S takšnim uvodom bi zlahka članek začel najmanj zadnjih pet let, toda letos je vseeno manjša, na prvi pogled nepomembna sprememba. Tehnološki strokovnjaki, civilna družba in regulatorji povsod po svetu so se zbližali ob ideji »združljivosti« (interoperabilnosti) in razumevanju, da ni nobene prave potrebe, da je internet sestavljen iz petih gromozanskih spletnih strani, od katerih je vsaka napolnjena z vsebinami ostalih štirih.

Pot do morebitnih sprememb je seveda še vedno dolga, saj imajo globalni tehnološki velikani na svoji strani mrežni učinek. Hitreje rastejo, bolj so uporabni. Vsaka nova aplikacija v Applovi trgovini je razlog za nakup Iphona in vsak kupljeni je spodbuda razvoja novih aplikacij. Vsak novi uporabnik Facebooka spodbuja krog svojih resničnih prijateljev in družinskih članov, da se pridružijo omrežju. Podobno bi zlahka definiral še platforme Googla, Amazona in Microsofta.

Mrežni učinek nič novega in je bil vedno povezan z novimi tehnologijami, toda kljub temu je bil internet nekoč veličasten in zanimiv kraj, ki uporabnikov ni zapiral v mehurčke. Kaj je bilo takrat drugače? Če nič drugega algoritmi in vključitev »merjenja« objav. Vzemi primer Facebooka. Ta je objave prikazoval kronološko, kot so nastale in od vseh prijateljev iz omrežja nekoga, nakar se je to spremenilo z uvedbo všečkov in želje, da bi se uporabniki na platformi zadrževali čim dlje. Žrtev sta bila kronološki prikaz in raznolikost mnenj. Tudi tedaj so bile teorije zarote, toda objave so bile le ene izmed vseh. Danes te všečkanje zapre v krog enako mislečih in le redko vidiš drugo mnenje ali pa ga sploh ne. Dosti drugače ni s ponudbo ostalih. Naj bodo storitve plačljive ali brezplačne, zahtevajo uporabniški račun, s katerim jim pravzaprav predaš ledvico. V analogiji resničnostnega sveta.

V predlogu Evropske unije regulacije digitalnih trgov (Digital Markets Act) je veliko govora ravno o zagotavljanju združljivosti.

Niso pa algoritmi vse. Tehnološki velikani so uveljavili pravne omejitve za preprečevanje združljivosti. Pravila uporabe, zakonodaja o kibernetski varnosti, avtorske pravice, patentna zakonodaja ter še cel kup drugih zakonov in predpisov praktično omejujejo izdelavo izdelkov, ki bi bilo tako ali drugače združljivi z obstoječimi. Zato ne moremo učinkovito zapustiti Facebooka in ostati v stikih s tamkajšnjimi prijatelji, zamenjati mobilnega sistema in ohraniti aplikacije, zamenjati storitev videa na zahtevo in ohraniti kupljene vsebine ali pričakovati, da bi v spletnem brskalniku namesto neposredne povezave do Amazona imeli seznam ponudbe iskanega v bližnjih lokalnih trgovinah.

Visoke ovire, ki nam jih postavljajo, da bi v kali zatrli kakršnokoli misel o menjavi, so navkljub leporečju, popolnoma umetne. Računalniki, omrežja in naprave zabavne elektronike po naravi nudijo prilagodljivost, da zlahka omogočajo zamenjavo storitev brez vsakih težav. Nenazadnje to potrjujejo zgodovina. Nekoč ni bilo mogoče prenašati mobilne številke med operaterji, danes je to nekaj popolnoma normalnega. Prepričan sem, da ne bi bilo, če bi tudi to pogojevala globalna tehnološka podjetja.

Združljivost je čarobna beseda, ki bo (ali bi vsaj morala) preko zakonsko določenih najnižjih standardov ali gverilskega povratnega inženiringa, omogočila pravico, da se odločimo sami in po želji brez težav in preprosto menjamo ponudnika storitev. Da zapustimo obzidane rajske vrtove, ker nas moti brezbrižnost, arogantnost in ker na vprašanje o konkretni težavi brez možnosti ugovarjanja odgovarjajo algoritmi, na račun manjših, agilnejših in prijaznejših ponudnikov, ki zdaj zaradi velikih životarijo.

