Sta Apple in Samsung že drugič zaostala? Najprej sta predolgo odlašala s hitrejšim polnjenjem, zdaj pa nič ne kaže, da bosta kmalu sprejela baterije z anodami iz kombinacije silicija in ogljika namesto grafita. Glavna prednost te tehnologije je zelo preprosta. Več shranjene energije v enakem volumnu. Ni treba biti genij, da dojameš bistvo. Daljša avtonomija brez debelejšega ohišja. Kitajski proizvajalci so to očitno razumeli prej in novih baterij ne vgrajujejo več le v najdražje modele, temveč vse pogosteje tudi v telefone srednjega razreda.

Ne morem, da Magica8 Pro ne bi primerjal z lanskim modelom. Ne dvomim, da je Honor v razvoj vložil več truda, kot se nam zdi, a na pod črto lahko govorim le o tem, kar vidim in izmerim. Ob tem velja poudariti, da je bil Magic7 Pro odličen, iz česar zlahka izpeljem preprost sklep. Če ga kje najdeš po smešno nizki ceni, nikar ne odlašaj. Letošnji model namreč ne ponuja ničesar, zaradi česar bi njegov predhodnik nenadoma zastarel!

V obliko niso posegali

Dejstvo, da sta si telefona na las podobna, me pravzaprav ne moti preveč. Če odmislimo večji premer izbokline z objektivi ter namensko tipko za umetno inteligenco na desnem boku, ju je brez poglobljenega pogleda težko ločiti. To sicer ni edina razlika. Hrbtna plošča ni več steklena, temveč iz s steklenimi vlakni ojačane plastike. Po besedah proizvajalca naj bi bila manj občutljiva na praske. Izgleda kot steklo in tudi na otip daje takšen občutek. Iskreno povedano razlike ne opaziš, dokler ne pogledaš tehničnih podatkov.

Zanimivo je, da sta zaslon in posledično ohišje celo malenkost manjša. Ne veliko, prej za mišjo dlako, kajti diagonala zaslona je od lanske krajša, primi se za sedež, za dobra dva milimetra. To vseveda nima prav nobenega vpliva na uporabo. Ohranili so ozke robove okoli zaslona in ravno odrezane stranice, kar telefonu še vedno daje zelo sodoben videz. Z novim materialom so hkrati izboljšali tudi zaščito ohišja, ki naj bi zdaj brez težav zdržalo curek vode pod pritiskom.

Prej ali slej bodo morali izboljšati hlajenje

V Magic8 Pro so vgradili najboljši čip, ki se ga da dobiti za naprave s sistemom Android. Poleg dobrih ima to tudi slabo plat. Fizika ostaja neizprosna. Hitrejši čip se bolj greje in prav hlajenje se zna pokazati kot šibka točka. Obremenitveni test je pokazal razmeroma hitro omejevanje hitrosti, enkrat blažje in drugič bolj drastično. Po zaključku je bilo ohišje vroče na dotik, saj je temperatura na čipu presegla 60 stopinj Celzija. Res je, med praktično uporabo procesor nikdar ni toliko obremenjen ves čas, a vendarle grafikon milo rečeno kaže, da bi hlajenje moralo biti učinkovitejše.

Res je, v praksi procesor nikoli ni tako dolgo in tako intenzivno obremenjen. Kljub temu grafikon jasno pokaže, da bi si Magic8 Pro zaslužil učinkovitejše hlajenje. Ker pričakujem, da se bodo s podobnimi izzivi soočali tudi drugi telefoni z enakim čipom, je vseeno pošteno povedati naslednje. Če se odločiš zanj, boš imel v žepu trenutno najboljše zmogljivosti, kar jih Android ponuja. Merilni rezultati to brez dvoma potrjujejo. Naloge ali igre, ki bi mu zlomila zobe, preprosto ni.

Pričakovano je bil manjših sprememb deležen zaslon. Kot lani je perfekten v prikazu barv, dinamiki, kontrastu in osveževanju. Edino svetilnost je zdaj večja. Že za lanski model sem dejal, da se dobro obnese na prostem, zato sem prepričan, da bo tokrat enako. Sprašujem se celo, ali morda v tej gonji po poviševanju točkovne svetilnosti nismo dosegli meje, ko razlike ne moreš več opaziti s prostim očesom.

Pomemben skok v kapaciteti baterije

Baterijsko tehnologijo sem omenil na začetku z razlogom. Na evropski trg prihaja z zamikom, pri čemer je treba dodati, da imajo kitajske različice Magica še za približno tisoč miliamperskih ur večjo kapaciteto. A tudi ta, ki smo jo dobili pri nas, pomeni opazen preskok v avtonomiji. Ta znaša pet ur pri polni obremenitvi do več kot 30 ur, kadar zgolj gledaš videoposnetke prek domačega omrežja.

