Spomnimo se, da sta Evropska komisija in Mednarodna agencija za energijo (IEA) v svojih pomladnih priporočilih za zmanjšanje porabe, sicer bolj proti koncu, a vendarle omenili tudi namestitev pametnega upravljanja in digitalnih termostatov. To po njunih navedbah »lahko zmanjša porabo energije do 15 odstotkov, omogoča lažje nadzorovanje ogrevanja in hlajenja, ter zagotavlja uporabo najčistejše in najcenejše električne energije.« Z omenjenimi odstotki bi se kar strinjal, vsaj za desetino bi se poraba ob pravilnih nastavitvah morala znižati. Seveda pravilnih v smislu, da ogrevalni sistem ne troši energije v prazno, kolikšne so »prave« temperature pa ve vsak zase, saj so nekateri lahko celo leto v kratkih rokavih, drugi pa so tako »zmrznjeni«, da že ob prvem jesenskem hladu hodijo naokrog v jopicah in v predalih iščejo volnene nogavice.

S pametnimi termostati oz. v omrežje povezanimi glavami termostatskih ventilov verjetno največ pridobijo radiatorski sistemi. (Izbirate lahko med proizvajalci, kot so Bosch, Homematic IP, Netatmo, Tado) Običajne glave termostatskih ventilov s številčnico od nič do pet zgolj zapirajo ventil, kadar temperatura v sobi (oz. ob tipalu) doseže nastavljeno vrednost. Kjer je kakšna druga vrsta ogrevanja, denimo talno ali stensko, pridejo v poštev stenski termostati, ki vklapljajo in izklapljajo celoten sistem, tam je težje uravnavati posamezne sobe. Energent pri tem niti ni tako pomemben, vsekakor pa je najbolj aktualno zniževanje porabe električne energije ali zemeljskega plina, kajti pri obojem nas pred zimo strašijo s pomanjkanjem in še višjimi cenami, ki so že tako ali tako v zadnjem letu zbezljale.

Osredotočil se bom na radiatorje, ker sem doma optimiziral ogrevanje z njimi, nekatere od točk pa zagotovo veljajo tudi za druge načine ogrevanja. Pri klasičnih termostatskih ventilih, kaj šele pri čisto navadnih, je največja težava v tem, da ni mogoče nastaviti nikakršnih urnikov, topla (oz. vroča) voda v vse steče istočasno, ko se vklopi črpalka, ne da se izvajati sprotnih prilagoditev, ki bi se kasneje samodejno razveljavile, ne da se ničesar spremeniti na daleč in seveda ni možen preklop celotnega režima z enim samim klikom. Vse to in še kaj omogočajo pametni termostati.

Tule je vse skupaj povzeto v petih ključnih točkah:

1. Določanje in režimov in urnikov ter preklapljanje med njimi v različnih obdobjih

Poglavitno pri termostatskih glavah je to, da nastavimo, kakšna naj bo v določenem obdobju temperatura v prostoru. Potem na osnovi tega urnika prilagajajo ventil. Urnik je lahko za vsak dan v tednu drugačen, verjetno pa bo najbolj smiseln enak od ponedeljka do petka, za vikende pa nekoliko prilagojen. Na začetku se splača malo preizkušati različne možnosti, mogoče prvo zimo tudi večkrat, ko se temperature zelo spremenijo, in spremljati statistiko v aplikaciji, če jo ta omogoča, ter porabo električne energije, plina, kurilnega olja ali česarkoli že, ter na osnovi vsega tega ter lastnih občutkov optimizirati zadevo. Po prvi, zagotovo pa po dveh zimah boste imeli dva do tri različne urnike za vsak termostat, denimo enega za začetek in konec kurilne sezone in tistega glavnega zimskega, nakar lahko samo v aplikaciji spremenite na režim sezona ali predsezona in veste, da bo ogrevanje takšno, kot ga želite.

2. Zakasnjeno »odpiranje« radiatorjev

Še posebej za tiste, ki se ogrevate s toplotnimi črpalkami, a lahko tudi za druge, je smiselno zjutraj in tudi zvečer zamakniti začetek odpiranja ventilov v različnih sobah. Tako bo po eni strani sistem lažje prenesel začetno obremenitev, saj se ne bo zaloga vroče vode porazgubila po vseh radiatorjih, črpalka pa bo z muko sproti ogrevala zadostno količino nove, po drugi strani pa tudi nima smisla enako zgodaj začeti segrevati dnevne ali delovne sobe kot denimo spalnice, kopalnice in kuhinje, kjer se boste zjutraj najprej (ali zgolj) zadrževali.

3. Smiselno ogrevanje posameznih sob

V različnih sobah želimo in potrebujemo različno temperaturo ob različnih časih. Tako jo lahko za tista obdobja, ko nas ni tam, v urniku za kakšno stopinjo znižamo. S tem ne ogrevamo po nepotrebnem, hkrati pa zadržujemo tako konstantno temperaturo, ki nato omogoča hitro in energetsko učinkovito segretje na želeno, kadar pa v tisti sobi dejansko preživljamo čas. Kakšne kabinete in podobno lahko čez vikend manj ogrevamo, kuhinjo pa verjetno čez teden.