Naslovna fotografija: DepositPhotos

• 
  SOBOTNO IZBIRANJE: Takšen je naš izbor »najboljših« telefonov
• 
  Omrežni strežniki QNAP postajajo pametnejši
• 
  V Sloveniji je skoraj vsak otrok do 15. leta žrtev ene od oblik spletne zlorabe ali nasilja
• 
  PRVI VTIS Škoda Epiq: Imajo velik problem in ne vem, kako ga bodo Čehi rešili?
• 
  Če ima dva, potem oba čim bolj izkoristite!

The post Se velikim tehnološkim podjetjem majejo tla pod nogami? appeared first on Tehnozvezdje.

Evropska unija je s predpisi o zasebnosti, varstvu zasebnosti in napovedi pravičnega obdavčenja globalnih digitalnih podjetij pionir, ki mu počasi sledijo tudi druge države. S tem pa vse bolj dreza v Trumpovo politiko, s katero želi narediti Ameriko spet veliko, predvsem na račun drugih držav, tudi zaveznikov. Ameriška politika je bila sicer vedno takšna, razlika pa je, da Trump pove, kar so predhodniki zavili v celofan. Takrat v javnosti namreč nismo slišali, da bi Američani državam grozili s sankcijami, ker so se namesto za ameriško, raje odločila za rusko orožje ali pa so se jim kako drugače postavila po robu. Svet ni črno-bel in tudi Kitajska podjetja imajo kar precej masla na glavi, vendar omejevanje mednarodne trgovine, protekcionizem in blokiranje podjetje, kar se zadnje leto dogaja Huaweiu, dolgoročno ne bo prineslo prav nič dobrega. 

Ker se področja, ki jih namerava EU regulirati, tičejo poslovanja Facebooka, Amazona, Googla in še koga, tehnološki velikani na obisk na staro celino pošiljajo vrhunske lobiste. Ta teden se je tako v Evropi mudil Mark Zuckerberg, ki je naprej na konferenci v bavarski prestolnici opozoril na nujnost regulacije škodljivih vsebin, nato pa je obiskal nekatere vidnejše politike evropske komisije. Meni namreč, da presoje o tem, kaj šteje za svobodo govora, ni mogoče prepustiti podjetjem, temveč da je to stvar zakonodaje, s čimer pa v resnici želi le vse breme odgovornosti prevaliti na vlade držav. Nič novega in čeprav ni pravično, kaže na uveljavljeno razmišljanje (pre)velikih tehnoloških podjetij, ki želijo pravzaprav naslednje. “Mi bomo poslovali in zaslužili veliko denarja, težave pa boste reševali vi.” Podpredsednica evropske komisije, Vera Jurova, je zato po pogovoru jasno povedala, da zakonska regulacija običajno ne reši vsega. Po njenem mora za svoj ugled poskrbeti podjetje samo, hkrati pa ni pozabil Marka opomniti, na negativno vlogo, ki jo ima Facebook pri ustvarjanju panike glede širjenja koronavirusa. Čeprav delovanje algoritmov ni znano, pa je dejstvo, da omrežje vse pogosteje daje velik pomen tako ali drugače družbeno škodljivim objavam, ki v normalnih pogojih ne bi dosegle omembe vrednega dosega.

Google, Apple, Facebook in še kdo so začeli odločati, kaj lahko kupite in česa ne, kaj lahko vidite in česa ne smete, hkrati pa napenjajo vse sile, da se stvari ne bi spremenile. Tudi v Združenih državah zato razmišljajo, ali ne bi bilo bolje za vse, če bi velikane preprosto razdelili na samostojna in neodvisna podjetja. Menijo namreč, da če bi bil na primer Youtube samostojen, bi vodstvo zahtevalo razvoj iskalnika, vodstvo Googla pa razvoj video storitve. Podobno velja tudi za Facebook, če si ne bi lastil Instagrama in Whatsappa. Spet bi nastalo tekmovalno okolje namesto okolja, kjer so velika tehnološka podjetja popolnoma dominantna na svojih področjih, zaradi česar nismo dobili nobenega novega iskalnika od pamtiveka in nobenega novega družbenega omrežja od leta 2011. Ga ni podjetja, ki bi se spustilo na področja, kjer tržnega tekmovanja ni oziroma kjer bi se moral bosti z nepremagljivimi velikani. Posledica pa je, da nimamo na primer iskalnikov in družbenih omrežij, ki bi upoštevala zasebnost uporabnikov, ne bi prodajala njihovih podatkov oziroma bi svoj poslovni model gradili na drugačnih temeljih. Tržna konkurenca, ki so jo politiki polnih ust kot rešitev za vse tržne anomalije, v primeru tehnoloških velikanov ne deluje! 

