. Nima hitrejšega osveževanja (90 ali celo 120 Hz) in tudi ne ponuja ločljivosti QHD, pa vendar nisem zares pogrešal ne enega ne drugega. Telefon je toliko zmogljiv in odziven, da je prikazovanje vsebine tudi pri 60 Hz dovolj tekoče, višjo ločljivost pa se da opaziti zgolj pri določenih vsebinah. Edino, kar me rahlo moti pri zaslonu, je njegova pretirana razpotegnjenost. Kot rečeno, bi se mi zdelo bolje, če bi bil telefon in s tem zaslon malo krajši. Videi na Youtubu imajo pri tem razmerju stranic precej črnine ob strani, raztegnjeni čez cel zaslon pa so precej porezani. Po drugi strani pa seveda odlično izpadejo filmi (na Netflixu in iz drugih virov). Da se skoraj isti učinek »skrajšanja« zaslona doseči s skrivanjem zareze. Še vedno so zgoraj, na črni podlagi ura, podatki o omrežju, bateriji in ostale ikonice, slika pa se ustavi malo nižje. Vendar ne v vseh aplikacijah, določene se vseeno razbohotijo čez cel ekran, med njimi tudi Youtube.

Velika večpredstavnostna prednost tega telefona pred kakšnim drugim je v zvočnikih in izhodu za slušalke. Zvočnika ponujata stereo zvok in precej solidno kakovost, čeravno ne povsem na nivoju najboljših iPhonov ali Galaxyjev. Izhoda za slušalke pa se bodo razveselili vsi, ki prisegajo na kabel za kar najboljši zvok. Tokrat sicer pri LG-ju niso vgradili »četvernega« pretvornika iz digitalnega v analogni signal, s kakršnim so se ponašali nekateri modeli iz serij G in V, a vseeno je zvok dober. Enako velja za čitalnik prstnih odtisov v zaslonu. Ta reagira brez vnaprejšnjega »zbujanja« telefona in je hiter ter izredno zanesljiv, pa še med različnimi animacijami je mogoče izbirati.

Še nekaj drugih, ne povsem standardnih lastnosti ponuja Velvet. Ohranja možnost razširitve prostora za podatke (sicer čisto solidnih 128 GB) s kartico microSD (vendar na račun druge kartice SIM), odporen je proti vdoru vode ali prahu po standardu IP68, ponaša se celo z vojaškim standardom za vzdržljivost in se lahko polni brezžično. Ne zelo hitro (9W), kar velja tudi za polnjenje po kablu (15W), a vsaj na voljo je ta možnost in osebno se mi zdi dobrodošla in priročna. Opremljenost te naprave je tako precej dobra in skoraj ne zaostaja za nekaterimi, mnogo dražjimi.

Razlika do teh je – žal – v fotoaparatu. Ta ima na zadnji strani tri objektive, od teh dva dejansko uporabna, in tretjega, ki je samo v pomoč prvima dvema. Glavni in tudi edini, ki malo štrli iz siceršnje ravnine zadnje strani, ima tipalo z 48 milijoni pik. Menda Samsungovo, ne Sonyjevega kot mnogi tekmeci. Drugi objektiv pa je ultraširokokotni, vendar z osemmilijonskim tipalom. Tretje, petmilijonsko tipalo, je zgolj za merjenje globine oz. razdalje do motivov. Precej očitno je dizajn telefona nekoliko narekoval število »kamer« in izbiro komponent zanje. Pri glavni se je tako še nekako poklopilo, da je vse skupaj v povprečju razreda, širokokotni pa bi morali dati na voljo več prostora, da bi ustrezno zadihala in dala boljše rezultate. In namesto »globinskega« tipala bi lahko vgradili še teleobjektiv. Vse to bi seveda pomenilo večje izbokline in do določene mere pokvarjeno estetiko »kapljic« na zadnji strani, toda fizika je še vedno pomembna, vsega se (še) ne da rešiti s programsko opremo.

Fotografije z glavnega objektiva so solidne. Barve so dokaj realistične in tudi kontrasti niso pretirani, celo intenzivnost ostrenja robov so v LG-ju nekoliko zmanjšali, enako velja za poudarjanje barv in nižanje dinamičnega razpona v načinu »umetne inteligence«. Prav dinamika bi bilo lahko v marsikaterem primeru boljša, saj načinu HDR ne uspe odpraviti vseh presvetlitev. Detajli so lepo prikazani in za preklop na polno, 48-milijonsko ločljivost (za kar je treba v nastavitve fotografske aplikacije), večinoma niti ni potrebe. Makro objektiva tu ni, a se da kar blizu priti tudi z glavnim. Nočni rezultati so nekoliko slabši kot dnevni in tudi v primerjavi z nekaterimi drugimi telefoni za podobno ceno, pri čemer »nočni pogled« situacijo nekoliko izboljša, a prav tako ni enako zmogljiv kot ponekod drugod. 16-milijonski selfijevski fotoaparat je v dobri svetlobi zelo dober, s presenetljivo veliko detajli in solidno dinamiko, ob padanju svetlobe pa se slika hitro “zmehča”.

Fotografirati je mogoče tudi z ročnimi nastavitvami in z zapisovanjem v način RAW, vendar rezultati niso spektakularni. Z zniževanjem osvetlitve za tretjino ali dve tretjini zaslonke se da izogniti marsikateri presvetlitvi, vendar je potem vse ostalo na fotografiji zelo temno. Če uporabnik to poskuša popraviti v datoteki jpg se hitro prikrade veliko šuma in detajli so slabi, zapis RAW pa da tako »ubite« barve, da jih je skoraj nemogoče spraviti do nečesa kolikor toliko živahnega, kaj šele približno podobnega resničnosti. Zaradi opisanega in ker to tudi ni telefon, namenjen fotografskim entuziastom, je realnost taka, da se bo večina uporabnikov pretežno zanašala na samodejni način. Ta pa daje, kar daje. Solidne, včasih tudi dobre, nikoli pa vrhunskih rezultatov.

Podobno kot za fotografije velja za video z glavnega objektiva, ki omogoča snemanje v 4K (pri 30 sličicah na sekundo). Njegovo kakovost bi še najlažje opisal kot sprejemljivo. Barve so znova nekoliko medle in detajlov je manj kot na fotografijah, umirjanje slike pa ni povsem zvezno, temveč vse skupaj malce poskakuje. Tu pa so ročne nastavitve in kakršne koli dodatne možnosti izpadle s seznama. Zadeva je uporabna, a smo pri nekaterih prejšnjih LG-jevih telefonih videli že precej več osredotočanja na video zmožnosti. Tokrat je zasledovanje nižje cene najbolj udarilo prav po tem področju.

Ultraširoki objektiv na žalost kar precej zaostaja pri kakovosti tako fotografij kot še posebej videa. Detajlov je bistveno manj, barve niso povsem enake in še nekoliko manj živahne, na robovih je optika precej slabša. Video, ki je zgolj v polni visoki razločljivosti, pa je sploh povprečen, in bi ga sam uporabljal samo takrat, ko nečesa z glavnim objektivom res ne bi mogel zajeti (ker je preširoko). Portretni način sem tudi že videl v precej boljši izdaji, tudi pri istem proizvajalcu, zato se mi tretje tipalo, kot še pri marsikaterem telefonu, zdi v veliki meri odvečno. Želel bi si še boljšega vmesnika za preklapljanje med različnimi načini v fotografski aplikaciji in dostopa do nekaterih možnosti brez »skakanja« v nastavitve.

Programska oprema, ki temelji na Androidu 10 (hvalabogu!), je v splošnem prijaznejša in lepša od prejšnjih LG-jevih preoblek, na voljo je najnovejši način upravljanja sistema s potegi prstov namesto navideznih tipk. Še vedno so se trudili ponuditi določene dodatne možnosti in nekatere dejansko so dobrodošle, denimo pri nastavljanju glasnosti in zvočnih izhodov, pri delu s posnetki zaslona, všeč mi je, kako se ikone v obvestilnem polknu prestavijo na spodnjo polovico zaslona, za sporočila je nameščena kar Googlova aplikacija, tudi ura in obvestila na izključenem zaslonu (Always-on display) so v redu, na nekaterih drugih področjih pa je vse skupaj uporabniku malo v napoto. Fotografska aplikacija je dober primer tega, tudi privzeta tipkovnica ne ponuja dobre izkušnje. Upajmo, da bodo posodobitve ažurne, in bo vse skupaj kar lep korak naprej.

Velvet je LG-jev daleč najboljši poskus v zadnjih letih, mogoče kar od G2 naprej. Telefon deluje enako prestižno kot tisti, ki stanejo tisoč evrov ali več, in prinaša skoraj vse, kar bi pričakoval običajen uporabnik, ki ni obremenjen s »specifikacijami«. Edino, česar bi si še želel do skorajšnje popolnosti v tem cenovnem razredu, je malo boljši fotoaparat. In osebno bi raje videl, če bi bil telefon za cm krajši (nižji). A vseeno me je Žamet lepo presenetil in upanje na preobrat ostaja.

