Najprej je treba ponoviti nekaj osnov tega posla. Operaterji programe »kupujejo« od izdajateljev oz. distributerjev, ki jih običajno prodajajo v kompletih. In pri tem postavljajo različne pogoje. Najbolj pogosta sta, da je treba za določen program vzeti še štiri druge (četudi jih skoraj nihče ne gleda) in da morajo biti določeni programi v osnovnih programskih shemah. Operaterji torej večinoma ne morejo dobiti programov posamično in jih tudi naročnikom ne morejo ponuditi posamično. To ni opravičevanje operaterjev, ampak golo dejstvo. Cenovna in pogojevalna politika izdajateljev tega ne dopušča. Večinoma pa gredo pogajanja po sistemu »vzemi ali pusti«. Producentske hiše s tovrstnimi paketi, kot so Discovery (istoimenski programi, Eurosport in še kaj), United Group (Sportklub, …), Fox, Pro Plus (Pop TV, …) in druge, se morda malce omehčajo šele takrat, ko operater izbere opcijo pusti. Toda takih primerov je malo. Cene so oblikovane »na uporabnika« in se gibljejo od nekaj deset centov na program ali paket pa tudi do pet evrov na paket programov. Izdajatelji si s tem zagotovijo določeno izpostavljenost in bolj ali manj preprečijo možnost, da večina naročnikov v svoji shemi ne bi imela vsak kakšnega od njihovih programov. Imajo pa bistveno boljšo pogajalsko pozicijo, ker skoraj vsak premore vsaj en množično gledan kanal, ki preprosto mora biti v shemah. Zato lahko vanje vsilijo še vse ostalo.

Glede na vse prej opisano, ponudnik televizije konkurenčno shemo težko sestavi za manj kot dvajset evrov. Prodati jo seveda mora dražje, pri čemer pa televizijske stroške nekoliko zakamuflira, saj zraven vključi še dostop do interneta in fiksni telefon. Če pogledamo cene »trojčkov«, vidimo, da se začnejo pri približno štiridesetih evrih. Brez upoštevanja akcij in vsega, kar operaterji počnejo za pridobivanje naročnikov. Za tokratno primerjanje bom vzel Telemachove pakete EON, ki so dokaj pregledni in njihova cena ni odvisna od tega ali onega, niso niti najcenejši niti najdražji, zato bodo čisto v redu orientacija. Osnovni stane 41 evrov na mesec, srednji 51 in najvišji 61 evrov na mesec. Zlata sredina največkrat ustreza največjemu deležu naročnikov in tudi tu je tako. Teh petdeset evrov bo pomembnih kasneje, ko bomo poskušali podoben nabor sestaviti mimo operaterja. »Rezanje kabla«, kot temu rečejo na drugi strani Atlantika, je tam precej priljubljen šport in tudi tu ga nekateri propagirajo. Na žalost pa ni iz več razlogov ni posebej realističen in prinaša kvečjemu malo večjo svobodo (ali pa omejenost, odvisno od pogleda) pri izbiri vsebin, nikakor pa ne kakšnih prihrankov. Prva težava je že dostopnost vsebin, še posebej lokaliziranih. Se povečuje, marsikaj je na voljo v pretočni (angl. streaming) obliki z naročnino, a še zdaleč ne vse, kar ljudje gledajo na televiziji. Pa tudi tisto, kar je na voljo, je pogosto brez podnapisov ali sinhronizacije (pri otroških vsebinah).

Pa vseeno, poglejmo tabelo s tovrstno ponudbo:

Če bi sešteli vse to, pridemo na 64,50 evrov. Celo 66,50 evrov, če bi bila pri Netflixu naročnina s sliko 4K, kar je pri tej storitvi skoraj edina smiselna izbira. Jasno, da bi večina izbrala samo nekatere od teh storitev. Najcenejša kombinacija Voya, ene filmsko-serialne možnosti (moja izbira bi bila HBO go) in ene športne (Eurosport) bi nanesla 14 evrov, pa je zelo omejena že na svojem področju, ne vključuje pa celotnih sklopov, ki jih imajo mnogi gledalci radi, med njimi poljudnoznanstvenih, turističnih in kuharskih oddaj, pa še kakšna luknja bi se našla. Realistično bi približno zadovoljiv komplet hitro stal 30 evrov ali več, pri čemer v njem še vedno ni denimo nogometa (niti nacionalnih lig niti Lige prvakov), pa tudi ne prihajajoče Disneyjeve storitve (res pa je, da ima precej vsebin tega studia trenutno v ponudbi HBO).

Toda to so zgolj vsebine, ki jih je treba še nekako spraviti do gledalca, pa smo lahko že skoraj na ceni osnovnega trojčka. Telemach posamičnega interneta ne ponuja za manj kot 35 evrov (150/10 Mb/s), torej že samo s tem in prej omenjenim najbolj osnovnim naborom pretočnih storitev pridemo do petdesetih evrov na mesec. Pa dobimo manj kot v trojčku, kjer je veliko obsežnejši seznam programov in hitrejši internet (250/10), pa še fiksni telefon, če komu še kaj pomeni. Če bi se odločili za nekaj več naročnin, bi že presegli ceno najvišjega paketa EON. Če bi pa hoteli še hitrejši internet, lahko za petdeset evrov vzamemo 500/15 Mb/s in se nevarno približujemo stotaku na mesec ali ga presežemo. Močno dvomim, da je kdo pripravljen za internet in televizijo plačevati toliko, toda taka je realnost marsikje v tujini, kjer so navajeni na plačljive športne prenose. Cene interneta drugod so nekoliko nižje, toda za manj kot 25 evrov je težko dobiti ustrezno hitrost. Ponudba HoT-a za 15 evrov je z omejitvijo 200 GB neprimerna za konstantni pretočni video. V vsakem primeru je torej treba računati na vsaj petdeset evrov. Ne bom se spet spuščal v tarnanje, da so cene samostojnega dostopa do interneta napihnjene (hitrosti pa umetno omejene), toda če paket za 41 evrov, pri katerem televizijske vsebine operaterja stanejo najmanj 15 evrov in je zraven še telefon, vsebuje hitrejši internet od tistega, ki samostojno stane 35 evrov, lahko svoje dokazovanje kar zaključim. Dejstvo pa je, da bi tudi z internetom za 15 ali, bolj realno, 20 evrov, težko sestavili cenejšo kombinacijo od zdajšnjih trojčkov.