Da bi konkurenca delovala, je določena regulacija nujna. V primeru omenjenih bi veljalo poostriti (in upoštevati obstoječe) zakone o zasebnosti uporabnikov. Podjetja se obnašajo enako kot državljani. Če so na cesti dobili že več kazni, začnejo upoštevati predpise. Ko vidijo, da jim država gleda pod prste in kaznuje vse nepravilnosti, bo morda vodstvo sprejemalo drugačne odločitve. Občasno pa je treba preveliko podjetje razbiti in v tem imajo Združene države bogato zgodovino. Težave je le v tem, da je storjeno veliko škode, preden se tamkajšnji mlini zganejo. A ko se bodo (če se bodo), bosta Google in Facebook verjetno prva na vrsti. 

Naslovna fotografija: DepositPhotos

The post Niso težava samo Kitajci, temveč tudi velika zahodna tehnološka podjetja! appeared first on Tehnozvezdje.

Razvoj globalnih internetnih podjetij vedno poteka po istem kopitu. Najprej jih je cel kup, ki med seboj neizprosno tekmujejo, čez leta pa imajo tekmece zgolj na papirju. Kdo pa je tekmec Googlu ali Facebooku? Saj so še drugi iskalniki, pa tudi druga družbena omrežja, a ve se, kaj uporabljamo. Na pametnih telefonih pa je stvar še banalnejša. Bodisi je sistem Android, kjer so Googlove aplikacije in storitve nujen del, aplikacija za Facebook pa tovarniško nameščena,- na kar nimamo čisto nobenega vpliva -, ali pa sistem iOS, na katerega se omenjena želita na vse pretega zriniti. Pri tem pa poskušata vse mogoče, zato ni presenečenje, da ju je zgodaj letos Apple kratkotrajno “kaznoval”, ker sta kršila pravila distribucije aplikacij. A kljub temu veliko uporabnikov iphonov uporablja vsaj Googlovo pošto, zemljevide ter iskalnik, brez Facebooka in Instagrama pa tudi na teh telefonih ne gre.

Stanje, ki gre obema na roke. Apple se sicer sem ter tja razburi zaradi agresivnosti obeh pri pridobivanju podatkov uporabnikov, v resnici pa kaj dosti ne naredi. Alternative so, od Applovega lastnega brskalnika Safari, zemljevidov ter Microsoftovega iskalnika in to je zanj dovolj. Tretjega mobilnega okolja (ekosistema) pa ni oziroma je bil, a je neslavno propadel, to dejstvo pa nekateri uporabljajo kot argument, da bo svet za vedno dvopolen. Pozabljajo pa na pomembno podrobnost, vsaj nam se zdi pomembna. Microsoft je ciljaj na najbolj zmogljive naprave, ne pa na cenejše, ki si jih lahko kupijo prebivalci revnih predelov planeta, poskusi drugih pa so bili že na začetku obsojeni na propad, ker niso imeli ne časa in ne potrebnih virov. Naivno so pričakovali, leti predvsem na telefone s sistemom Firefox, da bomo obračali hrbet Androidu in iOSu zaradi nečesa nepreizkušenega. Škoda, da je industrija zavrgla sistem za pametne telefone Symbian, ki je bil v določenem trenutku konkretno tako pred iOSom, kot tudi Androidom. Še en dokaz, da v tehnološki industriji ne preživijo vedno le najboljši.

Prepričani pa smo, da se zgodovina ne bo ponovila, če se bodo razvoja tretjega okolja lotila Kitajska tehnološka podjetja. Na razpolago imajo ogromen domači trg, kjer že zdaj na telefonih teče sistem Android brez kančka Googla ali Facebooka, ta pa lahko postane izhodišče za naskok na druge velike trge. Indijski, Ruski, polovici južnoameriške ter politični eliti večine držav Afrike, bi bilo popolnoma vseeno, katere telefoni prebivalstvo kupuje, oziroma bi se jim celo dobro zdelo, če v njih ne bi bilo nič ameriškega. Govorimo o večini svetovnega prebivalstva in njihovih podatkov, ki bi ostali za zahodna podjetja podatkovne industrije izven dosega. Česar si gotovo ne želijo!

