Nekaterim evropskim jezikom grozi, da bodo zaradi pomanjkanja virov za učenje jezikovnih modelov ostali ob strani pri razvoju generativne umetne inteligence. Projekt združuje gospodarske in akademske akterje, da bi evropskim, zlasti malim in srednje velikim podjetjem zagotovil dostop do orodij in virov, s katerimi bodo lahko postala konkurenčna na področju jezikovnih tehnologij, zlasti velikih jezikovnih modelov. Telekom Slovenije s sodelovanjem v projektu izkazuje svojo naprednost in družbeno odgovornost, saj skrbi za aktivno vključevanje slovenskega jezika v rešitve prihodnosti, ki temeljijo na generativni umetni inteligenci.

 Cilj projekta je, da bodo LLM in vsa orodja, potrebna za njihovo uporabo, na voljo v vseh jezikih EU na odprt način. To bo doseženo z izkoriščanjem obstoječih evropskih programov in kompetenc. Orodja bodo dostopna evropskim podjetjem in bodo zajemala vse korake od treniranja LLM do zagotavljanja njihove skladnosti z evropsko zakonodajo, kot sta Akt o umetni inteligenci (AI Act)  in Splošna uredba o varstvu podatkov (GDPR).

 Vesna Prodnik, članica uprave Telekoma Slovenije, je pri tem izpostavila: »V Telekomu Slovenije vračamo družbi, iz katere izhajamo, spoštujemo lokalno okolje in cenimo slovenski jezik. S sodelovanjem v projektu aktivno delujemo na tem, da je slovenski jezik enakovredno zastopan skupaj z ostalimi svetovnimi jeziki pri razvoju tehnoloških rešitev, ki temeljijo na generativni umetni inteligenci. Te rešitve bodo močno poenostavile različna opravila in procese ter bodo v prihodnje postale vse bolj nepogrešljiv del našega vsakdana – doma, v prostem času in pri delu. Zato je izjemno pomembno, da bo slovenski jezik v digitalnem okolju ustrezno zastopan, slovenski jezik pa bo pri uvedbi tehnoloških inovacij namesto ovire predstavljal kulturno raznolikost in kakovostno uporabniško izkušnjo za domače uporabnike.«

Konzorcij, ustanovljen okoli koordinatorja projekta Alliance for Language Technologies (ALT-EDIC), vključuje organizacije, ki delujejo v več kot 19 državah, kar zagotavlja dobro geografsko in jezikovno pokritost. V okviru projekta se bodo razvili različni primeri uporabe, da se dokaže sposobnost evropskih akterjev za sodelovanje pri ustvarjanju prilagojenih orodij za različne gospodarske sektorje, projekt pa se še posebej osredotoča na pet področij: energetika, telekomunikacije, turizem, javne storitve in znanost. Pokritost vseh jezikov EU bo zagotovljena z ustvarjanjem in pridobivanjem potrebnih podatkovnih nizov v okviru projekta.

Telekom Slovenije bo skupaj z drugimi evropskimi telekomi, kot so Orange, KPN in Tiscali, pripravil potrebne scenarije in podatke za učenje modela s področja telekomunikacij. Poleg Telekoma Slovenije na projektu sodelujejo tudi slovenski partnerji Institut Jožef Stefan (IJS), Univerza v Ljubljani, Arctur, Xlab in Event registry.

Projekt je financiran iz programa za digitalno Evropo in bo trajal tri leta. Zagonski (t. i. kick-off) sestanek projekta je potekal konec meseca marca 2025 v Parizu.

The post Telekom Slovenije sodeluje pri izgradnji evropskega velikega jezikovnega modela (LLM) appeared first on Tehnozvezdje.

Brezplačni izobraževalni program TRIP je bil namenjen študentom, ki jih zanimajo sodobne telekomunikacije, nadaljnji tehnološki razvoj in delovanje najsodobnejših tehnologij v praksi. Letošnjega dogodka se je udeležilo 27 mladih, ki obiskujejo različne študijske smeri Fakultete za elektrotehniko, Šolskega centra za pošto, ekonomijo in telekomunikacije, Višje strokovne šole – program informatika, Fakultete za računalništvo in informatiko, Fakultete za elektrotehniko, računalništvo in informatiko ter Fakultete za informacijske študije.

TRIP je mladim omogočil edinstveno tehnološko izkušnjo na eni ter sodelovanje z vodilnimi strokovnjaki na drugi strani. S tem programom Telekom Slovenije mladim omogoča poglobljen vpogled v delovanje vodilnega slovenskega tehnološkega podjetja v regiji, pogovor s strokovnjaki z različnih področij pa jim nudi dodatne usmeritve pri odločitvi za prihodnjo karierno pot.

Program TRIP je zasnovan tako, da udeležencem omogoča celovit pregled ključnih področij izbrane teme, ki odraža aktualne trende in razvoj telekomunikacij. Letošnji program TRIP je udeležencem predstavil zanimivo okolje in potencial 5G-tehnologij, vključno z javnimi in zasebnimi omrežji, jedrnim omrežjem ter internetom stvari. V inovativnem demonstracijskem laboratoriju INO.LAB Telekoma Slovenije so skozi interaktivne delavnice in predavanja spoznavali praktične primere uporabe 5G, vpliv 5G na digitalno transformacijo in vlogo 5G pri razvoju pametnih mest. Poleg tehničnih znanj pa so udeleženci  krepili tudi svoje mehke veščine, ki so ključne za uspeh v sodobnem poslovnem svetu.

»V Telekomu Slovenije trdno verjamemo, da so mladi gonilo napredka in ključ do uspešne prihodnosti. Zato si prizadevamo, da jim odpremo vrata v svet najsodobnejših tehnologij in jim ponudimo priložnost, da se aktivno vključijo v razvoj digitalne družbe. Program TRIP je odlična priložnost, da študentje spoznajo naše delo, naše strokovnjake in vznemirljive izzive, s katerimi se soočamo vsak dan. Tako lahko izkusijo nekaj novega, pridobijo vpogled v to, kaj vse sodobne tehnologije omogočajo, predvsem pa lahko na podlagi tega izkustva lažje oblikujejo svoje nadaljnje karierne odločitve,« je poudarila Vesna Prodnik, članica uprave Telekoma Slovenije.

Telekom Slovenije mlade na njihovi poti do uspešne kariere podpira s številnimi programi, ki so namenjeni dijakom in študentom, kot so študentsko delo, praktično usposabljanje in štipendije. S programom TRIP utrjuje svojo zavezanost k izobraževanju mladih o najnovejših tehnologijah, obenem pa jim ponuja priložnost, da se povežejo z izkušenimi strokovnjaki in raziščejo potencialne karierne poti v Telekomu Slovenije.

The post Telekom Slovenije povezuje študente z visokotehnološkim okoljem za lažjo izbiro karierne poti appeared first on Tehnozvezdje.