4. Sprotno prilagajanje, ki ne vpliva na urnike

Klasične termostatske glave je seveda mogoče zasukati in s tem vplivati na temperaturo v prostoru, a težava je v tem, da moramo kasneje znova spremeniti nazaj na standardno nastavitev. Pogosto tudi pozabimo kakšen ventil, denimo ko prezračujemo in ga zapremo, ali ko segrevamo kopalnico, in imamo potem v prostoru ali mraz ali prehudo vročino. Pametni znajo sami ugotoviti, da je okno odprto in za tisti čas zapreti ventil, predvsem pa vsaka ročna sprememba velja zgolj do naslednje spremembe v urniku. Če torej zvišamo z 21 na 23 stopinj, to ne bo za dolgo. Ventili imajo običajno tudi tipko, ki jih za nekaj minut povsem odpre, za hitro segrevanje prostora.

5. Upravljanje na daljavo

Termostati so povezani v sistem ponudnika in jih lahko upravljamo prek aplikacije od kjerkoli. Tako lahko z izleta ali dopusta pravočasno zvišamo temperaturo, če smo jo ob odhodu znižali. Predvsem pa lahko storimo slednje, kar takrat, ko smo še doma, zlahka pozabimo, pri klasičnih ventilih pa bi to morali na vsakem radiatorju storiti ročno in potem ne bi mogli sprožiti segrevanja pred prihodom nazaj domov.

Jasno je, da nobena rešitev ni brez določenih pomanjkljivosti. Nekateri denimo nočejo imeti domačih naprav povezanih v internet, kar vsaj določeni ponudniki omogočajo, vendar je za uporabo zgolj v domačem omrežju treba »spisati« lastno aplikacijo. Kadar »pade« internet ali ni električne energije, so termostatske glave enake običajnim, res pa se to zgodi zelo redko. V njih je treba menjavati baterije (običajno vrste AA), vendar zdržijo vsaj eno zimo, pri meni so že dve in se še vedno ne pritožujejo, zamenjal sem ju samo v enem od stenskih termostatov.

Tovrstne naprave se lahko povezujejo v domače omrežje na enega od dveh načinov. Nekateri imajo vmesnik Wi-Fi za neposredno povezavo z usmerjevalnikom, tak sistem je običajno tudi najcenejši, ker odpadejo vmesne naprave, in se nam zdi povsem primeren, če termostatov ni veliko. Drugi način je z namensko dostopno točko, ki se poveže z usmerjevalnikom oz. glavnim »satelitom« prepletenega omrežja (lahko s kablom), nanj pa se po lastnem protokolu in običajno nižji frekvenci, ki omogoča daljši doseg, povezujejo posamezni termostati. S tem ne obremenjujejo domačega brezžičnega omrežja in tudi njihova poraba je lahko zaradi tega bolj optimizirana. Sam imam tovrsten sistem z dostopno točko, a če bi bili termostati bolj razpršeni po hiši, ne skoncentrirani na en predel, bi se verjetno odločil za izvedbo prek Wi-Fi.

Investicija je seveda odvisna od izbrane tehnologije in števila naprav, v večini primerov pa bo verjetno nekaj sto evrov. Morda se res ne povrne v zimi ali dveh, toda raje prej kot slej zagotovo se, poleg tega pa moramo gledati tudi na to, da vsi čim bolj znižamo porabo energentov in to je eden najlažjih in najbolj smiselnih načinov za konkretne »prihranke«.

Naslovna fotografija: DepositPhotos

The post Še je čas, da pred zimo radiatorje spremenite v pametne in znižate porabo appeared first on Tehnozvezdje.

Ogrevanje sem s temi termostati, radiatorskimi in stenskimi, posodobil decembra 2020, torej na začetku prejšnje zime. Po slabem letu, pred resnim začetkom nove ogrevalne sezone, sem povzel dotedanja opažanja in izkušnje, predvsem razloge, zakaj je smiselno zamenjati klasične termostatske ventile (oz. glave). Takrat sem dobil kopico vprašanj o baterijah in lahko sem povedal zgolj to, da jih po enem letu še nisem menjal.

Zdaj lahko potrdim, da se alkalne baterije AA različnih znamk (Duracell, Energizer, …) – v vsaki radiatorski glavi sta po dve – niti po dveh zimah še niso vdale. Na nobeni od naprav doslej ni bilo opozorila, da jih je treba menjati, čeprav motorčki delujejo precejkrat vsak dan, saj imam nastavljene urnike, da se temperatura v vseh prostorih smiselno prilagaja dnevu in času. Pri nekaterih pa kdaj tudi ročno spremenim nastavitev ali vklopim funkcijo »boost«, ki za pet minut povsem odpre ventil. Poleg tega ima večina še zaslonček za prikaz temperature, stanja signala, informacije o odprtem oknu (tega zazna in drastično zniža temperaturo) in tudi o slabi bateriji. Toda, kot rečeno, zadnje informacije še na nobenem zaslončku ni bilo. Temo o baterijah torej lahko zaključim z ugotovitvijo, da uporabniki tovrstnih pripomočkov ne bomo povzročili nobene okoljske katastrofe, če bomo na vsaki dve leti ali še manj pogosto kupili ducat alkalnih baterij (ali kakšno več, odvisno od števila termostatov oz. radiatorjev).

