Ne bom se dotikal denimo barvnih in nastavitev glede glajenja slike pri hitrih premikih kamere, tam in še pri kakšni postavki lahko prilagajate povsem po svoje, glede na to, kaj vam je všeč.

(Opomba: Moji opisi imen posameznih nastavitev in fotografije so z LG-jevega televizorja, a tudi na modelih drugih znamk so podobne ali celo identične oznake.)

Izklopite samodejno spreminjanje svetilnosti (Varčevanje z energijo)

Večina televizorjev zaradi želje proizvajalcev po navajanju čim nižjih številk glede porabe električne energije ponuja ali ima celo privzeto vklopljeno spreminjanje svetilnosti zaslona glede na svetlobo v prostoru. Podobno počnejo tudi prenosniki, če v nastavitvah ne izklopimo samodejnega prilagajanja, in seveda to poznamo tudi pri telefonih. Vendar je pri slednjih zadeva večinoma smiselna in uporabna, tudi je ne označujejo kot nekaj ekološkega, a jo je občasno tudi treba izklopiti, če gledamo kakšen video in zaslon ves čas prehaja iz svetlega v temnega ter nazaj. Še bolj nadležno je to med ogledom filma ali kakšne serije na televizorju, hkrati pa varčevalna nastavitev tudi preprečuje, da bi televizor dosegal tisto, kar proizvajalec prav tako obljublja in oglašuje, torej najvišjo svetilnost v načinih HDR. Zato v nastavitvah najprej poiščite to postavko (Varčevanje z energijo) in jo izključite.

Prisilite televizor k prikazu izvirne velikosti slike

Veliko televizorjev privzeto nekoliko poveča, obreže sliko iz vira, kar je zapuščina nekih drugih časov. Zdaj za to ni potrebe, kajti če slika ni v razmerju 16:9, je v precej ožjem, tako da obrezovanje za nekaj pik na vsaki strani nima smisla. Predvsem pa to početje poslabša prikaz, ker mora televizor prilagoditi pike, namesto, da bi jih prikazoval neposredno. V nastavitvah poiščite nekaj od tega: Just Scan (Da), Picture Format (Original), Fit to screen oz. Prilagodi zaslonu (Da), Display Area (Full Pixel).

Ostrino dajte na nič

Pri vsakem slikovnem načinu je ena od osnovnih nastavitev Ostrina. Toda slika je večinoma že sama po sebi dovolj ostra, še posebej ob dobrem viru (in sploh v 4K), ta nastavitev le še  umetno poudari robove in pri višjih vrednostih lahko vse skupaj izgleda kot predstava s kartonastimi lutkami. Podobno že leta negodujem nad ostrenjem robov, ki ga v fotografskih aplikacijah izvajajo določeni proizvajalci telefonov. Resda gre za osebne preference, toda video dodatne ostrine običajno res ne potrebuje.

Izključite odpravljanje šuma

Šum je še ena od tistih zadev, ki že dolgo niso več problem. Še posebej ne pri vsebinah 4K HDR na storitvah pretočnega videa, a tudi ne pri običajni televizijski sliki vsaj solidne produkcije v visoki razločljivosti. Kvečjemu odpravljanje šuma vnese dve dodatni težavi. Najprej zgladi posamezne površine in tako se izgubljajo detajli (učinek je podoben kot pri »lepotnih« filtrih selfijevskih kamer), poleg tega pa ne loči med dejanskim šumom in zrnatostjo v filmih, ki je pogosto namerna zaradi umetniškega vtisa.  

Znižajte kontrast z najvišjih vrednosti

Visoki kontrasti naredijo sliko bolj vpadljivo, toda če televizor nima metapodatkov, kaj na zaslonu mora biti temno in kaj svetlo, je povečevanje vrednosti kontrasta vzdržno do določene meje. Običajno se nekje nad 80 odstotki prikaz prevesi v pretirano poudarjenega, podobno kot lahko ne izpade v redu, če je ličila preveč. Kontrast mora biti, a kot vse drugo, ga je treba dozirati s pravo mero. V načinih HDR hočemo izkoristiti celoten potencial zaslona in ker takrat televizor ima informacije, če hočete navodila, kako naj prikazuje visoko kontrastne prizore, je povsem redu, če sta nastavitvi za svetilnost in vrednost kontrasta višji. Tako ali tako imajo televizorji ločene slikovne načine za običajno sliko in za formate HDR.

Uporabljajte načine Kino, ISF ali Filmmaker mode

Slikovni načini Osebno, Živahno (Vivid), Intenzivno, Standardno in še kakšen običajno obdelujejo sliko nekoliko bolj agresivno in imajo vključene vse zgoraj naštete in druge »izboljšave«, medtem ko so načini Kino ter še posebej ISF ter Filmmaker precej bolj zadržani v tem početju, marsikaj pa je že privzeto izključeno. Sami presodite, kateri vam najbolj »sede«, morda se vam bo kateri zdel preveč anemičen, premalo izrazit, morda pa vam bo ravno ta nevtralnost najbolj všeč. Seveda lahko vedno tudi prilagodite barve, kontraste in ostalo, da dosežete, kar vam ustreza, seveda v okviru tega, kar vaš televizor omogoča. Toda omenjeni načini so običajno najboljša startna pozicija za dokaj naravno, barvno pravilno, z okusom obdelano, a še vedno živahno in barvito (spet, kolikor dopušča TV) sliko.

