Ko so v igri zunanje baterije, smo pogosto pred dilemo. Večja kapaciteta pomeni, da bo zaloga energije zadostovala dlje časa, a je zato baterija težja in manj prenosna. Manjše je lažje prenašati, a hranijo manj energije. Kompromisa ni preprosto najti še iz enega razloga. Eno je nazivna kapaciteta, ki jo navajajo izdelovalci, drugo pa količina energije, ki jo je baterija sposobna posredovati drugi napravi. Običajno znaša od 60 do 85 odstotkov nazivne kapacitete. Baterija z deset tisoč miliamperskih ur zaradi pretvarjanja napetosti in izgub dejansko odda od šest do osem tisoč petsto miliamperskih ur. Tako pač je in temu se ni mogoče izogniti.

Izbira na podlagi potreb

Kolikšna naj bo kapaciteta, je odvisno predvsem od tega, katero napravo oziroma koliko naprav nameravate polniti. Če je mogoče in teža ni ovira, potem bom vedno predlagal, da kupite čim zmogljivejšo baterijo. V nasprotnem primeru pa skušajte upoštevati naslednja priporočila:

• Za dnevno polnjenje telefona zadostuje baterija s kapaciteto od 5.000 do 10.000 miliamperskih ur.
• Če potrebujete več zaporednih polnjenj, ne da bi baterijo vmes priključili na napajanje, ter bi radi občasno napolnili še tablični računalnik, potem naj ima kapaciteto med 15.000 in 20.000 miliamperskimi urami.
• Z baterijami s kapaciteto nad 20.000 miliamperskih ur (oziroma 75 vatnimi urami) boste prenosniku zagotovili vsaj še nekaj ur delovanja. Koliko, je odvisno od njegovih energijskih potreb. Pozabite, da bi zunanja baterija zagotovila dovolj »soka« za gejmerski ali kateri koli drug prenosnik z zmogljivo grafično kartico. Zanj primerno baterijo boste lažje vozili v avtomobilu kot nosili v torbi.

Kapaciteta ni edina pomembna lastnost. Če nameravate polniti prenosnik ali sodobnejši tablični računalnik, preverite največjo izhodno moč. Za telefone danes priporočam najmanj 20 do 30 vatov, za večino prenosnikov pa od 45 vatov navzgor. Če baterija podpira standard USB Power Delivery (USB PD), bo združljivost z različnimi napravami praviloma boljša. Prav tako preverite, kako hitro se polni zunanja baterija. Starejši modeli potrebujejo tudi več kot deset ur, sodobni z vhodom USB-C in podporo hitremu polnjenju pa so lahko pripravljeni že v dveh ali treh urah.

Razumevanje merskih enot

Kapaciteta baterije je običajno izražena v miliamperskih urah (merilo električnega naboja), redkeje v vatnih urah (dejanska enota za energijo). Ker je slednja običajna pri prenosnikih, ni odveč poznati razmerja med enotama. Formula je dokaj preprosta. Miliamperske ure pomnožite z napetostjo in delite s 1000. V obratni smeri vatne ure pomnožite s 1000 in delite z napetostjo. Vzemimo primer. Baterija s kapaciteto 10.000 miliamperskih ur in nazivno napetostjo litijevih celic 3,7 volta dejansko shrani 37 vatnih ur energije.

Baterija brez tega dodatka lahko postane neuporabna

Skozi leta se mi je nabralo kar nekaj zunanjih baterij. Nobena še ni popolnoma odpovedala poslušnosti, jasno pa je, da se starajo in počasi izgubljajo sposobnost shranjevanja energije. Nič neobičajnega za litij-ionsko tehnologijo. Za razliko od starejših imajo novejše več priključkov, morebiti podpirajo brezžično polnjenje in imajo celo zaslon namesto indikatorja napolnjenosti iz niza svetlečih diod. Vsemu temu se zlahka odpovem v zameno za vgrajen kabel. To se mi zdi daleč najbolj uporaben dodatek. Brez kabla je namreč baterija zgolj obtežilnik za papir. Ko kupujete naslednjo, upoštevajte to podrobnost, še posebej, če samostojnega kabla nimate vedno pri roki.

Naj vas ne skrbi možnost, da se bo vgrajeni kabel sčasoma obrabil ali strgal. Res ga ne morete zamenjati, vendar to ne pomeni, da bo baterija postala neuporabna, saj imajo takšni modeli praviloma še dodatne priključke USB. Ko jih že omenjam: počasi bi pozabil na USB-A in v celoti prešel na USB-C.

Nekaj primernih modelov

Nehvaležno je s prstom kazati ne nekaj modelov, ki sem jih imel možnost do zdaj testirati. Modelov je preprosto preveč. Namesto tega bom raje omenil tri znamke, ki se mi zdijo še posebej zanimive in imajo dovolj pester nabor, da znotraj tega vsak najde baterijo primerne kapacitete in opremljenosti. To so Xiaomi, Anker in Ugreen. Poudarjam, da je to moje mišljenje. Kot sem dejal, ponudba je nadvse pestra (in zanimiva).

Naslovno fotografijo je upodobila umetna inteligenca!

The post SOBOTNO IZBIRANJE: Kolikšna naj bo kapaciteta »powerbanka« in brez česa je dokaj neuporaben? appeared first on Tehnozvezdje.

Razmislek je tukaj še kako na mestu. Imamo zelo specifičen trg, na katerem prevladuje prodaja naprav prek ponudb operaterjev, kar vpliva na njihove cene. Nekako se ne nagibam k možnosti, da bi poceni telefone kupovali na obroke. Bolje je poiskati najboljšo ponudbo. Te ne boste našli v slovenskih trgovinah, poiskati jo boste morali v tujih spletnih trgovinah in hkrati ujeti trenutek, ko bo cena najugodnejša. Razmislite o naslednjem pristopu. Izberite model, ki vam najbolj ustreza, nato pa mesec ali dva spremljajte cene. Če zanj trenutno ni ugodne ponudbe, počakajte, da se pojavi. To, da ga spletna trgovina v času iskanja nima na zalogi, še ne pomeni, da ga nikoli več ne bo imela.

Kje je cenovna meja?

Ni preprosto postaviti cenovne meje. Še posebej ne zaradi specifike slovenskega trga. Zdi se mi, da je meja 300 evrov primerna, če upoštevamo naslednje. Ne ozirajte se na priporočene slovenske cene. Te so izkrivljene. Model, za katerega pri nas zahtevajo od 400 do 500 evrov, boste drugje dobili za okoli 300 evrov. Nekaj deset evrov gor ali dol. Le vztrajni morate biti.

Izdelovalci nižjo ceno dosežejo na več načinov, najpomembnejši pa je ta, da vsi, vključeni v prodajno verigo, zaslužijo manj, kot zaslužijo s prodajo najdražjih modelov. Ti imajo plastična ohišja, s čimer ni nič narobe. Zadnje čase plastiko zakrivajo s premazi, da je videti prestižnejša. Procesor je manj zmogljiv, vendar še vedno dovolj zmogljiv za gladko delovanje večine aplikacij, ki jih uporabljate vsak dan. Izjema so kajpada grafično zahtevne igre, ki morda sicer delujejo, vendar zaradi manj sličic na sekundo in manj zmogljivega zaslona igralna izkušnja pogosto ni najboljša.

