O pomenu učenja informatike, v vsej celovitosti te besede, že desetletja čivkajo že vrabci. V osnovnih šolah je že neobvezni izbirni predmet, zato najava, uvedli bomo obvezni predmet, nima nobenega pravega smisla. Še posebej, ker je to vse. Zaradi mene lahko v šolo uvedejo predmet za »istraživanje rude i gubljenje vremena« (raziskovanje rud in zapravljanje časa), kajti poimenovanje je irelevantno. Edino merilo je lahko učni program, tega pa naj bi, če bodo in ko bodo, oblikovali šele kasneje. Če me kdo kaj vpraša, bodo obstoječ program predrugačili. Učenci pa se bodo učili uporabe Microsoftovih pisarniških programov, nastavljanja usmerjevalnikov Cisco, oblikovanje baze Oracla in iskanja z Googlom. Generalna direktorica ameriške gospodarske zbornice AmCham in obenem zadolžena za izobraževanje v strateškem svetu za digitalizacijo bo dosegla zastavljene cilje ameriških in slovenskih podjetij, članov zbornice. Se samo meni zdi čudno, da skupine za izobraževanje ni vodil pedagog, morda ugleden profesor ali kdorkoli iz »foha«? Sicer pa je vseeno, kajti iz te moke tako ali tako verjetno ne bo kruha, kajti kilavo dete, pri rojstvu katerega so in še vedno sodeluje četica babic z jasnimi individualnimi cilji, bo šlo po poti vseh dosedanjih strategij, obljub in lepih želja!

Višek digitalizacije je pošiljanje EU digitalnega COVID potrdila po pošti!

Dosti strokovnjakov in laikov ve, kaj bi morali storiti, in katere procese je treba digitalizirati. Od strateškega sveta sem pričakoval odgovore na vprašanje »kako«, ne »kaj«. Vsakomur, ki se malce spozna na stvari, je popolnoma jasno, da postopek izdaje gradbenega dovoljenja traja predolgo. Torej bi moral »svet« predlagati končanje postopka v treh, sedmih ali desetih delovnih dneh, potem pa je popolnima vseeno, je označen s predpono »e« ali ni. Da bi dosegli zastavljeni cilj, bi namreč morali povezati obstoječe baze podatkov in digitalizirati postopek. To je pravi predlog in ne »predlagamo uvedbo e-gradbenega dovoljenja«. Kaj potem? Bi ga moral imeti, natisniti in overiti na upravni enoti, da bi bil veljaven. Ko je na primer inštitut 8. marec zbiral podpise z vložitev zakona, so »digitalne« na upravni enoti natisnili, žigosali in podpisali. Čemu torej digitalizacija? Norčevanje iz državljanov in način, kako nagajati čemurkoli, kar ni po volji vladam?

Morda se motim. Upam, da se. Ker si želim, da bi bilo tokrat drugače. A zgodovina informatizacije mi ne daje veliko upanja.

Saj ne, da bi bile komercialne storitve dosti boljše. Namesto da bi digitalizacija izboljšala storitve, jih velikokrat degradira. Morda sta Uber in Airbnb poenostavila postopek iskanja prevozov in prostih sob, toda povzročila sta ravno toliko (ali celo več) težav. Vozniki taksijev imajo še manj pravic, ponekod meščani ne morejo dobiti stanovanja v najem za daljša obdobja in po sprejemljivih cenah, medtem ko se lastniki razburjajo nad škodo, ki jo povzročajo uporabniki. Kdo jo bo plačal? Airbnb zagotovo ne. Z veseljem vzame odstotek za posredovanje, toda za morebitno škodo ne odgovarja. Podobno je z Uberjem in pravzaprav vsemi storitvami delitvene (digitalne) ekonomije. Dokler je vse, kot mora biti, so vsi zadovoljni, ko se pojavijo odmiki od ustaljenih praks, se začne kalvarija. Vzemimo Pošto Slovenije in GLS. Medtem ko spletne trgovine preverjajo naslov predala elektronske pošte, nikogar ne zanima, ali kupec vpiše pravo telefonsko številko. Ne spletni podajalec ne kurirska služba. Pa tako enostavno je. Nekdo je vpisal mojo namesto svoje, nakar sem od obeh prejemal kratka sporočila o stanju pošiljke. Nanje ne moreš odgovoriti, medtem ko na spletnih straneh med vsemi ostalimi ni preproste možnosti – »Spoštovani, napačna številka«. Pošti sem poslal e-poštno sporočilo, toda v doglednem času ni bilo odgovora. Sem pa prejel še eno sporočilo, ko je naslovnik sprejel pošiljko, naj ocenim storitev. Na odgovor »napačna številka« sem prejel sporočilo, da je vsebina lahko le številčna, med 1 in 5. Storitev sem ocenil z 1, pričakovano dobil možnost obrazložitve in jim za konec še enkrat poslal enako kratko sporočilo (SMS) »napačna številka«. Potem vse tiho je bilo!

Digitalizacija zaradi digitalizacije ali zato, da posel dobi lastnik storitvenega podjetja z nežnim znanjem oblikovanja spletnih strani brez osnovnega znanja programiranja, nima nobenega smisla. Toda glede na sestavo strokovnega sveta, v katerem ne sedijo uporabniki, smo priča seznamu predlogov, od katerih bodo mnogo več kot državljani in država kot celota imeli tisti, ki bodo izbrani za izvajalce! Pri vsem pa še najbolj moti, da ni predlogov, kako zmanjšati razkorak v hitrostih dostopa v internet predvsem med urbanimi in ruralnimi področji, čeprav so tudi v Ljubljani ponekod obupno počasne hitrosti. Prav tako ne zahteve, da bi bile cene in hitrosti primerljive ponudbi v združenih storitvah trojčki in četverčki telekomunikacijskih operaterjev. Jasno, da tega ni, ker je za člane sveta to morda nepomembna malenkost.