HVALIMO:

• Ohišje daje prestižen občutek
• Barvit in svetel zaslon OLED
• Stereo zvočnika in izhod za slušalke
• Odlična in priročna prepoznava prstnih odtisov
• Brezžično polnjenje, reža za pomnilniško kartico in vodotesnost
• Dovolj zmogljiv kljub predlanskemu procesorju
• Cena (pri operaterjih)

GRAJAMO:

• Verjetno za marsikoga nekoliko predolg
• Fotoaparat ni nič posebnega
• Dokaj počasno polnjenje

The post LG Velvet: Prestiž in lastnosti višjega cenovnega razreda appeared first on Tehnozvezdje.

P smart Pro je nekakšna nadgradnja modela P smart Z, ki smo ga že testirali pred nekaj meseci, v določenih vidikih pa je tudi degradacija v primerjavi z njim. S sprednje strani sta telefona enaka. Večino površine zaseda zaslon LCD z diagonalo 6,59 palcev. Fotoaparata ni videti nikjer, ker se motorizirano pripelje iz ohišja, kadar ga uporabnik prikliče. Z je bil doslej prvi in edini Huaweijev telefon s tako rešitvijo. Prva resna razlika v primerjavi z Z-jem, je ogrodje ohišja, ki je tu kovinsko, ne plastično. Zadnja stran je verjetno iz pleksija in vsekakor ne deluje tako premijsko kot pri dražjih telelefonih z naprednejšim steklom. Čitalnik prstnih odtisov je tokrat ob strani, kar je priročna postavitev, zadaj pa so trije fotografski objektivi namesto dveh, vendar bi temu še vedno težko rekel »trojna kamera.« Več o tem kasneje, poglejmo še v drobovje. Tam kraljuje enak procesor, Kirin 710F, je pa več pomnilnika. Tako delovnega (šest gigabajtov namesto štirih) kot za shranjevanje podatkov (128 GB namesto 64 GB). Toda poslabšanje se je zgodilo pri nekaterih drugih lastnostih. Modula za brezžično omrežje in bluetooth sta starejšega datuma, podpirata standarda n in 4.2 namesto ac in 5.0. Potem pa je tu še največja izguba – odsotnost čipa in antene za NFC, kar pomeni, da je telefon neuporaben za brezstično plačevanje in javni prevoz, pa tudi za enostavno seznanjanje z drugimi napravami. No, vsaj priključek je USB-C in še celo klasične slušalke se da uporabljati brez kakšnega vmesnega člena.

Kot že P smart Z se mi to ne zdi mobilnik za vsakogar. Je preprosto prevelik. Narejen je sicer dobro in trdno, prepričan sem, da bi preživel kakšen padec na tla. Motorizirani fotoaparat bi se lahko posravil bol po linijah, ne malo zamaknjeno, kar pa na funkcionalnost ne vpliva. Kljub skriti kameri zaslon ne gre povsem do roba (spodaj pa sploh ne) in zgornji zvočnik je zgolj za klice. Spodnji pa tudi ni nič posebnega, dokaj tih in brez basov. Zaslon je tipičen huawejevski (ali honorjevski) iz nižjega ali srednjega razreda. Na pogled je lep in barvit, bela kar malo bode v oči, sta pa svetilnost in dinamični razpon omejena. Nekateri konkurenti za tako ceno že ponujajo zaslon OLED, ki je v vsakem primeru superioren dotičnemu LCD-ju. Tudi prepoznavo prstnih odtisov, integrirano v zaslon, smo že videli v tem razredu. Ne trdim, da je odločitev zanjo nujno boljša, ker so poceni rešitve še vedno dokaj počasne in ne najbolj zanesljive, je pa zanimiva. Stransko tipalo je kljub temu v redu, čeprav je ozko odklepa brez težav, ne stori pa tega tako hitro, ko smo bili navajeni pri čitalnikih na zadnji (ali nekoč, preden so se zasloni raztegnili, sprednji) strani telefona.

Hitrost je kar solidna in pomnilnika dovolj, lahko pa sistem kdaj za kakšno desetinko sekundo zastane, če so zahteve uporabnika prehude. Baterija s kapaciteto 4000 mAh obljublja dolgo delovanje, a teh obetov ne izpolni popolnoma. Težko je priti do dveh polnih dni brez vmesnega polnjenja. Na žalost pa niso na voljo tehnologije, ki bi olajšale vmesno kratko in hitro pridobivanje energije. Ni namreč niti kakršnega koli hitrega polnjena s kablom niti brezžičnega.

Pri fotoaparatu oznaka Pro prinaša rahel napredek. Glavno tipalo ima 48 milijonov, seveda pa se najbolj splača fotografirati z ločljivostjo 12 milijonov pik, razen če je cilj zajeti čim več podrobnosti (in je svetloba dobra). Posnetki s tega tipala so pričakovani. Detajli in dinamični razpon so solidni, vse skupaj pogosto malo pretemno, »umetna inteligenca« (AI) lahko nekoliko poživi barve (na račun dinamike), slabša svetloba hitro poskrbi za manj ostro reprodukcijo. Poleg glavnega so tokrat dodali še ultraširok objektiv, toda fotografije z njim so opazno slabše od tistih, ki jih posname glavni. Barve so bolj anemične, ostrina in detajli so že v sredini motiva povprečni, ob straneh pa res slabi. Tretji objektiv je »globinski«, ki naj bi poskrbel za boljše rezultate pri portretih in drugem fotografiranju s simuliranjem globinske neostrine. Vendar mnogi telefoni z zgolj programskimi triki lepše zabrišejo ozadje in bolj pravilno določijo meje tistega, kar naj bi bilo ostro. Podobno kot za fotografije velja za video. Z glavnega objektiva ni slab, lahko pa bi premogel nekaj več podrobnosti in boljše umirjanje slike. Izskočna kamera ima ločljivost 16 milijonov pik in precej širok kot zajemanja, od sebe pa da kar spodobne fotografije. Takoj, ko misli, da je uporabnik ne potrebuje več, se sama od sebe pospravi.

Razočaranje je programska oprema tega telefona, vsaj na mojem testnem primerku. Nameščen je bil vmesnik EMUI 9, ki temelji na Androidu 9 (Pie), kar pomeni še stare ikone, upravljanje z obvestili, prikaz nastavitev, fotografsko aplikacijo in tako naprej. Še bolj žalostno pa je dejstvo, da je bil v času testiranja zadnji varnostni popravek star pol let (1. avgust 2019). Kakšne posodobitve nisem dočakal, preden sem testni telefon vrnil.

Problem s Huaweijem P smart Pro ni toliko v samem telefonu, čeprav je seveda zgolj manjkajoči NFC za koga lahko razlog, da kupi nekaj drugega, temveč predvsem v odnosu proizvajalca. Zgolj v evropske škatle prepakirati izdelek, namenjen kitajskemu tržišču, in popolnoma nespremenjeni strojni opremi dodati še prejšnjo različico operacijskega sistema s pol leta starimi varnostnimi popravki, ni praksa, ki bi si je želeli. Že res, da situacija za dotično podjetje v zadnjih mesecih ni lahka, a vseeno se na tak način ne pridobiva zaupanja kupcev.

The post Huawei P smart Pro: Všečen, vendar neprilagojen za Evropo appeared first on Tehnozvezdje.

Samsungov Galaxy Note je po začetnem šoku nad takim formatom naprave hitro postal stalnica in ko se je vmes pojavila luknja, ga je marsikdo pogrešal. Ob vsesplošnem večanju telefonov so v korejskem podjetju letos potegnili dobro potezo in Note10 pripravili v dveh izvedbah. Dvakrat sem za kakšen teden uporabljal manjšo in lahko rečem, da mi je zelo lepo sedla v roko, zdi se mi ravno pravšnja. Zaslon je še dovolj velik tudi za resno delo, morda za kakšno ustvarjanje ali urejanje s pomočjo pisala S Pen, za vse, ki hočejo še več površine, pa je tu večji Galaxy Note10+. Tudi z večjo baterijo, ki sicer pri malem sploh ni slaba, a ji vseeno malo zmanjka za dva dni delovanja brez vmesnega polnjenja. Zlahka pa sem z njo prišel skozi cel dan na terenu, kadar sem doma ali v avtu, pa tako ali tako ni noben problem telefona odložiti na brezžični polnilnik.

Zaslon je bil vedno izstopajoča lastnost Samsungovih mobilnikov in letos ni nič drugače. Že sam dizajn telefona poskrbi za to, ker dokaj pravokotno ohišje, ukrivljenost zaslona na obeh straneh in luknja za fotoaparat zgoraj na sredini ustvarijo vtis, kakor da bi napel prosojen papir in ga pritrdil z žebljičkom. Predvsem pa so barve, svetilnost in dinamika tega ekrana med najboljšimi sploh. Samsung pač najbolj napredne primerke še vedno prihrani za svoje telefone. Zraven sta še glasna in kakovostna stereo zvočnika, tako da to ni samo »produktivnostna«, ampak tudi odlična večpredstavnostna naprava. S pisalom je mogoče delati zapiske tudi takrat, ko je zaslon izključen, ob vključenem pa vsako leto dodajo kakšno novo možnost. Za tiste, ki vlogajo ali se snemajo (ali fotografirajo) za kakšen drug namen, je priročna možnost uporabiti S Pen kot daljinski sprožilnik. Sprednja kamera pa je za razliko od večine drugih sposobna snemati tudi video 4K. V povsem solidni kakovosti, dokler je dovolj svetlobe.