Velikost pomnilnika do letošnjega leta ni bila velika težava. To se je zaradi podražitve čipov spremenilo in kaže, da bodo spremembe ostale. Bodisi bodo telefoni stali sto evrov več bodisi bo cena ostala enaka, pomnilnika pa bo manj. Ker gre za pomembno komponento, ki vpliva na zadovoljstvo z napravo, predlagam, da se nikar ne zadovoljite z manj kot 256 gigabajti prostora za shranjevanje in najmanj 8 gigabajti delovnega pomnilnika (RAM). Slednji je pomemben, da ne boste razočarani nad delovanjem algoritmov umetne inteligence, ki so vse pogostejši tudi v napravah nižjega cenovnega razreda.

Največja razlika v primerjavi z najboljšimi modeli se skriva v kamerah. Vse manj je sicer modelov, ki imajo še vedno neuporabne makro kamere, prav tako pa nisem opazil pomembnejše nadgradnje širokokotnih kamer. Izdelovalci najpogosteje ves denar in trud vložijo v tipalo glavne kamere. Rezultat so kajpada dobri dnevni posnetki, nočni pa vas skoraj zagotovo ne bodo razveselili. To preprosto vzemite v zakup.

Eno leto starejši da, več pa raje ne

Že nekaj časa je jasno, da so se proizvajalci ujeli v past prehitrega predstavljanja novih modelov. Posledica tega so manjše vsakoletne nadgradnje, ki se pogosto začnejo in končajo z novejšim modelom procesorja. Nakup eno leto starejšega modela je zato gospodarna odločitev iz več razlogov. Ceneje dobite napravo, ki bo brez večjih težav normalno delovala naslednja štiri leta, saj bodo v tem času zelo verjetno na voljo varnostni popravki, procesor pa bo še vedno dovolj hiter in sodoben. Dodajte še solidno kakovost dnevnih fotografij in razlogov za takšno odločitev ne manjka. Ne predlagam pa nakupa dve ali celo več generacij starejših modelov, kajti prepričan sem, da z njimi skoraj zagotovo ne boste zadovoljni.

Primeri zanimivih modelov!

Honor 600 Lite stavi na tanjše ohišje, kakovosten zaslon AMOLED in dobro avtonomijo. Procesor zadostuje za vsakodnevna opravila, manj pa navduši pri zahtevnejših igrah. Glavna kamera je uporabna predvsem podnevi, širokokotna in nočni posnetki pa zaostajajo za najboljšimi tekmeci. Model je primeren, ako iščete uravnoteženo napravo z dobrim zaslonom in dolgo podporo programske opreme. (procesor Mediatek Dimensity 7100 Elite, 16,7-centimetrski oziroma 6,6-palčni AMOLED zaslon, 108-milijonska glavna kamera, 8+256 GB)

Redmi Note 15 Pro 5G izstopa z odličnim zaslonom AMOLED, zmogljivo baterijo in zelo dobro glavno kamero. Procesor brez težav opravi z vsakodnevnimi nalogami, telefon pa premore še zaščito IP68. Šibkejša stran je uporabniški vmesnik HyperOS, ki vsebuje precej prednameščenih aplikacij. Če vam to ne predstavlja težave, gre za enega zanimivejših telefonov srednjega razreda. (procesor MediaTek Dimensity 7400 Ultra, 17,3-centimetrski oziroma 6,83-palčni AMOLED zaslon, 200-milijonska glavna kamera, 8+256 GB)

Redmi Note 15 5G cilja na kupce, ki želijo sodoben telefon za čim manj denarja. Ponuja svetel zaslon AMOLED s 120-herčnim osveževanjem, dobro avtonomijo in tanko ohišje. Glavna kamera je zanesljiva pri dnevni svetlobi, manj prepriča ponoči. Procesor je dovolj hiter za običajno uporabo, med slabostmi pa ostajajo številne prednameščene aplikacije in povprečni zvočniki. (procesor Snapdragon 6 Gen 3, 17,2-centimetrski oziroma 6,77-palčni AMOLED zaslon, 108-milijonska glavna kamera, 8+256 GB)

Galaxy A37 nadaljuje Samsungovo preverjeno formulo srednjega razreda. Njegove prednosti so kakovosten zaslon AMOLED, dolgoletna programska podpora, zanesljivo delovanje in dobra glavna kamera. Ne izstopa po zmogljivosti ali hitrem polnjenju, zato je primeren, ako vam več pomenita stabilnost sistema in redne posodobitve kot surova zmogljivost. (procesor Exynos 1480, 17-centimetrski oziroma 6,7-palčni AMOLED zaslon, 50-milijonska glavna kamera, 8+256 GB)

Galaxy A27 predstavlja osnovo Samsungove ponudbe. Primeren je za vsakodnevna opravila, komunikacijo in uporabo družbenih omrežij. Njegove največje prednosti so preprost uporabniški vmesnik, dolga podpora posodobitvam in zanesljivo delovanje. Pri fotografiji, zmogljivosti in hitrosti polnjenja pa ne dosega dražjih modelov. (procesor Snapdragon 6 Gen 3, 17-centimetrski oziroma 6,7-palčni AMOLED zaslon, 50-milijonska glavna kamera, 8+128 GB)

Oppo Reno 15F nagovarja predvsem z elegantnim videzom, kakovostnim zaslonom AMOLED in dobro avtonomijo. Procesor zadostuje za običajno uporabo, kamere pa dajejo najboljše rezultate podnevi. Oppo veliko pozornosti namenja programski opremi in funkcijam umetne inteligence, zato je telefon zanimiv, če cenite prijeten uporabniški vmesnik. (procesor Snapdragon 6 Gen 1, 16.7-centimetrski oziroma 6,57-palčni AMOLED zaslon, 50-milijonska glavna kamera, 8+256 GB)

Motorola Edge 70 Fusion združuje tanjše ohišje, kakovosten zaslon OLED in skoraj nepredelan Android. Procesor zagotavlja dovolj zmogljivosti, dobra pa je tudi glavna kamera. Prednost telefona je pregledna programska oprema brez odvečnih aplikacij, zato je eden najbolj uravnoteženih modelov v svojem cenovnem razredu. (procesor Qualcomm Snapdragon 7s Gen 3, 17,22-centimetrski oziroma 6,78-palčni OLED zaslon, 50-milijonska glavna kamera, 8+256 GB)

Poco M8 Pro stavi na razmerje med ceno in zmogljivostjo. Ponuja zmogljiv procesor, kakovosten zaslon AMOLED, veliko baterijo in hitro polnjenje. Glavna kamera je dobra v dnevnih razmerah, manj prepričljiva ponoči. Uporabniški vmesnik je podoben drugim Xiaomijevim telefonom, zato prinaša precej dodatnih aplikacij, a strojna oprema za ta denar ostaja zelo konkurenčna. (procesor Snapdragon 7s Gen 4, 17,3-centimetrski oziroma 6,83-palčni AMOLED zaslon, 50-milijonska glavna kamera, 8+256 GB)

Čeprav sodi iPhone SE (2022) med starejše modele, ga še vedno odlikujejo zelo hiter procesor, dolga programska podpora in kakovostna glavna kamera. Največja slabost sta majhen zaslon in zastarela zasnova z velikimi robovi. Na trgu najdete le še obnovljene telefone, kar ni najboljša popotnica za dolgotrajno uporabo. (procesor Apple A15 Bionic, 11,9-centimetrski oziroma 4,7-palčni IPS LCD zaslon, 12-milijonska glavna kamera, 4+128 GB)

Fotografije je upodobila umetna inteligenca!