The post NEDELJSKI NASVET: Šesterica nastavitev za lepo sliko televizorja appeared first on Tehnozvezdje.

Razlogov, čemu so HRT, ORF, ARD, ZDF, pa tudi RTL, PRO 7, SAT 1 in navsezadnje tretji program TV Slovenija večinoma še vedno v kakovosti SD, je več. Pri večini naštetih, ki sodijo med javne televizije in so članice evropske Evropske radiodifuzne zveze (EBU), je posredi krovna pogodba z njo. Ta po naših informacijah ureja tudi kakovost signala, ki je običajno neposredno povezana s ceno, in jo letos sklepajo na novo. Zato obstaja precejšnje upanje in verjetnost, da bodo operaterji začeli dobivati sliko HD. Vendar nova pogodba še ni dorečena in podpisana, do takrat pa tudi nič ne pomeni, da marsikateri od omenjenih programov »v zraku«, torej v načinu DVB-T, ostaja le še v visoki razločljivosti. Operaterji ga lahko po svojih omrežjih prenašajo v taki kakovosti, kot je dogovorjena (in plačana), ne na lastno pest v drugačni.

Takole sicer odgovarjajo v Telekomu Slovenije:

Zagotavljanje kakovosti slike na omenjenih programih je odvisna od kakovosti signala, ki ga v prejmemo, in nato posredujemo uporabnikom. Neprestano iščemo nove možnosti in rešitve za čim boljšo uporabniško izkušnjo. V kratkem načrtujemo uvedbo dodatnih programov HD.

To bi se morda dalo razumeti tudi kot napoved skorajšnje spremembe v omenjeni pogodbi oz. distribuciji signala. Nekateri programi operaterjem niso tako pomembni, da bi se jim zdelo vredno plačevati več za lepšo sliko. Včasih so posredi celo tehnični razlogi. Verjetno pa ni pravega razloga, da TV SLO 3 (»parlamentarni program«, kamor pa nacionalka občasno seli športne prenose) pri določenih operaterjih še ni HD, saj ga RTV Slovenija oddaja v visoki razločljivosti. Za Telemach smo denimo izvedeli, da ureja oddajanje tretjega programa in TV Koper v HD.

Ima pa Telemach še težavo, ki je pri IP TV ni. V kabelskem omrežju se pretakajo vsi programi, ne zgolj tisti, ki ga televizor oz. sprejemnik prikazuje. Kar pomeni, da ni prostora za neomejeno število, saj je pasovne širine toliko, kolikor jo omogoča trenutno uporabljani tehnološki standard. Zato je treba umakniti kakšen program, predvsem pa sčistiti njihovo podvojenost, saj so mnogi še vedno na voljo tako v kakovosti HD kot v SD. Ne vidim sicer razloga, da bi leta 2020 različice z nižjo kakovostjo slike še o(b)stajale v programskih shemah, vsa oprema pri uporabnikih je že zdavnaj pripravljena na višjo, zato niti ne bi smelo biti prevelikih težav dodajati programov v visoki razločljivosti. Tovrstno čiščenje menda pride na vrsto še letos.

Nekaj je celo izgledov glede programov 4K. Februarja bo Telekom dodal Eurosport 4K, ki očitno postaja samostojen in stalni kanal, ne več zgolj občasni ob večjih dogodkih (denimo teniških turnirjih za veliki slam). Skoraj zagotovo ga bosta kasneje imela tudi Telemach in T-2, medtem ko mora A1 najprej korenito prenoviti svojo televizijsko platformo. Morda bi se lahko glede 4K letos kaj dogajalo tudi med zaradi evropskega prvenstva v nogometu in poletnih olimpijskih iger, kajti vsaj prenosi iz Tokia bodo zanesljivo na voljo v tej razločljivosti, kot so bili že z zimskih iger v Pjongčangu pred dvema letoma. Takrat so se v RTV Slovenija odločili, da so stroški prenosa tovrstnega signala previsoki, morda pa bo letos drugače.

The post Kdaj še avstrijski, hrvaški, nemški in ostali TV-programi v HD? appeared first on Tehnozvezdje.

V Sloveniji so sicer začetki slike v visoki razločljivosti povezani z olimpijskimi igrami. Med poletnimi v Pekingu (2008) je TV Slovenija prvič poskusno oddajala HD-sliko, takrat še brez komentarja, samo z mednarodnim tonom. Med zimskimi v Vancouvru (2010) pa je visokorazločljivostni program redno zaživel. Na žalost se med prihajajočimi v Pjongčangu ne nakazuje kakšna nova sprememba (na bolje). Vse, kar smo letos dobili, so podražitve. Ob enakih shemah in omejitvah ter pogosto slabši vsebini.