Glavni fotoaparat ima tri objektive, standardnega, teleobjektiv in ultraširokokotnega. Glede fleksibilnosti bo malokdo kaj pogrešal, če že kaj, mogoče malo več »zuma« od dvakratnega, kot ga ponuja ta dvojica telefonov. Sama kakovost fotografij je na ravni, ki smo je pri Samsungu vajeni, s programskimi popravki so jo še dodatno izboljšali, bi si pa želel, da bi še nekoliko več storili tako pri algoritmih za HDR kot pri nočnem načinu. Video je mogoče snemati vse do 4K/60, je pa slika pri 4K/30 zelo lepa in dobro stabilizirana, tudi zvok je odličen. Če kje pogrešam priključek 3,5 mm to ni za slušalke, ampak za priklop zunanjega mikrofona pri snemanju videa. Vendar tudi notranji svoje delo opravi v redu.

Samsung že nekaj časa ponuja najbolj obširne možnosti souporabe telefona z osebnim računalnikom ali pa kar nadomeščanja slednjega. Platforma DeX je tisto, kar si marsikdo predstavlja, da bomo počeli v prihodnosti – prenašali s seboj izjemno zmogljiv telefon z veliko prostora za podatke in ga doma ali kje drugje priključili na večji zaslon ter povezali miško in tipkovnico za kakšna zahtevnejša opravila. Vsaj delno se to da že zdaj, okolje se lepo prilagodi večjemu monitorju, še vedno pa velja, da bi morali svoje opraviti tudi razvijalci aplikacij. Nekateri so, drugi ne. Mogoče še bolj zanimiva možnost pa je DeX znotraj sistema Windows. Telefon je treba s kablom povezati na računalnik, pognati program DeX in potem je mogoče uporabljati aplikacije na mobilniku, čeprav sedimo za svojim PC-jem. Na voljo pa je še tretja varianta – aplikacija Vaš Telefon. Ta deluje brezžično, prikaže pa lahko klice, sporočila, fotografije in še kaj s telefona, te zadeve pa je mogoče tudi s potegom miške prenašati v druge programe. Vsem trem zadevam še nekoliko manjka loščenja, toda nastavki in uporabnost so že tu. Še dodaten plus za poslovne uporabnike (in nasploh vse z občutljivimi podatki) so varnostne rešitve Knox. Na telefonu je posebej varovana mapa za najbolj pomembne datoteke, da se dodatno zavarovati aplikacije, varneje so shranjeni biometrični podatki. In glede teh z veseljem poročam, da mi je na Galaxyju Note10 prepoznava prstnih odtisov na zaslonu delovala bistveno bolj zanesljivo in tudi hitreje kot na katerem koli drugem Samsungovem telefonu s tovrstno tehnologijo doslej. Prepoznave obraza tako niti nisem uporabljal, je pa na voljo, če komu bolj leži.

Poleg hitrega žičnega in induktivnega polnjenja (oboje je pri večjem modelu še malo hitrejše) je mogoče iz telefonove baterije brezžično polniti druge naprave, denimo slušalke. Samsung tega ni uvedel kot prvi, zna pa biti dobrodošlo v določenih situacijah. Tu sta še podpora za najnovejši standard povezovanja v brezžična omrežja (Wi-Fi 6) in vodotesnost po standardu IP68 (do pol ure v globini meter in pol). Plus je še ohranil režo za pomnilniško kartico, pri manjšem modelu pa bo vgrajenih 256 GB tudi verjetno dovolj za 99 odstotkov kupcev. Samsungov uporabniški vmesnik One UI je velik korak naprej, saj je lepši, ima bistveno manj navlake in lepo izrablja črnino zaslona AMOLED. Tudi ideja potegov s prsti od dna zaslona navzgor namesto navideznih zaslonskih tipk za krmarjenje po sistemu je zanimiva, toda pogosto zahteva ali preprijem telefona, ker palec ne doseže spodnjega roba, ali pomoč druge roke. Morda bi bilo bolje, če bi Samsung prevzel poteg od strani proti sredini za skok nazaj.

Galaxy Note10 ostaja eden najbolj izpopolnjenih telefonov. Letošnjo izdajo najlažje opišem kot oblikovno predrugačen (zame bolj zanimiv) in na nekaterih ključnih področjih dodelan Galaxy S10. S Pen lahko pride prav v različnih scenarijih, naj bodo to kratki zapiski, resno risanje ali spletna administracija, prav tako omenjene povezljivostne in varnostne rešitve. Kdor v telefonu hoče absolutno vse, vsaj tam do pomladi nima boljše izbire.

The post Samsung Galaxy Note10: Najbolje opremljena delavnica v žepu appeared first on Tehnozvezdje.

Filozofija Xperij z letnico 2019 je v zaslonu z razmerjem 21:9. Kar je mogoče na začetku leta še delovalo kot posebnost, zdaj pa so se mnogi drugi proizvajalci temu že približali ali celo izenačili, pri čemer njihovi telefoni na pogled niso tako zelo razpotegnjeni, ker so poskrbeli za čim manj »čela« in »brade«. Sony se že tradicionalno temu ne posveča veliko pozornosti in pušča kar precej roba pod zaslonom in nad njim. Nekoč so tja vgrajevali solidna stereo zvočnika, zdaj pa so spodnjega premestili na dno, tako da ima vse skupaj še malo manj smisla. Po drugi strani pa ni kakšne neatraktivne zareze. Končni učinek je tak, da je telefon praktično enako dolg kot večina današnjih modelov, le nekoliko ožji je pri 6,1-palčni diagonali zaslona. Zato ga je lahko držati in uporabljati, kljub precej oglati in ne ravno prijetni obliki. Kovinsko-stekleno ohišje je zdaj že standardna zasnova, Japonci so jo implementirali dobro, zagotovili so tudi zatesnitev pred vodo in prahom po standardu IP68, kar je že tradicionalno močna plat Xperij, žal pa so pozabili na brezžično polnjenje.

Na sprednjo stran so tokrat namesto zaslona 4K, kot ga ima Xperia 1, vgradili malo bolj »klasičen« OLED z razširjeno polno visoko razločljivostjo. Ta je še vedno zelo lep, podpira prikaz vsebin v načinu HDR in se sploh za filme ali videe, ki so posneti širokozaslonsko (mislim na razmerje, večje od standardnega 16:9), zelo izkaže. Vsebina ni nič odrezana in dobi drugačno razsežnost, četudi ima danes večina mobilnikov razmerja zaslonov nekje med 18:9 in 19:9. Nekaj dodatne »širine« se vendarle pozna. Na srečo se pri običajni vsebini in pri tipkanju tudi ne opazi, da je zaslon v primerjavi s kakšnim drugim malo ožji. Dodatna višina pa je uporabna še za hkratno uporabo dveh aplikacij. To je že pred leti prvi ponujal Samsung, nato je Google funkcionalnost vgradil v sam operacijskih sistem, a se še vedno ni povsem prijela. Z Xperijo 5 bi se mogoče lahko, a se bojim, da jih bodo prodali premalo. Kot rečeno ima telefon še vedno stereo zvočnika, samo enega obrnjenega proti uporabniku, drugega pa vstran. Kljub temu je učinek soliden, pa tudi zvenita kar dobro, če že nista med povsem najboljšimi. Zanesljivo ju prekašajo zvočniki v iPhonih, Razerjih in še kateri.

Točka, na kateri so Sonyjevi telefoni v zadnjih letih najbolj zaostajali za konkurenco in kjer je bilo tudi največje neskladje med obljubami in realnostjo, je nedvomno fotografija. Navkljub vrhunski strojni opremi (vsaj tipalom, verjetno pa tudi objektivom) in obilici znanja s tega področja, ki obstaja znotraj podjetja, so bili rezultati doslej za razred slabši od najboljših v enakem cenovnem razredu. Tokrat so kar konkretno boljši od prejšnjih poskusov, še vedno pa zaostajajo za vodilni, predvsem pa so nekonsistentni. Sony je sicer ujel trend in vgradil tri objektive, poleg standardnega še tele in ultraširokokotnega (edini, ki vztraja, da sta dovolj že dva, je očitno Google pri svojih Pixlih). Slednji ima precejšnje težave z ostrino na robovih, kar se znajde tam, izpade zmazano. Teleobjektiv pa je presenetljivo dober, lepo izriše podrobnosti in izkazuje malo »mehkobe«, ki običajno pesti ta del fotoaparata. Oba pa izpljuneta fotografije z manj izrazitimi barvami in slabšo dinamiko kot glavni.