The post SOBOTNO IZBIRANJE: Razmišljate o nakupu razumno poceni telefona? appeared first on Tehnozvezdje.

Različne mere so zelo verjetno posledica želje zadovoljiti različne potrebe. Manjši za zagovornike kompaktnejših mer, zaradi katerih je telefon »lažje« obvladljiv, večji pa za milo rečeno nekoliko zahtevnejše posameznika. Razlika ni samo v procesorju, zaslonu in kapaciteti baterije, temveč tudi v tipalu glavne kamere. V Xiaomi 17T Pro je pač za odtenek zmogljivejši Light Fusion 950, čeprav je ločljivost enaka. Očitno imata tudi različna objektiva, saj je izboklina z zadnjimi kamerami za milimeter debelejša.

Majhna, a opazna dodelava

Moral sem se dobro potruditi, da sem dojel, zakaj se mi zdita letošnja modela drugačna. Razlog se skriva na robovih že omenjene izbokline, ki so pravokotno odsekani in ne več pod kotom, kar mi lani ni bilo najbolj všeč. Drugo ostaja enako. Xiaomi 17T ima še vedno plastični okvir, medtem ko je v Xiaomi 17T Pro iz aluminija. Od tod bolj hladen občutek na dotik, ki ga ni mogoče spregledati. Kljub tej razliki v materialu sta obe ohišji enako dobro zaščiteni proti prahu in vodi. Še nečesa niso spremenili. Ohranili so hrbtišče iz utrjene plastike, ki, hočeš nočeš, marsikje izpodriva steklo.

Ob sodobnem videzu, ki ga poustvarjajo ravno odsekane stranice in zaobljeni vogali, ni mogoče spregledati ozkih robov okoli zaslona in lepo izdelanih podrobnosti. Kakovost izdelave ni pod vprašajem, a to je nekaj, kar dandanes pričakujemo v vseh razredih. Bolj od tega se mi dopade, da v tej seriji Xiaomi ni želel oblikovno parirati Applovim telefonom. To pomeni, da ohranja videz, ki smo ga vajeni in za katerega sem lani dejal, da se mi zdi dokaj generičen.

Razkorak v procesorskih zmogljivostih

Sama po sebi se ponuja primerjava s Honor 600 in 600 Pro. V marsičem so si podobni. Začenši s ceno, kjer je žal opaziti, da so letošnji modeli ob enaki pomnilniški konfiguraciji za sto evrov dražji.

Čeprav sta Honorja opremljena s Snapdragonoma, ta v testih izkazujeta manj moči od obeh Mediatekovih procesorjev. V praksi to pomeni, da sta oba kos praktično vsemu, kar danes pričakujemo od svojega telefona. Temu primerno je tudi gretje. Ob obremenitvi se oba kar konkretno »segrejeta«, Xiaomi 17T Pro celo tako močno, da ga je neudobno držati. Pričakovano je krivulja upočasnjevanja procesorskih jeder bolj v zelenem območju in manj izrazita v primeru Xiaomi 17T. Tu je na mestu opomba. V praksi so obremenitve, ki jih simulira test, redke in predvsem kratkotrajne. A če boste na tem telefonu prek emulatorjev igrali igre za računalnike ali konzole, potem zna biti segrevanje težava. Recimo, da česa takšnega večina ne počne oziroma je nujno držalo za telefon z vgrajenim ventilatorjem za aktivno hlajenje.

Če ocenjujem zgolj na podlagi nadgradnje procesorskih zmogljivosti, potem Xiaomi 17T Pro kaže večji napredek kot Xiaomi 17T. To še poveča atraktivnost nakupa Xiaomija 15T, pod pogojem, da vam je dovolj kamera z 2-kratna povečavo namesto periskopskega objektiva.

Rezultat različnih mer sta tokrat bateriji različnih kapacitet. Ker čip v Xiaomi 17T porabi manj energije, je avtonomija telefonov dokaj podobna. Do štiri ure ob polni obremenitvi in od 20 do 25 ur predvajanja videa. Nič pretresljivega. Dvodnevna avtonomija ni popolnoma nemogoča, a je močno odvisna od pogostosti in zahtevnosti rabe.

Zaslon je naslednji adut. Prikazane barve so lepe, kontrast dober in zaradi podpore standardom visokega dinamičnega razpona je primeren za pretakanje vsebin s pretočnih storitev ali urejanje fotografij. Ob visoki točkovni svetilnosti, ki se predvsem izkaže na prostem, velja omeniti še 120- oziroma 144-herčno osveževanje, ki je zaslužno za tekoče in gladke prikaze. Kaj pa zvočnika? Zanju je najpreprosteje reči, da sta povprečna. Dovolj sta glasna in zvok je kakovosten, vsaj dokler ga ne naviješ do konca, za poslušanje v mirnem okolju. Jasno je, da resničnega užitka ni brez dobrih slušalk.

Okolje smo že spoznali

Okolje je identično modelu Xiaomi 17. Za novo različico je preteklo premalo časa. Torej bom ponovil. Še vedno so poleg še nekaterih drugih neželenih nameščene Xiaomijeve aplikacije, ki jih ni mogoče preprosto odstraniti. Gre predvsem za trgovino z aplikacijami, brskalnik in podobno, za katere si upam trditi, da jih večina zahodnjakov nikdar ne uporabi. Ne zato, ker bi bile slabe, temveč ker nas je Google navadil na svoje. Podobnosti z Applovim okoljem ni malo, a najbolj očitna je informacijska vrstica okoli objektiva sprednje kamere. Xiaomi se še vedno ni odločil za sedemletno podporo. Ostajajo pri petih nadgradnjah sistema in šestletnem zagotavljanju varnostnih popravkov.

Okolje vključuje pričakovani nabor storitev umetne inteligence, za katerimi stoji Google. Od obdelave fotografij, pomoči pri pisanju in iskanja z obkroževanjem do samodejnih podnapisov in prevajanja. Ko postajajo storitve zmogljivejše in uporabnejše, vse bolj moti dejstvo, da slovenščina pogosto ni podprta. Vsaj Gemini, ki je v celoti nadomestil prejšnjega pomočnika, se je v zadnjem letu priučil tudi »govorjenja po domače«.