Marsikaj sem slišal, a večinoma govorice, zato o organizaciji in delu ekipe nima smisla izgubljati besed. Lahko pa kaj rečem o razlogu nastanka, kajti moje misli bodo potrjene ali zanikane v naslednjih mesecih oziroma letih. Menim, da gre za pridobivanje priporočil, pogojev za dobro plačano službo na evropskem dvoru (v Bruslju). Čemu bi sicer nekdo, ki je vendarle, tako vsaj trdijo, bil pomemben mož na Uberju, o katerem (skoraj) celotna tehnološka srenja piše le hvalnice, sprejel klic domovine? Nikar ne omenjajte domoljubja, kajti v dobi individualizma predstavlja pravljico za lahko noč. Prej bi rekel, da mu tam niso cvetele rožice ali ima preprosto drugačne ambicije. Smer sem že nakazal. Nič ni narobe. Bog je najprej sebi brado ustvaril, a vseeno ni okusno, da se hvali z delom drugih in na veliki zvon obeša dosežke minornega pomena. Kot je sporazum z Googlom! Minister, ki bi se resno lotil svoje naloge, bi od korporacij izterjal davek na dobiček in v proračun bi se steklo veliko več denarja kot od miloščine v sporazumu. Pri tem moti še odnos. Google pošlje ne ravno »creme de la creme« direktorje, ki jih potem sprejme celo predsednik vlade, ko bi po protokolu zadostoval državni sekretar ali direktor direktorata!

Srž težave pa je nekje drugje. Vlada se gre digitalizacijo, medtem ko ljudstvo izgublja zaupanje v znanost in tehnologijo. Delno je krivda gotovo v političnem vodstvu, toda težko verjamem, da bi bilo dosti drugače, če bi vladal kdo drug. Bojim se za ljudi, za družbo in nasploh za človeško civilizacijo, kajti vse pogosteje nasedamo neumnostim. Takšnim! »Predstavljamo vam neprekosljivo zaščito, ki so jo iznašli ruski znanstveniki. O tem se ne govori, kajti gre za veliko skrivnost ruskega vojaškega vrha, ki ne želi, da bi se do podobnega odkritja dokopale Združene države in njihovi zavezniki. Vedo namreč, da so omrežja 5G in cepiva biološko orožje svetovne prevlade in depopulacije. Znanstveniki in inženirji ruske mornarice, zadolženi za gradnjo jedrskih podmornic, so ugotovili, da elektromagnetno sevanje omrežja 5G in spike proteine, katere sevajo cepljeni, popolnoma blokira obesek iz kovine oklepa jedrskega rektorja odsluženih podmornic, kajti narejen je, da ne prepušča sevanja in strupov. Nikar ne verjemite sladkobesednim, a zlonamernim znanstvenikom in zdravnikom, ki vas bodo poskušali odvrniti od nakupa. Naš izdelek je 100-odstotno zanesljiv in preizkušen!«

Sicer ideja o organu, ki bi se tako ali drugače ukvarjal s tehnologijo, ni neumna. Morda celo potrebna. Nekoč smo imeli ministrstvo za informacijsko družbo, ukinila ga je prva Janševa vlada, ki je v samo štirih letih kljub vsemu nekaj storilo. Tedaj je Slovenija veljala za vzor v e-storitvah javne uprave med članicami evropske unije. Kasneje je del nalog prevzel direktorat za informacijsko družbo, kar zlahka označimo za mater digitalizacije, toda delo je stagniralo. Namesto da bi spodbujali razvoj, so se ukvarjali s sami sabo in s projekti, ki niso nikdar zagledali luči dneva. Nekatere, recimo elektronsko osebno izkaznico, ki bi jo morali že zdavnaj imeti, zopet obujajo iz naftalina.

Leta 2012 sem zapisal sledeče in skoraj prepričan sem, da bo dobesedno držalo tudi, ko bo državni prestol zasedla nova vladna garnitura in se bo pisalo leto 2022! »Ena od zavez koalicijske pogodbe je, da bodo vse storitve, ki jih državljani ali podjetja opravljajo z državo, ponudili tudi v elektronski obliki. Tudi e-volitve, torej storitev, ki ji stranke, ne glede na barvo, niso najbolj naklonjene? Ne vem. In če sem iskren, me tudi več ne zanima. Moti pa me, kar je mogoče prebrati med vrsticami izjav politikov, ko govorijo o informacijski družbi. Spet kvantiteta. Digitaliziramo vse storitve, ne glede na to, ali jih potrebujemo in uporabljamo ali ne. Kakovost in tehten razmislek, kako narediti obstoječe storitve, ki jih državljani malo uporabljamo, preprostejše in bolj vabljive za uporabo pa – seveda ne! Kaj nam pomaga storitev s prijavo (… nečesa … karkoli je že bilo …) v Triglavskem narodnem parku, če te v štirih letih obstoja ni uporabil niti en državljan! Ja, očitno to imamo. Pa tudi če bi jo uporabilo deset državljanov ali celo sto, to še vedno pomeni, da jo je neumno imeti. No ja, odvisno od tega, koliko stroškov je u njo povezanih. Če nič, potem je v redu. A ni nič. Zagotovo!«

Dve leti pandemije je razkrilo vse težave javne uprave, vključno z podhranjenimi strežniki. Večino so sicer odpravili in ker so ljudje do nekje dojeli prednosti digitalizacije, bi pričakovali, da bo minister poskušal naprej državljanom dopovedati, da digitalizacija ni hudičeva zarota proti človeštvu. A delajo ravno nasprotno. Spreminjajo zakon po podobi Uberja, čeprav vsi vedo, da izkorišča voznike, in sklenejo dogovor z Googlom, ki ni ravno zgled, ko gre za varovanje zasebnosti. Kaj sledi? Uredba, da je Twitter uradni kanal komunikacije vlade, ustoličenje Facebooka kot državnega družbenega medija, in Appla kot edinega dobavitelja telefonov za javno upravo z dodatkom o uporabi hrvaške različice sistema, da se mu ni treba ubadati s prevodom? Zaljubljenost v ameriško tehnološko industrijo predstavnikov te (in tudi kakšne prejšnje) vladne garniture namreč nima meja.

Digitalizacija ni samo tehnologija in je ne bi smeli tako opredeljevati. Brez zaupanja državljanov lahko ta hip pozabimo na uspešnost. Ne more namreč obstajati nekje v zraku, stati mora na trdih temeljih in zaupanju, ki ga vsi po vrsti uspešno razgrajujejo. Kdor koli se bo lotil digitalizacije na ravni države, ga bo moral najprej ponovno zgraditi.

The post FLOP LETA: Ministrstvo za raziskovanje rud in zapravljanje časa appeared first on Tehnozvezdje.

Hitro polnjenje velja za tehnološki sveti gral in čeprav pravijo, da ne škoduje dolgotrajnosti baterij, zadnja znanstvena dognanja kažejo, da morda to ni res. Toda najprej si poglejmo, zakaj izdelovalci telefonov trdijo, da hitrost ni problematična. Med polnjenjem se baterija greje in kadar jo polnimo z višjimi tokovi, se greje bolj. Da je toplota ne bi kvarila, jo napajalnik naprej polni hitreje in nato hitrost postopoma zmanjšuje. S tem ohranja enako temperaturo skozi celotni cikel. Podobno velja tudi za baterije v avtomobilih.