S tem bo večina uporabnikov še vedno zajela največ fotografij. Upravičeno. Njihova kakovost je napredovala v primerjavi s prejšnjimi Xperijami, žal pa precej niha. Določeni posnetki so lahko na zelo visokem nivoju, drugi pa konkretno presvetljeni (Sony še vedno ne pozna načina HDR, temveč njegovi telefoni pri fotografiranju v protisvetlobi prepoznajo motiv kot »svetloba v ozadju«) ali neostri. Kar je še posebej opazno ponoči. Niti »nočnega načina« še niso posvojili pri japonskem podjetju, so pa za fotografiranje v mraku ali temi raztegnili čas zajemanja, zraven pa se zanašajo na optično umirjanje slike. Določeni rezultati so zelo dobri, drugi pa tudi precej slabi. Tako je bolj ali manj vedno treba preveriti, kaj je fotoaparat spravil skupaj in po možnosti poskusiti še enkrat (če motiv čaka). To pa je rahlo zoprna situacija. Xperia 5 mi je v marsičem všeč, zna tudi zajeti res dobre fotografije, toda v tem času, kolikor sem jo imel v žepu, me ni prepričala, da ji v fotografskem pogledu lahko zaupam. Prav zaupanje, da fotoaparat ne bo zgrešil več kot dvakrat, mogoče trikrat v stotih poskusih, pa je zame ključno. Na žalost se Sonyjev izdelek ni približal takemu deležu uspelih posnetkov.

Za snemanje videa je ta telefon zanimiva izbira. Ne samo, da ponuja različne poglede in je kvaliteta posnetkov na visokem nivoju – nekje tam kot jo ponujajo lanski Applovi telefoni – veliko je še možnosti nastavljanja in uporabe različnih učinkov. Tudi z namensko »kinematografsko« aplikacijo. Pa snemanje v načinu HDR je na voljo, čeprav to priporočam samo tistim, ki vedo, kaj delajo in kje bodo te posnetke gledali, kajti na običajnem monitorju ali televizorju bo to izpadlo čudno. Možno je snemati s »filmskimi« 24 sličicami na sekundo, poleg bolj standardnih 30, toda 60 sličic pri razločljivosti 4K za bolj gladko akcijo manjka. Tudi v tem je Sony bolj ali manj osamljen v družbi Googla, ostali so to možnost v tem cenovnem razredu že ponudili. Sprednji fotoaparat z osmimi milijoni točk pa je tudi precej spregledana lastnost, tam je, ker je pač taka tradicija.

V preteklosti smo videli precej Sonyjevih »kompaktov«, malih telefonov s strojnimi lastnostmi velikih. Dotičnega sicer ne oglašujejo v tem slogu, toda glede na model Xperia 1 bi bila taka primerjava kar ustrezna. Tudi skoraj nič ni okrnjen. Zmogljivosti je dovolj, prav tako pomnilnika (6/128 GB) in še reža za kartico je ostala, kar je dandanes že velika redkost. Prepoznava prstnih odtisov je ob strani in je večinoma delovala dovolj dobro, četudi malenkost manj zanesljivo, kot denimo pri čitalnikih na zadnji strani, kadar sem imel telefon v roki. Ko je ležal na mizi, pa je bilo odklepanje večja loterija. Čitalnik ni hkrati tipka za vklop in izklop (kot je denimo pri Huaweiju Nova 5T ali Honorju 20 Pro). Skoraj raje bi videl, da bi bila. Prav tako bi si želel nekoliko večje baterije. Obstoječa ni premajhna, zlahka zdrži cel dan, za kaj dosti več pa se nanjo ne gre zanašati in ker ni možnosti brezžičnega polnjenja (je pa hitro žično), bi nekaj dodatne kapaciteta za mirno uporabo prišlo prav. Sony je že pred časom precej omilil svoje preoblačenje Androida in zdaj še nameščanje nepotrebnih aplikacij, s čimer pretiravajo le še kitajski proizvajalci. Telefon sicer še ni imel desetice, a naj bi ta prišla v bližnji prihodnosti.

Xperia 5 je končno spet Sonyjev telefon, ki mi je toliko všeč, da bi ga lahko uvrstil med kandidate za nakup. Je simpatičen za uporabo, ima lep in še vedno poseben zaslon, tudi precej izboljšan foto-video sklop. So pa na žalost prisotne težko obhodne pomanjkljivosti. Pri fotografiranju je aparatu težko zaupati in določeni konkurenti so tudi glede same kakovosti (kadar Sonyju uspe, kakor najbolje zmore) še vedno spredaj, za zahtevanih 750 evrov ali tam nekje (priporočena Sonyjeva postavka je bila sicer 800 evrov) pa bi moral telefon ponujati še kaj in vsaj v nečem izstopati. V tem cenovnem razredu ima iPhone 11 izvrstne kamere (za foto in video), Galaxy S10 pa celoten paket, od zaslona do vseh lastnosti, na katere kupec lahko pomisli, in podobno velja za ne dosti dražja (in pri vseh operaterjih dosegljiva) P30 Pro ter Galaxy Note10. Tudi operaterji so očitno presodili, da je prodajnega potenciala premalo. V prosti prodaji bi se telefon lahko boril z Oneplusi in podobnimi »kitajci« v razredu do največ 600 evrov, toda Sony se je vedno cenil višje in (tudi) to ga je pripeljalo do današnje, povsem obrobne vloge v svetu pametnih telefonov.

The post Sony Xperia 5: Premalo je zgolj vzbujati simpatije appeared first on Tehnozvezdje.

Čisto možno je, da se bo dvojica 11 Pro in 11 Pro Max prodaja celo bolje od predhodnikov XS in XS Max. Veliko je takih, ki so odlagali prehod s svojega starega 6, 6S, 7, … Zdaj, ko bodo prebrali in videli, da ima iPhone znova vrhunski fotoaparat, in sploh prvič resno dobro baterijo, bodo morda ugriznili v vabo (jabolko?). Če Huawei ne bo dobil nazaj dostopa do Googlovih storitev in aplikacij, bo tudi tam nekaj potencialnih kupcev. In, roko na srce, konkurenca niti nima česa res prepričljivega, vsakemu pretendentu hitro najdemo kakšno slabost ali dve, zato iFon za marsikoga ostaja najbolj varen nakup. Podobnost z dvema prejšnjima gor ali dol.

Kdor se pritožuje, da 11 Pro ni nič drugačen kot XS in celo X pred njim, ni spremljal evolucije iPhona skozi zgodovino. Že prve tri generacije so bile v osnovi zelo podobne ali enake. Potem 4 in 4S, pa 5 in 5S, ki sta bila v bistvu nadaljevanje istega, samo s podaljšanim zaslonom in v celoti kovinskim ohišjem namesto stekla zadaj. Od 6 do 8 so tako ali tako štiri generacije vlekli isto obliko, in zdaj spet tri leta. Ne bo me presenetilo, če tudi prihodnje leto ne bo bistvene spremembe. Letos je seveda velika novost tista fotografska izboklina s tremi objektivi, pa dejstvo, da je celotno steklo iz enega kosa, ta foto-video hribček ni prilepljen na spodnji nivo. Pa ena od štirih barv. Poleg standardnih bele (ki mi je všeč), sive (ali črne, v glavnem najbolj nevtralne) in zlate (nisem je videl v živo) je tu še polnočno (???) zelena. To sem tudi imel na testu in me je presenetila, ker na fotografijah deluje vojaško ali v najboljšem primeru olivno, v živo pa je precej bolj prijetna, nežna, všečna. Verjetno bi bila moja izbira med tem štirimi možnostmi. O materialih, izdelavi in ostalem težko napišem kaj novega. Vse je izdelano do zadnje podrobnosti, tipke so odlične, za vzdržljivost ob padcih pa bo najbrž treba nadeti kakšen ovitek, kar pa potem zakrije vso lepoto in ekskluzivnost tega izdelka. Nič drugače kot pri predhodnikih. Ah …

Na sprednji stran je prav tako vse po starem. Zareza je še vedno enako velika, toda vsebuje izboljšano tehnologijo in se s tem vsaj rahlo odkupi. Face ID je zagotovo hitrejši. Razlika ni vesoljska, ampak kašno desetinko ali dve hitreje opravi svoje, pogosto tako hitro, da uporabnik ne uspe prej povleči s prstom navzgor po zaslonu. Še bolj dobrodošlo pa je prepoznavanje obraza pod kotom. To v praksi pomeni, da se ni treba nagniti povsem nad telefon, ki leži na mizi, samo malo od bliže ga je treba pogledati, pa je odklenjen. Treba pa je to početi naravnost, ne od strani. Zanesljivost je bila zame že prej skoraj stoodstotna in tako je tudi zdaj. V kakršnih koli razmerah, problem utegnejo biti sončna očala, ampak še ta redko. Lagal bi, če bi trdil, da me zareza moti med uporabo telefona, neopazna pa kajpak ni, zato se veselim leta, ko jo bodo končno zmanjšali ali povsem odpravili.

