Že prej je bila ta linija prenosnikov čislana zaradi izdelave in tokrat lahko ohišje še dodatno pohvalim. Ne samo, da je trdno in deluje kvalitetno, tudi samo obliko so še malo dodelali, da je v skladu s trendi, nekoliko bolj oglata in spodaj manj prisekana, a še vedno dovolj zaobljena za prijetno uporabo. Bolj mi je všeč kot prejšnji klinasti dizajn. Hkrati so zmanjšali prej že pretirane robove okrog zaslona, zaradi česar je ta tudi nekoliko večji, nad čimer se nikakor ne pritožujem. Tudi sledilna ploščica je spodobne velikosti, medtem ko nabor priključkov ni idealen, a tudi ne neuporaben (na levi sta dva USB-C, ki ju je mogoče uporabljati tudi za polnjenje, en USB-A in izhod za slušalke, na desni pa Surface Connect, prek katerega se da uporabljati priključno postajo. Namesto slednjega bi sicer raje videl še en USB-C, ki je vendarle bolj univerzalen. Nikakor ga ne bi imel v tej barvni kombinaciji, kjer temnejša tipkovnica in sledilna ploščica preveč izstopata. Pokrov je mogoče dvigniti z enim prstom, kar je nekaterim pomembno. Z 1,34 kg to ni ravno najlažji prenosnik svoje vrste, a ostaja v mejah sprejemljive mase glede na velikost zaslona.

Diagonalo zaslona na dotik (slednje je lahko koristno, a zdržati bi se dalo tudi brez) so torej malce povečali na 13,8 palcev in s tem tudi ločljivost z 2256 x 1504 na 2304 x 1536. Razlika je res minimalna in med uporabo komaj zaznavna, pridobitev je res bolj estetska, ker ni treba gledati debelih robov okrog zaslona. Zato pa slednji zdaj podpira osveževanje s 120 Hz in omogoča višjo svetilnost, vse do 600 kandel namesto prejšnjih 400, kar je oboje lepa pridobitev. Večino časa ni treba imeti svetilnosti nastavljene na več kot 60 odstotkov, a kje zunaj na soncu ostaja več prostora za dodatno zviševanje, da je tudi tam mogoče udobno delati. Če imam kakšno pripombo čez prikaz, sta to malenkostno previsoko razmerje 3:2, raje imam 16:10, in barvna kalibracija, saj ni ravno vrhunska. Kdor se ne bo ukvarjal z resnim obdelovanjem fotografij ali montiranjem videa sicer tega verjetno niti ne bo opazil. Tipkovnica je prijetna in omogoča dovolj hitro ter natančno tipkanje, bi si pa želel malce bolj odrezavega vdiranja tipk, kajti vpetje jih hitro »odbije« nazaj. Sledilna ploščica je zelo prijetna za uporabo in ne zahteva kakšnih močnejših udarcev ali celo fizičnega pritiskanja, premorejo pa nekateri konkurenčni prenosniki večjo površino zanjo.

Kakšne so zmogljivosti in avtonomija?

Testirali smo skoraj osnovno konfiguracijo prenosnika Surface Laptop, kar pomeni 16 GB pomnilnika in 512 GB diska SSD, a tudi procesor Snapdrag X Plus z desetimi jedri. Dražje izvedbe so deležne 12-jedrnega Snapdragona X Elite. Toda že X Plus je po zmogljivostih zelo primerljiv ali celo nad tem, kar nudijo aktualni procesorji Ryzen ali Core Ultra. Tako v enojedrnem kot v večjedrnem delovanju. X Elite, ki smo ga lahko preizkusili v prenosniku Asus Vivobook S 15 ni izkazoval bistveno boljših zmogljivosti, pohitritev bi bila mogoče 10-odstotna. V praksi mislim, da je popolnoma vseeno, za katero od obeh izvedb procesorja se odločite.