Povedano bolj praktično. Če ne boš imel telefona ves čas v roki, potem polnjenje vsak drugi dan ni misija nemogoče. Ali pa. Hitro polnjenje je sila priročno, da v baterijo pretočiš nekaj elektronov, kadarkoli se pojavi priložnost, naj bo še tako kratka.

Spremenjeni objektivi in opazno boljše povečave

Videti je, da v tipala kamer niso posegali, raje so prenovili objektive. Glavni je izgubil fizično nastavljivo zaslonko in pridobil nekoliko širše vidno polje. Po mojem mnenju to ni bila nujna sprememba. Teleobjektiv ima ožje vidno polje, približno 85 milimetrov (ekvivalent 60 milimetrov pri tipalu polnega formata), kar pomeni večjo optično povečavo, natančneje 3,7-kratno.

Fotografije so bile že lani na zelo visoki ravni in brez težav primerljive z najboljšimi v razredu, zato me je zanimalo, kaj se je dejansko spremenilo. Opazno je, da je Honor nekoliko prilagodil obdelavo. Fotografije glavne kamere so malenkost temnejše in po mojem mnenju bližje realnim prizorom. V dobri dnevni svetlobi kamera ponuja natančno ravnovesje beline, prijetno nasičene barve in zelo živahne posnetke s širokim dinamičnim razponom ter solidno količino podrobnosti. Tudi v slabših svetlobnih pogojih oziroma ponoči ohranja visoko raven kakovosti.

Širokokotna kamera podnevi prav tako daje dobre rezultate. Barve so všečne, dinamika zadovoljiva, podrobnosti pa korektne. V slabših svetlobnih razmerah se pokažejo omejitve. Kamera očitno daje prednost svetlosti in barvam, kar pomeni hitrejšo izgubo podrobnosti in opazno mehčanje slike, predvsem proti robovom.

Fotografije kamere z optično povečavo so svetlejše, a z več podrobnostmi in manj mehčanja. Prav povečave so področje, kjer sem opazil največji napredek. Tudi 100-kratna povečava deluje manj kot impresionistična slika in bolj kot realen prikaz zelo oddaljenega prizora. Poleg osnovne 3,7-kratne povečave aplikacija ponuja tudi 6-kratno, pri kateri obdelava ni pretirana. Pravzaprav so ti posnetki celo boljši kot lani. Tudi v slabih svetlobnih razmerah periskopska kamera ohranja dobro barvno natančnost in širok dinamični razpon, čeprav se lahko pojavi šum in agresivnejše ostrenje.

Dejal sem, da razlik v primerjavi z Magic 7 Pro ni veliko. Tu je dokaz. V zaporedju si sledijo fotografije širokokotne, glavne in kamere s povečavo z osnovno goriščnico vsake od teh. Najprej je prikazana fotografija lanskega in nato še letošnjega telefona!

Videoposnetki v ločljivosti 4K izstopajo z dobrim dinamičnim razponom in natančno barvno reprodukcijo. Vse tri kamere so med seboj zelo usklajene, kar zagotavlja enoten videz posnetkov. Čeprav so podrobnosti nekoliko bolj obdelane, gre za uveljavljen slog, zato Honor pri tem ne izstopa.

HVALIMO:

• Kakovostne fotografije vseh kamer
• Pred vplivi bolje zaščiteno ohišje
• Zmogljivosti procesorja
• 7-letna podpora
• Nadpovprečna avtonomija

GRAJAMO:

• Okolje še ni na ravni najboljših
• Dokajšnje gretje ohišja, kadar je procesor obremenjen
• V kompletu ni napajalnika, kar pride prav zaradi podpore hitrega polnjenja

The post Honor Magic8 Pro: Enakovreden izzivalec najboljših ali zgolj nova iluzija? appeared first on Tehnozvezdje.

Zagotovo je termin sejma IFA v začetku septembra bolj primeren za predstavljanje novosti kot šele ob koncu meseca. Tako je pred proizvajalcem in potencialnimi kupci še celotna jesen, božično-novoletno obdobje pa morda že prinese kakšno lepo prodajno akcijo.

Model FE so že lani nekoliko oblikovno osvežili, letošnji je zato zelo podoben, so pa stanjšali robove okrog 17-centimetrskega zaslona OLED (6,7 palca), ki ohranja najvišjo svetilnost 1.900 kandel in lahko preklaplja med osveževanjem 60 ali 120 Hz. S 190 g telefon ni med težjimi, kljub aluminijastemu ogrodju in steklenemu hrbtišču. Od cenejših modelov ga loči še zaščita pred vodo in prahom po standardu IP68.