Za baterijo bi bilo najbolje, da bi bila ves čas 50-odstotno napolnjena. Ker ni praktično, jo prenehajmo polniti pri 80-odstotni in ne dopustimo, da bi napolnjenost padla pod 20 odstotkov.

V bateriji potekajo zapleteni kemijski procesi, zato na življenjsko dobo vpliva še kaj drugega kot zgolj temperatura. Znano je, da litij-ionska baterija začne izgubljati kapaciteto v trenutku, ko jo izdelajo. Temu ne moremo ubežati. Znanstveniki univerze v Oslu so dognali, da se litijevi ioni lahko zataknejo, se spremenijo v kovinski litij, če so siljeni v prehitro gibanje. Trdijo, da baterija hitreje izgublja kapaciteto, če je podvržena hitremu polnjenju.

Kako deluje baterija? Ne eni strani pozitivna elektroda (anoda), na drugi negativna katoda. Obe hranita elektrone in ione. Med njima je ločevalnik in tekoči elektrolit, ki pomaga ionom priti z ene strani na drugo. Elektroni in ioni se namreč premikajo v eni smeri, ko baterija napaja napravo, in v obratni, ko jo polnimo. Strokovnjaki temu pravijo mehanizem gugalnice. Nova baterija vsebuje določeno količino ionov, kar opredeljuje njeno kapaciteto oziroma količino energije, ki jo lahko shrani. Če pa se ioni spremenijo v kovino, potem se ne morejo več premikati, saj postanejo nevtralni. Niso več v funkciji, kar zmanjša številčnost ionov in kapaciteto baterije.

Da se ioni spreminjajo v kovinski litij, vedo že dolgo. Je glavni razlog staranja baterije. Vsaka ima število polnjenj in praznjenj in pride čas, ko shrani premalo energije, da bi bila uporabna. V njej se vedno premika enako število ionov, le da se med hitrim polnjenjem premikajo hitreje. Praktično to pomeni, da morajo hitreje najti mesto v anodi. Kadar baterijo polnimo z dvakratno hitrostjo, imajo ioni polovico manj časa. Polnimo še hitreje in težava bo ustrezno večja. Povzročajo jo namreč kemične omejitve prehajanja ionov v trdi material anode.

Ione med polnjenjem sprejema anoda iz tankih plasti ogljika. Več milijonov plasti. Zamislite si, da je prazna kot sveženj kart in bi želeli v reže med njimi vstaviti drobne kroglice. Njihova porazdelitev mora biti urejena, ena zraven druge po celi površini karte in tako povsod v milijonih rež med njimi, da je kapaciteta baterija čim večja. Proti anodi se med polnjenjem giblje ogromno ionov. Če prvi ne prodrejo globlje v grafitne plasti, zaustavijo tiste za sabo. Kadar baterijo polnite zelo hitro, se litij ne more pravočasno razširiti po celi grafitni elektrodi. Zataknejo se v prostoru, kjer sta anoda in katoda ločeni. V teh ozkih grlih pride do spremembe ionov v nevtralne atome in združevanje v drobnih kovinskih grudicah.

Tehnično je mogoče izdelati baterije zelo velike kapacitete, ki bi omogočile vozilu doseg 1000 km, toda po nekaj ciklih polnjenja in praznjenja bi izgubili polovico kapacitete.

Ekipi je uspelo opazovati omenjeni proces. Med polnjenjem z različnimi hitrostmi so vsakih 25 milisekund »pogledali« v baterijo z rentgenskimi žarki. Pri tem so opazili, da se med hitrejšim polnjenjem zatakne več ionov, kjer se, ker ne morejo nikamor, zaradi presežne energije spremenijo v kovinski litij. Opazili so, da so plasti anode bližje drugi elektrodi bogate z ioni, medtem ko globlje v grafitnih plasteh teh ni bilo. S tem hitrega polnjenja sicer ni konec, odpirajo se namreč nove možnosti, novi material, ki bi znali omenjeno težavo rešiti. Grafen in nanocevke. A za vsak primer in kadar ni nujno, polnite svoje baterije z običajno hitrostjo.

Naslovna fotografija: DepositPhotos

• 
  SOBOTNO IZBIRANJE: Kako iz zagate po 13. oktobru?
• 
  Buzz »popravljen« in s štirikolesnim pogonom!
• 
  Nehajte sanjati o vodiku in trajnostnih gorivih!
• 
  To je kamera, ki cilja na en sam popoln posnetek
• 
  SPREGLEDANO: Zabaven in tudi, temu ni moč oporekati, na trenutke TRAPAST

The post So odkrili, kako hitro polnjenje škoduje baterijam? appeared first on Tehnozvezdje.

Bizantinski generali so šotorili pred mestom, ki so ga imeli namen zavzeti. Med seboj so komunicirali zgolj z enim slom in na podlagi tega so se morali dogovoriti za skupno strategijo napada. Toda obstajala je verjetnost, da je eden ali več njih prestopilo na nasprotno stran in želelo vnesti zmedo. Praktični problem, ki se pojavi, je: kako poiskati algoritem, ki bo zagotavljal zvestim generalom, da bodo sklenili pravi dogovor o pravi bojni strategiji. Skozi prizmo današnjega dne je vprašanje takšno. Kako vzpostaviti zaupanje med nepovezanimi strankami prek interneta, ki mu ne moremo brezpogojno zaupati. Kot v primeru sla, ki je generalom prinašal sporočila. Rešitev predstavlja tehnika veriženja blokov. Z njo ima uporabnik interneta možnost varno poslati digitalno lastnino drugemu uporabniku, ki ni nujno povezan s pošiljateljem, ima vpogled v transakcijo (tudi tretje osebe, a je anonimnost zagotovljena) in nihče ne more dvomiti o verodostojnosti transakcije ali celo legitimnosti.

Tehnologija, brez katere marsičesa ne bi bilo

Kripto denar je le ena od manifestacij tehnologije veriženja blokov (blockchain). Ne nujno najbolj pomembna, a zagotovo najbolj všečna in razumljiva tudi tehnološko manj izobraženim. Predstavlja namreč zaporedje podatkov o neki transakciji, ki je lahko marsikaj – pametne pogodbe, lastništvo digitalne umetnine, e-volitve in tako naprej. Tehnologijo uspešno uporabljajo pri sledenju v dobavni verigi, kot temelj digitalne identitete in za izboljšanje informacijske varnosti. Skratka povsod tam, kjer je pomembno zaupanje, pa ne obstaja oziroma si ne želimo, da bi zanj skrbela centralna ustanova. To je lažje razumeti s pomočjo vsem razumljive prispodobe. Bankam zaupamo, da varno hranijo denar in da ga prejmejo osebe, ki smo jim ga nakazali. V svetu digitalnega denarja njihovo vlogo prevzamejo distribuirana omrežja med seboj povezanih uporabnikov, ki potrjujejo transakcije in so zato nagrajeni.

