Premila bi bila oznaka, da so slovenske polnilne lokacije daleč od teh, ki smo si jih ogledali še posebej na obrobju manjšega mesta Merklingen, kakih 20 km od Ulma. Razsežnosti so preprosto povsem drugačne, do neke mere pa tudi opremljenost, čeprav še vedno marsikaj manjka. Oglejte si video, kjer pokažemo in povemo več o samih lokacijah, in pripadajoče fotografije v tem članku. Potem si boste lahko predstavljali, o čem govorijo Eles in še kdo, kadar omenjajo t. i. polnilne parke, od katerih naj bi prvi stal v oz. pri Kranju, predvidoma bi ga lahko odprli čez tri leta. Sledilo naj bi še nekaj drugih.

Tudi približno sto km oddaljeno predmestje Augsburga premore zavidljivo ponudbo ultra hitrega polnjenja, ne pa parka v takem smislu kot Merklingen. Tamkaj, natančneje pri njegovi železniški postaji za hitro progo med Stuttgartom in Augsburgom, je sicer tudi parkirišče s kar 259 polnilnimi mesti z močjo 11 kW, torej klasičnimi priključki z izmeničnim tokom za dolgotrajno parkiranje, ki je hkrati nekaj posebnega in tudi žalostnega. Mislim sicer, da je zasnovano in izvedeno nekoliko napačno, a to je lahko samo moje laično mnenje.

Polnilno parkirišče Albwerk, ki so ga odprli novembra lani, je bilo med našim obiskom pretežno prazno, naš avto je bil tiste pol ali tričetrt ure, kolikor smo bili tam, celo edini priključen na enega od stebričkov s po štirimi (oz. dvema) priključki. Nima smisla ugibati, zakaj v času službe ni bilo nobenega drugega, parkiranih pa je bilo nekaj vozil z motorji na notranje zgorevanje (ne zgolj osebnih avtomobilov), toda cena polnjenja, ta znaša 50 centov na kilovatno uro, ob 25 centih na uro parkiranja (po prvi uri, ki je zastonj), bi znala kaj imeti pri tem. In sam na takem parkirišču, slovenska ustreznica bi bila P&R na obrobju Ljubljane, nikakor ne bi 11-kilovatnega polnjenja. V ceno parkiranja bi moralo biti vključeno polnjenje z dvema kilovatoma, za zmerno doplačilo pa zvišanje moči na 4 kW. Z obojim bi se v osmih do desetih urah, kolikor bi avto stal tam, slednji napolnil več kot dovolj za pot nazaj domov in verjetno še za vožnjo naslednji dan znova do parkirišča. Tako si predstavljam cenovno ugodno e-mobilnost in izkoriščanje dejstva, da avtomobili večino časa nekje stojijo in ga je mogoče izkoristiti za polnjenje. Ob sončnih dneh tudi s pomembnim neposrednim prispevkom celic na strehah, ki bodo na takih lokacijah tudi zaradi zakonskih zahtev morale biti.

Pred časom smo pisali o ocenjevanju polnilnic v Sloveniji in tudi te nemške, čeprav določene z nadstrešnicami ali celo konkretnimi strehami, ne bi dobile najvišjih ocen. Manjkajo sanitarije, ki ne bi bile v sklopu določenih gostinskih lokalov (ponekod ne povsem zraven) in tako vezane na nakup nečesa. Tudi vseh plačilnih načinov ni povsod, čeprav je pri vseh, kjer smo se ustavili, bil vsaj en tak (bančna kartica, ad-hoc plačilo prek kode qr oz. spletne strani), ki bi ga lahko vsakdo uporabil, in tako ne bi ostal s prazno baterijo. Sami smo sicer povsod brez težav aktivirali polnjenje, kot smo opisali v prejšnjem članku. Tudi urejenost lokacij ali njihova okolica ni bila povsod ravno zgledna. Ponudnike oz. upravljavce v tem pogledu še čaka precej dela.  

(Ne)zasedenost teh polnilnih parkov med našim obiskom, ki je bila verjetno na enem koncu ekstrema v primerjavi s kakšnim drugim obdobjem, denimo med poletnimi selitvami narodov proti južnemu delu Evrope, zelo verjetno kaže na svojevrsten paradoks polnilne infrastrukture. Paradoks, ki ga lahko srečamo še kje druge, viden je bi npr. pri internetni v času kovidnih zaprtij. Vsem se nam zdi, da potrebujemo (ali da bomo potrebovali) ogromno javnih polnilnic, še posebej tistih ultra hitrih, kar je občasno tudi res. Morda dva meseca v letu in še med kakšnim vikendom ob določenih urah. V ostalem času pa so in bodo zasedene zelo sporadično, ker se ljudje ne vozijo tako pogosto nekam res daleč in ker večino časa polnijo doma in malo (ali pa tisti, ki doma ne morejo, toliko več) še na počasnih polnilnicah v mestih in na turističnih destinacijah. Take diskrepance pri naftnih derivatih ni in je tudi ne more biti, ker nihče nima črpalke ali vrtine doma, in tako ves čas potrebujemo javno infrastrukturo. Vsekakor nas čakajo zanimivi časi.

• 
  Novost pri NLB: V izbrane pakete odslej vključeno tudi kibernetsko zavarovanje
• 
  Elektrika se (zelo) počasi seli na motocikle
• 
  En podrs po zunanjem zaslonu in veste, kako se počutite
• 
  Pajek razpet med čustvi in mutacijo
• 
  Toplotni val in Anker: kako poskrbeti, da napravam ne zmanjka energije

The post Takih polnilnih parkov, kot smo jih obiskali v Nemčiji, v Sloveniji najbrž še nekaj let ne bo (#video) appeared first on Tehnozvezdje.