Poganja ga procesor Exynos 2400, kar predstavlja le malenkosten napreden v primerjavi z lani, saj so za S24 FE uporabili rahlo »upočasnjeno« različico 2400e. V vsakem primeru pa gre za čip, ki je debitiral v liniji Galaxy S24 lansko pomlad, dodali so mu zgolj za 10 odstotkov večjo izparilno komoro. Razen programske podpore, ki štarta s kasnejšega izhodišča – Samsung obljublja posodobitev na sedem prihodnjih generacij Androida od izhodiščne 16 (z dodatkom One UI 8) in sedem let varnostnih popravkov –, tako telefon nima velike prednosti pred podobno velikim S24+. Delovnega pomnilnika je 8 GB, kar je danes že malodane minimum za spodobno delovanje, podatkovnega pa 128, 256 ali 512 GB. Srednja opcija je verjetno optimalna izbira.

Pri kamerah kakšne resne novosti ni, le selfijevski so namenili tipalo z 12 namesto z desetimi milijoni pik. Zadaj ostaja kombinacija glavne kamere s 50-milijonskim, široke z 12- in telefoto kamere z 8-milijonskim tipalom. Predvsem slednja bi morala v pokoj, a tudi ostali dve nista več najnovejši.   

Kapaciteto baterije so zvišali s 4.700 na 4.900 mAh in moč polnjenja končno dvignili vsaj na 45 W, čeprav bi bilo še bolje 65 W. Brezžično ostaja pri 15 W, kar je v redu, in dobiva podporo za standard Qi2, toda magnetov ni vgrajenih. Povezljivost poleg 5G vsebuje še Wi-Fi 6E in bluetooth 5.4.

Osnovna različica s 128 GB prostora za podatke bo znova stala 749 evrov, za 256 GB bo treba odšteti 809 evrov, za 512 GB pa 929 evrov.

Risbe: Samsung

The post Galaxy S25 FE ostaja na enakih cenah kot predhodnik, a tudi ne prinaša česa razburljivega appeared first on Tehnozvezdje.

Pa ta pozitivna občutja niti ne izhajajo iz tega, kakšen je novi LG na pogled ali v dlani. Podoba je z dokaj veliko zarezo in precej generičnim dizajnom kakšno leto ali dve za trendi, telefon pa je tudi malo preširok za res udobno rokovanje. Dobro, kakšen košarkar bo trdil drugače, ampak moje dlani so nekako srednje velikosti. Rob okrog zaslona je kar zajeten in malo spominja na iPhone XR, toda vse skupaj je trdno in če že ne ravno robustno, si čisto lahko predstavljam, da bi zadeva preživela kakšen padec na trdna tla, kakršnega nekateri predhodniki niso najbolje. Navsezadnje se reč ponaša z vojaškim standardom za ohišje, je pa tudi vodotesna po standardu IP68. LG je bil med prvimi, ki je že pred leti omogočil brezžično polnjenje in to tradicijo ohranja tudi v eri telefonov s steklenim hrbtiščem.

Na sprednji strani pa je letos morda največja in najpomembnejša sprememba. Lanski zaslon LCD je bil ekstra svetel, toda z vrhunskimi kontrasti, barvno nasičenostjo in odlično črnino se ni mogel pohvaliti. Letos ga je nadomestil OLED, ki je z vseh teh vidikov neprimerno boljši. Res je, barve s pretirane, ne glede na nastavitve, toda to je še vedno bolje, kot če bi bile znova neizrazite (»sprane«). LG-jevi zasloni OLED pa so tudi že toliko napredovali, da ne izkazujejo več čudnih modrih pridihov in nečiste beline. Hudo svetilnost bomo pogrešali res samo v najmočnejšem soncu, sicer pa je ta zaslon v vsakem pogledu superioren v primerjavi z lanskim.

Potem pa je tu druga velika novost sprednje strani telefona. Tipalo ToF (Time of Flight), ki z merjenjem (v bistvu bolj ugibanjem, kajti čas je absolutno prekratek in razlike v razdaljah premajhne) odbojev svetlobe računa razdaljo in globino prostora. Uporabili so ga za odklepanje in upravljanje telefona z dlanjo – z razdalje nekaj cm. Na predstavitvi na sejmu MWC je to delovalo futuristično in čudaško hkrati, v praksi pa je pretežno to, kar smo pričakovali – marketinška poteza brez večje uporabne vrednosti. Odklepanje zaslona na to vižo funkcionira, ampak traja predolgo in ne brez treniranja pravega giba dlani (približaj, počasi oddalji in še malo podrsaj v stran). Veliko hitreje je zgolj pogledati v telefon (prepoznava obraza), ga prijeti v roke in prisloniti kazalec na čitalnik prstnega odtisa na zadnji strani ali vtipkati PIN. Spreminjaje glasnosti in ostali triki z dlanjo pa mi pri najboljši volji in neskončnem poskušanju (izgubljanju časa z njimi) niso delovali. Na srečo te kretnje vsaj niso pomemben del izkušnje, so samo dodatna funkcionalnosti, ki se jo da z lahkoto ignorirati in pozabiti. Telefon je predober, da bi ga ta neposrečena domislica iztirila.