Še naprej namestitev teh termostatov tudi vidim kot odlično potezo. Bistveno je izboljšala učinkovitost ogrevanja in udobje v stanovanju, ker so sobe ogrete na točno take temperature, kot jih hočemo, in ob pravih časih, kadar ni potrebe, pa so lahko za kakšno stopinjo hladnejše. Poleg tega je izredno malo dela, ko ima uporabnik enkrat nastavljene urnike, prav tako jih lahko hitro in enostavno prilagodi, če se pokaže potreba za to. Predvsem pa trenutne prilagoditve vplivajo samo takrat, ob naslednji spremembi, določeni v urniku, pa se vse skupaj znova vrne na prednastavljene vrednosti. Tako posamezen radiator ne more ostati odprt ali zaprt v nedogled, dokler ne bi nekdo tega slučajno ugotovil. Še vedno se lahko zgodi, da kakšen od termostatov dlje časa ostane na drugem urniku, denimo v eni sobi, ki je bolj mrzla, sem ob začetku ogrevanja preklopil na ročni način, in potem, ko se je začela prava zima, nisem tako preklopil na standardni urnik. Malce delikatno je tudi zdaj, ob koncu zime, ko so jutra še mrzla, dnevi pa že kar topli, in lahko radiatorji kljub termostatom čez dan grejejo nekoliko preveč. Vendar je tudi to v aplikaciji lažje urediti kot z ročnim premikanjem klasičnih ventilov.

• 
  NEDELJSKI NASVET: Ko ne veš, kam bi se odpravil, vprašaj to aplikacijo
• 
  SOBOTNO IZBIRANJE: Umetna inteligenca nas dokazano poneumlja
• 
  Morda bo prav vaša fotografija letos razstavljena v pariškem Grand Palaisu
• 
  Galaxy Z Fold8: Z naskokom najbolj zanimiv letošnji »fold«
• 
  Moj Mobi v prvem letu z več kot 53.000 uporabniki

The post Baterije v pametnih radiatorskih termostatih zlahka zdržijo dve zimi appeared first on Tehnozvezdje.

Kdor ima v stanovanju ali hiši za ogrevanje sob radiatorje, ima na njih take ali drugačne ventile. Če so termostatski, se odpirajo in zapirajo, ko temperatura preseže ali pade pod nastavljeno vrednost. V hišah s talnim ogrevanjem so ventili za posamezne razvode (sobe) večinoma celo zimo odprti enako, še vedno pa je smiselna regulacija vklapljanja sistema glede na zunanje okoliščine. V obeh primerih lahko naprednejši termostati – stenski in na radiatorjih – precej pomagajo pri bolj učinkovitem ogrevanju in s tam nižjih stroških, še posebej pa pri sistemih, kjer za ogrevanje skrbi toplotna črpalka.

V vsakem primeru pametni termostat(i) poskrbi(jo) za bolj smiselno ogrevanje. Termostati s povezavo, ki jih upravljamo v aplikaciji, omogočajo določanje urnikov in enostavno preklapljanje med različnimi, nastavljanje podrobnejših parametrov, pametni pa se znajo tudi sami prilagajati stanovalcem. Zdaj vstopamo v drugo zimo s termostati in stikali (za črpalke) Homematic IP, na voljo pa so seveda tudi sistemi drugih proizvajalcev, denimo Netatmo in Tado. Sistem je v naši hiši bistveno izboljšal delovanje toplotne črpalke in predvsem zmanjšal njene obremenitve, poskrbel za manj nepotrebnega ogrevanja določenih sob in s tem tudi za bolj prijetne temperature tam, kjer jih želimo. Seveda je s tem nižja tudi poraba električne energije. Za koliko težko rečem, a za nekaj odstotkov zagotovo. V termostatih na radiatorjih v slabem letu še nisem zamenjal niti ene baterije, sem pa moral v nekaterih (ne najnovejših) ventilih, ki so imeli eno samo tesnilo, dodati še eno gumico. Pogostejše premikanje je namreč razrahljajo pozicijo obstoječe. Naš sistem temelji na dostopni točki, ki je s kablom povezana na omrežni usmerjevalnik (oz. enega od enakovrednih gradnikov prepletenega omrežja) in potem prek svojega radijskega protokola komunicira s termostati in stikali. Na voljo so tudi izvedbe, ki se povežejo neposredno v domače brezžično omrežje (Wi-Fi), a se mi rešitev z ločeno komunikacijo zdi bolj primerna.

Poglejmo ključne razloge, zakaj je namestitev takega sistema »pametnega doma« dejansko pametna, še posebej pri ogrevanju z radiatorji.

1. Sočasen začetek segrevanja vseh sob (radiatorjev) pomeni veliko obremenitev za toplotno črpalko

Če termostati na radiatorjih nimajo možnosti urnika, vsakič ob zagonu črpalke za krogotok topla voda začne teči v vse naenkrat. To je še posebej problematično zjutraj, ko so sobe shlajene, toplotna črpalka pa zaradi mrzlega zraka najmanj učinkovita, poleg tega mora poskrbeti še za segrevanje sanitarne vode. Zakasnitev ogrevanja v sobah, kamor zjutraj ne stopimo takoj (prioriteto imajo spalnica, kopalnica in kuhinja), zelo pomaga pri tem, da toplotna črpalka zmore obremenitve. A tudi pri kakšnem drugem načinu ogrevanja je povsem smiselno preučiti, kdaj v določenih sobah potrebujemo »najvišjo« temperaturo. S čimer smo že pri naslednji točki.  

2. V nobeni od sob ni potrebna konstantna temperatura

Nikjer se ne zadržujemo cel dan, še če nas (več kot) pol dneva ni doma. Zato je lahko takrat, ko sob ne uporabljamo, v njih temperatura nastavljena za kakšno stopinjo nižje. To je že dovolj, da je konkretno manj ogrevanja, a hkrati je razlika tudi še dovolj majhna, da hitro lahko znova dosežemo želeno temperaturo.

