V tem razredu še vedno kraljujejo dizli, ker so pač za nabiranje km in večjo maso primernejši od bencinskih motorjev. Talisman je že na začetku ponujal čisto spodobnega s 160 »konji«, vendarle pa se očitno med kupci ni prijel. Zato ga je zdaj zamenjal novi dvolitrski v dveh izvedbah, s prav tako 160 ali 200 konjskimi močni oz. v pravilnih enotah s 118 ali 147 kW. Testiral sem močnejšega, v obeh primerih pa je na voljo zgolj s šeststopenjskim samodejnim menjalnikom. Šibkejša različica gre samo do srednjega nivoja opreme Zen (pod njim sta še Business in čisto na dnu Life, rezervirana za povsem osnovnega dizla z ročnim menjalnikom). Z dvesto konji pa je na voljo tudi oprema S-Edition, ki prinaša večino tistega, kar danes pričakujemo od dobro opremljenega avta. Nad njo je še »prestižna« Initiale Paris, ki se mi podobno kot Fordov Vignale zdi odveč. Vrednost za ceno (sploh z upoštevanjem padca vrednosti v dveh ali treh letih) je preprosto slaba.

Novi motor pa je odličen. Miren (med vožnjo, manj takoj ob zagonu), odziven, dovolj zmogljiv za več kot 1,6 t Talismanove mase (pri karavanu), deluje lepo zvezno in res neutrudljivo. S pospeškom malo pod 9 s do 100 km/h ni ravno ekstremno hiter, a dovolj za naravo tega avta, pri katerem je tako ali tako vse skupaj bolj podrejeno udobju kot športnosti. Predvsem pa se motor res lepo ujame z menjalnikom. Mogoče pri slednjem ne bi bila odveč še kakšna dodatna prestava, toda njegovo delovanje je gladko, dovolj hitro že v običajnem načinu, v športnem pa sploh, pa tudi izbiranje prestav je tako dobro, da ročno skoraj nikoli nisem prestavljal. Tudi porabo se da obdržati nekje med šestimi in sedmimi litri na sto km, kar se glede na maso in zmogljivosti zdi kar spodobno.

Vožnja s Talismanom mi v prvo, ko sem ga dobil v roke, mi bila najbolj všeč. Zdel se mi je preveč nemiren čez luknje in grbine, in tokrat lahko z veseljem poročam, da se je tokrat avto pri tem obnašal lepše. Še vedno ne čisto idealno, a bil je bolj miren in zbran, z obračanjem vseh štirih koles (4Control) je izjemno okreten, pa tudi malo bolj dinamičen, kot bi bil sicer, saj je drugače njegovo glavno okolje prej avtocesta kot podeželski ovinki. Vsekakor so verjetno 18-palčna platišča maksimalna velikost za udobno vožnjo.

V Evropi nismo taki privrženci limuzin kot na obeh ameriških celinah in v Aziji in tudi Talisman se precej bolj izkaže v vlogi karavanskega Grandtourja. Prostora ima veliko, bi ga pa verjetno glede na zunanje mere lahko bilo še več, vendar nekaj odnese impozantna podoba, nekaj pa zvočna izolacija, ki pri tem razredu pač mora biti še na malo višjem nivoju. Vseeno se tudi zadaj sedi zelo udobno, prostora za noge je res veliko. Ne toliko kot v skoraj predsedniškem Superbu, a vseeno dovolj. Kar radodaren z litri je tudi prtljažnik, malo manj pa z uporabnimi triki, kot so dvojno dno (pod njim v bistvu ni dodatnega prostora), kljukice (samo dve, pa še ti majhni), pritrdišča, pregrade in podobno. Da se podirati klop s potegi vzvodov in skozi luknjo potisniti kakšen daljši predmet, a odprtina je žal premajhna za smučarski izlet s štirimi udeleženci. Potnikom na zadnji klopi sicer ni hudega, na voljo imajo prezračevanje iz voznikovega naslona za roko, dva USB-ja za polnjenje telefonov (ali tablic) in mrežici za zasenčitev v zadnjih vratih.