Evolucija, nikakor ne revolucija!

Presenetilo me je, da fotografije glavnih kamer niso bistveno boljše, čeprav ima model Pro fizično večje tipalo. Zanimivo je upravljanje goriščnic v fotografski aplikaciji. S pritiskom na oznako »1X«, povezano z glavno kamero, izbiramo med 23, 28 in 35 milimetri, medtem ko oznaka 2X pomeni približno 50-milimetrsko goriščnico. Še dve goriščnici, 230- in 460-milimetrska, sta skriti pod oznako 10X. Če odmislim različni tipali pod objektivom glavne kamere, sta preostali zadnji kameri zdaj enaki. To pomeni, da ima tudi Xiaomi 17T letos kamero s periskopskim objektivom in petkratno optično povečavo!

Širokokotni kameri podnevi delujeta zelo podobno. Na robovih je sicer opaziti nekaj geometrijskega popačenja in izgube ostrine, vendar nič posebej motečega. Barve so večinoma korektne, manj prepriča količina podrobnosti, kar je pričakovano zaradi zelo širokega pogleda in manjšega tipala. Zelo dobro se obnesete tudi kameri z optično povečavo. Kontrast, dinamika in raven podrobnosti so na razmeroma visoki ravni.

Nočne fotografije so opazno boljše od fotografij, ki sta jih bila sposobna posneti lanska telefona. Podroben pogled razkrije, da se v slabših svetlobnih razmerah bolje obnese tipalo glavne kamere v Xiaomi 17 T Pro po zaslugi fizično večje pike. A roke na srce, večina razlik ne bo opazila. V teh pogojih se sicer poznajo omejitve v svetlobni občutljivosti tipal širokokotne in kamere z optično povečavo, vendar je Xiaomiju uspelo izboljšati lanske dosežke in obenem poskrbeti za razmeroma dobro kontinuiteto posnetkov vseh treh kamer ne glede na svetlobne razmere.  

Podobne razlike veljajo tudi pri videu. Podnevi med telefonoma skoraj ni pomembne razlike, treba pa je upoštevati, da širokokotna kamera nima optične stabilizacije. Ponoči zato priporočam uporabo predvsem glavnih kamer. Razlike med telefonoma sicer obstajajo, vprašanje pa je, ali so dovolj velike, da bi res odločilno vplivale na izbiro. Za večino bo kakovost kamer v obeh modelih zato več kot zadovoljiva.

HVALIMO:

• Visoka odpornost proti vodi in prahu
• Dobra avtonomija baterije
• Kakovostna izdelava
• Celovit nabor storitev umetne inteligence
• Vsestranski sistem kamer

GRAJAMO:

• Slabši nočni posnetki širokokotne in kamere z optično povečavo
• Izrazito segrevanje ohišja
• Slabotna širokokotna kamera

The post Xiaomi 17T in 17T Pro: So razlike res tolikšne, da odtehtajo dva stotaka? appeared first on Tehnozvezdje.

Novejši telefoni so izgubili reže za pomnilniške kartice, ki so bile sila uporabne, ako si presegel prostor vgrajenega pomnilnika. Nekako se je že uveljavilo, da se za manj kot 256 gigabajtov nikar ne odločite, vendar je zelo mogoče, da se bo v luči podražitev meja ponovno spustila na 128. Glede na prostor, ki ga zasede operacijski sistem, je to mnogo premalo. Če veliko fotografirate in snemate ter vam je ljub vsak posnetek, potem boste prej ali slej presegli celo 512 gigabajtov. Da boste dosegli terabajt, je manj verjetno, a telefoni s tako velikimi pomnilniki so redkejši in predvsem nesramno dragi.

Google, Huawei in Apple kot rešitev ponujajo plačljivo shrambo v oblaku. Ne mislim zaiti v vode, kaj pa, če Američani pod vodstvom genialnega predsednika zaprejo pipico. Malo verjetno, a ne popolnoma nemogoče. Bolj pereče je, da se 100 gigabajtov sicer sliši odlično, vendar s tem vstopimo v sužnjelastniški odnos do konca življenja. Karkoli se bo ponudnik spomnil, bomo prisiljeni sprejeti pod grožnjo izgube datotek. Nič čudnega, da marsikdo razmišlja o lastnem strežniku NAS, o čemer sem na teh straneh že pisal. Rešitev je verjetno najboljša, vendar ne najbolj poceni in zahteva vsaj minimalno poznavanje administracije, varnosti in vzdrževanje še ene v domače omrežje priključene naprave.

Marsikomu bo zato ljubša naslednja rešitev. Večina sodobnih telefonov podpira priklop zunanjih pomnilniških naprav prek vmesnika USB tipa C (UTG). Nekatere, primer takšne je Sandiskov Extreme Fit USB-C, so celo zasnovane z mislijo, da jih boste »vtikali« v telefone. 512 gigabajtov, kolikor jih nudi, je dovolj, da nanje shranjujete datoteke iz vseh družinskih telefonov. Če imate raje ključke USB, potem pred nakupom preverite, ali so opremljeni s priključkom tipa C. Tisti s tipom A pač zahtevajo ustrezen pretvornik.

Drugo vprašanje je, kako primerni so bliskovni (flash) pomnilniki za dolgoročno hranjenje datotek. Uradno so podatki varni od tri do deset let, odvisno od pogostosti zapisovanja in temperaturnih pogojev tam, kjer pomnilnike hranite. Rečem lahko, da sem nekajkrat našel v predalu ključek, starejši od pet let, in so bili podatki še vedno tam. Če vseeno želite podatke hraniti na teh pomnilnikih dlje časa, predlagam, da jih na približno vsakih pet let prepišete na novega.

Snemanje videa v ločljivosti 4K zahteva veliko prostora. Če to počnete pogosto in imate telefon, ki podpira neposreden zapis na zunanji pomnilnik (na primer terabajtni Samsung T7), potem zna biti to dobra rešitev. Z dodatno prednostjo: posneto gradivo lažje prenesete na računalnik, kjer večina opravi montažo.

The post NEDELJSKI NASVET: Še ena možnost hrambe datotek s telefona appeared first on Tehnozvezdje.

Ne bom omenjal oznak izdelkov, ki ju bom uporabil za primer. Ne zato, ker se ne bi rad zameril izdelovalcema, nenazadnje v testih vedno omenim, kje je dotični izdelek cenejši oziroma koliko dražji je v primerjavi s predhodnikom, temveč ker takisto počnejo vsi. Če bi omenil zgolj dva, bi kdo mislil, da so drugi bolj prijazni. Daleč od tega. Zdi se celo, da so se po »domače« dogovorili in podražitev spominskih čipov, ki je posledica večjega povpraševanja zaradi umetne inteligence, izkoristili za »čoporativni« dvig cen naprav. To lahko pomeni le eno. Četudi bi se po nekem čudežu spominski čipi pocenili, bi cene naprav ostale na novih ravneh. Ne bi bilo prvič!