Mislim, da visoka jasnina slike ni več premijska kakovost. Vsak televizor, kupljen v zadnjih desetih letih, je najmanj HD-ready, če že ne podpira polne visoke razločljivosti (Full HD). Letos in lani pa se je izbira v trgovinah tako ali tako skoraj popolnoma zreducirala na 4K oz. UHD. Izgovora, da se je treba prilagajati gledalcem brez ustrezne opreme, ne moremo več tolerirati. Kar so ugotovili tudi Avstrijci, ki so po zraku nehali oddajati v nizki kakovosti. Kdor hoče gledati, naj si preskrbi ustrezen sprejemnik.

Prav tako se tudi ne-HD produkcije ne gre nihče več. Vse se že leta snema najmanj v FHD. In oddaja tudi. Še na telefonih zdaj video mnogi zajemamo v 4K, skoraj zagotovo pa ga nihče več ne v 480p ali kakšni drugi nizki razločljivosti. Delitev na SD in HD je postala povsem umetna, zanjo ni več nobenega tehnološkega razloga.

Večino najbolj zanimivih programov se da gledati v visoki razločljivosti, ne pa vseh. In za ta privilegij je pri vsakem operaterju treba (konkretno) doplačati. V osnovnih shemah je programov HD le za vzorec. Obstajajo celo storitve z zgolj sliko v standardni razločljivosti, kot je A1 Now. Pred skoraj enim letom sem zapisal, da bo operater A1, takrat še Simobil, hitro izboljšal tako kakovost slike kot število programov, če s to storitvijo misli resno. Do danes je ostala enaka. Pri kabelski televiziji obstajajo omejitve, ker je treba v frekvenčni spekter kabla zapakirati vse digitalne in analogne programe, internetni prenos, analogni radio in telefonijo. In za IP TV mora biti linija dovolj prepustna. Če je skupaj za televizijo in internet na voljo vsega nekaj megabitov, slika ne more biti kdo ve kaj. Vse to razumem, a te omejitve se da preseči. V Telekomu kljub temu pravijo, da so se »kljub dodatnim stroškom odločili, predvsem zaradi naročnikov na območjih, kjer infrastruktura sprejemanja programov zgolj v HD-kakovosti še ne omogoča, signal tudi v prihodnje zagotavljati tako v HD kot v SD.« Podobno razmišljajo tudi v Telemachu.

Pa vendar. To je bolj iskanje alibijev kot kaj drugega. Celo zdaj, ko je ORF nehal oddajati standardno sliko, naši ponudniki sami stiskajo avstrijski HD v SD, namesto da bi v svoje sheme končno umestili tudi programe iz sosednje države v spodobni kakovosti. Pa so jo celo poslabšali. Formula 1 na ORF-u je pri Telemachu negledljiva, ker je bitni tok slike tako nizek, da je vse skupaj pretirano zmazano. Operaterji, ki se izgovarjajo na to, da imajo nekateri njihovi naročniki še vedno neustrezne sprejemnike, naj pač te set-top-bokse pozamenjajo. Pobirajo dovolj visoke naročnine, da to ne bi smel biti problem. Problem s počasnim omrežjem naj rešijo, kakor vedo in znajo. Dovolj dolgo jim že mora biti jasno, da zgolj krpanje z novimi načini prenosa (xDSL, vectoring, …) na starih žicah ne bo dovolj. Pa tudi, zakaj bi se morala celotna ponudba prilagajati delu uporabnikov s »počasnejšimi« kabli? In če imajo težave s frekvenčnim spektrom, naj ugasnejo analogni signal in s tem pridobijo prostor, ljudem pa (pro)dajo ustrezno opremo. Komu na čast je treba še na leta pri življenju ohranjati staro tehnologijo? Enkrat je pač treba presekati. Kot so Avstrijci. Ali Norvežani, ki so ugasnili analogni radio (FM) in prešli na DAB.

Za pretočni video sploh ni nobenega razloga, da ne bi bili vsi programi v HD-ju, ker se pretaka samo trenutno gledani. Pa vendar je v Tvinu, EON-u in ostalih aplikacijah ORF še vedno v nizki kakovosti in nasploh smo še daleč od idealnega stanja. Malo težje bi se bilo odločiti za popoln prehod na HD v zraku, ker to signal vendarle spremlja tudi precej gledalcev s slabim gmotnim položajem. Vendar če to ni oviralo sosedov – prepričan sem, da so tako ali drugače pomagali tistim, ki si sprejemnikov niso mogli privoščiti – najbrž tudi pri nas ne bi smela biti večja težava. Operaterske storitve pa tako ali tako niso namenjene osnovnemu pokrivanju in informiranju ter stanejo konkretne denarje. Zato tudi lahko pričakujemo kakovost na nivoju. Danes bi morali operaterji vse, kar je dostopno v HD-ju, v taki obliki tudi dostavljati naročnikom. Brez doplačila. Razumem dodatno plačevanje za določene vsebine (filme, šport, …) in razumel bi pribitek za 4K. Obravnavanje HD-ja kot luksuza pa je postal anahronizem.

The post Ni več razlogov, da ne bi bili vsi programi (izključno) HD appeared first on Tehnozvezdje.