Kitajska družbena ureditev, pomanjkanje svobodo, cenzura interneta nam morda ni všeč, a ne moremo spregledati, da imajo Kitajci alternativo za vse. Imajo svoj iskalnik, svoj Facebook, svoj Twitter, svoje spletne trgovine in svoje plačilne storitve. Kitajski turisti se nam ne prilagajajo, temveč je obrtno. Tudi pri nas vse več trgovcev uvaja plačilni sistem Alipay, ker kitajski turisti nimajo zahodnih plačilnih kartic ali internetnih plačilnih storitev. Zaradi tega si pravzaprav želimo, da bi Kitajci zares naredili svoje mobilno okolje. Upanje, da bi se tega lotila Evropa, smo že davno izgubili. Ne potrebujemo ga, ker bi bila obstoječa slaba, temveč ker se počutita neuničljiva, nezmotljiva in nezamenljiva in zato nujno potrebujeta enakovrednega tekmeca. Čim boljšega seveda, čeprav bi bil dobrodošel tudi malo slabši, a sposoben prepričati milijardo uporabnikov, da ga uporablja. Drugače se nam ne piše nič dobrega. Zametke namreč vidimo že zdaj. Nobene ekonomske logike razen pohlepa ni, da iphone tostran Atlantika stane krepko prek tisočaka ter vsaj dva več kot onstran ali da Google še sam skoraj ne ve, čemu potrebuje toliko mojih podatkov.

Pravzaprav potrebujemo raznolikost in nekaj novega, sposobnega dokazati, da je udobje, uporabniška izkušnja in umetna inteligenca mogoča tudi brez vdora v zasebnost prav vsakega uporabnika pametnega telefona. Predvsem pa je konkurenca nujna, da tehnologije ne bodo korenček, ki ga bo lahko nekdo nekaterim dajal, drugim pa ne. Morda je tudi že čas, da pobegnemo iz svojega informacijskega mehurčka, v katera sta nas zaprla Google in Facebook ter nam hkrati vsilila ameriški pogled na lepoto ter njihovo moralo in etiko. Morda je že čas za sistem, ki bo dober a manj zaprt kot iOS in manj vsiljiv od Androida. Ali bo to Huaweiev mobilni operacijski sistem, pa bo pokazal čas.

The post Google in Facebook potrebujeta svet, kaj pa svet njiju? appeared first on Tehnozvezdje.

Operaterji elektronskih komunikacij in ponudniki spletnih vsebin ter storitev imajo o vsakem posamezniku zbranih verjetno bistveno več podatkov, kot jih vsebujejo vsa besedila, slike, avdio- in videozapisi, ki jih je ta sam ustvaril v vsem svojem življenju. Na strežnikih po svetu se zbirajo podatki, tam ostajajo za večne čase, in ko enkrat uspejo povezati podatke z osebo, imajo popolno sliko o njej. Človeka kar zmrazi ob tem oziroma bi ga verjetno moralo, če bi se tega zavedal. Ob taki gori podatkov je vsaka misel o anonimnosti spletnega uporabnika utopična. Več podatkov od operaterjev imajo spletni ponudniki, vendar ti niso osebni. Kdor bi znal povezati podatke na primer Googla s podatki slovenskih operaterjev elektronskih komunikacij, bi o vsakem na spletu aktivnem Slovencu vedel več, kot ve sam o sebi!

Pred leti sem napisal, da ponudnik televizije IP vsak trenutek zaradi tehnologije storitve ve, kaj gledajo naročniki. Ne ve sicer zagotovo, kdo je pred televizorjem, a nekdo od članov družine z dotičnim priključkom gotovo je. Jasno je, da operater ve, kdo je lastnik priključka, to pa odpira cel kup možnosti. Recimo, da redno preskakujem med pornografskimi kanali ter da sem javno pomembna osebnost. Ob priložnosti mi nekdo prišepne, da ve, kaj počnem ponoči. Ne ve vsega, malo blefira in upa, da mu uspe. Mene pa je sram, pomislim na nočna dogajanja in sem kajpada pripravljen sodelovati. Kakršno koli to “sodelovanje” že je. Tedaj so me prepričevali, da tega ne vedo. Nekaj let kasneje pa je eden od operaterjev ponudil aplikacijo z natančnimi podatki o trenutni gledanosti televizijskih programov.

Google ima verjetno največjo zbirko podatkov o svojih uporabnikih. Hrani jo v lastnih podatkovnih centrih, ki po nekaterih podatkih letno porabijo 1,9 odstotka na vsem svetu proizvedene električne energije. Zanima ga naše vedenje, še bolj pa želje in občutljivost, da nam zna natančno postreči s pravimi oglasnimi sporočili. Veliki brat v spletni izvedbi. Facebook kot največje družabno omrežje je drugi na seznamu največjih zbirateljev podatkov o uporabnikih. Ne zanima ga le, kaj počnejo na njegovi strani, temveč tudi spletno vedenje, zgodovina spletnega brskanja, saj želi uporabnike čim bolj navezati nase. Kot Google je tudi Facebook odvisen od denarja oglaševalcev, zato želi o svojih uporabnikih izvedeti čim več. Podatke o svojih uporabnikih v manjšem ali večjem obsegu zbirajo vse spletne strani in storitve. Če nič drugega, vedo njihove naslove IP. Kar je dovolj, da lahko policija potrka na vrata uporabnika, ki je naredil kaj hudo narobe.