Prvi primer je prenosni računalnik višjega razreda. Model izpred dveh let s tedaj najboljšim Intelovim procesorjem in popolnoma enako konfiguracijo pomnilnika je takrat stal okoli 2500 evrov. Letošnji s posodobljenim procesorjem pa dobrih 4200 evrov. Vzemimo še primer telefona. Lani so za model srednjega razreda s konfiguracijo 8 + 512 gigabajtov hoteli 549 evrov, letos 649, ob tem, da ima za polovico manjši pomnilnik (256 gigabajtov). Razlika med lani in letos je tako višja od sto evrov. Dodajmo temu še govorice, da bo Apple sicer obdržal cenovne ravni nove generacije iPhonov, a oklestil pomnilnik. Stavim, da se bodo pri nas vseeno podražili.

Kakšne so naše opcije, če pogojevanj izdelovalcev nočemo sprejeti? Ni jih veliko, a čisto brez njih ravno tako nismo. Poleg kupovanja generacijo starejših izdelkov, ki ostajajo v ponudbi do razprodaje zalog, obstaja še zavestna odločitev za nakup rabljene naprave. Torej nakup starejše, ki pa je še vedno sodobnejša od naprave, za katero želimo, da jo zamenja. Nakupa neposredno od zdajšnjega lastnika ne bi priporočal, če nimate znanja, kako preveriti stanje in morebitne poškodbe. Boljša pot je nakup pri ponudniku obnovljenih naprav.

Pri obnovljenih napravah je pomembno razumeti še razliko med izrazi, ki jih trgovci radi mešajo. »Rabljeno« pomeni, da je naprava preprosto zamenjala lastnika. »Obnovljeno« pa, da je bila pregledana, očiščena in po potrebi popravljena. Obstaja še tretja kategorija. Naprave iz odprte embalaže ali vračil, ki so praktično nove, a jih zaradi odprte škatle ne smejo več prodajati kot nove. Prav tam se včasih skrivajo najboljši nakupi.

Nakup obnovljenega ali rabljenega telefona ali prenosnika je pogosto bistveno cenejši od novega, vendar zahteva več previdnosti. Glavna prednost obnovljenih modelov je, da jih prodajalci pregledajo, očistijo, po potrebi popravijo in običajno ponudijo tudi garancijo. Pogosto jih tudi razvrščajo v razrede. Razred A pomeni skoraj brezhibno napravo, razred B manjše kozmetične praske, razred C pa že vidnejšo obrabo.

Pomemben dejavnik je procesor. Ne toliko s stališča zmogljivosti kot njegova starost s perspektive sistema. Za prenosnike z Windowsi je pomembno, da podpirajo Windows 11, za telefone pa, koliko časa bo originalni izdelovalec zanje še zagotavljal nadgradnje in varnostne popravke. Nakupa telefonov, ki jim je potekel rok podpore, ne priporočam. Ravno tako se sam ne bi odločil za obnovljen prenosnik starejši od treh, morda štirih let. To je moje mnenje, kajti v kolikšni meri so stare naprave še vedno uporabne, je močno odvisno od cenovnega razreda in ugleda izdelovalca, da bo zanj še dolgo zagotavljal podporo!

Posebno pozornost je smiselno nameniti bateriji in polnilnemu priključku. Prav baterija je pri rabljenih napravah pogosto najbolj obrabljen del, poškodovani pa so lahko tudi polnilci ali priključki. Če ne nameravate obnovljenega prenosnika uporabljati doma, priključenega na električno vtičnico, potem bi investiral še nekaj dodatnih evrov za novo baterijo. V kolikor je ni zamenjal že ponudnik obnovljenih naprav.

Večina uporabnikov danes ne potrebuje najnovejšega procesorja, umetne inteligence in svetlejšega zaslona. Potrebujejo napravo, ki deluje hitro, ima dobro baterijo in bo brez težav zdržala naslednjih nekaj let. Ravno zato postaja nakup obnovljene naprave racionalna odločitev. Sploh zdaj, ko nas izdelovalci očitno pripravljajo na »novo normalnost« občutno višjih cen.

Naslovno fotografijo je oblikovala umetna inteligenca!

The post NEDELJSKI NASVET: Nori smo, če (sploh) še kupujemo »nove« prenosnike! appeared first on Tehnozvezdje.

Telekom Slovenije s tem odgovarja na trend digitalizacije, ki sicer poenostavlja postopke, vendar hkrati zmanjšuje neposreden stik z uporabniki. Zato poudarjajo, da fizične poslovalnice ostajajo pomemben del uporabniške izkušnje, predvsem pri izbiri kompleksnejših storitev in naprav.

Čeprav se vse več storitev seli na splet, podjetja, katerih poslovanje temelji na odnosu z uporabniki, ohranjajo in nadgrajujejo fizične prodajne centre. Telekom Slovenije je novi prostor zasnoval kot kombinacijo svetovalnega središča in predstavitvenega prostora, kjer napredne digitalne storitve dopolnjuje osebni pristop. Pri tem so posebno pozornost namenili trajnostnemu oblikovanju in prijetnemu ambientu, ki spodbuja daljši obisk ter poglobljen pogovor s svetovalci.

Zavedamo se, da je ključ do dolgoročne konkurenčnosti v nenehnem vlaganju v lastno infrastrukturo in uporabniško izkušnjo. Boštjan Košak, predsednik uprave Telekoma Slovenije

Prostor zaznamujejo naravni materiali, predvsem les, ter skrbno načrtovana osvetlitev, ki ustvarja občutek dostopnosti in umirjenosti. Svetovalne točke niso več klasični prodajni pulti, temveč odprta mesta za pogovor, kjer je stik z uporabnikom neposrednejši. V izkustvenih območjih obiskovalci preizkusijo najnovejše pametne telefone, tablice, dodatno opremo in digitalni sprejemnik NEO. Posebno mesto je namenjeno tudi predstavitvi storitve e-oskrba, s katero Telekom Slovenije nagovarja starejše uporabnike in njihove svojce.

Namesto tiskanih gradiv so v prostoru nameščene QR kode, ki vodijo do dodatnih informacij in predstavitev. Takšna rešitev zmanjšuje porabo papirja in sledi trajnostnim usmeritvam podjetja. Obiskovalci lahko hkrati preverijo zmogljivosti omrežja ter spoznajo storitve, ki jih Telekom Slovenije ponuja domačim in poslovnim uporabnikom. Podjetje poudarja, da kakovost omrežja potrjujejo tudi neodvisna testiranja in priznanja za hitrost, zanesljivost in uporabniško izkušnjo. Novi center tako digitalno odličnost prenaša v fizično okolje.

Otvoritev centra sta popestrila humanoidna robota, ki sta obiskovalcem posredovala osnovne informacije in pritegnila precej pozornosti. Njuna prisotnost ni napoved popolne avtomatizacije, temveč demonstracija tehnoloških rešitev in smeri razvoja. V podjetju niso razkrili, ali bosta robota stalni del prodajnega centra. Verjetneje gre za predstavitveni element ob otvoritvi, s katerim so želeli poudariti tehnološko usmerjenost in sodoben pristop k uporabniški izkušnji.