Na osnovi izkušenj s tem prenosnikom, pa tudi ostalih s Snapdragon X (torej ARM), ki sva jih z Marjanom doslej preizkusila, bi kot njihovo glavno prednost pred »klasičnimi« s procesorji x86 izpostavil zmogljivosti pri delovanju z baterije. V primeru Surface Laptopa so te popolnoma identične, bili so celo primeri, ko so testi pokazali majhno prednost za baterijsko napajanje. Vendar je to v razponu statistične napake. Omenjeni Vivobook se je obnašal nekoliko drugače, tam so procesor med delovanjem z baterije malo omejili, a vseeno ne toliko, kot običajno »zavrejo« AMD-jeve in še posebej Intelove procesorje.

Ali so bolj energijsko učinkoviti in nudijo daljše trajanje baterije? Zagotovo, vendar ne toliko, kot smo se morda nadejali. Resda ima Surface Laptop dokaj majhno baterijo (54 Wh), pa vendar se mi slabih 10 ur predvajanja video vsebin in približno 8 ur dela z enim polnjenjem ne zdi tako prelomen dosežek kot ga poskušajo prikazati nekateri. Predvsem pa daleč ob obljubljenih 20 oz. 13 ur v omenjenih dveh scenarijih. S »klasiko« bi dosegel podobno, morda za 20 odstotkov krajšo avtonomijo. Zato bi rekel, da prenosnik s procesorjem ARM primarno zaradi trajanja baterije izberite, če res morate na terenu zdržati celoten delovni dan brez polnjenja in če ne uporabljate kakega programa, ki ni prilagojen za to platformo oz. ste zanj prepričani, da bo deloval brez težav in brez prevelikega vpliva na avtonomijo.

Mimo tega, da programje ni v celoti prilagojeno, prav tako gonilniki za različne zunanje naprave, namreč ne moremo. Nekateri programi so »prevedeni« za ARM in delujejo večinoma odlično, s kakšnim občasnim sesutjem, če od njih zahtevamo preveč (vseh hroščev še niso odpravili), drugi delujejo dokaj v redu čez emulator, tretji pa bolj slabo ali sploh ne. Še posebej v podjetjih si zlahka predstavljam veliko namenskih programov, ki še niso prilagojeni, in morda sploh nikoli ne bodo. Za običajno domačo uporabo je manj težav, a se tudi hitro najdejo bele (ali temne, kakor optimistično oz. pesimistično gledate) lise, in predvsem za igričarje je ARM za zdaj popolnoma neprava platforma. Surface Laptop sicer ni igričarski računalnik, a tudi če bi ga kdo želel imeti za kakšno občasno tovrstno razvedrilo, bo hitro ugotovil, da je posegel po napačnem.

Pravzaprav v tem prenosniku (in enako pravzaprav velja za Surface Pro) procesor Snapdragon največjo pridobitev predstavlja zaradi percepcije izdelka. Predhodniki so nemalokrat že prihajali v prodajo s procesorji, ki so ali že bili prejšnja generacija ali pa so to postali nedolgo po predstavitvi. Tokrat so vse izvedbe Snapdragona X povsem aktualne in se hkrati lahko kosajo z vsemi AMD-jevimi in Intelovimi. S tem, 16 GB pomnilnika v osnovni izvedbi (izognite se le tisti z 256 GB diska) ter ostalimi izboljšavami je vrednost za ceno, čeprav ta ostaja visoka, kar občutno boljša. Morda ne takoj, toda v kakšni akciji za črni petek, takrat utegne biti za okolje ARM prilagojen še kakšen dodaten program, Surface Laptop zlahka uvrstim med svoja osrednja nakupna priporočila, kajti gre za enega bolj dovršenih prenosnikov.

HVALIMO:

• Zelo kakovostno ohišje
• Odlične zmogljivosti, še posebej pri delovanju z baterije
• Večji, zelo svetel zaslon s hitrim osveževanjem
• Dokaj dobra avtonomija glede na velikost baterije

GRAJAMO:

• Masa bi bila pri taki kapaciteti baterije lahko nižja
• Barve zaslona niso najbolj pravilne
• Tipke bi lahko imele manj odboja
• Priključki USB-C samo na eni strani

The post Microsoft Surface Laptop (7): Blizu idealnemu prenosniku appeared first on Tehnozvezdje.