Vendar vsi ne razumejo pomena digitalnega denarja in so glede dogajanja kritični. Warren Buffett in pa njegov poslovni partner Charlie Munger redno razlagata, da bitcoin in pa kripto trg nista dobra za človeštvo in ju primerjata s strupom za podgane. Za komentar smo prosili Roberta Roliha iz Akademije Panta Rei. »Warren in Charlie sta seveda ena od najbolj uspešnih vlagateljev v zgodovini. Toda sama priznavata, da tehnologije ne razumeta. Vlagatelji, ki so v zadnjih 15 letih vlagali v povprečni indeksni sklad, ki sledi celotnemu ameriškemu borznemu trgu, so z naskokom premagali donose, ki jih dosegata. Razlog za to pa je razvoj internet tehnologije in velik vzpon tehnoloških podjetij. V ta sektor trga Warren in Charlie nista vlagala, saj ga nista razumela. Glede na to, da nista razumela interneta, kako lahko pričakujemo, da bosta razumela tehnologijo veriženja blokov, ki je v ozadju kripto trga?«

Kako deluje?

Veriženje blokov predstavlja podatkovne bloke (podatkovne zapise) zaščitene s kriptografijo (šifriranje) in med seboj povezane v verigo. Omogoča varnejše in hitrejše transakcije, ki ostanejo zapisane ter jih je skorajda nemogoče spremeniti, saj posamični bloki, ki skupaj tvorijo celoto, vsebujejo informacije o predhodnem bloku.

Vrnimo se h kovancem, kajti glavni problem je bilo doseči, kako preprečiti, da bi si isti »digitalni« kovanec lastilo več ljudi hkrati. Nastopi veriga, v kateri je zapisana vsa njegova zgodovina. Kako se je selil iz rok v roke oziroma iz ene v drugo digitalno denarnico. Vsak podatkovni blok v verigi predstavlja eno od transakcij z njim. Ko je blok potrjen, za to skrbijo v distribuirano omrežje povezani uporabniki, recimo, da ste ga nekomu poslali, je šifriran z asimetrično metodo in uvrščen v verigo, medtem ko zgoščevalna funkcija naredi njegov digitalni odtis. Če bi blok kasneje nekdo spremenil, bi se spremenil njegov odtis, s čimer je hkrati dosežena anonimnost in varnost transakcije.

Digitalne valute vsekakor izpričujejo veliko prednosti in možnosti uporabe. Toda Peter Schiff jih primerja z religijo, katere verniki verjamejo, da bodo vrednosti kovancev poletele v nebo. Robert Rolih je tudi glede tega jasen. »Kripto trg je ciklične narave in veliki vzponi in padci so običajna stvar. Tudi Peter je zamudil vse nove tehnologije, ki so prinesle v zadnjih desetletjih neverjetne donose vlagateljem. Poleg tega ne razume, da v današnjem času zlato nima več enakega leska, kot ga je imelo v preteklosti. Živimo namreč v digitalnem svetu in takšen svet potrebuje digitalno sredstvo za hrambo vrednosti in obrambo pred inflacijo. In tukaj nastopi bitcoin.«

Kako do kripto denarja?

Obstajajo trije načini. Prvi način je rudarjenje. Načelo je podobno tistemu iz časov zlate mrzlice, a tokrat brez krampov in lopat. To poenostavljeno pomeni, da moramo za kripto valuto zamenjati moč procesorja in električno energijo. Drugi način je, da opravimo neko storitev, recimo sfriziramo prijateljevo mamo ali prodamo izdelek, za katerega zaračunamo v kripto denarju Tretji način je, da ga kupimo na eni od tržnic oziroma borz za fiat denar, za evre. Fiat je izraz za tisti denar, ki ga imate v denarnici ali na banki, sam po sebi nima lastne vrednosti, kot jo ima na primer zlato, ampak le predstavlja vrednost. Je tako rekoč družbeni konsenz. In enako je s kripto valutami!

Tehnologija veriženja blokov je uporabna na raznoraznih področjih, od financ pa do zdravstva ali logistike, skrbi predvsem za poštenost in varnost podatkov in transakcij, s čimer onemogoča različne načine poneverbe podatkov pa tudi storitev, v nekaterih primerih pa celo korupcije.

The post Kripto denar je rešitev problema bizantinskih generalov appeared first on Tehnozvezdje.

Originalna kotaleča se krogla Sphero ima že dolgo brado, vendar je zanimanje zanjo zaradi tuzemeljske replike simpatičnega robotka BB-8, vodenega avtomobilčka Strela McQueen in še nekaterih drugih posnetkov stvari iz popularne filmske kulture, nekoliko zbledelo. Da bi ji povrnili nekaj slave in utrdili položaj didaktičnega pripomočka, so vse najboljše iz originalne različice velikosti žogice za tenis vgradili v kroglico velikosti ping-pong žogice. Tako je nastal Sphero Mini, ki z aplikacijo, karticami z nalogami in plastičnimi deli za manjši poligon tvori izobraževalni komplet Sphero Mini Activity Kit. Z okoli 90 evri je predrag, da bi ga kupili le kot igračo, a če izkoristite njegove izobraževalne vidike, potem se bo nakup zagotovo splačal.

Preprost, a učinkovit dizajn

Sphero Mini je torej kroglica z barvitim ohišjem, motorji, sijalkami LED in žiroskopi. Ohišje je zamenljivo, če se naveličate barve, ga dokupite v drugi. Ali ne, kajti barvo določajo še sijalke in v kakšni barvi svetijo, je mogoče po mili volji spreminjati. Aplikacija Sphero Play za sprehajanje kroglice in uporabe le te kot krmilnik vdelanih igric, je pregledna, preprosta in zabavna. Ko hočete več, morate poseči po izobraževalni.

Velikost je prijetna za uporabo in za nošenje, ko se sprijaznite s slabostmi. Odloženo nekje jo zlahka spregledate in stopite nanjo, zaradi česar skoraj gotovo odide v večna lovišča. Ker se silno hitro premika, nekam zatava in jo od tam težje dobite ali se celo izgubi. Dokler je hrupna in svetla, jo boste lažje našli, kot ko utihne zaradi izpraznjene baterije. Po drugi strani jo lahko imate vedno v žepu, da se z njo zabavate kjerkoli ali kadarkoli.

Veliko zabave

Aplikacija Sphero Play je narejena z mislimi na malčka kot uporabnika, zato bolj preprosta ne bi mogla biti. Po zagonu na veliko, kajpada v angleščini pozove, da približate telefon kroglici in počakate. Očitno ima ves čas prižgan vmesnik bluetooth in ker so sodobni nizko energijski, se baterija počasneje prazni. Ko se napravi med seboj povežeta, takisto se zgodi vsakič, ko povezavo izgubita, je na zaslonu obroč za obračanje kroglice, dokler modra sijalka ne gleda neposredno v vas. S tem ji namreč razložite smeri iz svoje perspektive. Nato sledi zabavna plat. Igralna palica je najbolj enostavni pripomoček za vodenja, bolj zabavni so frača, golf udarec, med katerim s telefonom zamahnete po zraku in kroglica odleti v želeno smer in frcanje nogometne žoga, da se na zaslonu vrti v izbrano smer, ki ji kroglica sledi.