The post Telekom z avantgardnim konceptom »People First« appeared first on Tehnozvezdje.

Najprej je treba definirati meje. V Evropski uniji velja nenapisano pravilo, da v to kategorijo sodijo telefoni, katerih cene se gibljejo od 80 do 300 evrov. Spodnja meja je pogosto vprašljiva, saj tam najdete modele, ki bi marsikoga razočarali, zato bi jo, če bi kupoval takšnega, dvignil na 150 evrov. Mimogrede. Meje srednjega razreda so med 300 in 600 evri, do tisočaka govorimo o (višjem) srednjem razredu, nad tem pa o premijskem (višjem) razredu.

Ključne značilnosti nizkocenovnih telefonov

Poceni telefoni že dolgo niso več počasni in slabo odzivni. Bili so, a že nekaj časa niso več. Imajo omejitve, vendar brez težav opravijo vsa dnevna opravila, ki jih počnemo na svojih napravah. Z bolj ali manj zadovoljivo izkušnjo poganjajo tudi dobršen del mobilnih iger.

Vanje so vgrajeni procesorji nižjega zmogljivostnega razreda. V to kategorijo sodita na primer družini Qualcomm Snapdragon 6 in Mediatek Dimensity 7000. Če je mogoče, bi se procesorjem podjetja Unisoc izognil. Niso dirkalniki in ne blestijo pri nalogah, povezanih z umetno inteligenco, a zadostijo osnovnim potrebam.

V tej kategoriji še vedno prevladujejo zasloni LCD ali v najboljšem primeru OLED osnovnejših zmogljivosti z diagonalami od 15,5 (6,1) do 17,3 centimetra (6,8 palca). Ključna lastnost letošnjih modelov je 120-herčno osveževanje. Ohišje je večinoma plastično, kar roko na srce verjetno nikogar ne bo pretirano motilo. Izogibajte pa se modelom, ki ne podpirajo 5G ali imajo baterijo s kapaciteto manj kot 5000 miliamperskih ur. Zaradi strožje zakonodaje morajo proizvajalci zagotavljati varnostne popravke vsaj pet let. Koliko nadgradenj bodo ponudili, je odvisno od njih, vendar lahko pričakujete najmanj dve.

Ne zanašajte se na slovenske cene

Slovenski trg je še vedno specifičen. Večino telefonov prodajo operaterji, zato so priporočene cene pogosto višje kot drugod po Evropi. Okoli 300 evrov, kolikor boste odšteli za nizkocenovni telefon, po mojem mnenju ni dovolj velika nagrada, da bi v zameno mesečnega odplačevanja obljubili eno- ali dvoletno vezavo operaterju. Raje ga kupite na Amazonu ali Mobileshopu. Obe spletni trgovini smo že večkrat preizkusili. Tam boste našli tudi znamke, ki jih na slovenskem trgu uradno ni. Na primer Motorolo s paleto zanimivih naprav.

Še en nasvet. Ne kupujte impulzivno. Na podlagi tehničnih podatkov in testov najprej izberite primeren model, in če gre za ravnokar predstavljenega, počakajte mesec ali dva, da cena nekoliko pade.

Vstopni modeli (s ceno pod 150 evrov)

Tem telefonom bi se najraje izognil. Verjetnost, da ne boste zadovoljni, je večja kot pri nakupu modela z višjo ceno. Primerni so za klicanje, sporočanje, brskanje po spletu ter družbena omrežja, zato so ustrezni za otroke, starejše in manj zahtevne uporabnike, če jih seveda sploh želijo uporabljati.

Da je dosegel nizko ceno, je moral izdelovalec sprejeti več bolečih kompromisov. Še najbolj izrazit je verjetno manjši delovni pomnilnik (RAM), ki se običajno giblje okoli 4 gigabajtov, ter starejši procesor brez podpore za omrežje 5G. Primeri: Samsung Galaxy A16 (4+128 GB), Redmi A5, Oppo A5, Poco M7.

Zlata sredina (od 150 do 230 evrov)

V tem cenovnem razponu so že telefoni s podporo za 5G, hitrejšim polnjenjem, daljšo podporo in celo boljšimi zasloni (OLED). Najbolj očitni kompromisi so na področju mobilne fotografije. Od vgrajenih kamer ni mogoče pričakovati čudežev. Kolikor toliko dobro se obnese predvsem glavna in še to v dobrih svetlobnih razmerah. Primeri: Motorola Moto G67 5G, Samsung Galaxy A17 5G, Poco M8, Xiaomi Redmi 15 5G.

Zgornja meja nizkocenovnikov (od 230 do 300 evrov)

Ti modeli se že spogledujejo s srednjim razredom. Po zaslugi zmogljivejšega procesorja je igralna izkušnja boljša. Glavna kamera je naprednejša, a se še vedno ne obnese najbolje v slabših svetlobnih razmerah. Primeri: Nothing Phone (3a) 5G, Poco M8 5G, Xiaomi Redmi Note 15 5G, Samsung Galaxy A36 5G.

Alternativa so obnovljeni telefoni

Obnovljeni telefoni so rabljene naprave, ki jih je nekdo očistil, pregledal in pripravil za ponovno uporabo. Ker gre pogosto za starejše modele srednjega ali celo višjega razreda, se zanje odločate na lastno odgovornost. Procesorji so že dolgo dovolj zmogljivi, da bodo še nekaj časa delovali brez večjih težav. Težave lahko povzroča baterija, predvsem vprašanje, koliko energije je zaradi starosti še sposobna shraniti. Kadar se odločate za obnovljen telefon, preverite, ali je bila zamenjana oziroma koliko stane menjava. Kdor s tem nima težav, bo v tej kategoriji do 300 evrov, seveda brez stroška morebitne menjave baterije, našel zelo zanimive modele. Primeri: Apple iPhone 13, iPhone 13 mini in iPhone 12 Pro, Xiaomi 13T Pro, Samsung Galaxy S22, Google Pixel 7.

Fotografije: Depostiphotos in umetna inteligenca!

The post SOBOTNO IZBIRANJE: Kateri so dobri telefoni s ceno, nižjo od 300 evrov? appeared first on Tehnozvezdje.

Ni še čisto jasno, ali bo Apple letos izdal prepogljivi iPhone ali ne. A če ga bo, bo to pomenilo drastično večje zanimanje za tovrstne telefone, na katere smo bolj ali manj gledali s perspektive tehnološkega napenjanja mišic izdelovalcev naprav s sistemom Android. Skepsa glede Appla je upravičena. Marsikaj jim lahko očitamo, a gotovo ne skoka v bazen, ne da bi prej preverili, ali je v njem dovolj vode. Prepogljivi telefon bo, če bo dosegel njihove standarde. Poleg splošne vzdržljivosti to pomeni najmanj še čim manj neravnin zaslona nad tečajem.

Na pregibu notranjega zaslona, katerega svetilnost je narasla na 5000 kandel, guba seveda je. Le da jo je težje otipati in še težje videti. Opazna je zgolj pod ostrim kotom in pravo svetlobo. Praktično to pomeni, da je napredek v »likanju« zaslona opazen. Prilagajanje osvetljenosti zaslonov (PWM), svetilnost sprednjega je povečana na 6000 kandel, je tudi večja. 4230 hercev.