3. Pisarne in še kakšna soba so lahko čez vikend manj ogrevane kot čez teden

Delovne sobe uporabljamo pretežno čez teden, ob vikendih manj. Zato jih lahko takrat pustimo za kakšno stopinjo hladnejše, spet pa temperaturo »navijemo« denimo v nedeljo zvečer, če se takrat že odpravimo urejat določene službene stvari za nov delovni teden.

O tem, kakšne so še možnosti za zmanjšanje porabe električne energije z obstoječimi in z ustreznimi novimi napravami sem pisal v članku S tehnologijo do nižjih stroškov elektrike in varovanja planeta na portalu Vse bo v redu Zavarovalnice Triglav.

4. Urniki v aplikaciji so na enem mestu in pregledni

V grafičnih vmesnikih aplikacij je bistveno lažje, pregledneje in hitreje nastavljati urnike za posamezne termostate, kot na malem zaslončku in s tipkami same naprave. Ker točno vidimo parametre za cel dan oz. cel teden, tudi veliko lažje na začetku preizkušamo ter sčasoma sestavimo pametno strategijo ogrevanja in jo prilagajamo.

5. Včasih pride prav spreminjanje temperatur ali urnikov na daljavo

Kadar vemo, da bomo ali bolj zgodnji ali zamujamo, lahko s telefona ali sprožimo ogrevanje prej ali ga za tisti dan podaljšamo v pozne večerne ure, da nas pričaka prijazno segreto stanovanje. Če vemo, da nas dlje ne bo, pa lahko znižamo temperature in varčujemo z energijo.

6. Večje spremembe je mogoče uveljaviti dobesedno z enim klikom

Kadar gremo na dopust, ob koncu kurilne sezone, na prehodu iz zime v pomlad lahko na hitro uveljavimo drug profil z drugačnim urnikom, ki je bolj primeren za novo »sezono«. Ko je treba, pa gremo spet nazaj na standardnega, znova z nekaj »kliki« v aplikaciji.

7. Razpored za vklapljanje črpalke je v vsakem primeru treba na nek način avtomatizirati

Kjer za kroženje vode po radiatorjih ali ceveh talnega ogrevanja skrbi črpalka, ne denimo daljinski sistem, je nujna nekakšna avtomatizacija, da se ali vklaplja in izklaplja ob določenih urah (te so znova lahko različne med tednom in med vikendom) ali pa glede na kakšne druge dejavnike. Najbolj smiselno je to vključiti v isti pametni sistem, v katerem so termostati.

Morda se dvesto, tristo ali štiristo evrov, kolikor bo verjetno stal tak sistem, ne bo povrnilo v zimi ali dveh. Toda takoj bodo opazni učinki, predvsem pa nam bo hvaležen planet, saj bomo na tak način skupaj porabili precej manj električne in drugih oblik energije. Ključnik je #optimizacija.

Naslovna fotografija: DepositPhotos

The post V osnovi skrbijo za temperaturo, a predvsem znižujejo račun za energijo (#video) appeared first on Tehnozvezdje.

Običajni termostatski ventili ne dajejo prav veliko možnosti upravljanja, imajo namreč samo eno nastavitev in če bi hoteli doseči kaj več od tega, da kontrolirajo temperaturo glede na to, na koliko so nastavljeni, bi jih morali hoditi ves čas obračat, kar je seveda popolnoma nerealističen scenarij. Tu vskočijo povezani, ki še kaj drugega in se da z njimi izboljšati tako udobje kot delovanje ogrevalnega sistema, pa tudi kaj prihraniti. Dotičnih podjetja Homematic IP sicer ne bi razvrstili v kategorijo »pametnih«, ker razen tega, da denimo zaznajo dolgotrajnejši pritok hladnega zraka in ustrezno ukrepajo, niso tiste vrste, ki bi zbirali in analizirali podatke ter potem samodejno prilagajali delovanje (temperature, časa, itd), kot denimo razvpiti Nest. Tak način, kjer uporabnik lahko določa marsikaj in s tem tudi precej pridobi, hkrati pa naprava ne vsiljuje svojega (pogosto nadležnega) »pametnjačenja«, se nam zdi boljši in uporabnejši.

Podrobneje se o tem, kakšne so pridobitve s povezanimi termostati namesto klasičnih, lahko seznaniš v videu. Ta namreč govori prav o tem, tukaj pa se bomo bolj posvetili samemu sistemu Homematic IP. Na trgu je sicer še mnogo drugih podobnih (in tudi bolj »pametnih«), denimo Bosch, Netatmo in Tado, je pa seveda zaradi specifičnosti tega področja težko preizkušati različne, saj ni kot pri telefonu ali prenosniku, da bi jih vzeli v roko in uporabljali, temveč gre za ključno infrastrukturo v stanovanju.  