Še en način ima ta aplikacija. Namreč »bloke«, v katerem ploščice z ukazi za premik v izbrano smer in spreminjanje barv postavljate v niz, kjer se potem izvršijo eden za drugi. Kot se v računalniku ukaz za ukazom izvrši program. Prej lahko na tleh postavite poligon, labirint skozi mora kroglica in naloga otroka je narediti primerno zaporedje, da bo kroglica prišla na cilj. To mu zna vsaj na začetku vzeti nekaj časa, vendar je prav v tem ideja. Dati otroku v roke igračo, ki ga bo kaj pametnega naučila.

Mnogo več nudi izobraževalna aplikacija Sphero Edu. V njej morate najprej ustvariti račun, vendar nato nudi mnogo več, tudi pisanje programov za Sphero Mini v programskem jeziku JavaScript. Začnete s preprostimi koraki, s prostim na zaslon narišete pot kroglice, nato postavljate ploščic v niz, vendar je teh več in tudi omogočajo več, kot v aplikaciji Sphero Play in na najvišji ravni napišete čisto pravo programsko kodo. Za slednje so na voljo gradiva za učenje programskega jezika JavaScript.

Omejen čas uporabe

Polnjenje baterije preko priključka mikro USB traja približno eno uro, nakar kroglica zdrži uradno 45 minut igranja. Nima gumba za vklop in izklop, zato se baterija počasi prazni tudi, ko je ne uporabljate. Ker je igračka tako zelo zabavna, si boste želeli daljši čas avtonomije, vendar žal to ni mogoče zaradi velikosti kroglice, ki omejujejo velikost baterije.

Naj kupim?

Kroglica Sphero Mini je preprosta za rabo in silno zabavna. Zaradi veliko načinov vodenja in zaradi njene didaktične vrednosti je veliko več kot še na relativno draga tehnološka igrača. Zato jo toplo priporočam, sploh če vam jo na spletu uspe dobiti za ugodno ceno. V kompletu ali samostojno.

HVALIMO:

• Nudi veliko zabave.
• Uporabna kot pripomoček za učenje programiranja.
• Preprosta uporaba aplikacije Sphero Play.

GRAJAMO:

• Zaradi majhnosti jo zlahka pohodite.
• Dokaj visoka cena kompleta.
• Želeli boste daljše trajanje baterije.

The post Sphero Mini: Mnogo več kot le igračka! appeared first on Tehnozvezdje.

Leto 2020 ni naklonjeno sejmom. CES v Las Vegasu takoj po novem letu je še šel skozi v običajni obliki, pa tudi zanj so se kasneje pojavile špekulacije, da je že bil poligon za razširjanje virusa Sars-Cov-2. Za MWC v Barceloni je prav tako dokaj dolgo časa kazalo, da ga bodo izvedli, po odpovedi udeležbe več pomembnih in nekaterih manjših razstavljavcev pa so ga kakšna dva tedna pred začetkom vendarle odpovedali. Ženevski avtosalon je enako usodo doživel celo manj kot teden dni pred novinarskima dnevoma. Vse ostalo so odpovedali in večinoma prenesli na splet nekaj mesecev preden bi moral potekati sejem. Že tudi prihodnji CES (janurja 2021) je doživel enako usodo. MWC v začetku marca je za zdaj še v koledarju, vendar se malokateremu opazovalcu dogajanja zdi verjetno, da bi sejem takrat lahko bil v klasični obliki. Skoraj zanesljivo bi se moralo nekaj mesecev pred tem začeti množično cepljenje, da bi bili lahko pomladanski dogodki že nazaj po starem, ne vem pa, ali je združenju GSMA in še komu v interesu pripraviti nekaj podobnega, kot je bila letošnja IFA.

Zanjo so organizatorji trdili, da nas vsaj malo vrača v normalnost. Izvršni direktor sejma Jens Heithecker je na otvoritvi poudaril: »Ko gre za posel, nič ne more nadomestiti osebnih stikov, srečanj v živo. Ni enako, če se pogovarjamo po video konferencah in ne da se dogovoriti vsega, tudi izdelke je treba videti v živo.« Ob zaključku pa je ocenil, da je bil sejem kljub nizkim številkam – v primerjavi z običajnimi leti – uspešen in da ga industrija potrebuje. To naj bi dokazovala tudi 60-odstotna zasedenost razstavnih prostorov za prihodnje leto, saj da še nikoli ob zaključku niso imeli toliko zanimanja za naslednjo izvedbo. Pri čemer pa gre verjetno za rezervacije, ki so jih zgolj zamaknili za eno leto. Za 2021 načrtujejo še nov spremljajoč dogodek – Berlin Photoweek, ki naj bi združil fotografe z različnih koncev in morda ponudil tisto, v kar se nikoli ni uspelo preobraziti kölnski Photokini. Letos so sicer na pravem sejmišču našteli 6100 obiskovalcev, v navideznem pa 78 tisoč. Vseh razstavljavcev v fizični in spletni obliki je bilo 150.

V osnovi je bila prireditev podobna kot omenjeni novinarski dnevi, ki so jih nekje v obmorskih krajih v spomladanskem času pripravljali kot nekakšen »predogled« poznopoletnega sejma. Dvorani za predavanja in predstavitve, v katerih novinarji in analitiki izmenično spremljajo program (iz ene v drugo se na eno uro selijo, da se pretegnejo in da lahko organizatorji pripravijo vse potrebno za naslednje podjetje na sporedu), in nekaj preddverja oz. tokrat dodatni dvorani z mini sejmiščema. Enim bolj klasičnim in drugim z mizami ter manjšimi prostori za zagonska podjetja. Miniaturno v primerjavi s skoraj 30 halami klasičnega sejma, medtem ko programa niti ni bilo bistveno manj.  

Velika razlika je bila seveda v številu obiskovalcev in s tem gneči, pa tudi v vseh ukrepih, ki smo jih morali spoštovati. Pregled pri vstopu je bil še nekoliko bolj strikten, čeprav nam, kar me je rahlo presenetilo, niso merili vročine. Večinoma smo se znotraj sprehajali in na predstavitvah sedeli z maskami na obrazih. Razkuževali smo si roke, tako pri vstopanju v dvorane kot pri izstopanju iz njih, pa na nekaterih razstavnih prostorih, preden smo si začeli z očmi na koncu prstov ogledovati novosti. Nikjer niso delili niti plastenk z vodo niti kakšne druge osvežitve, prav tako ni bilo prostorov za ogled in kratek preizkus novosti po predstavitvah. Nismo stali v vrstah in se prerivali, zadnji dan sem celo šel na stranišče po povsem praznem kletnem prehodu. Mogoče je bilo vse skupaj bolj obvladljivo in smo bili slovenski novinarji prvič doslej enako pomembni kot kakšni drugi, a vseeno sem pogrešal konstanten »džumbus«, vznemirjenje in odločanje, kam za naslednje pol ure.