Iz A1 in T-2 bodo zdaj verjetno skočili in poudarjali, da sami že ponujajo izbiranje programov ali vsaj programskih sklopov. Že res, vendar ne na način, kot si ga predstavlja večina tistih iz uvoda. Pri A1 so sklopi oblikovani tako, da je skoraj nujno obkljukati večino ponujenih za mir v družini. In v operaterjevih prihodkovnih tabelah. Pri T-2 pa je seznam programov v »izboru« tudi dokaj omejen in cenovno je še vedno daleč najboljša opcija eden od vnaprej pripravljenih paketov.

Krasni novi svet naročniškega pretočnega videa bo mogoče prinesel večjo možnost izbiranja, vendar se bo potrdilo tudi staro reklo, da svoboda stane. Mogoče ne bomo vezani na operaterja, vsak mesec sproti se bomo lahko odločili, kaj imamo naročeno (kdo to v Sloveniji res počne?), toda skupno bomo plačali več. Vsebin pa bomo v bistvu imeli na voljo manj, kajti zdaj na televiziji lahko najdemo marsikaj, od dokumentarcev do izobraževalnih oddaj, česar potem ne bomo. Še enkrat, ne pravim, da je kombinacija televizije in operaterjev najboljša možna ali da so cene optimalne, samo pojasnjujem, da trenutna alternativa ne prinaša tistega, kar si večina želi in predstavlja kot napredek v primerjati s tem, kar ima.

***

Naslovna fotografija: Deposit Photos

The post Nehajmo se slepiti, da bo prosto izbiranje »televizijskih« vsebin cenejše od operaterskih paketov appeared first on Tehnozvezdje.

Verjetno niso tako redki, ki se ukvarjajo z dilemo, kako si zagotoviti solidno gledanje televizije na vikendu ali v hiši, kjer preživijo samo nekaj tednov na leto. So tudi primeri staršev in še koga, ki bi radi imeli dober nabor TV-programov in lepo sliko, ne bi pa plačevali celotnega trojčka, saj lahko potrebe po internetu in telefoniranju dovolj dobro pokrijejo s kakšno poceni mobilno naročnino. Že res, da si je mogoče vsaj delno pomagati z aplikacijami za mobilno TV oz. drugi zaslon, vendar to za marsikoga iz ciljne publike ni najbolj primerna in elegantna rešitev, pa tudi običajna omejitev števila naprav pri tovrstnih storitvah zna biti problem. Zato morda za take primere pride v poštev omenjena storitev.

Kdor je pri vodilne operaterju naročen na fiksni paket iz nabora Modri, Trio ali Solo TV, ki vključuje IP TV, si lahko za drugo lokacijo (naj bo to vikend ali bivališče staršev) naroči Vikend TV. Ta lokacija je lahko v Telekomovem omrežju ali v odprtem omrežju (OŠO), na katerem je omenjeni operater eden od ponudnikov storitev. Naročnina stane dvajset evrov na mesec, uporabnik pa ima na vikendu oz. na dodatni lokaciji enako programsko shemo kot doma in prav tako lahko gleda vsebine za sedem dni nazaj. V osnovi je vključen modem (za razvozlavanje signala) in en televizijski sprejemnik (»box«) Neo. Toda za doplačilo je mogoče dobiti še do tri dodatne TV-komunikatorje BOX S (torej še stare, Neo je rezerviran za glavni televizor). Najem posamezne škatlice stane 2,90 evra na mesec.

Zadeva ima tudi nekaj omejitev. K programski shemi za drugo lokacijo ni mogoče naročati opcij in prav tako ni na voljo HBO Go, četudi v domačem paketu je. Toda že tista naročnina omogoča njegovo uporabo na več napravah, zato najbrž ne bi smelo biti težav. Novi naročniki na Vikend TV dobijo Neo zastonj, obstoječi pa morajo zanj plačati 29 evrov. Enaka politika kot je tudi za domačo lokacijo. Vikend TV ni mogoče naročiti s paketi Trio Enostavni in Trio Brezžični in je, pričakovano, omejen na eno lokacijo. In ker v paketu ni interneta, na sprejemniku ne deluje aplikacija Youtube (pa mogoče še kakšna), zato je treba njegove vsebine najmanj najti na drugi napravi in jih nato z nje morda predvajati na TV-ju (s pomočjo chromecasta).

Vikend TV je tako za tiste, ki imajo spodobno fiksno povezavo. Ne rešuje pa problema onim, ki so na območjih brez kablov ali s počasnimi linijami. Zanje so druge storitve, eno je pred leti predstavil tudi Telekom, vendar je prav tako ostala precej v ozadju in ne vemo, če jo je operater od takrat kaj posodobil. To operaterji enako radi počnejo. Nekaj z zanosom predstavijo, ob zavedanju, da storitev ima pomanjkljivosti, vendar teh nato nikoli ne odpravijo, če nekaj let pa vse skupaj potihoma ugasnejo.

The post Dodatna televizijska naročnina za vikende in za gledalce, ki ne rabijo »trojčka« appeared first on Tehnozvezdje.