Spletni velikani in operaterji podatkov ne zbirajo, ker bi jih hoteli zlorabiti, temveč ker jih potrebujejo za poslovanje. Služijo z njimi, pa če nam je to prav ali ne. Trumpa to kajpada ne skrbi, boji pa se, da bi vohunili Kitajci oziroma, da bi ti na lahek način prišli tudi do omenjenih podatkov ter omrežij operaterjev. Niti za trenutek ne dvomim, da ti tega v nobenem primeru ne bi storili, saj javno povedo, da hočejo biti globalno dominantni na vseh področjih in da bodo naredili vse, kar je potrebno, da jim to uspe. Američani morda nikdar tega niso obešali tako jasno na veliki zvon, čeprav imajo podobne cilje. Kar pa se tiče vdorov v infrastrukturno opremo, ne pozabimo, koga so do zdaj še ujeli s prsti v kozarcu marmelade. Ampak ni problem le v tem. Telekomunikacijska oprema je kritična infrastrukturna oprema, ki jo ne bi smelo izdelovati le nekaj svetovnih podjetij, nekoč ni bilo tako, še manj, da je eno bolj kot ne dominantno, druga pa se borijo za drobtinice. A smo zato sami krivi, ker smo prepustili področje prostemu trgu. Kar smo storili, je enako, kot če bi velesile prepustile izdelavo jedrskih podmornic kitajskim ladjedelnicam, da bi bile cenejše, potem pa se čudili, kako to, da so Kitajske boljše. Ampak točno to je Zahod storil.

Morda se Trump zaveda pomembnosti telekomunikacijske industrije, ali pa so mu domača tehnološka podjetja prišepnila, da se jim majajo tla pod nogami. Rabijo zaščito, po domače povedano, saj jih globalno kitajska izrivajo iz posla. Ko zahteva, da naj se blokadi pridruži tudi EU, se ne bori za naše interese. Ne moti ga naša odvisnost od tujih tehnoloških podjetij, moti ga, da nismo več odvisni od ameriških. Kdo je kriv, da smo uničili oziroma nismo razvijali lastne industrije ITK, pa zgodba za neko drugo priložnost. Ampak Kitajci imajo svoj Amazon, Google, Facebook, Apple, Evropa pa ne. Žal je tako, da je svet spet bipolaren, zato nam preostane dilema, pod katero taktirko se nam bo bolje godilo, pod vzhodno ali zahodno.

The post ZA TELEBANE: Trump ima prav, le prioritete ima napačne? Ali pa tudi ne! appeared first on Tehnozvezdje.

Allen in William (Bill) Henry Gates III, sicer oba iz Seattla v zvezni državi Washington, sta Microsoft oz. originalno Micro-Soft ustavila l. 1975 v kraju Albuquerque v Novi Mehiki. Na začetku sta se ukvarjala s prevajalnikom za programski jezik BASIC za računalnik Altair 8800, v začetku 80-ih pa jima je skupaj s sodelavci uspelo dobiti pogodbo z IBM-om za operacijski sistem za njihov novi osebni računalnik (PC). Tako so s pomočjo prevzema sistema QDOS Tima Patersona spisali DOS in postali eno najpomembnejših programerskih podjetij. Ko je prvič prebolel raka, se je Allen umaknil iz vsakodnevnega dela v Microsoftu in nato l. 1986 ustanovil vlagateljsko podjetje Vulcan. Poleg ideje za ime podjetja je bil Allen med drugim zaslužen za miško z dvema tipkama. Gates pa je predvsem prodorno in samozavestno prodajal izdelke. Dinamika je tako malo spominjala na tisto med Stevom Jobsom in Stevom Wozniakom v Applu.

Za razliko od Wozniaka, ki se po umiku iz Appla sredi osemdesetih ni resno ukvarjal s poslom, pa je Paul Allen po zaslugi Microsoftovih delnic in kasnejših investicij postal pravi poslovni in športni magnat. Pred smrtjo naj bi bil 44. najbogatejši Zemljan, s premoženjem vrednim čez dvajset milijard dolarjev. (mimogrede – Gates je trenutno na drugem mestu, za »sokrajanom« Jeffom Bezosom iz Amazona). V dobrodelne namene in za različne raziskave je razdal približno dve milijardi dolarjev.