Zaslon je še naprej eden najboljših v pametnih telefonih. Nimam merilnih naprav, da bi ugotavljal, ali glede tega zmaga iPhone, Galaxy Note ali mogoče kakšen drug kandidat. Pa tudi ni pomembno. Kar je pomembno, je zelo lepa in kontrastna slika pri »profesionalni« enajstici. Mogoče je za filme diagonala malo majhna, ampak prikaz je ob pravem viru (HDR) odličen, že odkar so ga uvedli, mi je všeč tudi prilagajanje barv svetlobi v prostoru (True tone). Pa nasploh Applovi barvni kalibraciji težko kdo pride blizu. Dobra je tudi vidljivost na soncu in temni način izpade lepo. Zame je velikost ustrezna, komur ni, pa se bo moral odločiti za večji in dodatnih sto evrov dražji Pro Max. Letos še niso vrnili prepoznave prstnih odtisov, ki bi bila seveda zdaj integrirana v zaslon, morda prihodnje leto, a niti nisem prepričan, da se bo to sploh zgodilo. Navsezadnje Face ID deluje izvrstno in pokrije večino različnih situacij, podzaslonska prepoznava prstov pa šele postaja dovolj hitra in zanesljiva. So pa izločili 3D Touch, tehnologijo za zaznavo moči pritiska na zaslon, ki se ni prijela, in jo bo verjetno pogrešal redkokdo. Sam je ne, pa tudi brez povrstnih vibracij, ki so jih (že pri lanskem XR) uvedli v zameno, bi se mi telefon zdel enako funkcionalen.

Mogoče pa zna biti marsikdo navdušen nad verjetno največjo spremembo na sprednji strani. Selfijevski fotoaparat je doživel veliko nadgradnjo, ne samo v ločljivosti, tudi v kakovosti. Fotografije so za to vrsto aparata res kvalitetne, tudi portretni način je kljub enemu samemu objektivu na nivoju. Največja pridobitev pa možnost snemanja videa v razločljivosti 4K, kar omogočajo le redki androidni telefoni. Skupaj s kakovostnim zapisom in solidnim digitalnim umirjanjem je to že kar vabljiva možnost za vlogerje. Še toliko bolj, ker iPhone že tradicionalno podpira priklop zunanjega mikrofona, ne glede na to, da ni več izhoda 3,5 mm.

Že zunanjost pa nakazuje, da bomo znova največ govorili o fotoaparatu. Dodaten objektiv glede na prejšnjo generacijo, nova tipala in po Applovih navedbah precej dodelana obdelava signala ter dodatni triki zahtevajo nekaj besed. Trije objektivi prinašajo tri različne goriščnice. Osnovna je 26 mm (1x), znova je tu teleobjektiv z dvakratno povečano (52 mm, 2x), nov pa je ultraširokokotni s 14 mm (0,5x), tega so vgradili tudi v cenejši model iPhone 11. Vsi imajo enako ločljivost 12 megapik in čeprav zaslonka ni enaka, je kakovost s »pomožnih« dveh precej bližje glavnemu kot pri marsikaterem drugem telefonu. Še dodatna prednost pa je možnost uporabe vseh treh in vsega vmes tako pri fotografiranju kot snemanju videa (4K). Nekateri telefoni namreč ne omogočajo snemanja iz vseh objektivov ali zahtevajo izbiro enega pred začetkom snemanja, nato pa uporabnik ne more več preklapljati. Tu ni težav, fleksibilnost tega sistema je res velikost, kvaliteta in uporabnost posnetkov pa tudi kar visoka. Mi pa izbira goriščnic ni všeč. Sam bi osnovno premaknil bliže 35 mm, širokokotna postavil nekje na med 20 in 22 mm, kar bi precej zmanjšalo popačenje in morda izboljšalo optično kvaliteto, za »zum« pa bi izbral goriščnico, ki bi pomenila nekaj resne razlike od osnovne, npr. 70 ali 85 mm (»trikratni zum«).

Glede fotografske kakovosti sta pomembna dva vidika. Eden je uporabnost posameznih goriščnic, drugi pa primerjava s prejšnjimi iPhoni. Pri prvem se 11 Pro odreže zelo dobro, pri drugem pa tudi, a za moj okus napredek, čeprav zelo očiten, vseeno ni tako drastičen, kot so poskušali prikazati nekateri tuji, še posebej ameriški testi. Iz glavnega objektiva prihajajo odlične fotografije. Detajli, barve in dinamika so vrhunski za mobilnik, HDR je primerljiv z najboljšimi, medtem ko je še pri XS malo zaostajal. Zdi se, da so poleg tega izboljšali še ostrino in malo spremenili barvni prikaz. Na prvi pogled se razlike komajda vidijo, a podrobnejši ogled fotografij jih hitro razkrije.

Fotografije iz teleobjektiva so, kot običajno, nekoliko mehkejše, ostrina ni enaka, podrobnosti nekoliko slabše. Barve so blizu, a tudi ne povsem enako živahne. Seveda so nekoliko drugačne že zato, ker aparatvzame drugo osnovo za izračuna svetlobe in beline, saj je motiv drugačen, a vseeno se rahlo pozna, da je optika preprosto slabša. Drugače pri tako tanki napravi niti ne more biti. Ultraširoki objektiv je prav tako blizu, a ne povsem enak glavnemu v kvaliteti. Tudi tu je ostrina slabša in na robovih motiva še pade, nekaj je tudi popačenja, se pa telefon s programsko izravnavo vsaj izogne prehuemu sodčkastemu učinku.

Med snemanjem videa kot rečeno ni problema, lahko preklapljaš »na trdo«, z enega objektiva na drugega, lahko pa zvezno z vlečenjem prsta, kar je seveda lepše, a vseeno je potem smiselno priti na optično vrednost, ne na eno od vmesnih, kjer je kakovost slabša. Ne toliko, kot je pri fotografiji, a vseeno. Najboljši opciji za snemanje sta 4K/30 ali 1080/60. Prva daje veliko detajlov in dobro dinamiko, pri 4K/60 je namreč slabša, druga pa zelo gladko sliko, če je dogajanje hitro. V splošnem je glede fotografije in videa iPhone znova prišel na nivo najboljših, če jih že ni presegel. To pa je tudi točno to, kar je Apple moral storiti. Pretiravanje z letošnjim napredkom bi otežilo snovanje izdelkov za prihodnje leto.

Zelo podobno je tudi na drugih področjih. Marsikje bi Apple »lahko« storil še kaj več, ali zaradi stanja na trgu ali zaradi denarja in dostopa do komponent ali pa zato, ker drugi »to imajo«. Vendar vemo, da to ni Applov slog. Povratnega brezžičnega polnjenja ni, mogoče zato, da je lahko baterija večja. Prav tako ne višjega osveževanja zaslona, ki ga denimo pozna iPad Pro. Niti ne podpore za »Svinčnik« in še česa. Tisto, kar je storil, denimo dodajanje podpore za wi-fi 6 ali gigabitni lte, pa povsem lahko ostane neopaženo in v vsakdanji uporabi manj pomembno, razen res očitnega izboljšanja pri trajanju baterije. Včasih je veljalo, da iPhone nekako zdrži en dan, pri tistih, ki so imeli srečo, še pol drugega. Zdaj pa lahko poročam, da smo dobili enega redkih vrhunskih mobilkov, ki ima avtonomije tudi za dva dni brez vmesnega polnjenja. Realno ga bo najbrž še vedno treba polniti drugi dan med kosilom, lahko pa gre kdaj vmes tudi na induktivni polnilnik. Ta možnost je prikladna, je pa žična zdaj tudi hitrejša, ker je glede na večjo kapaciteto baterijo več kot dobrodošlo. Od ostalih lastnosti sta vsekakor omembe vredna zvočnika, ki sta za odtenek glasnejša kot prej, predvsem pa nekako (s tehnologijo Dolby Amtos) pričarata občutek bolj »polnega« zvoka.

Apple vsako leto na predstavitvi veliko časa nameni naštevanju podatkov, koliko je novi procesor, ki poganja iPhone, hitrejši od prejšnjega, pa tudi od konkurence. Mogoče se komu zdi, da hitrejšega čipa niti ne potrebuje. Toda treba se je zavedati, da prav A13 Bionic omogoča vse tiste dodatne trike in pridobitve pri fotografiranju in snemanju videa, pa tudi pripomore pri marsičem drugem, kar ni samo poganjanje aplikacij ali iger. Novi sistem iOS 13 je v temeljih enak prejšnjim različicam. Prinaša nekaj uporabnih novosti, kot je pravi upravljalnik datotek, ki ga prej na Applovih mobilnikih nismo poznali, nov izgled galerije in možnosti obdelovanja fotografij, precej izboljšan Carplay (za uporabo v avtih, ki to podpirajo), temni način in še marsikaj drugega. Na žalost pa ne prinaša niti slovenščine niti možnosti razpostavljanja ikon po želji uporabnika.

Če koga moti, da iPhone 11 Pro nima tega ali onega, naj ga moti. Če pa se ne bo odločil za nakup, naj bo to zaradi cene, ne česa drugega. Novi »Pro« je predrag in premore za res visokih 1200 evrov začetne cene povsem premalo podatkovnega pomnilnika (64 GB). Mislim, da skoraj tisočaka in pol (oz. malo manj z operatersko podporo) ni vreden, mu pa štejem v plus vsaj to, da nima nobene izrazite pomanjkljivosti, še o bateriji se ne da več tarnati.