Še največja škoda pri vsem skupaj je bila, da mnoga sodelujoča podjetja niso izkoristila priložnosti. Določene novinarske konference in predstavitve so minile v znamenju prodajanja floskul in starih »dosežkov«. Še posebej Hyundai, LG in tudi Huawei niso povedali nič konkretnega in predstavili ničesar oprijemljivega. Škoda njihovega in našega časa za take prazne govorance. Huawei je zadevo vsaj izpeljal v 20 minutah, ostala dva pa se niti časovno nista znala omejiti. Pri nekaterih drugih smo bili deležni napovedi novih tehnologij ali izdelkov, nekatere smo tudi lahko prijeli v roke, od Honorjevih ur in prenosnikov do TCL-jevih telefonov, tablic in prototipov. Medtem ko denimo Qualcomm in Realme nista pripeljala konkretnih izdelkov, sta pa vsaj povedala, česa se lahko nadejamo od njiju v prihodnjih mesecih. To pa je smisel tovrstnih dogodkov, še posebej za nas, ki imamo do teh podjetij in informacij manj dostopa kot denimo ameriški kolegi. Zato upamo, da se sejmi po pandemiji vrnejo, in zato je bilo fino oditi v Berlin in doživeti vsaj enega tudi v tem zoprnem obdobju.

The post Prehodna ali IFA za nove čase? appeared first on Tehnozvezdje.

Leta 1962 je sociolog Everett M. Rogers objavil teorijo »difuzije inovacij«, v katero je vpeljal pojem zgodnjega posvojitelja (early adapter) kot osebe, ki takoj poseže po novosti, ko je ta na voljo. Bodisi gre za tehnološke naprave, modo, politično prepričanje ali katero drugo področje človekovega udejstvovanja. Kot tak izdelovalcu ni pomemben le kot kupec, ki je pripravljen za novost odšteti nekoliko več denarja, temveč tudi kot vir podatkov za njen razvoj.

Rogers je pisal o dvostranskem sodelovanju. Prvi kupci imajo po njegovem dostop do novih tehnologij ali naprav, so izpostavljeni problemom in neprijetnostim med uporabo, zato pa naj bi napravo dobili po ugodnejši ceni ali imeli boljši dostop do izdelovalčeve tehnične pomoči. Izdelovalec bi na drugi strani od njih pridobil prvi zaslužek ter dragocene podatke za razvoj naprave oziroma tehnologije in nastop na trgu. Danes bi tem ljudem prej dejali »beta« preizkuševalci kot zgodnji posvojitelji. Kajti kot takšne izdelovalci vidijo ljudi, ki so takoj pripravljeni postaviti se v vrsto, ko je nova naprava na voljo, in plačati ceno, ki jo izdelovalec postavi. Neke vrste davek za zgodnji nakup. Za to pa ne dobijo dodatnih ugodnosti, le možnost hvaliti se z novo napravo toliko časa, dokler je nimajo tudi drugi. Za zgodnje posvojitelje označujejo tako kupce, ki hitro kupijo najnovejši model naprave, naslednika leto starega modela, kot tudi kupce, ki kupijo popolno novost na trgu. Napravo, ki je do takrat še bilo.

Posledica nasičenosti trga mobilnih naprav so poskusi izdelovalcev, da z vgradnjo elementov ali funkcij, ki jih drugi nimajo, prepričajo kupce. Vprašanje je, ali ideja zaživi, lahko je popolna brca v temo. V tej luči vidim pojavo telefonov s prepogljivimi zasloni. Bolj kot trenutna prodajna uspešnost izdelovalce zanima ugled oziroma oznaka, da peljejo tehnologijo naprej. Ugleda pa se ne da namazati na kruh in od njega živeti. Mar ne?! Dokazano ničkolikokrat v zgodovini. Od izumov strokovnjakov laboratorija Xerox sta pred štiridesetimi leti največ imela Gates in Jobs oziroma njuni podjetji Microsoft in Apple. To je aksiom kasneje dokazalo še enkrat. Na dotik občutljiv zaslon, velik zaslon, telefon brez tipk, aplikacije za telefone smo v takšni ali drugačni obliki poznali že pred letom 2007 in predstavitvijo prvega iPhona. Apple ni samo počakal, da so tehnologije in ideje dozorele, združil jih je v izdelke z repom in glavo.

Bo podobno tudi s prepogljivimi zasloni? Morda, nisem jasnovidec. Prepričan pa sem, da »tehnologija« še ni tam, kjer bi morala biti oziroma je še vedno odprtih preveč vprašanj. Kako kakovostno je narejen tečaj in po koliko odpiranju in zapiranju naprave bo zaslon počil? Enkrat zagotovo bo, narava je neizprosna. Ni izdelka, ki bi bil odporen proti utrujenosti materiala. Potem je tu vprašanje, kateri pristop je boljši. Samsungovo zapiranje zaslona na noter pri Galaxyju Fold ali Huaweijev po zunanjosti naprave Huawei Mate X. Ta mi je sicer na oko lepši, a kaj to pomeni za odpornost proti praskam in kaj se bo zgodilo, ko bo naprava padla na tla? Tudi temu se namreč ne moremo izogniti in zato imamo telefone v ovitkih. Ampak to je postranskega pomena, če ni odgovorov na glavno vprašanje. Katere so naloge, ki jih ne moremo narediti na zaslonu običajnega telefona in ki zahtevajo veliko večjega ter prepogljive rešitve? Ne mi reči, da bom lažje bral revije v elektronski obliki, brskal po spletu in gledal filme, kajti zato nisem pripravljen plačati niti pol kolikor hočejo. Tako kot pred leti nismo kupovali 11-palčnih Sonyjevih televizorjev XEL-1 (na naslovni fotografiji) po pet tisoč evrov, pa čeprav so imeli prave OLED -zaslone in hudo kakovostno sliko.

Zaradi tega se vedno splača počakati vsaj pol leta, da se vidijo prave prednosti ali slabosti novosti in da padejo cene, ko princip ponudbe in povpraševanja opravi svoje. Ni pravilo, ki bi vedno veljalo, je pa velika verjetnost, da bo. Izdelek je vedno najdražji na začetku prodajnega cikla, nato pa cene počasi padajo oziroma se prilagajajo stanju na trgu. Tako je bilo in je še vedno z zasloni OLED, hibridnimi prenosniki in tako bo tudi s »prepogljivkoti«.

The post Hiteti z nakupom Galaxyja Fold ali Huaweija Mate X se (verjetno) ne splača appeared first on Tehnozvezdje.