Sistem, ki smo ga sestavili, obsega dostopno točko, termostatske ventile treh vrst v šestih prostorih, tri stenske termostate, zunanjo vremensko postajo in stikalo za črpalko razvoda, v katerem so radiatorji v omenjenih sobah. Proizvajalec ponuja še precej drugih naprav, ki jih je mogoče vključiti, a že naš komplet je najbrž večji od tega, kar bi bilo zadosti za marsikatero stanovanje. Odločili smo se za izvedbo z namensko dostopno točko, ki jo je treba s kablom priključiti na usmerjevalnik oz. eno od naprav porazdeljenega omrežja. Na to dostopno točko se nato brezžično povezujejo vse ostale naprave v sistemu, pri čemer uporabljajo radijsko tehnologijo v frekvenčnem območju 800 MHz. Na voljo so sicer tudi izvedbe ventilov in termostatov, ki se povežejo neposredno na domače brezžično omrežje (Wi-Fi), vendar se nam zdi izvedba z dostopno točko, četudi malo dražja in morda za odtenek zahtevnejša za vzpostavitev, bolj primerna, ker ne obremenjuje dodatno brezžičnega omrežja, pa tudi na nižja frekvenca pomeni boljšo prepustnost signala skozi morebitne ovire (debele stene, itd). Ne pogrešamo izvedbe s protokolom zigbee ali z-wave, ker elementov tako ali tako ne bi povezovali v kakšen drug sistem, ki upravljanju ogrevanja sploh ni prilagojen, denimo Telekomov Neo.

Vse skupaj je povezano v internet, prek strežnikov v Nemčiji, do upravljanja naprav pa uporabnik dostopa s pomočjo aplikacije na androidnem telefonu ali iPhonu. Upravljavec ne zahteva kakšnih osebnih podatkov, identifikacija gre zgolj s serijsko številko dostopne točke – za prijavo je mogoče tudi optično prebrati kodo qr na dostopni točki – in ob prvi prijavi se naprava poveže z uporabniškim računom in dobi geslo, da se je mogoče vpisati še na kakšnem dodatnem telefonu ali tablici, če želimo zadevo upravljati na več napravah (oz. bo dostop imelo več družinskih članov). Obstaja tudi možnost uporabe zgolj v domačem omrežju, brez internetne povezave. Za kar pa je treba kupiti in namestiti še eno napravo, podobno dostopni točki, ki prevzame nalogo lokalnega strežnika. Pri tej izvedbi uporabnik pridobi še podatke o temperaturah in ostalem, kar naprave v sistemu zbirajo, in tako lahko morda še nekoliko bolje optimizira nastavitve. Za upravljanje pa je v osnovi na voljo zgolj dostop prek brskalnika, kdor želi to še vedno početi z aplikacijo, si mora »sprogramirati« svojo. Za večino uporabnikov bo verjetno bolj elegantna in povsem zadostna »internetna« izvedba, za tiste z več znanja, želje po podatkih in tudi bolj v skrbeh za varnost pa je na voljo strežniška alternativa.

Ideja zamenjave običajnih ventilov je kajpak v bolj prilagojenem, natančnem in varčnejšem nastavljanju temperatur v posameznih prostorih. Za vsak ventil oz. prostor si je mogoče ustvariti več časovnikov (profilov), da so sobe ogrete takrat, ko je treba, pa tudi, da se ogrevajo (in predvsem začnejo ogrevati) vse naenkrat. Kot rečeno smo uporabili tri različne ventile, dva sta po funkcionalnosti dokaj podobna, saj imata zaslonček s prikazom temperature ter še nekaterimi informacijami, ima pa eden vrtljiv in pritisni gumb, drugi pa tipke za nastavljanje istega (temperature ter začasnega, petminutnega popolnega odprtja, ki se mu reče boost). Na obeh je še tipka za povezovanje z dostopno točko. Sta malo večja od običajnih, a ne pretirano, napaja pa ju par baterij AA. Tretja vrsta ventila (t. i. kompaktni) nima zaslončka in tako na njem ni mogoče ničesar upravljati. Vsak od teh je lahko samostojen, svoja »soba« v aplikaciji, lahko pa jih je več združenih v eno sobo, v tem primeru imajo lahko nad sabo še stenski termostat, ki ima enake tipke za ročno spreminjanje temperature, boost in povezovanje (kar je v bistvu treba storiti le enkrat). V profilu se nastavlja temperature po časih za vsak dan posebej, pri čemer je število »terminov« omejeno, kar je tudi logično, saj ni smiselno na vsako uro spreminjati temperature (in premikati motorčka ventila ter s tem trošiti baterij, ki naj bi sicer zdržale dve leti). Ko ima uporabnik prilagojen en dan, ga lahko skopira še na druge, ki pa jih nato seveda lahko še prilagodi. Zelo verjetno bosta urnika za soboto in nedeljo nekoliko drugačna kot za delavnike.

S temi profili se da kar dobro nastaviti, da so sobe ogrete ob pravih časih, da pa hkrati ni gretja v prazno in da so (sploh jutranji) zamiki taki, ki omogočijo denimo toplotni črpalki nestresno delovanje. V mrzlih jutrih je namreč velika obremenitev, ko pri običajnih ventilih začne segreta voda teči v vse radiatorje naenkrat in sistem lahko dobesedno »počepne«, potem pa traja nekaj časa, da se postavi nazaj in stanovalce prej zebe kot kaj drugega. Če so časi začetka gretja za posamezne sobe dovolj zamaknjeni – najprej spalnice, potem kopalnica in kuhinja, nato šele vse ostalo – lahko črpalka (pri peči na kakšen drug energent gre nekoliko lažje) v zalogovniku naredi dovolj »medpomnilnika«, da se vse ogreje, kot je treba, in je udobje precej večje. Čez dan pa ogrevanje ob pravih terminih tudi poskrbi za primerno udobje in za varčevanje z energijo. Vedno se da ročno regulirati, ob naslednji menjavi v profilu pa bo šel ventil znova na prednastavljeno vrednost. Tako tudi ni treba skrbeti, da bi bilo treba denimo po dodatnem ogrevanju kopalnice ventil znova zavrteti nazaj tja, kjer je bil prej. Ročni popravki so možni tako na ventilu, če ima tipke, kot na stenskem termostatu ali v aplikaciji. Edina »pomanjkljivost« tega početja v primerjavi s klasiko, pa je nekoliko daljši odzivni čas, saj je treba običajno počakati nekaj sekund, sprememba ni hipna. Seveda tudi ne tiha, kajti motorčke se sliši. Možno jih je sicer dati na »šepetajoči« način, v njem so tišji, a tudi počasneje premikajo.

