FZ800 je eden od dveh televizorjev OLED pri vrhu Panasonicove ponudbe. Tako kot FZ950, ki se ponaša še z masivno zvočno letvijo, je prilagojen gledanju filmov. Seveda tudi druge vsebine prikazuje več kot v redu, toda za filme ima že v osnovi nekaj namenskih slikovnih načinov, dva s certifikatom THX in še kakšnega brez. Pri teh Panasonic stavi na svoje hollywoodske izkušnje in povezave s podjetji, ki se ukvarjajo z resno filmsko produkcijo. Kdor pozna podrobnosti, s čim in kako se snemajo filmi, kakšna je montaža in obdelava slike ter vse ostalo, zagotovo lahko bolje prilagodi svoje televizorje kot nekdo, ki vse skupaj opazuje samo na daleč. Pri teh načinih se opazi, da so poudarjene tiste lastnosti slike, ki so pomembne za kinematografski prikaz. Kontrasti, črnine, mogoče malo na račun dinamike, a zato s poudarjeno umetniško, izrazno noto. Lepa globina slike, brez tiste čudne dvostopenjskosti (igralci spredaj in vse ostali na enaki globini zadaj), ki je srečujemo kod drugod. Snovalci tega televizorja vedo, da pri filmih ni pomembna čim večja svetloba ali dinamika, ni potrebno, da se vse vidi, ampak morajo določene deli scen ostati (napol) temačni, treba je ustvarjati vzdušje in umetniške učinke. S friziranjem slike na podoben način kot pri športnih prenosih, kjer mora biti vse ostro, se večina čarobnosti izgubi. Saj pri večini znamk način film izključi skoraj celotno procesiranje slike, toda pri tem Panasonicu je vse skupaj še malo bolj nastavljeno po meri poustvarjanja občutkov iz kina. Rezultat je presenetljivo dober, mogoče je treba samo malo prilagoditi svetlost glede na sam prostor in opraviti še kakšno manjšo prilagoditev, ampak osnova je zelo dobra.

Na visokem nivoju se FZ800 odreže tudi pri drugih vrstah slike. Predvsem mi je všeč, da obdelava vira ni agresivna, ampak televizor popravi samo tisto, kar je najbolj nujno. Zaradi tega je morda opaznega malo več šuma kot pri kakšnem drugem TV-ju. V podobni maniri kot pri fotoaparatih. Nekateri sliko na vsak način spolirajo, na račun detajlov in avtentičnosti, drugi pustijo nekaj več nepravilnosti, kar sicer komu ni všeč, drugim pač, ker imajo raje naraven izgled kot pogosto precej izumetničenega polikanega. Sodim v to drugo skupino, zato mi je Panasonicovo početje s sliko blizu. Mogoče bi si včasih želel nekoliko bolj udarnih barv, ker vem, da jih OLED zna prikazati, nastavitve z večjo toplino pa ne gredo čisto v želeno smer. Toda to je majhna pripomba in ne zmanjšuje odličnosti tega televizorja.

Televizor podpira standard HDR10+, kar je zagotovo smiselno za prihodnost, v sedanjosti pa je težko vedeti, katere vsebine Netflix ali kakšna druga storitev servira v tej tehniki. In skoraj nemogoče primerjati razliko z običajnim HDR10. V vsakem primeru pa HDR prinese nekaj več svetilnosti, barv in razpona pri vsebinah, ki so posnete z njim. Se mi pa za filme iz zgoraj opisanih razlogov zdi nepotreben ali celo odveč, medtem ko pri kakšnih dokumentarcih, poljudnoznanstvenih oddajah in tudi serijah doda nekaj živahnosti k sliki.

Medtem ko FZ950 zelo očitno stavi še na kupce, ki hočejo v kompletu še dober zvok, se FZ800 na to pretežno požvižga. Zvočniki niso omembe vredni. Opravljajo svojo delo, to pa je tudi vse. Prav tako je precej generičen daljinski upravljalnik. Za televizor takega razreda bi se spodobil kakšen bolj premišljen in lično izdelan.

In nazadnje pridemo do operacijskega sistema, nastavitev in nabora aplikacij. Ob vseh dobrih plateh tega televizorja, ki s sliko res navdušuje, in tistih, ki se jih da popraviti (s priklopom zunanjih zvočnikov), je mogoče prav programski del lahko razlog za dodaten razmislek. Nastavitve so nekoliko konfuzne in nelogične. Prav tako postavitev tipk na daljincu in njihova uporaba za potrjevanje. Samo primer – če priključiš omrežni kabel, se televizor ne poveže samodejno v internet, ampak je treba v omrežne nastavitve in klikniti na iskanje, da televizor »najde« povezavo.  Nabor aplikacij je bolj boren kot na Androidu in še posebej na Samsungovem sistemu Tizen. Od relevantnih za naročniški pretočni video sta na voljo Amazon Prime Video in Netflix, pa seveda nepogrešljivi Youtube (jasno, ta je zastonj), manjkajo pa domači ponudniki, kot sta Telemach z EON-om in Voyo. Dostop do aplikacij je sicer lahko hiter, s tipko domov, če si jih uporabnik »pripne« med bližnjice. Situacija zagotovo ni tragična, da se jo popraviti s kakšnim večpredstavnostnim predvajalnikom in sploh uporabnikom Telekomovega sprejemnika Neo ali Telemachovega EON-a bo pretežno vseeno, kaj je na voljo na samem televizorju.

Predvsem zaradi slike, kjer je proizvajalec z obdelavo signala ubral nekoliko samosvoj in za moj okus pravi pristop, je Panasonic FZ800 vreden uvrstitve na ožji seznam ob kupovanju televizorja OLED. Tudi cena, ki je trdno pod dvema tisočakoma, se zdi primerna.

The post Panasonic TX-55FZ800E: OLED za filmoljubce appeared first on Tehnozvezdje.