Na delovni mizi imamo Microsoftova Surface Laptop (manjši model s 13,8-palčnim zaslonom) in Surface Pro, oba z izhodiščnim 10-jedrnim procesorjem Snapdragon X Plus. Bolj razvpit je seveda 12-jedrni Snapdragon X Elite, a na tega bo treba še počakati, morda ga bomo deležni v prenosniku kakšnega drugega proizvajalca. Vseeno smo tudi s Plusom dovolj dobro videli, kaj sta »skuhala« Qualcomm in Microsoft, in tudi razlika v dejanskih zmogljivostih ne bi smela biti prevelika, nekje od 10 do 15 odstotkov.

Toda do zmogljivosti še pridemo, kmalu, začeli bomo drugje, ker je Microsoft že najmanj dvakrat zelo glasno poskušal prestaviti Windows na računalnike s procesorji ARM – take imajo v osnovi vsi pametni telefoni –, vendar doslej popolnoma neuspešno, za razliko od Appla, ki mu je prehod uspel fantastično. Kar je navsezadnje tudi spodbudilo nov, morda najresnejši poskus doslej.  

Kaj torej deluje in kaj ne? Se tokrat da »živeti« z Windows za ARM?

Pred dvema letom in pol, ko sem nazadnje testiral Surface Pro (X) s Snapdragonom, se ta paket ni najbolj izkazal. Sama naprava bi bila povsem v redu, toda zmogljivosti so bile podpovprečne v primerjavi s prenosniki (ali »tablicami«) z resnimi procesorji AMD ali Intel, okolje pa je podpiralo zgolj 32-bitne programe in prilagojenih za arhitekturo je bilo malo. Da ne omenjam, kako je bilo pred desetimi leti, ko je Microsoft poskušal s tablico Surface RT in operacijskim sistemom Windows RT, saj takrat ni delovalo skoraj nič, z izjemno brskalnika in pisarniških programov. Tokrat je – končno – drugače.

Marsikaj je že prilagojeno za ARM in deluje izvrstno. Tu so brskalniki Edge, Chrome in Firefox, pa najbrž še kakšen, a omenjene tri sem preizkusil. Tako lepo in odzivno ne delujejo na nobenem drugem prenosniku s sistemom Windows. Onedrive za sihnronizacijo datotek v oblaku funkcionira brez težav. Delal v sem v programih zbirke Microsoft Office in urejevalniku fotografij Affinity Photo ter programu za montiranje videa Davinci Resolve. Edina težava, ki sem jo opazil pri teh, je bilo odpiranje več kot treh datotek v Affinityju. Moj rutina je taka, da si v program »namečem« šest do osem fotografij in jih potem obdelam ter izvozim, kar tu ni šlo. Če sem presegel »mejo,« se je program zaprl (niti ne »sesul,« samo izginilo je vse skupaj) in sem moral začeti znova. Toda samo »razvijanje« posnetkov RAW je bilo najmanj enako hitro kot na mojem namiznem računalniku z igričarsko grafično kartico. Acrobat in drugi Adobejevi programi, LibreOffice, aplikaciji Netflix in Disney+ ter še nekaj drugih zadev ni prilagojenih, a se različice x86 namestijo brez upiranja in tečejo perfektno, le nekoliko počasneje in nekaj več baterije porabljajo. En pripomoček, ki ne deluje, je integracija za Google Drive. Uporabnik lahko zgolj potrdi obvestilo »Ta arhitektura sistema Windows ni podprta.« Na kaj drugega nedelujočega za zdaj nisem naletel, če odštejem igre, a te še pridejo na vrsto v svojem odstavku.

So zmogljivosti na nivoju?