Prej ali slej bodo morali izdelovalci ustaviti tekmo »kdo ima tanjšega«. Tanjše od 8,75 milimetra, s čimer se ponaša Magic V6, nima več nobenega pravega smisla. Na pamet mi pade nekaj razlogov. Prenos toplote stran od procesorja je v tanjšem ohišju manj učinkovit, iz lastnih izkušenj pa vem, da se Snapdragon 8 Elite pete generacije pri obremenitvah konkretno greje. Težava postane še bolj pereča, ko upoštevaš, da toplota prek tečaja ne prehaja na drugo polovico in jo aktivno odvaja le tista, pod katero je procesor vgrajen. Ohišje je sicer odporno proti vodi in prahu po standardu IP68/IP69.

Sledijo težave s kamerami. Fizično večja tipala, ki so pogoj za kakovostne fotografije, zahtevajo konkretne objektive. Zanje je kajpada na voljo manj »globine« kot v primeru enovitega ohišja. Posledično obilnost izbokline izniči prijeten občutek tankosti zloženega telefona. In še tretji razlog. Manj prostornine je neposredno povezano z manjšo kapaciteto baterije. Tu so sicer v prednosti Kitajci, ki so brez pomisleka pograbili baterije z anodami z večjo vsebnostjo silicija. Sem pa končno izvedel, zakaj so razlike v kapacitetah med evropskimi in kitajskimi modeli istega telefona. Kriva je evropska regulativa, ki zaradi varnostnih pomislekov v nekem členu zapoveduje, kakšna mora biti baterija. Ker je pridobivanje dovoljenj zaradi tega preveč zahtevno, so se pragmatično odločili, da imajo telefoni za evropski trg kapacitete od 6 do 7 tisoč miliamperskih ur. Baterija Magica V6 ima kapaciteto 6660 miliamperskih ur in 25-odstotno vsebnostjo silicija.

Naslednje področje, na katerem so (in vsaj malo še vedno) zaostajali telefoni z zložljivim zaslonom, je mobilna fotografija. Razloge sem že omenil. Tudi na tem področju Honor obljublja napredek. 50 milijonska širokokotna in glavna kamera nista bili deležni večjih nadgradenj, tega je bila tokrat deležna 64-milijonska kamera s periskopskim objektivom. To pomeni boljše nočne fotografije in povečave vse tja do goriščnice 140 milimetrov.

Ker se prepogljivi zasloni umikajo z radarja, je Honor sklenil začiniti dogajanje z robotskim telefonom, s katerim nas draži že nekaj mesecev. V teoriji povezava zgoraj omenjenega procesorja Snapdragon, umetne inteligence in 200-milijonske kamere na stabiliziranem nosilcu (gimblu), ki močno spominja na DJI-jev Osmo Pocket, drži vodo. Predvsem iz perspektive vplivnežev, s poudarkom na ustvarjalce video vsebin. A se znajo pojaviti konkretne omejitve. Že res, da telefon »kameri« daje procesorsko moč, algoritme umetne inteligence in velik zaslon, a je po drugi strani jasno, da ga je zaradi velikosti težje držati, zato je kombinacija po mojem mnenju manj udobna za rabo.

Še nečesa ni mogoče spregledati. »Robotska« kamera je zložena v levem delu izbokline, zaščitena s premičnim pokrovom, ki se premakne na desno, in s tem prekrije objektiva dveh kamer, ki sta tam. To pomeni, da kadar uporabljaš kamero na stabiliziranem nosilcu, ti nista na voljo. Kakorkoli. Čeprav naj bi ga Kitajci že kmalu lahko kupili, se ne morem znebiti občutka, da gre za izdelek, ki naj bi povečal ugled Honorja kot inovatorja v industriji telefonov, in ne za nekaj, kar bodo prej ali slej sprejeli še drugi.

The post MWC 2026: »LIFTING« zaslona, da bi se znebili gube! appeared first on Tehnozvezdje.

Dejstvo je, da omenjena modela zadostita in v praksi pogosto celo presežeta potrebe, želje in zahteve 99,99 odstotka uporabnikov. In to po prijaznejših cenah. Najdražjim modelom, za katere proizvajalci brez zadržkov zaračunajo najmanj tisoč tristo evrov in po možnosti še kakšnega stotaka več, bolj ali manj ostanejo le še boljše kamere. Teh pa velika večina uporabnikov ne potrebuje oziroma njihovih zmogljivosti nikoli zares ne izkoristi.

Zmanjšan zaostanek v fotografskih sposobnostih

Kaj pa, če bom nekoč potreboval več? Bom raje kupil boljšega. Realnost nas pogosto postavi na trdna tla. Najpogosteje uporabljena je glavna kamera, ki ji proizvajalci namenjajo največ pozornosti ne glede na cenovni razred. Ker glavnih ni več mogoče bistveno izboljšati, se poudarek počasi seli na kamere z optično povečavo. Širokokotne so potisnjene v ozadje, kar se pozna pri njihovih zmogljivostih.

To so dejstva. Prav tako velja, da večina fotografira v zadovoljivo dobrih svetlobnih razmerah, v katerih se solidno odreže skoraj vsaka glavna kamera. Izjeme so le absurdno poceni naprave, o katerih tokrat ne govorim. Epilog je precej preprost. Ko vam nekdo ponudi telefon s tremi kamerami, ki niso bistveno slabše od tistih v najdražjih modelih, razlogov za doplačilo praktično ni več.

Če se nekoliko zadržimo pri podrobnostih. Omenjena telefona imata klasično kombinacijo kamer s 50-milijonskimi tipali. Izjema je Honor Win, kjer ima glavna kamera skromnejšo zaslonko in širokokotna 12-milijonsko tipalo. Po mojih izkušnjah se slednja ponoči ne izkaže najbolje, v dnevnih razmerah pa je povsem korektna. Ostali kameri znata ustvariti tudi dobre nočne posnetke. Čeprav ocena temelji predvsem na izkušnjah s Pocom F8 Ultra, dvomim, da je Honor v tem pogledu bistveno slabši.

Ni presenetljivo, da proizvajalci radi govorijo o potrebah fotografov. Gre za prazne besede. Kdaj ste nazadnje videli profesionalce, da bi poroke, športne dogodke ali zahtevne reportaže snemali s telefonom? Ne glede na napredek kamer fizike ni mogoče prelisičiti. Zmogljivosti tipala polnega formata v kombinaciji z velikim in kakovostnim objektivom ne more preseči nobena majhna odprtina v telefonu. Ne glede na algoritme. Ko bodo ti preveč uspešni, pa ne bomo več govorili o naravni, temveč o umetno ustvarjeni fotografiji.

Kaj pa vse ostalo?