Priložnost dela tatu. Do največ tatvin tehničnih naprav pride, ker so te tatovom na dosegu roke, in ne zaradi načrtovane tatvine. Telefon, tablico ali prenosnik, ki ga pustimo na mizi v restavraciji ali na stolu čakalnice javnega prevoza, in se za kratek čas od njega oddaljimo, da skočimo do točilnega pulta, se pogovorimo z znancem ali nas kaj drugega zamoti, lahko neopazno ukrade vsak, ki gre mimo. Težko bomo policiji opisali tatu, ki ga sploh nismo videli. Enako neumno je tudi hoditi po cesti, z zaslonom pred nosom, kar pogosto počnemo skoraj vsi. Beremo in odgovarjamo na pošto, na kratka sporočila ali smo na družabnem omrežju. Tat nas lahko zbije od zadaj, ukrade napravo in zbeži in spet smo ga videli le v hrbet. Tehnične naprave so med tatovi iskano blago, saj jih hitro prodajo na črnem trgu.

Naslednji slabi navadi sta povezani s čistočo. Hranjenje z rokami, kar počnemo v restavracijah za hitro prehrano, in prijemanje naprav z umazanimi rokami, kar redno počne veliko ljudi, pomeni, da se umazanija ali hrana preneseta na zaslon oziroma ohišje naprave, kjer postaneta hrana za bakterije. Potem pa se čudimo, ko nam dokažejo, da je na zaslonu telefona več fekalnih bakterij kot na straniščni školjki. Slaba navada je tudi, da redno ne čistimo računalnikov oziroma njegovih delov, kot sta tipkovnica in miška. Koliko se skozi čas uporabe na teh dveh napravah nabere umazanije, kažejo temni nanosi umazanije. Ni higienično uporabljati umazane tipkovnice in miške, še zlasti če jo uporablja še kdo drug, saj lahko zbolite za nalezljivimi boleznimi. Zaradi prahu v računalniku ne boste zboleli, se bo pa zaradi slabšega hlajenja ta pregreval.

Ergonomija uporabe naprav je napredovala, vendar to nič ne pomaga, če pred računalnikom ne sedimo pravilno – naravnost. Rezultat so lahko bolečine v zapestju ali omrtvičenje prstov, posledica sindroma karpalnega kanala, katerega zdravilo je le operacija. Starši imamo dostikrat težavo omejiti čas, ki ga otroci preživijo pred računalnikom, hkrati pa tudi sami pri svojem delu ne upoštevamo pravila, da moramo v rednih intervalih prekiniti delo, se pretegniti in spočiti oči. Premori so dobri za zdravje, hvaležne bodo mišice, zglobi, ožilje in oči. Dolgotrajno sedenje lahko pri nekaterih ljudeh povzroči krvni strdek z usodnimi posledicami. Dolgotrajno strmenje v zaslon pa povzroči napenjanje oči, kar čez čas vpliva tudi na poslabšanja vida.

Slaba navada je tudi držanje prenosnega računalnika v naročju (na kolenih) in delo v takšnem položaju. Prenosniki se grejejo na spodnjem delu in ogrevajo kožo pod plastjo oblačil. Posledice so lahko nedolžne, kot je izsušenost in razbarvanost kože pod prenosnikom, ali hujše, kot je poslabšanje kakovosti sperme pri moškem delu uporabnikov. To pa ni edina težava. Držati težak objekt v naročju nekaj ur nas sili v nepravilno držo, z vsemi posledicami, ki jih ta prinaša. Posledica so različne nevrološke poškodbe, menda se lahko razvije tudi artritis.

Slaba navada – in res, veliko nas trpi za njo – je pozabljanje, da je treba podatke redno varnostno kopirati. Pomena tega se zavemo šele, ko izgubimo podatke zaradi okvare ali pa nam napravo ukradejo. Izgovorov, zakaj tega ne počnemo, je vse manj, saj je na voljo veliko načinov in naprav, če nič drugega, so na voljo storitve hranjenja v oblaku, ki varnostne kopije izdelujejo samodejno, ko postopek enkrat zaženete. Podobno razširjena in hkrati nevarna je tudi navada, da eno in isto geslo uporabljamo vrsto let in za celo vrsto storitev. Kdo pa si bo zapomnil nekaj deset gesel in tega, katero je kje uporabil. Pa tudi če imamo samo eno slabo geslo, je to lahko dovolj. Zaradi povezanosti spletnih storitev lahko z vdorom v en račun, ki je slabše varovan, nepridipravi pridejo tudi do drugih, ki so zaščiteni z močnejšimi gesli. S tem je povezana še ena slaba navada, pred katero nihče ni imun. En uporabnikov račun, več uporabnikov. Ni pametno, da na primer otrok po nesreči ali namenoma z očetovega poštnega računa pošlje neumno sporočilo vsem očetovim poslovnim partnerjem.

Nadgradnje programske opreme so pomembne, ker med drugim popravljajo varnostne napake v programih in aplikacijah. Razumemo, da je nadležno skoraj vsakodnevno nameščanje popravkov, čemur smo priča pri mobilnih napravah, na katerih je nameščeno veliko aplikacij. Nekateri zato obvestila o nadgradnjah preprosto spregledajo, kar je lahko nevarno. Čeprav živimo v 21. stoletju, ko je skoraj vse digitalno, nekateri še vedno radi tiskajo. Tudi poštna sporočila, članke s spletnih strani, da jih potem v miru preberejo. Sliši se noro, vendar tam zunaj so ljudje, ki to počnejo. Ni lepo do okolja, zato je tiskanje prav vsega, na kar naletimo, tudi ena od slabih navad uporabe naprav. Zadnje čase sicer o varovanju okolja govorimo manj. Po letih uporabe naprav v predalih obleži veliko teh in dodatkov zanje. Ko se lotimo pospravljanja, jih, ker po novem ni več kosovnega odvoza smeti, odložimo v posodo za mešane odpadke. Kamor ne spadajo, pa čeprav naprave niso več polne strupov, kot so nekoč bile.

Vemo, kaj je RTFM – ali po domače in manj nesramno: prej preberite navodila za uporabo, preden se česa lotite. Podobno je s pogostimi vprašanji in odgovori (FAQ). Nekateri pa tega ne počnejo, in takoj ko se pojavijo težave, kličejo tehnično pomoč. Pa čeprav bi jim odgovor na vprašanje dala ta sekcija, poleg še drugih virov, forumov uporabnikov. Ni sicer prepovedano klicati za vsako malenkost, ni pa lepo. Slaba navada je tudi, da vsako še tako nepomembno stvar objavite na družabnih omrežjih. Razburjanje uporabnikov nad banalnimi zapisi, fotografijami, ki jih v družabnih omrežjih mrgoli, zaradi česar spregledamo zanimiv in res pomemben zapis, je na mestu. To, kar počnejo nekateri, lahko opišemo le z eno besedo zvezo – družbeni spam.

Nam so starši dejali, naj ne govorimo z odprtimi usti, mi svojim otrokom sitnarimo, naj ne pišejo sporočil med kosilom. Uporaba mobilnih naprav med hranjenjem je slaba navada, nesramno do drugih pri mizi, pa še napravo lahko umažemo. Na otroke se znašamo, ko večina nas to redno počne!