The post Apple iPhone 11 Pro: Izboljšanje do vodilnih, ampak nič več kot to! (#video) appeared first on Tehnozvezdje.

Serija Mi 9 je že tako razdrobljena, da vprašanje če še produktni menedžerji x podjetju samem ločijo posamezne modele med seboj. Ironija pa je, da je prav osnovni Mi 9 še najmanj zanimiv, njegovi derivati navzdol in navzgor se mi skoraj vsi po vrsti zdijo boljši nakupi. Mi 9 SE je skupaj z Mi 9T odklon v nižji cenovni razred, pri čemer je SE tudi konkretno manjši in je trenutno med manjšimi pametnimi telefoni sploh, T pa približno enako velik kot »prava« devetica, vendar nekoliko manj zmogljiv. Med SE in T je pravzaprav zelo malo razlik, razen velikosti, zato večina zapisanega velja tako za testirani Mi 9 SE kot za Mi 9T (in delno celo za Mi 9T Pro oz. Redmi K20 Pro, ki pa gre z zmogljivostmi navzgor). Atraktivna pa sta že z vidika strojnih lastnosti – samih po sebi, a še posebej glede na ceno –, od procesorja srednjega razreda, količine pomnilnika in trojnega glavnega fotoaparata do zaslona OLED in vanj vgrajenega čitalnika prstnih odtisov. Pa seveda kovinsko-steklenega ohišja, kjer se začnejo občutki. Ti pa so že takoj zelo pozitivni.

Ne samo, da se telefon zdi dobro narejen in da so materiali prijetni, tudi podrobnosti so na nivoju, ni kakšnih čudnih spojev ali česa takega. Je pa zadnja stran magnet za prstne odtise in telefon je težji, kot bi človek pričakoval. Zaradi majhnosti ga je res veselje uporabljati, razumem pa, da se bo komu zdel zaslon premajhen (ali pa baterija, ampak o tem hipec kasneje). Četudi je kapljičasta zareza dokaj nemoteča in diagonala skoraj šest palcev, se je marsikdo vseeno že navadil na kaj večjega. Prikaz je sicer super, sploh za ta cenovni razred, kjer zelo redko srečamo zaslone OLED. Če to dejstvo združiš še s črnino v aplikacijah, ki jo ponujajo, je kombinacija odlična. Tudi polna visoka ločljivost pri tej velikosti povsem zadostuje.

Kar pa komajda zadostuje, je baterija. Že sama po sebi nima ravno enormne kapacitete, Xiaomijeva optimizacija sistema pa tudi ni najboljša. Zato je treba telefon polniti vsako noč, na žalost vmesno odlaganje na brezžični polnilnik nič ne pripomore, saj niso vgradili podpore za Qi, četudi je zadnja stran steklena. Je pa žično polnjenje dokaj hitro. Kot je dovolj hiter procesor Snapdragon 712, združen s šestimi gigabajti pomnilnika. Za večino opravil povsem zadostuje, pri kakšni zahtevnejši operaciji je treba počakati sekundo ali dve, sicer pa zadeva deluje bolj gladko kot večina telefonov v tem cenovne razredu. Zagotovo je še dovolj zaloge, da v dobri kondiciji zdrži kakšno leto ali dve.

Za razliko od nekaterih prejšnjih cenejših Xiaomijev ima ta vgrajen NFC, tako da ga lahko uporabljaš za plačevanje in javni prevoz. Ni pa izhoda za slušalke. Še en moderen vidik in kar nepričakovana lastnost glede na ceno je čitalnik prstnih odtisov v zaslonu. In, prav tako presenetljivo, zadeva deluje povsem zanesljivo. Videl sem že precej mnogo dražjih telefonov, ki so mi povzročali probleme, res pa je, da je to povsem lahko različno pri vsakem posamezniku. Prepoznava pri Mi 9 SE ni zelo hitra, nekaj časa je treba vztrajati s prstom na čitalniku, odklene pa bolj ali manj vsakič.

Kot vsak proizvajalec tudi Xiaomi veliko obljublja na fotografskem področju, a se nazadnje izkaže, da je bilo mnogo tega govorjenja preprosto pretiravanje ali celo laganje. Ta telefon, kot tudi 9T in 9T Pro, ima tri objektive z različnimi goriščnicami – 15, 26 in 52 mm. Srednji, torej glavni objektiv ima zdaj že zelo razširjeno tipalo z 48 milijoni točk, ki te združuje po štiri skupaj in izpljune 12-milijonsko fotografijo (ali pa tudi 48-milijonsko, ampak to nima veliko smisla, ker se kvaliteta poslabša). Fotografije z njim so lahko precej dobre, pogosto pa so samo povprečne. Posebej dobre dinamike nikoli ne dosega, a vsaj podrobnosti in barve so kar solidne, pa tudi dokaj dobro zadane nastavitve, vsaj v večini primerov. Na voljo je »umetna inteligenca«, a bi jo sam pustil pri miru, ker prej poslabša kot izboljša rezultate. Kakovost z ostalih dveh objektivov je slabša, od ostrine do barve in še večje tendence k presvetljevanju, še posebej pri teleobjektivu. Portretni način in učinki z zamegljevanjem ozadja so prav tako nekje na sredi. Niti približno tako dobri kot jih zmorejo vrhunski telefoni, a vseeno svetlobna leta boljša od tega, kar spravijo skupaj najcenejši. Sprednji fotoaparat ima gromozansko ločljivost in rezultati sploh ne bi bili napačni, če ne bi v klasični kitajski maniri preveč poskušal zgladiti kože, kar ljudi spreminja v lutke. Malo se to da korigirati, ne pa povsem. Video aparat lahko snema v razločljivosti 4K, a kvaliteta tudi tam ni nič posebnega. Dovolj dobra, da posnetek pokažeš zbrani družbi tudi na domačem televizorju, a niti slučajno za kakšno resnejšo uporabo. Pa tudi izkoriščanje vseh treh goriščnic med snemanjem je kje drugje izvedeno boljše.

Če me je hardver večinoma navduševal, pa me je softver iritiral. Xiaomijeva androidna preobleka MIUI ostaja na risankasti ravni, ki jo večina azijskih proizvajalcev počasi vendarle presega. Prav tako vztrajajo pri iphonovskem sistemu domačih zaslonov za vse aplikacije in pri nameščanju kopice svojih možnosti poleg tistih, ki jih že tako ali tako vsebuje Android. Ne rečem, kakšna od teh je lahko tudi koristna, večinoma pa so zgolj odveč. Kot so stalna obvestila o »čistilcu« prostora in še marsikakšna druga, ki jih uporabnik sčasoma izklopi, kolikor se jih da. Posodobitve sicer prihajajo, zadnji varnostni popravek je avgustovski, torej ne zaostajajo dosti. Dokler Xiaomijev telefon le občasno uporabljam kot primarnega, MIUI nekako toleriram. Če si se po kakšnem spletu okoliščin znašel v vlogi moje glavne naprave, bi na njem najbrž zelo hitro pristala preobleka Nova Launcher.

Rad imam izdelke, ki presežejo moja pričakovanja. Lepo je videti telefon, za katerega bi stavil, da stane sto evrov več, kot je njegova dejanska cena. Mi 9 SE je sam po sebi dober, četudi z nekaj bolj ali manj opaznimi luknjami (baterija, delno fotoaparat, …), za znesek, ki ga je treba zanj plačati v kitajskih spletnih trgovinah, pa je naravnost fantastičen. Še posebej zanimiv se mi zdi za vse, ki imajo radi »majhne« telefone. Toda kdor vseeno želi večji zaslon, lahko za skoraj enako ceno dobi Mi 9T.

Mi 9 SE in Mi 9T v trgovini Gearbest

Pri naročanju obvezno izberi način pošiljanja Priority line, saj to pomeni, da bodo pošiljko nekje v EU (običajno v Nemčiji) prepakirali in bo v Slovenijo prišla od tam, zaradi česar ne bo treba plačati nobenih dodatnih dajatev.

Mi 9 SE 64 GB (cca 254 evrov)

Mi 9 SE 128 GB (cca 260 evrov)

Mi 9T 64 GB (cca 273 evrov)

Mi 9T 128 GB (cca 282 evrov)

The post Xiaomi Mi 9 SE (in Mi 9T): Dovolj dober, da bi bil lahko v prvih vrstah! (#video) appeared first on Tehnozvezdje.

Tako je, iPhone 11 je prav tak kot je bil iPhone XR. Iphone 11 Pro in 11 Pro Max pa nista nič drugačna kot XS in XS Max. Le tisti mini foto-pladenj z objektivi je zdaj še bolj očiten in steklo na zadnji strani je »mat« namesto svetleče. Nekaj pač mora biti drugačno, da lahko kažeš fotke telefona z zadnje strani in svet prepričuješ o povsem novi obliki. S sprednje strani razlik ni. Je pa drugačno poimenovanje, z drugega konca, da se celotna zgodba obrne. Prej je bil XS osnova in XR je bil videti kot iPhone za reveže. Po novem pa je 11, ki je neposredna zamenjava za XR in mu niso niti za mm stanjšali robov okrog zaslona, »standarden« iPhone. Medtem ko sta Pro in Pro Max, ki zamenjujeta XS in XS Max, pozicionirana kot nadgradnja, izvedbi za tiste, ki hočejo, rabijo, lahko plačajo več. Precej več, kajti razlika v ceni izhodiščnih različic (64 GB) je 350 evrov.