Šef Microsofta Satya Nadella je o Allenu zapisal, da je kot soustanovitelj podjetja v svoji tihi in vztrajni maniri ustvaril čudovite proizvode, izkušnje in institucije ter s tem pripomogel k spreminjanju sveta. Opisal ga je kot izjemno zvedavega in zagovornika visokih standardov. Bezos je poudaril, da je bil Allen neumoren vse do smrti. Prvi mož Googla Sundar Pichai je izrazil, da smo izgubili tehnološkega pionirja.

Leta 1988 je Allen za dobrih sedemdeset milijonov dolarjev kupil košarkarsko ekipo Portland Trail Blazers, ki igra v ligi NBA, osem let kasneje pa še moštvo ameriškega nogometa v ligi NFL Seattle Seahawks, ki mu je grozila selitev v južno Kalifornijo. Bil je tudi solastnik ekipe Seatlle Sounders FC v ameriški nogometni ligi Major League Soccer. Tako v NBA kot v NFL je bil cenjen lastnik moštev in komisarja obeh lig Adam Silver ter Roger Goodell sta poudarila njegovo prispevek k rasti in tehnološki preobrazbi NBA ter povečanju varnosti igralcev v NFL.

Takole pa se je od svojega prvega sodelavca poslovil Bill Gates.

Naslovna fotografija: Miles Harris, Wikipedia

The post Slovo Paula Allena, tistega drugega Microsoftovca appeared first on Tehnozvezdje.

Kako je sploh prišlo do imena Apple? Uradna različica pravi, da je Jobs v svojih mladih letih delal na kmetiji v zvezni državi Oregon, in ko sta s Stevom Wozniakom razmišljala o imenu, je Jobsu na pamet padlo jabolko. Jabolko mu ni tako kot Newtonu padlo na glavo, Wozniak se je pozneje spominjal, da je razmišljal, da je morda Jobs na kmetiji imel opravka z jablanami, vendar ga o tem ni povprašal. Ker je bila takrat zaradi Beatlov priljubljena njihova založba Apple Record, se je Wozniak bal, da bosta imela težave z avtorskimi pravicami. Vseeno je bilo njuno podjetje registrirano pod imenom Apple Computers, zadnja beseda pa je pozneje odpadla in ostalo je le »jabolko«.

Blagovni znak je podjetju leta 1977 narisal grafični oblikovalec Rob Janoff, ki se je spomnil, da bi bilo jabolko obgrizeno. Menda zato, da ga ljudje ne bi zamenjevali s paradižnikom. Vendar naj bi tudi to imelo globlji pomen. Angleška beseda za ugriz, »bite«, zveni podobno kot bajt, to pa je ena od enot v računalništvu. Povezava med sadežem jabolkom in računalnikom je morda zaradi tega celo smiselna. Zagovorniki teorije zarote so šli še korak naprej in povezali obgrizeno jabolko s samomorom Alana Turinga, enega od pionirjev računalništva. Ko so našli njegovo mrtvo telo, so ugotovili, da se je zastrupil s cianidom, ob njem pa je ležalo na pol obgrizeno jabolko. Čeprav jabolka niso testirali, da bi ugotovili, ali je bil v njem strup, poetično velja, da naj bi ga Turing sam zastrupil po vzoru enega od svojih najljubših filmov, Disneyjeve Sneguljčice in sedmih palčkov.

Podobno je mogoče Applov znak povezati s krščansko biblijo. Odgriznjeno jabolko simbolizira prepovedan sadež z drevesa znanja. Adam in Eva sta lepo živela v raju, dokler ni kača prepričala Eve, da odtrga prepovedan sadež in ga poje. Mimogrede morda povejmo, da sadež sploh ni bilo jabolko, saj prevod latinske besede »malus« lahko pomeni »zlo« in »jablana«. Kakor koli že, večina ljudi misli, da je Eva pojedla jabolko. Kriva pa je bila kača. Povezava z Applom? Podjetje nudi »prepovedan« sadež, kačo pa simbolično predstavljajo kupci, ki potrpežljivo čakajo v vrstah pred Applovimi trgovinami, vedno ko ta začne prodajati nov izdelek. Gre za mit in trumo občudovalcev pri »verskem« obredu?