Poleg menjave profilov je v aplikaciji mogoče preiti še na drugačne načine. Samodejni način se naslanja na uporabnikove profile. Eco in počitniški način bistveno znižata temperaturo, da ne ogrevata v prazno, kadar je stanovanje (ali posamezne sobe) prazno. V ročnem načinu uporabnik nastavlja temperaturo neodvisno od profilov, za določeno obdobje pa lahko uporabi še način za zabavo, da začasno spremeni temperaturo, kadar pričakuje goste. Kot sem že omenil, so ventili toliko »pametni«, da zaznajo odprto okno – čez čas, ne takoj – in takrat konkretno znižajo nastavitev temperature oz. se po domače povedano zapro. Da pa se dokupiti tipala za na okna, ki sporočijo, da so odprta, in se že v trenutku ustavi ogrevanje na tistem radiatorju. Sistem omogoča tudi glasovno upravljanje (z Alexo, Googlovim Pomočnikom ali platformo Conrad Connect), česar pa nismo preizkusilo, ker je zadeva podobna kot pri kavnem avtomatu. Če uporabnik sedi ali stoji zraven termostata, lahko pritisne na tipko ali zavrti gumb, pa tudi telefon običajno ni prav daleč.

Za celoten »ogrevalni« sistem Homematic IP je treba pripraviti nekaj sto evrov, odvisno koliko sob želite pokriti in s čim vse. Posamezni elementi, denimo ventili, stenski termostat, tipalo za okno in dostopna točka oz. prehod stanejo med 30 in 50 evri. Se pa splača vsaj dostopno točko kupiti v kompletu z dvema ventiloma, saj se ga da dobiti za manj kot sto evrov. Povsem verjetno se bo investicija zaradi prihrankov pri energiji v nekaj letih povrnila, a tega niti ne bi izpostavljali kot ključni namen. V našem primeru smo s tem sistemom izpolnili osnovna cilja, rešiti težave »jutranjih konic« in nasploh uskladitve, kdaj in koliko časa deluje črpalka za kateri razvod, ter preprečiti, da bi kdaj koga kje zeblo (več nas dela od doma), pa zaradi tega ne porabiti več električne energije, ampak prej manj. Zadeva ima tudi pregledno in enostavno aplikacijo, ki zahteva največ eno popoldne spoznavanja in učenja, ventili pa so tudi dovolj lični, da njihova velikost sploh ni moteča. Če kaj, potem od pripomočkov pametnega doma vsekakor priporočamo nadgradnjo na radiatorjih, in sistem Homematic IP je dobra izbira.

HVALIMO:

• Dobre možnosti upravljanja in nastavljanja
• Omogoča doseganje ključnih ciljev tovrstnega sistema
• Pregledna aplikacija z dovolj uporabnimi možnostmi
• Posamezne naprave se na dostopno točko povezujejo prek lastne radijske tehnologije
• V oblak ne gredo osebni podatki
• Mogoče je vzpostaviti tudi sistem, ki deluje zgolj v domačem omrežju

GRAJAMO:

• Za delovanje v domačem omrežju je potrebna dodatna naprava, pa tudi precej znanja
• Ventili na radiatorjih so večji od klasičnih
• Funkciji boost za začasno popolno odpiranje ventilov ni mogoče spreminjati trajanja

The post Postavljanje pametnega doma: Boljše ogrevanje z ventili in termostati Homematic IP? (#video) appeared first on Tehnozvezdje.

Prav veliko naprednega ali drugače rečeno, digitalnega, v svoji hišni opremi niti ne premorem. Mogoče bi se spodobila kakšna avtomatizacija vklapljanja črpalk za ogrevalni sistem, ki pa zdaj temelji na termostatskih ventilih na radiatorjih oz. na določeni temperaturi talnega ogrevanja v tistem delu hiše, ki ga ima. Trenutna avtomatizacija tako ni nič drugega kot urnik vklapljanja in izklapljanja ene ali druge veje ogrevanja. »Pametni« ventili na radiatorjih mi ne bi kaj dosti koristili, prav tako ne termostat(i) v slogu Nesta. Mogoče bi lahko dvojica ali več računala nekakšno povprečje in krmilila črpalki, morda bi se jim(a) uspelo naučiti kaj iz mojega posredovanja.  Toda analogen sistem s termostati na radiatorjih, ki jih lahko kadarkoli, v sekundi ročno zasučem na želeno vrednost, deluje dovolj dobro. Domnevam, da je podobno v marsikaterem slovenskem domu. Najbrž se »učeči« Nest v redu obnese v kakšnem eno- ali dvosobnem stanovanju, priključenem na daljinsko ogrevanje, marsikje pa take napravice nimajo veliko smisla.