Ko smo že pri pametnih telefonih. Ni pomembno, kako spretni smo, prej ali slej nam spodleti in naprava pade na tla. Zelo slaba navada je, da ne kupimo zaščitnega ovitka. Takšnega, ki napravo ščiti pred fizičnimi poškodbami. Prav tako je nesramno do drugih, ki so z nami v prostoru, pa tudi do klicatelja, če ne dvignemo telefona, ko zazvoni, ker ne prepoznamo številke. Tudi če gre za zgrešen klic ali nadležne telefonske ankete. Kaj si mislite o človeku, ki v gledališču na primer ne utiša svojega telefona, ta pa zazvoni v najbolj neprimernem trenutku? Verjetno se vam po mislih sprehodi kakšna žival. Še najbolj neumno je, če se to zgodi na dogodku, kjer so prej na veliko, tako da obvestila ni bilo mogoče spregledati, prosili udeležence, naj izključijo zvonjenje. Kljub temu zvoni povsod.

Za konec smo pustili še eno slabo navado. Naprave so postale zanesljivejše, kljub temu pa so še vedno nagnjene k napakam. Operacijski sistemi in aplikacije niso in nikoli ne bodo popolni. Ponovno zagnati napravo od časa do časa ni nujno, je pa dobro, da to naredimo. Če nič drugega, se iz delovnega pomnilnika odstranijo podatki, ki so tam brez potrebe in so posledica manjših napak med delovanjem. Računalnik vse pogosteje izključimo, ko ga ne potrebujemo, pametne telefone in tablice pa ne, zato se splača te vsake toliko vnovič zagnati.

The post Znebite se slabih NAVAD uporabe naprav appeared first on Tehnozvezdje.

Dobrih trideset leta kasneje dileme ni več. Imamo tehnološke »bogove«, ki prek družabnih omrežji dosegajo milijarde ljudi in vplivajo na njihov vsakdan. Velik uspeh omrežij je namreč posledica preprostega načela delovanja. Povratne zanke všečkanja in komentiranja objav, ki izkorišča človekovo željo po priznanju.

Aplikacije, ki zasvojijo

Tozadevno je zanimivo zagonsko podjetje Dopamine Labs, ki svoje storitve reklamira s sloganom: »naredi aplikacijo tako, da zasvoji«. Sicer pa veliko pove že ime podjetja. Vsakič ko je naša radovednost potešena ali smo z nečem nagrajeni, pa ni važno, ali je to le pohvala, kos čokolade ali všeček na facebooku, nas možgani nagradijo z odmerkom dopamina. Wikipedia pravi nekako takole: dopamin je v nevronih kot živčni prenašalec in poživljajoče vpliva na srce, krvni obtok in presnovo, lahko pa tudi »mobilizira« energijske vire telesa. Učinek tega je, da smo dejavni, živahni in dobre volje. Prav tako spodbuja mišljenje, če ga je veliko, lahko to vodi tudi v čezmerno domišljijo, ki se kaže v kratkotrajnih dnevnih sanjarijah. Preveliko pomanjkanje pa lahko povzroča nemotiviranost, brezvoljnost, tudi čustveno praznino. Kot trdijo vedenjski psihologi, internet oblikuje z dopaminom povzročeno zanko, katere učinek je takojšnje zadovoljstvo, ki še podkrepi našo željo po novih »odmerkih«.

Omenjeno podjetje obljublja, da bo povečala angažiranost, torej uporabo aplikacije, tako, da jo poosebi in prilagodi vedenju uporabnika. Cilj je kajpada večji dobiček, kajti ta je dostikrat odvisen od pogostosti in časa, ki ji ga uporabnik nameni. Ustanovitelj podjetja Ramsay Brown pravi, da je ena izmed najbolj priljubljenih tehnik tehnika »spremenljivih spodbud ali spremenljivih nagrad«, katere princip lahko strnemo v tri korake: sprožilec, dejanje in nagrada. Sprožilec je lahko potisno poštno sporočilo, da je nekdo komentiral fotografijo v družbenem omrežju, posledično odprtje aplikacije je dejanje, nagrada pa je lahko všečkanje ali deljenje objave.

»Naključno« nagrajevanje

Kot še trdi, naj bi nagrada sprostila odmerek dopamina, zaradi katerega se uporabnik počuti srečnega, morda celo evforičnega. Kdaj in kako bo ta dobil naslednji odmerek, pa vpliva na pogostost uporabe dotične aplikacije. Trik je v tem, da nagrade ne dobi vedno, ko jo odpre ali začne uporabljati. Tu nastopi umetna inteligenca oziroma podatki o vzorcu uporabe telefona, saj mora uporabnik meniti, da je bila nagrada dana naključno, ne pa po določenem in hitro jasnem vzorcu. Kar seveda vodi do obsedenosti, da bomo nekaj »zamudili«, zaradi katere vse pogosteje vzamemo telefon v roke in preverimo, če je »kaj novega«. Tudi če za to ni nobene potrebe. Da je nekaj na tem poved tudi to, da so v podjetju razvili umetno inteligenco, katere namen je učenje strukture človekove motivacije ter podajanje smiselnih nasvetov, kako spremeniti uporabnikov vedenje.

Duh spuščen iz steklenice

Kot kaže vplivi na vedenje uporabnika niso tako nedolžni, kot bi morebiti menili. Apple je pred kratkim obljubil, res da šele, ko so to zahtevali njegovi delničarji, da bo nekaj naredil za preprečevanje odvisnosti mladoletnikov z njihovimi telefoni. Sean Parker, ustanovitelj nekoč priljubljene storitve za deljenje datotek Napster in prvi predsednik Facebooka pa opozarja na posledice uporabe družbenih omrežij. V intervjuji za spletno novičarsko stran Axios je namreč obžaloval svoj doprinos, da je Facebook danes kar je. Ves čas je namreč šlo, kako od uporabnika dobiti čim več časa in njegove pozornosti. Zaradi tega so včasih morali uporabnikom dati malo »dopaminske« spodbude, ko se je drug uporabnik odzval na objavo z všečkom ali komentarjem. Po njegovem pa povratna zanka »potrditev« izkorišča šibkost človeške psihe, kar je velik problem, ko vpliva na dve milijardi ljudi. »To dobesedno vpliva na odnos med uporabniki in družbo in ne vemo, kaj počne z možgani naših otrok«, je zaključil Parker.

Nomofobija je skovanka iz angleških besed No-Mobile-Phone-Phobia, pomeni pa strah pred mobilno nedosegljivostjo. Še do danes sicer ni klasificirana kot ena od oblik nesnovne zasvojenosti, vendarle se zna to kmalu spremeniti, saj vse več posameznikov in skupin opozarja na negativne plati tehnološkega razvoja. Kot vedno pa lahko največ storimo sami, tako da telefone in aplikacije zanje uporabljamo po pameti. Za vsak slučaj, če so tehnike vedenjske manipulacije res tako učinkovite, kot nekateri trdijo. Nasveti pa so dokaj preprosti. Telefonu naj ne bo mesto v spalnici, izključite obvestila, določite ure dneva za družinsko življenje brez tehnologije (obroki naj bodo vključeni v ta čas) ter predvsem, starši naj vodijo z zgledom.

The post Daj, no, klikni me! appeared first on Tehnozvezdje.