Dobro, pustimo ob strani cinizem, njihov in moj, in poglejmo, kaj je novega pri sinoči predstavljenih telefonih in kakšne so razlike med »običajnim« in »profesionalnima«.

Vsi trije imajo nov procesor, imenovan A13 Bionic. Da je zmogljivejši od lanskega A12 Bionic, je samoumevno, in ker že tega po sintetičnih testih ni presegel noben čip iz androidnih telefonov, Applu ni težko izpeljati zaključka, da ponujajo največ procesorske in grafične zmogljivosti v telefonu.

Baterije morda niso večje po kapaciteti, naj bi pa zdržale dlje, verjetno prav zaradi procesorja in še kakšne druge optimizacije. Za cenejši model obljubljajo eno uro dodatne aktivne uporabe, za Pro pa štiri do pet zabave več.

Glavna novost je seveda na foto-video področju. Vsa fotografska tipala so menda nova, imajo po 12 milijonov točk in za njimi izboljšano računsko stran (zajemanje devetih posnetkov naenkrat, prepoznavanje motivov, itd). Toda povečalo se je tudi njihovo število, saj so dodali ultraširoko goriščnico. Tako ima 11 običajen in širok objektiv, oba modela Pro pa zraven še teleobjektiv, ki je poznan že od prej. Po novem gre štetje 0,6x – 1x – 2x. Najboljšo svetlobno jakost ima seveda standardni, edini z vrednostjo zaslonke pod 2, ostala dva sta glede tega (pričakovano) slabša. Je pa Apple končno dodal nočni način, ki so ga medtem uvedli že praktično vsi ostali. Vendar se tu kot možnost prikaže samo takrat, ko je res temno. Na drugih telefonih je na voljo ves čas in tudi lahko pride prav celo podnevi. Izboljšan je video, med snemanjem se da lepo prehajati med vsemi tremi objektivi (ali dvema) in posneti se da hitri video posnetek, če držiš tipko za sprožilec fotoaparata, s sprednjim fotoaparatom – zdaj ima prav tako 12 MP – pa upočasnjeni selfie video (slofie).

Sistem za prepoznavo obraza Face ID je po navedbah Appla za 30 odstotkov hitrejši, dodano pa ima še tipalo, ki je obrnjeno pod kotom, da lahko prepoznava obraz tudi takrat, ko uporabnik ne gleda direktno v telefon. Z drugimi besedami – ko je telefon na mizi in se ne sklanja povsem nadenj.

Zvok je tokrat (navidezno) prostorski in mu pomagajo algoritmi Dolby Atmos. Zaslon je pri 11 znova 6,1-palčni LCD s prilagajanjem True Tone, 11 Pro ima 5,8-palčni OLED, 11 Pro Max pa 6,5-palčni OLED Slednja sta svetlejša (1200 nitov) in premoreta boljše kontrastno razmerje kot zaslona predhodnikov. Iz Pro-jev je izginil 3D Touch, torej ni več zaznave moči pritiska, česar skoraj nihče ni uporabljal. Po novem se zaslon na močnejši pritisk odzove s povratno vibracijo, kot se je že pri modelu XR. Imata pa profesionalna priložen hitrejši (18 W) polnilnik. Brezžično polnjenje je pri vseh, kot tudi vodotesno ohišje. Priključek pa ostaja lightning.

Običajno enajstico in Pro torej ločijo tehnologija, velikost in ločljivost zaslona (LCD proti OLED-u), teleobjektiv pri fotoaparatu in prestižnejše ohišje. Vse ostalo je enako. Applu zadnje leto prodajno ni šlo povsem po načrtih, zato je tokrat izhodiščna cena za novi iPhone prvič po dolgem času nižja kot leto prej. Iphone 11 bo namreč stal 50 evrov manj. Nemška cena za različico s 64 GB shrambe bo 799 evrov – XR je štartal pri 849 evrih -, v Sloveniji se lahko nadejamo nekoliko višje. Za 11 Pro bo treba v prosti prodaji odšteti najmanj 1149 evrov, za 11 Pro Max pa 1249 evrov. V prodaji še ostaja lanski XR za sto evrov manj kot 11. To je tudi realna razlika med njim (procesor, en objektiv in rahlo izboljšan Face ID), zato se starejši model sploh ne zdi slaba izbira.

Kaj bo Apple storil prihodnje leto? Nekatere napovedi govorijo o popolnem redizajnu, toda če bi se ponovila zgodba s prejšnjo obliko, bi lahko še četrto leto zapored videli enake telefone. Takrat je nekako šlo skozi, tokrat bo veliko težje. Zanimivo pa bo videti še, kaj bo tehnološko, kajti letos se glede tega niso pretegnili. Bo že napočil čas za 5G? Se bo vrnila prepoznava prstnih odtisov Touch ID, tokrat integrirana v zaslon? Bodo zarezo končno zmanjšali? Bo šel lightning končno v pokoj in ga bo zamenjal USB-C? Prihaja povratno brezžično polnjenje, ki so ga nekateri napovedovali že za letos? Bodo vsi trije modeli dobili zaslone OLED in bodo ti imeli osveževanje pri 90 ali celo 120 Hz? Morda vendarle prihaja naslednik iPhona SE (s 5,4-palčnim zaslonom)? Še veliko vprašanj je odprtih, tokrat smo res deležni dokaj minorne nadgradnje, ob kateri lanski iFoni ne izgledajo čisto nič inferiorni. Ne trdim, da letošnji niso dobri. Zagotovo so, Apple skoraj nikoli ne pošlje na trg izdelka, ki ne bi bil dovršen. Vse pogosteje pa pride naokrog leto, ko je novega veliko več v besedah kot v stvarnosti.  

Fotografije: Apple

The post Koliko je iPhone 11 »nov«, je stvar pogleda in marketinga appeared first on Tehnozvezdje.

Prav zato, ker je podjetje specializirano za zaslone, je tudi pri tem telefonu poudarek na sprednji strani. Diagonala je 6,53 palcev pri razpotegnjeni polni visoki ločljivosti. V zgornjem levem kotu je izrez (luknja) za selfijevski fotoaparat, sicer pa gre zaslon skoraj do roba, spodaj je nekaj brade, a ne preveč. Toda ekran naj bi bil precej bolj kakovosten, kot bi pričakovali pri telefonu s priporočeno ceno 329 evrov. Še posebej barvna pravilnost, tako pravijo predstavniki proizvajalca, je bistveno boljša tudi od najdražjih telefonov, saj je vrednost delta e pod ena. Poleg tega telefon zna prilagajati barvno temperaturo zaslona okoliški svetlobi (kot Applov True Tone) ter spreminjati običajen video v HDR. V predstavitveni dvorano z zoprno svetlobo seveda teh trditev ni bilo mogoče niti potrditi niti ovreči, menda pa ima telefon celo namenski procesor za prilagajanje zaslona.

Plex ni ravno majhen in vsekakor ni premijski, niti po ceno niti po materialih, a vseeno deluje solidno. Okvir je verjetno plastičen, zadnja stran pa steklena. Tam so tudi prepoznava prstnih odtisov, ki je še niso preselili v zaslon, in med dvema svetečima diodama za »bliskavico« trojica fotografskih objektivov. Tu je TCL ubral nekoliko samosvoj pristop, kar je dobro, saj drugod vidimo vse preveč ponavljanja in uvajanja enih in istih idej. Ničesar (še) ne morem reči glede kakovosti fotografij in videov, se pa namenski objektiv za slabšo svetlobo ne sliši tako neumno. Manj je sicer jasno, zakaj ne bi mogel isti prevzeti bremena še podnevi, a verjetno je tipalo tu »klasično« z 12 milijoni točk, ki pa so z 2,9 µm premera bistveno večje od običajnih. Pri glavnem objektivu je tipalo namreč zdaj zelo pogosto uporabljeno 48-milijonsko, ki pa točke prav tako privzeto združuje po štiri skupaj v 12-milijonsko fotografijo. Zraven je še ultraširoki objektiv s 123-stopinjskim pogledom. Med drugim obstaja nočni način, celo za snemanje videa, ne samo za fotografiranje. Na voljo pa je tudi snemanje superpočasnih posnetkov z 960 sličicami na sekundo.

Telefon poganja procesor Snapdragon 675, kar je velik korak naprej od podhranjenih Mediatekovih čipov v večini Alcatelov zadnjega obdobja, zraven pa je še zelo solidnih šest gigabajtov delovnega pomnilnika. Shrambe je 128 GB, tudi verjetno dovolj za veliko večino kupcev v tem cenovnem razredu. Nameščen je Android 9 s TCL-ovo preobleko, ki med drugim grupira aplikacije po zvrsti, in ima še nekatere druge trike, a v osnovi ne izgleda bistveno drugače od osnovnega robotka. Baterija ima kapaciteto 3820 mAh in to bi moralo gladko zadoščati za celodnevno uporabo. Nekoliko so dodelali bluetooth, da omogoča priključitev štirih slušalk ali zvočnikov naenkrat.