Zakaj govorim o ogrevanju sredi vročega poletja? Ker se ga velikokrat omenja kot eno bolj očitnih potencialnih področij vsaj avtomatizacije, če že ne vnašanja pameti v stanovanje. Pa tudi zato, ker klimatske naprave nimam in tam ne morem postreči z nikakršnimi izkušnjami s prižiganjem na daljavo, glede na zunanjo temperaturo, položaj sonca in kaj vem kaj še vse. Imam pa od lanske (pozne) jeseni avtomatizirano in v oblak povezano eno od strešnih oken. Samo eno zato, ker za test pač ni bilo treba nadgraditi vseh in ker bi bilo to tudi malce predrago. Na srečo Velux (in Netatmo, ki je pravzaprav dobavil »pametni« del) sistem označujeta kot aktiven, vsaj na prvo žogo ne govorita o pameti. Velux Active (by Netatmo) sem sicer že opisal, a mogoče ni odveč ponoviti nekaj bistvenih značilnosti, lahko pa zdaj nanizam še nekaj dodatnih izkušenj, ker smo dali skozi še precej vročine in tudi deževja.

Marsikdo že ima motorizirana strešna okna in njihova senčila. Še posebej, če jih brez kakšne pručke ali celo lestve ne doseže. Temu je potem mogoče dodati prehod (gateway) za povezavo v Veluxov oblak in aplikacijo. Tak sistem zna do določene mere sam prezračevati prostor, mogoče pa je vse skupaj krmiliti tudi od daleč, s svojega telefona, ne samo prek daljinskih upravljalnikov, ki pridejo skupaj z motorčki. Del sistema je še osrednji “daljinec”, ki ima tipala za merjenje temperature in kakovosti zraka v prostoru, da se lahko odloča, kdaj je čas za odpiranje (prezračevanje). To v osnovi počne dovolj dobro, kajti običajno se je takrat, kadar nas je bilo v sobi več, okno odprlo še preden bi ga sami. Pa tudi zdaj poleti je kdaj presodil, da je že nekoliko preslab zrak proti večeru in je poskusil zadevo popraviti. Malo prezgodaj, če bi vprašal mene, ker je bilo zunaj še okrog trideset stopinj, res pa je, je so v najbolj vročih dneh okno večinoma ostalo zaprto. Opazil sem celo pripis v aplikaciji, da zunaj prevroče za odpiranje oken (zunanje tipalo je na sončnih celicah za delovanje motorja). Še ena opcija je samodejno spuščanje senčil, ki pa je za moje razumevanje stvari izvedeno narobe oz. bi bilo pravilno kvečjemu pri klasičnem oknu, ne strešnem. Tu namreč ne rabim zastrtega pogleda ponoči, rabim pa zatemnitev podnevi, da se prostor ne segreje preveč. Prav tako se mi ne zdi smiselno zjutraj (za »dobro jutro«) pospravljati od nočne rose vlažne tkanine. Resnici na ljubo pa opcija, da v času vročine senčila ves čas ostajajo na svojem mestu, deluje brezhibno. Tudi dežju se sistem večinoma kar dobro izogiba, malce pa ga muči veter. Tega ne zazna in tako zna odpreti kdaj, ko malce preveč piha.

Kljub solidnim rezultatom »avtomatike« mi je pri vsem skupaj še najbolj všeč možnost upravljanja s telefona, sploh za senčila. Ne razumem edino tega, zakaj sistem ob vsaki moji intervenciji (glede okna, če se igram s senčilom, potem ne) ustavi »pamet« za nekaj časa (lahko sicer samo za pol ure, lahko pa jo tudi sam takoj vključim nazaj). Samodejno delovanje je namreč v osnovi določeno z urnikom, ponoči gre na ročni režim (OK, lahko bi nastavil od 00.00 do 00.00, ampak očitno ni mišljeno tako). Najbrž se komu postavlja vprašanje, zakaj bi bilo odpiranje in zapiranje prek aplikacije smiselno, če lahko to naredim ročno – kot rečeno, daljinski upravljalnik je vedno del motorizacije. Ker mi ni treba hoditi do okna oz. senčila, ker lahko naredim tudi, kadar nisem doma (denimo umaknem tkanino, če vem, da se bliža nevihta) in ker je lahko potem večina daljincev pospravljenih v predalu.

Ampak v redu, pišimo malo prezgodaj Miklavžu. Kako si predstavljam pravo pamet pri takem sistemu? Predvsem v tem, da bi že v osnovi predvidevala delovanje ves čas, ne z nočnim »počitkom«. Kajti poleti je odločilen prav nočni čas in potem pravočasno jutranje ukrepanje. Čez noč morajo biti okna na stežaj odprta, da se sobe prezračijo in predvsem shladijo (na podeželju je to nekoliko bolj realno kot v mestu, vsaj dokler nočna temperatura ostaja pod dvajsetimi stopinjami), zjutraj pa se morajo zapreti, še preden se ozračje preveč segreje, kar se da prespati, zato je digitalna in motorizirana pomoč pri tem povsem dobrodošla. Kot bi bilo tudi vmesno zapiranje in pospravljanje senčil, če bi se prikradla kakšna nočna nevihta. Pa tudi podnevi bi zelo rad videl, da bi se zasenčitev sama zvila noter, če bi kazalo na resno deževje ali še kaj hujšega. Pa tega sistem ne počne, ker najbrž tudi nima pravih podatkov. Tipal in kamere na strehi zagotovo ne, a lahko bi si pomagal z internetnimi informacijami. Navsezadnje je ogromno ljudi z vremenskimi postajami Netatmo in te verjetno dokaj dobro vedo, kje divja nevihta ali kje se pripravlja nanjo. Nasploh je zdaj vse skupaj naravnano na kakovost zraka, kar je skupek temperature, vlažnosti in prisotnosti delcev, a vsaj poleti bi bilo bolje, če bi sistem gledal predvsem na temperaturo in se jo potrudil čim bolj znižati. Pozimi pa bi morala veljati obratna logika – čim več toplote zadržati znotraj. Večkrat sem moral ukrepati, kajti sicer bi zadeva ostala odprta predolgo. Tudi iz tega bi se sistem lahko kaj naučil. To pa je bolj ali manj to, ker strešno okno pač ni nekaj, kar bi zahtevalo konstantno premikanje položaja, pravzaprav je precej statična zadeva. Zato – motorizacija in upravljanje na daljavo pomagata, pamet pa v resnici ni prav zelo potrebna. In sprašujem se tudi, kako bo s tem oblakom in aplikacijo čez deset ali dvajset let, mogoče še več, ker streha in okna v njej niso nekaj, kar bi menjal prav pogosto. V povprečni posameznikovi življenjski dobi težko več kot dvakrat. Fino pa je, če se ni treba še vmes ukvarjati z zamenjavami tega ali onega, ker se nekomu ne splača več vzdrževati strežnikov. Na srečo gre vsaj za vodilnega ponudnika na tem področju, zato smo lahko optimistični. Sem pa imel nekaj težav, ko sem nadgradil domači wi-fi in sem prehod povezav vanj. Okno in senčilo sta se izgubila in porabil sem nekaj časa, da sem ju dobil nazaj v aplikacijo, toda zadevo sem rešil.