Ko pridemo od zgledne mehanike in solidnega prostora k tehnologiji, podrobnostim in splošnemu vtisu pa začne Talisman izgubljati boj s konkurenco. Na določenih mestih je izdelan površno, po domače bi rekel šlampasto. Tipičen primer je neenotna linija pri zaprtih vratih, pa tudi kakšen plastičen element v kabini. Problem celotnega izgleda, še posebej znotraj pa niti ni toliko v tem, da je že na začetku nekoliko razdvajal (najbolj s pokončnim zaslonom, ki ga je tokrat zamenjal malo manjši ležeči), ampak v neobhodnem dejstvu, da se tisto, kar je takrat izpadlo precej vesoljsko, ne stara enako dobro kot kakšna manj ekstravagantna notranjost kje drugje. Malce preveč vse skupaj bode v oči z intenzivnimi barvami in grafiko, ki ni več najbolj moderna. Talisman je bil med začetniki trenda digitalnih merilnikov in ogromnih osrednjih zaslonov, kar je združil še z izstopajočo »ambientalno« osvetlitvijo na vseh koncih, toda vmes so drugi proizvajalci to uspeli integrirati všečneje, manj izstopajoče in tudi z več uporabnosti. Infozabavni sistem in voznikov zaslon, ki ju je Renault uvedel v novem Cliu in Capturju, izgledata kot precejšen korak naprej, zato upam, da raje prej kot slej tovrstno preobrazbo doživita tudi Talisman in (še posebej) Megane.

R-Link 2 v Talismanu je še vedno ista mešanica dobrega in slabega, ki jo poznamo že nekaj let. Njegova navigacija (TomTom) denimo sploh ni napačna in občasno prikazuje celo gnečo na cesti, vgrajen ima DAB, ki ga je marsikje treba doplačati, in nasploh se s tem sistemom da početi tudi večino ostalega, kar od njega zahtevamo, toda delovanje je rahlo počasno in uporabniški vmesnik nekoliko konfuzen, kljub okroglemu gumbu za prestavno ročico, ki lahko pomaga neljubiteljem zaslonov na dotik. Pri upravljanju prek zaslona pa je največja težava v tem, da uporabnik pogosto nasloni roko pod ekranom in potem nehote pritiska na navidezno tipko domov (ali pa katero od drugih v tisti vrsti). Pravzaprav je najbolje priključiti svoj telefon in uporabljati Android Auto ali Carplay. Zanimivo je, da R-Link 2 pri Android Autu ponuja mogoče celo najboljšo integracijo od vseh avtov, v katerih sem doslej to preizkušal. Tudi na zaslonu pred voznikom se namreč prikazujejo navigacijski napotki, podatki o predvajani glasbi in ostalo. Običajno namreč infozabavni sistemi Googlovim informacijam tja ne pustijo.

Čas in konkurenca Renaultovega aduta prehitevata še pri drugih tehnoloških lastnostih. Asistenčni sistemi, denimo tresoči »lane assist«, potrebujejo posodobitev in morajo v naslednji inkarnaciji ponuditi možnost druge stopnje avtonomnosti, kar pomeni malo ali nič dela za voznika na avtocesti. Žarometi LED so bili ob prihodu Talismana na trg prav tako dovolj moderni in zanimivi kot del serijske opreme, še danes je njihova svetilnost čisto v redu, toda marsikateri jih že prekašajo. Matričnih, pri katerih sistem izklaplja samo tiste segmente, ki bi lahko koga zaslepile, sicer pa ves čas pušča vključene »dolge« luči, pa sploh še ni v ponudbi. Radarskega tempomata testni avto ni imel, čeprav je na seznamu opreme S-Edition. Seveda je aktivno prilagajanje hitrosti in razdalje pa tudi popolno ustavljanje pri »avtomatiku« in velikem, potovalnem avtu edina smiselna opcija. Osvežitev motorne ponudbe je bila dobrodošla in posrečena, toda slediti mora še korenita tehnološka in vizualna prenova.

Talisman Grandtour v osnovi ni napačen. Premore zelo dober pogonski sklop, ponuja veliko prostora in tudi precej opreme, vendar ima dve očitni težavi. Marsikaj v njem se je v teh štirih letih, odkar ga prodajajo, nekoliko postaralo, in bi potrebovalo resno osvežitev. Predvsem pa maločem prekaša tekmece (Mazda 6, Peugeot 508, Škoda Superb, Volkswagen Passat, …), niti od njih ni kaj dosti cenejši. Renault čaka še nekaj dela s tem modelom.

The post Renault Talisman Grandtour dCi 200 EDC: Napredek pri motorju, koristna bi bila celostna prenova appeared first on Tehnozvezdje.