Uspeli so celo povezati staro zavezo z Jobsom. Do nedavno njegovo zasebno življenje ni bilo pretirano znano, znano pa je, da je bil deloholik in popolnoma privržen podjetju. Puščavnik, asket, iBog, s kultnimi govori, ki jih je z odprtimi usti poslušalo tisoče poslušalcev, ne glede na to, da so prej ure in ure dolgo čakali, da so prišli v dvorane, še najbližje svetniškemu položaju vere v Apple. Še preden je kmalu po smrti izšla njegova biografija, so jo oglaševali pod delovnim naslovom The Book of Job, imensko podobno kot Jobov spis v starem testamentu. Religija? Blizu.

Boj med dobrim in zlim

Odziv ljudi, ki smo mu bili priča ob Jobsovi smrti, je bolj spominjal na odhod priljubljenega zvezdnika kot pa na smrt vodje večjega podjetja. Ljudje so puščali rože in sporočila pred Applovimi trgovinami, s katerimi so se zahvaljevali bogu »gadgetov« za vse, kar je ta storil zanje. Tudi v tem primeru je mogoče potegniti vzporednice vsaj s katoliško vero, ko verni ljudje molijo pred relikvijami svetnikov in jih prosijo, da bi jim uslišal želje. Jobs ni odšel kot zgolj direktor, odšel je kot princesa Diana, papež Janez Pavel II. ali Whitney Houston. Pripadniki Applove skupnosti uporabnikov so za njim v resnici žalovali, kar kaže, kako obsedeni smo z elektronskimi igračami, in se mu na neki način s tem zahvaljevali za vse, kar je storil zanje. Če ne prej, je Apple tedaj postal vera, Steve Jobs pa njen vrhovni svetnik.

Applov fenomen so sociologi raziskovali že prej. V svoji zgodovini je imel Apple dolgo črno obdobje, ko so izgnali Jobsa in ko je podjetje prišlo na rob propada. A tudi tedaj so bili, resda maloštevilni uporabniki, fanatično na strani podjetja in njegovih izdelkov. Apple je iPod predstavil leta 2001, istega leta pa je ameriška sociologinja Pui-Yan Lam objavila članek z naslovom Naj bo moč operacijskega sistema s teboj, v katerem je implicirala fanatizem Applovih uporabnikov z vero. Zaključila je, da fanatični uporabniki Applovih računalnikov, ki so tako iz vzhodnega kot zahodnega verskega in kulturnega okolja, sprejmejo socialno formo, ki poudarja tako osebno duhovnost, ki naj bi bila znak zahodnega kulturnega okolja, kot tudi izkušnjo pripadnosti skupini, ki je bolj tradicija vzhodnih kultur. Vera Applovih privržencev se kaže in tudi krepi z njihovimi napori pri promociji računalnikov, ki so jih izbrali. Prepričani so, da Applova tehnologija izboljšuje človeštvo, računalniki Mac pa simbolizirajo duhovni prehod v utopično prihodnost, oboje pa krepi vezi med pripadniki skupine. Zanimivo je tudi, kako so uporabniki Applovih računalnikov videli svet ob prelomu tisočletja. Videli so ga kot boj med dobrim in zlim. Apple je predstavljal dobro, Bill Gates pa zlo. Apple je predstavljal svet, kjer se ljudi sodi le na osnovi inteligence in prispevka k napredku človeštva, Gates pa je poosebljal svet, kjer je pomemben le dobiček.

In to je znal Jobs dobro izrabiti. Njegove nastope na dogodkih lahko primerjamo s papežem na oknu vatikanske palače, ko za božič blagoslovi vernike. Kot papeža so tudi Jobsa ljudje nestrpno čakali, včasih tudi ure pred napovedanim nastopom, le da so dobili čim bolj ugodno sedišče. In nato je prišel, kot biblijski prerok, oblečen v moderno obliko asketskega oblačila, črn puli, kavbojke Levi’s in športne copate. Kot kvazireligijska figura je držal novo napravo, za katero je večina »vernikov« verjela, da jih bo pripeljala v utopični prostor računalništva in naprej skozi predor bele svetlobe Applovega marketinga, v magični svet, kjer vse deluje, kjer so vsi med seboj povezani in kjer so vsi del enega digitalnega duha. Kdor ni mogel biti prisoten, ga je spremljal prek spleta, teh pa je bilo toliko, da so se povezave do »nebeških« informacij redno sesuvale. Ni bilo pomembno, kaj je predstavil in ali je to imelo resnično kakšen pomen. Še danes je značilno za pripadnike Applove skupnosti, da nekritično sprejmejo vse, kar jim Applovi predstavniki povedo. Kako tudi ne bi, Apple je v njihovih očeh nezmotljiv. Če ni podpore za Flash, je pač ni, Apple že ve, zakaj ne, če je antena telefona na ne najbolj posrečenem mestu, hvala, Apple, ker si mi povedal, kako moram telefon držati.