Fotografije obeh telefonov so več kot korektne. Občutno boljše od tistih v razredu okoli petsto evrov in ne bistveno slabše od najboljših modelov. In predvsem povsem dovolj dobre za večino uporabnikov. A to niti ni najpomembnejše. Razlike v drugih zmogljivostih so še manjše. Če sploh obstajajo.

Oba poganja procesor Snapdragon 8 Elite pete generacije, ki je običajno rezerviran za najdražje telefone. Tu si bom dovolil še eno krivoversko misel. Za večino uporabnikov ponuja preveč moči. Nikoli je ne bodo izkoristili. Smisel ima predvsem za naprednejše, ki na telefon nameščajo emulatorje za igranje iger z osebnih računalnikov in konzol. Takrat se ohišje, ki je sicer kakovostno izdelano, čeprav ne iz najbolj prestižnih materialov, opazno segreje. A to velja za vse telefone s tem procesorjem.

Ohišje je tanko, robovi okoli zaslona ozki, videz sodoben. Zaslon ne prinaša presenečenj. OLED-tehnologija, visoka svetilnost in hitro osveževanje, ki izboljša uporabniško izkušnjo, predvsem pri igranju. Hitrosti polnjenja presegajo Applove in Samsungove telefone, ob tem pa Honor Win skriva baterijo s kar 10.000 miliamperskimi urami. Kakšna je avtonomija, za zdaj lahko le ugibam, saj telefona še ni mogoče kupiti v Evropi.

In zdaj k bistvu

Cena. Poco F8 Ultra v domačih spletnih trgovinah stane 829 evrov za različico z 12 gigabajti pomnilnika in 256 gigabajti prostora. V tujini je približno sto evrov cenejši. Različica 16+512, ki se zaradi dokaj majhnega doplačila zdi gospodarnejši nakup, stane 899 evrov, v tujini okoli 770 evrov. Tamkajšnje cene so po mojem mnenju bližje realnosti. Če bodo v prihodnje še padle, toliko bolje.

Honor Win v Evropi žal še ni na voljo. Kitajske cene, ki se gibljejo med 600 in 750 evri, zato niso merodajne. Seznam telefonov s tem procesorjem, solidnimi kamerami in ceno pod tisoč evrov s tem še zdaleč ni izčrpan. Cene za OnePlus 15 se gibljejo malo nad devetsto evri, za Realme GT 8 Pro malo preko sedemsto evrov, za Nubio Z80 Ultra boste odšteli 649 (12+256 GB) ali 799 evrov (16+512 GB), za RedMagic 11 Pro 699 (12+256 GB) ali 799 evrov (16+512 GB), medtem ko evropskih cen za iQoo 15 in Ultra nisem našel.

Že številčnost modelov kaže, da morda tokrat ne gre za muho enodnevnico, za kakršno se vse bolj kažejo ekstremno »tanki« telefoni, temveč za trend, ki zna zmogljive naprave potisniti v roke na cene občutljivejše posameznike. Po svoje je res nenavadno, da moramo za dostop do najboljšega procesorja v svetu Androida še vedno plačati občutno več kot tisoč evrov. A če se bo ta razred telefonov še krepil, se utegne to razmerje kmalu dokončno porušiti.

Fotografiji je dodelala umetna inteligenca

The post SOBOTNO IZBIRANJE: Dragim telefonom je končno odklenkalo – tu so alternative! appeared first on Tehnozvezdje.

Za razumevanje pomena spremembe je dobro razumeti, kako telefoni naredijo fotografijo z visokim dinamičnim razponom (HDR). Torej fotografijo, kjer je vse vidno in lepo tako v svetlih kot temnih delih prizora. Gre pa takole. Kamera posname več fotografij z različnimi osvetlitvami. Na tistih z daljšimi časi so temni deli polni podrobnosti, svetli pa so presvetljeni in nerazpoznavni. Pri krajših osvetlitvah je ravno obratno. Svetli deli so pravilno zajeti, temni pa izgubijo podrobnosti. Algoritem nato vse te posnetke združi v eno fotografijo, kjer je, vsaj v teoriji, vse tako, kot mora biti.

Gre torej za umetno zlaganje, ki ni brez napak. Teh seveda ne bi bilo, če bi bilo tipalo sposobno zajeti ustrezno fotografijo v enem samem koraku in brez mešanja algoritmov, pri katerih ima umetna inteligenca vse pomembnejšo vlogo. Vsak premik v prizoru, vsak gib in vsaka sprememba svetlobe namreč povečajo možnost napak, ki jih danes pogosto vidimo kot zameglitve, haloje ali nenaravne prehode.

Tipalo LightFusion 1050L, ki ga je Xiaomi vgradil v prihajajoči telefon Xiaomi 17 Ultra, naredi prav to. Fotografijo z visokim dinamičnim razponom zajame v enem posnetku. Odgovor na vprašanje, kako, je skrito v podrobnostih delovanja posamezne pike. Pika na fotografiji je rezultat delovanja fotodiode na čipu, ki meri svetlobo, ki skozi objektiv pade nanjo. Prispodoba zanjo je merilna posodica, v kateri se zbirajo dežne kaplje. Do določene meje daje pravilne podatke, ko pa se napolni, se tekočina prelije in meritev ni več pravilna.

Fotodioda ima ravno tako omejitev, koliko svetlobe je sposobna zajeti. Daljša osvetlitev zato privede do presvetlitve. V izogib temu so piki dodali kondenzator, ki prestreže odvečni električni naboj. S tem prepreči prelivanje in omogoči, da tipalo hkrati pravilno zabeleži zelo svetle in zelo temne dele prizora. Rezultat je HDR brez zlaganja več posnetkov in brez napak.

Dinamični razpon je razmerje med najvišjo in najnižjo svetilnostjo v prizoru. Povečanje za eno stopnjo pomeni podvojitev količine svetlobe. Deset stopenj tako predstavlja razpon od 1 do 1024 stopinj. Vse nad tem že štejemo za visoki dinamični razpon. Tipala z oznako LOFIC (Lateral Overflow Integration Capacitor) HDR naj bi dosegala do 20 stopenj. To je velik preskok v primerjavi z 12 do 15 stopnjami, kolikor jih danes zmore večina pametnih telefonov in celo številni brezzrcalni fotoaparati.

Kaj bo to pomenilo v praksi, bomo videli kmalu, saj se konec meseca obeta globalna predstavitev omenjenega telefona. Če se obljube potrdijo, bi to lahko pomenilo enega večjih premikov v mobilni fotografiji zadnjih let, predvsem za zahtevnejše uporabnike.

Xiaomi sicer ni edini izdelovalec, ki se spogleduje z novo tehnologijo. Kaže pa, da bo prvi z izdelkom, ki bo dejansko na voljo tudi na naših trgih. Sony in Samsung napovedujeta, da bosta svoja tipala zaključila proti koncu letošnjega ali na začetku prihodnjega leta. Ljubitelji Applovih naprav pa bodo, kot kaže, morali počakati dlje. Govori se, da Applovega tipala te vrste ne bo pred letom 2027.

The post Ali je to naslednja velika stvar mobilne fotografije? appeared first on Tehnozvezdje.