Srbski uvoznik, ki pokriva tudi Slovenijo, zagotavlja prihod tega telefona na slovenski trg. Če bo napoved uresničil in to ne bo samo pri kakšnem obskurnem trgovcu, bi TCL Plex lahko vnesel nekaj svežine na trg. Lahko pa bo znova šel povsem mimo, kot že zadnjih nekaj let večina perspektivnih Alcatelov.

The post TCL Plex je telefon za novo dobo – tega proizvajalca (#VIDEO) appeared first on Tehnozvezdje.

Tokrat za spremembo zgolj v videu, lahko pa namignem, da mi je iz vsaj dveh vidikov P30 bolj všeč kot večji in dražji Pro. Je pa tudi nekaj lastnosti, ki jih pri manjšem in bolj simpatičnem telefonu pogrešam. Več pa v videu:

Še en pripis. V videu nisem omenil čitalnika prstnih odtisov, integriranega v zaslon (očitno je vročina te dni prehuda, da bi lahko razmišljal stoodstotno), ki se je vsaj meni obnesel perfektno. Prepoznava je zanesljiva, komajda se spomnim kakšnega primera, da bi moral navsezadnje vtipkati PIN, pa tudi dovolj hitra. Obrazne prepoznave zaradi tega sploh nisem uporabljal.

Seveda hvala za vse oglede in naročanje na naš kanal na Youtubu.

The post Huawei P30 – Manjši in prezrt, čeprav je boljši?! (#VIDEO) appeared first on Tehnozvezdje.

Pa ta pozitivna občutja niti ne izhajajo iz tega, kakšen je novi LG na pogled ali v dlani. Podoba je z dokaj veliko zarezo in precej generičnim dizajnom kakšno leto ali dve za trendi, telefon pa je tudi malo preširok za res udobno rokovanje. Dobro, kakšen košarkar bo trdil drugače, ampak moje dlani so nekako srednje velikosti. Rob okrog zaslona je kar zajeten in malo spominja na iPhone XR, toda vse skupaj je trdno in če že ne ravno robustno, si čisto lahko predstavljam, da bi zadeva preživela kakšen padec na trdna tla, kakršnega nekateri predhodniki niso najbolje. Navsezadnje se reč ponaša z vojaškim standardom za ohišje, je pa tudi vodotesna po standardu IP68. LG je bil med prvimi, ki je že pred leti omogočil brezžično polnjenje in to tradicijo ohranja tudi v eri telefonov s steklenim hrbtiščem.

Na sprednji strani pa je letos morda največja in najpomembnejša sprememba. Lanski zaslon LCD je bil ekstra svetel, toda z vrhunskimi kontrasti, barvno nasičenostjo in odlično črnino se ni mogel pohvaliti. Letos ga je nadomestil OLED, ki je z vseh teh vidikov neprimerno boljši. Res je, barve s pretirane, ne glede na nastavitve, toda to je še vedno bolje, kot če bi bile znova neizrazite (»sprane«). LG-jevi zasloni OLED pa so tudi že toliko napredovali, da ne izkazujejo več čudnih modrih pridihov in nečiste beline. Hudo svetilnost bomo pogrešali res samo v najmočnejšem soncu, sicer pa je ta zaslon v vsakem pogledu superioren v primerjavi z lanskim.

Potem pa je tu druga velika novost sprednje strani telefona. Tipalo ToF (Time of Flight), ki z merjenjem (v bistvu bolj ugibanjem, kajti čas je absolutno prekratek in razlike v razdaljah premajhne) odbojev svetlobe računa razdaljo in globino prostora. Uporabili so ga za odklepanje in upravljanje telefona z dlanjo – z razdalje nekaj cm. Na predstavitvi na sejmu MWC je to delovalo futuristično in čudaško hkrati, v praksi pa je pretežno to, kar smo pričakovali – marketinška poteza brez večje uporabne vrednosti. Odklepanje zaslona na to vižo funkcionira, ampak traja predolgo in ne brez treniranja pravega giba dlani (približaj, počasi oddalji in še malo podrsaj v stran). Veliko hitreje je zgolj pogledati v telefon (prepoznava obraza), ga prijeti v roke in prisloniti kazalec na čitalnik prstnega odtisa na zadnji strani ali vtipkati PIN. Spreminjaje glasnosti in ostali triki z dlanjo pa mi pri najboljši volji in neskončnem poskušanju (izgubljanju časa z njimi) niso delovali. Na srečo te kretnje vsaj niso pomemben del izkušnje, so samo dodatna funkcionalnosti, ki se jo da z lahkoto ignorirati in pozabiti. Telefon je predober, da bi ga ta neposrečena domislica iztirila.

Mogoče še najbolj to LG-jevo na novo odkrito znanje izdelati spodoben telefon, še najbolje simbolizira programska oprema na njem. Če ne bi bilo dokaj velikih in ne najbolj modernih ikon pa (izbirne) plavajoče vrstice s petimi bližnjicami, sploh ne bi vedel, katero podjetje je ustvarilo to, res precej lahno androidno preobleko. Ni več kupa nepotrebnih možnosti, prav tako ne povsem drugačnega izgleda in tudi različica je bila precej aktualna. Upam, da bo tako tudi ostalo. Še celo način upravljanja, ki nadomesti tri navidezne tipke na dnu zaslona – s sredinsko ovalno »tipko« in tipko nazaj, ki se prikaže po potrebi – je LG povsem prevzel od Googla, samo malce je spremnil dizajn. Hitrost delovanja je na nivoju ostalih telefon s procesorjem Snapdragon 855, kar pomeni, da kaj v tem pogledu boljšega na androidni strani spektra ne obstaja. Zato pa obstaja z daljšo avtonomijo. Pri G8S baterija zdrži približno dan in pol mučenja, kar je solidno, ne pa izstopajoče. Toda možnost, da telefon skoraj kjerkoli odložiš na brezžični polnilnik, to pogovarjanje o trajanju baterije naredi rahlo brezpredmetno.

Še preden se končno posvetim fotoaparatu, področju, ki ga LG že dolgo zelo glasno hvali, a se ta samohvala vedno izkaže za malo pretirano, se je treba zaustaviti pri kompanjonu slike, ki ga LG izpostavlja povsem premalo. Zvok je namreč daleč največja izstopajoča lastnost tega telefona. Že zvočniki so nadpovprečno dobri. Od basov do visokih tonov, pa še glasnosti in skoraj sterea jim redkokateri pridejo blizu. Vesel sem tudi, da so opustili lansko smešno poizkušanje uporabiti notranjost telefona za ojačanje basov, ki je povsem popačilo govor. Letošnji zvok je poleg tega, da je uravnotežen in kvaliteten, tudi prav prijeten, medtem ko je bil lanski nadležen. Iz izhoda za slušalke – da, G8S ga še ima – ali priključka USB-C pa verjetno noben telefon ne da boljše zvočne podobe. Z istimi slušalkami je več basov, več globine in več udarnosti kot pri drugih telefonih.

Fotoaparat pa je mogoče ravno nasprotje zvočnikov. Obljublja veliko, a vsega ne izpolni. Ni mogoče zanikati njegove večnamenskosti, kajti trije objektivi – standardni, ultraširokokotni in tele (2x) – pokrijejo goriščnice od 16 do 52 mm. Skupaj s kupom načinov za fotografiranje, od AI do ročnega, je tako res veliko možnosti za fotografa. Kvaliteta zajetega pa vendarle ni čisto na ravni tega, kar znajo iz tipal iztisniti najboljši. Predvsem v detajlih in dinamiki, pa tudi v tem, kar prikažejo v slabi svetlobi. Razlike so seveda tudi med glavnim in »pomožnima« objektivoma, kajti pri njiju je podrobnosti še nekoliko manj, barve so manj izrazite in ultraširokega kota ni brez kar opaznega popačenja, ki pa ga je vseeno manj kot pri kakšnem drugem telefonu s to možnostjo. Fotografiranje z umetno inteligenco malce »navije« barve, kaj dosti drugega pa ne stori. LG je malo za drugimi izumil tudi nočni način, ki pa prav tako bistvene razlike še ne prinaša. A to ne pomeni, da je ne bi mogel enkrat v prihodnje, kajpak z ustreznim popravkom operacijskega sistema.

LG mi je všeč, kadar ne eksperimentira (preveč). Tokrat se resda ni mogel upreti skušnjavi in je poskusil tipalo ToF uporabiti za prepoznavanje kretenj, ne preveč uspešno, a zaradi tega telefon kot tak ni nič drugačen. Povsem brez težav in z veliko zadovoljstva se ga da uporabljati, pa zraven povsem ignorirati tako upravljanje z razdalje kot »umetno inteligenco«, ki štrli iz imena. G8S ThinQ je namreč kvalitetno izdelan, vsestransko uporaben in dober telefon, ki bi mu lahko malo nadgradili le (drugače zelo fleksibilen) fotoaparat.

The post LG G8S ThinQ: Končno spet prava formula (#VIDEO) appeared first on Tehnozvezdje.