The post Mar bi zapisali, da bomo poslali prvega Slovenca na Mars appeared first on Tehnozvezdje.

Dolgo časa sem razmišljal, naj spregovorim ali naj bom raje tiho, kajti ob smrti bližnjega te zanima vse kaj drugega, kot pisanje o birokratki kalvariji. Žal tako ali tako takrat človeku preteče rok trajanje, čas, ko mu je dovoljeno preživeti med živimi, a ni potem enako nepomemben status osebnega dokumenta? Ampak ne. Ne moreš ga pokopati, če ni veljaven. Razumem, da so težave, ako nimaš dokumenta, a mi ne pade na pamet noben tehten razlog, čemu je karkoli narobe s pretečenim. Mar ni na njem pokojna oseba? Težko bi si predstavljal večjo birokratko neumnost oziroma delanje norca iz ljudi. A mi ne bi bilo odveč pridobiti nekakšen izpis iz evidence osebnih dokumentov, če ne bi zapovedali zaprtja država in so upravne enote delale le za nujne primere. Pri čemer nihče na drugi strani telefonske žice ni vedel, ali moj primer sploh sodi mednje. Pustil sem jim telefonsko številko ob obljubi, da me bo nekdo poklical že naslednji dan, saj je bil tisti torek po praznikih že pozno. So me poklicali, toda šele v petek. Čemu je tega treba bilo? Na upravni enoti so mi dejali, da nisem edini, vendar naj bi bil včasih izpis potreben le v primeru izgube dokumenta, medtem ko so mi na pogrebnem podjetju prijazno povedali, da pravilo veljajo že lep čas. Morda. A so neumna, neživljenjska in plod branja zakonov črko za črko. Čemu je takšna evidentna neumnost zapisana. Ker se je nekomu med birokrati brez občutka za življenja zdelo pametna in primerna?

Digitalizacije še zdaleč ni spreminjanje zakonov po liku in delu globalnih korporacij, temveč iskanje težav v postopkih in rešitev, kako jih digitalne tehnologije lahko odpravijo.

Bojim se, da ko gre za zakone, pravila in uredbe, stvari po eni strani postajajo vse bolj nerazumljive in birokratsko dvoumne in da nikdar ne bomo zlezli iz godlje. Saj vidimo, kako nerazumljive so uredbe in ukrepi, ki jih eni razlagajo tako in drugo nasprotno. Da ne bo dvoma. Dvoumno pisanje zakonov in nečloveški členi v njih niso stvar zadnjih nekaj let, vlečejo se najmanj od osamosvojitve, če ne celo od prej. Nobena vlada ni naredila (skoraj) ničesar, da bi olajšala življenje običajnim ljudem. Vsak od vas ima svojo zgodbo bodenja z birokratskimi mlini. O tem se prepričan. Kot žal tudi v tem, da se v kratkem ne bo nič izboljšalo, še najmanj zaradi ustanovitve strateškega sveta za digitalizacijo.

Kdor ne pozna težav ljudi, ga ne zanimajo ali celo meni, da jih ni treba razrešiti, ta ima zgrešen pogled o digitalizaciji.

Digitalizacija zaradi digitalizacije same nima smisla, a se bojim, da bomo od sveta dobili natanko to. Ne dvomim o strokovnosti članov in prepričan sem, da bodo podali znanstveno tehtne predloge. V skupini pa pogrešam običajne ljudi, uporabnike, ki bi o predlogih podali svoje mnenje. Za nobeno rabo ne bo še tako strokovno domišljena storitev, če je ljudje ne bodo razumeli, se jo bodo celo ustrašili in je zato ne bodo uporabljali. Podobno smo storili po prelomu stoletja. Informatiki in pravniki so oblikovali elektronske storitve, nekaj časa smo se z njimi celo hvalili, čeprav so bili polizdelki in jih zaradi predimenzioniranih varnostnih pravil in kopice nerazumljivih pravniško birokratsko spisanih navodil ter pravil uporabe, skoraj nihče ni uporabljal. Če bi tedaj dobro opravili nalogo, bi imelo pogrebno podjetje dostop do baze osebnih dokumentov in pretečen osebni dokument ne bi igral nobene vloge ali bi izpis lahko vsaj naročil preko spleta in ga dobil že naslednji dan.

Ker je del nalog sveta oblikovanje storitev za državljane, bi morali biti v skupini njihovi predstavniki, in ne zgolj poslovneži in strokovnjaki. Digitalizacija med drugim pomeni avtomatizacijo postopkov, ki bi lahko potekali brez posegov človeka. Težko, če sem moral na upravni enoti spisati izjavo, kaj potrebujem, da sem potem dobil izpis laserskega tiskalnika. Ampak procese bodo verjetno znali digitalizirati. Bolj me skrbi, da (spet) ne bodo zaznali pravih težav, ki bi jih lahko rešili že davno, celo brez digitalizacije. To je glavni problem, ki nas ves ta čas tare in nas bo še dolgo.

The post Če meniš v kratkem umreti, poskrbi za osebni dokument! appeared first on Tehnozvezdje.