Mogoče še najbolj to LG-jevo na novo odkrito znanje izdelati spodoben telefon, še najbolje simbolizira programska oprema na njem. Če ne bi bilo dokaj velikih in ne najbolj modernih ikon pa (izbirne) plavajoče vrstice s petimi bližnjicami, sploh ne bi vedel, katero podjetje je ustvarilo to, res precej lahno androidno preobleko. Ni več kupa nepotrebnih možnosti, prav tako ne povsem drugačnega izgleda in tudi različica je bila precej aktualna. Upam, da bo tako tudi ostalo. Še celo način upravljanja, ki nadomesti tri navidezne tipke na dnu zaslona – s sredinsko ovalno »tipko« in tipko nazaj, ki se prikaže po potrebi – je LG povsem prevzel od Googla, samo malce je spremnil dizajn. Hitrost delovanja je na nivoju ostalih telefon s procesorjem Snapdragon 855, kar pomeni, da kaj v tem pogledu boljšega na androidni strani spektra ne obstaja. Zato pa obstaja z daljšo avtonomijo. Pri G8S baterija zdrži približno dan in pol mučenja, kar je solidno, ne pa izstopajoče. Toda možnost, da telefon skoraj kjerkoli odložiš na brezžični polnilnik, to pogovarjanje o trajanju baterije naredi rahlo brezpredmetno.

Še preden se končno posvetim fotoaparatu, področju, ki ga LG že dolgo zelo glasno hvali, a se ta samohvala vedno izkaže za malo pretirano, se je treba zaustaviti pri kompanjonu slike, ki ga LG izpostavlja povsem premalo. Zvok je namreč daleč največja izstopajoča lastnost tega telefona. Že zvočniki so nadpovprečno dobri. Od basov do visokih tonov, pa še glasnosti in skoraj sterea jim redkokateri pridejo blizu. Vesel sem tudi, da so opustili lansko smešno poizkušanje uporabiti notranjost telefona za ojačanje basov, ki je povsem popačilo govor. Letošnji zvok je poleg tega, da je uravnotežen in kvaliteten, tudi prav prijeten, medtem ko je bil lanski nadležen. Iz izhoda za slušalke – da, G8S ga še ima – ali priključka USB-C pa verjetno noben telefon ne da boljše zvočne podobe. Z istimi slušalkami je več basov, več globine in več udarnosti kot pri drugih telefonih.

Fotoaparat pa je mogoče ravno nasprotje zvočnikov. Obljublja veliko, a vsega ne izpolni. Ni mogoče zanikati njegove večnamenskosti, kajti trije objektivi – standardni, ultraširokokotni in tele (2x) – pokrijejo goriščnice od 16 do 52 mm. Skupaj s kupom načinov za fotografiranje, od AI do ročnega, je tako res veliko možnosti za fotografa. Kvaliteta zajetega pa vendarle ni čisto na ravni tega, kar znajo iz tipal iztisniti najboljši. Predvsem v detajlih in dinamiki, pa tudi v tem, kar prikažejo v slabi svetlobi. Razlike so seveda tudi med glavnim in »pomožnima« objektivoma, kajti pri njiju je podrobnosti še nekoliko manj, barve so manj izrazite in ultraširokega kota ni brez kar opaznega popačenja, ki pa ga je vseeno manj kot pri kakšnem drugem telefonu s to možnostjo. Fotografiranje z umetno inteligenco malce »navije« barve, kaj dosti drugega pa ne stori. LG je malo za drugimi izumil tudi nočni način, ki pa prav tako bistvene razlike še ne prinaša. A to ne pomeni, da je ne bi mogel enkrat v prihodnje, kajpak z ustreznim popravkom operacijskega sistema.

LG mi je všeč, kadar ne eksperimentira (preveč). Tokrat se resda ni mogel upreti skušnjavi in je poskusil tipalo ToF uporabiti za prepoznavanje kretenj, ne preveč uspešno, a zaradi tega telefon kot tak ni nič drugačen. Povsem brez težav in z veliko zadovoljstva se ga da uporabljati, pa zraven povsem ignorirati tako upravljanje z razdalje kot »umetno inteligenco«, ki štrli iz imena. G8S ThinQ je namreč kvalitetno izdelan, vsestransko uporaben in dober telefon, ki bi mu lahko malo nadgradili le (drugače zelo fleksibilen) fotoaparat.

The post LG G8S ThinQ: Končno spet prava formula (#VIDEO) appeared first on Tehnozvezdje.