S pametno razsvetljavo sem tudi že poskušal, večkrat, a vsakič znova ugotovil, da ne daje prave dodane vrednosti ali da je svetloba slabša kot iz kolikor toliko kakovostnih običajnih sijalk. Večina teh kompletov je tudi zasnovana za klasične navoje E27, sam pa imam precej luči z navojem E14 in v prenovljenih prostorih praktično vse podometne, tam pa je vgrajevanje pameti in avtomatizacije še malo bolj zapleteno oz. ni na voljo vnaprej pripravljenih kompletov. Smiselno se mi zdi, da se na hodnikih žarnice prižigajo glede na gibanje. In, kot je omenjal že Marjan, je dobrodošla možnost programiranja prižiganja in ugašanja za obdobja, ko nikogar ni doma. Kadar pa smo, ni nobenega problema pritiskati klasičnih stikal.

V priklapljanju hladilnikov, pralnih strojev, toasterjev, kavnih avtomatov in podobnih pripomočkov na wi-fi in v oblake vidim malo ali nič smisla. To so naprave, ki ali delujejo brez kakršnega koli vmešavanja ali jih uporabljam tukaj in zdaj, in sta vsaka avtomatizacija ali daljinski nadzor nepotrebna. Kaj mi pomaga, če nekje na obisku ali na sestanku izvem, da je pralni stroj končal svoje delo. Ako nimam robota, da bi ga izpraznil in obesil oprano perilo, bo to v vsakem primeru moralo počakati. Pa tudi če bi imel robota, bi ta lahko neposredno dobil to obvestilo od stroja, mene vmes ne potrebujeta. Enako ne morem na daljavo pripraviti toasta in ga prežarčiti, da bi ga pojedel. Če sem ob opekaču ali kavomatu, pa ju lahko upravljam neposredno, brez vmesne naprave.

Še eno področje pametnega doma, ki sem ga doslej preizkusil (kamere in podobne varnostne elemente bom tokrat izpustil), so robotski sesalniki. Od zadnjega testa naprej ga celo uporabljam, ker sem ugotovil, da mi za zdaj še najbolj ustreza tak s čim manj pameti, ker ga večinoma prenašam iz sobe v sobo oz. lahko oddela največ en del stanovanja v enem kosu, potem pa ga moram zaradi različnih pragov in preprek ročno prestaviti. Problem pri tistih, ki so izdelovali »zemljevid« stanovanja pa je bil prav v tem, da niso predvideli hiše z več »enotami«, želeli so risati en načrt. Želel bi si sesalnik, ki ga lahko poslal izrisat kakšnih pet zemljevidov, ki bi se shranili v sistem, potem na vsakem označil, kje se robot lahko giblje in kje raje ne (da ne sili v kakšne kable, na prepreke, kjer nasede, itd), nato pa bi pomočnik vsakič vedel, kako se mora obnašati v določenem prostoru. Menda nekaj takega ponujajo novejše Roombe višjega razreda, mogoče bo treba eno od njih znova dobiti na test. In še zadnja prošnja izdelovalcem teh pomočnikov. Če postavim robota pred kupček zgrešenih smeti, naj gre, za božjo voljo, naravnost čeznje in bo stvar opravljena v pol minute. Zdaj pa ga praktično ni primerka, ki bi začel naravnost, ampak se vsi želijo takoj nekam obračati, zato je v praksi hitreje in manj stresno, če vzamem omelo in smetišnico, kot če se pregovarjam z robotom, v katero smer bo šel.

Veliko želja je še neizpolnjenih in zato je mogoče celo bolje imeti »neumen« dom, kot »pametnega«, ki te nervira. Vendar še nisem obupal in mislim, da se marsikaj še da izboljšati. Treba pa je, kot je rekel že Marjan, poslušati uporabnike. In pri snovanju upoštevati, da ima vsakdo drugačno stanovanje, želje in pričakovanja.

The post Pametni dom: Za zdaj je bolje, če zadeve upravljam sam (a je to včasih fino početi prek telefona) appeared first on Tehnozvezdje.