Spreobrnitev uporabnikov

Začelo se je, ko je Jobs na Xeroxu videl miš in okenski vmesnik in oboje pet let pozneje vključil v računalnike. Prodaja na začetku ni stekla, zato se je v Applu rodila zamisel o Mac evangelistih in na to karto je Apple stavil in stavi še danes. Pa ne le Apple. Tudi Microsoft in podobni imajo svoje »evangeliste«.  Kaj počnejo? Širijo dobre novice, seveda tiste, ki so v skladu z Applovo »versko dogmo«. Najuspešnejši Applov evangelist Guy Kawasaki je napisal knjigo Prodaja sanj (Selling the Dream), v kateri razloži umetnost spreobrnitve kupcev, uporabnikov, v misijonarje. V ljudi, katerih postopki so enaki verskim zanesenjakom, ki širijo vero, dejansko pa promovirajo prodajo naprav. Imajo čas, da po lastnih navdihih prepričujejo ljudi, da so dobre le Applove naprave, ostalo pa je eno veliko sranje, komentirajo na spletnih straneh, kjer se pojavijo kritike o Applu, oziroma po »božjem« navdihu in v dobri veri delajo vse, da pomagajo Applu.

Vera v Apple je danes tako močna, da jo vsak človek, ki je imel kdaj v rokah Applovo napravo ali je celo njen lastnik, predlaga vsem, ki ga o njej vprašajo. V past Applove »dogme« so se ujeli mediji, ki večinoma o Applovih napravah pišejo pozitivno, s tem pa tudi oni postajajo misijonarji. Če je ljubezen do Appla vera, potem mora ta imeti tudi posvečena mesta. Tudi za to je Apple poskrbel. Ima verigo svojih trgovin, ki so vse narejene enako, oblikovno in funkcionalno. So Applova svetišča, kjer se zbirajo verniki. Ni pomembno, kje greš v trgovino, v vsaki se znajdeš, povsod imaš na voljo »duhovnike«, ki so pripravljeni odgovoriti na vsako vprašanje in pomagati z odprtim srcem. Kot se kristjan znajde v vsaki cerkvi ali musliman v vsaki mošeji. Nič ni prepuščeno naključju.

V zgodovini računalniške industrije se ni pripetilo, da bi podjetje v oglaševalske namene neposredno izrabilo vero. Apple to počne. Na primer ko v televizijskih poročilih ali udarnih člankih dnevnih časopisov vidimo papeža, kako uporablja Applov izdelek. Ali pa duhovnika, škofa, ki počneta enako. Angleška televizija BBC je celo prikazala serijo dokumentarnih filmov, v katerih raziskuje relacijo med blagovnimi znamkami in človekom. V prvem filmu je nastopil bloger Alex Brooks, kateremu so z magnetno resonanco merili odzive možganov, ko so mu kazali fotografije Applovih izdelkov. Menda naj bi bili pri tem vzburjeni enaki predeli možganov, ki so vzburjeni tudi v primeru, ko človek posluša ali gleda versko tematiko.

Smešno? Ne! Veliko ljudi namreč dejansko verjame v Apple na način, ki bi ga lahko opisali kot vero. A Steve Jobs ni bil superčlovek, še manj bog. Bil je poslovnež in prepoznan kot umetnik, ki je spodbujal ljudi okoli sebe, naj ga posnemajo. Pri njem ni šlo za izrivanje konkurence s trga, pa tudi ne za služenje denarja. Denar je bila posledica njegovega dela. Nikoli ni hotel biti informacijski guru, pa tudi ne voditelj IT-ločine. Imel je močno željo, da izpolni svojo vizijo. Ker smo ga prepoznali kot vizionarja, je dejansko še najbližje nazivu preroka, zato ni čudno, da pri veliko ljudeh privrženost Applu presega normalno ljubezen do izdelkov oziroma blagovnih znamk. Mogoče tudi zato, ker najbolj množične uradne cerkve zadnja leta niso ravno na dobrem glasu, pa ljudje iščejo nadomestke.

The post Vesoljne tehnološke cerkve: iCerkev appeared first on Tehnozvezdje.