Definitivno. Še posebej pri delovanje z baterije, česar pri prenosnikih s sistemom Windows nismo ravno navajeni. V nekaterih okoliščinah ni razlike, v drugih je z napajanjem mogoče izvleči malo več zmogljivosti, tudi z daljšim trajanjem.

V testu Geekbench je prenosnik presegel rezultat 13 tisoč točk, česar smo bili doslej vajeni zgolj od igričarskih modelov z debelimi ohišji, konkretnim hladilnim sistemom in procesorji s 65-vatnim osnovnim profilom (ki gredo lahko po kratkotrajni porabi tudi precej višje). Najbolj primerljiv prenosnik, ki smo ga testirali v zadnjem času, Asus Zenbook 14 procesorjem Intel Core Ultra 7 155H je zmogel 12.840, torej je bil blizu, vendar zgolj takrat, ko je bil priključen na napajalnik. Med delovanjem z baterije je rezultat padel na dobrih 10 tisoč točk. Pri testiranju enojedrnega delovanja je z baterije dosegel do točke enak rezultat kot prej omenjeni Zenbook z Intelovim procesorjem z napajalnikom, a pri baterijskem poganjanju se je slednjemu zmogljivost posamičnega jedra malodane prepolovila.  

Tudi drugi testi in dejanska uporaba kažejo spodbudno sliko. Pri pisarniškem delu, brskanju po spletu in gledanju videa je vse izjemno odzivno. Računalnik se zbudi hipno in tudi oklepanje z obrazom je na ravni iPhona. Montiranje videa 4K je povsem mogoče tudi z baterije, morda le ni pametno pretiravati z učinki in grafičnimi dodatki. Nisem pa preizkušal 3D-modeliranja ali česa podobnega, kar bi tudi močno obremenilo računalnik. Toda za vsakdanjo delovno uporabo in še kaj več, je zmogljivosti na pretek, in optimizacija se tokrat zdi prava.

Je zaradi vsega tega prenosnik glasen in se segreva?

V tem je morda največja lepota teh prenosnikov. Verjamem, da bo tudi pri drugih podobno, ne zgolj pri Surfaceu. Veliko večino časa, tudi ko je poleg na svojem zaslonu prikazoval sliko še na zunanjem monitorju in ko sem obdeloval fotografije, je popolnoma tih. Ventilator se je zagnal zelo redko, pa še takrat je dokaj tih in čisto nič nadležen. Tudi segrevanja je pri običajnem delu zelo malo, zaznal pa sem ga pri poganjanju sintetičnih testov in iger. Takrat je bil zgornji rob, med koncem tipkovnice in zaslonom precej topel. Toda prenosnik bi še vedno lahko imel na kolenih. Seveda bi bil vesel tudi kakšnega modela brez ventilatorja, kot je pri Applu Macbook Air, mogoče z maso do največ 1,1 kg, to bi bil lahko res fantastičen prenosnik za delo na terenu.

Super, pa je trajanje baterije res tako dolgo, kot obljubljajo?

Surface Laptop ima dokaj majhno baterijo za prenosnik s (skoraj) 14-palčnim zaslonom, kapacitete 54 (oz. 52 Wh). Mnogi drugi se ponašajo z nekje med 65 in 70 Wh, celo moj »kilogramski« Zenbook S 13, ki ga bom uporabljal za primerjavo (mimogrede, Surface Laptop je z 1,33 kg za skoraj skoraj četrt kilograma težji), premore zelo spodobnih 67 Wh. Že zaradi tega podatka je jasno, da Microsoftov prenosnik ne more doseči 20 ali celo več ur avtonomije in tako izpolniti obljub, ki jih je proizvajalec sam dal na predstavitvi novih prenosnikov. Pravzaprav mu uspe doseči nekako polovico tega.

Eden najpogostejših testov trajanja baterije je s predvajanjem videa. Tako sem na obeh prenosnikih eno uro gledal televizijo prek storitve EON v brskalniku Chrome (ta je že prilagojen za okolje ARM), nato pa še eno uro serijo v aplikaciji Netflix. Za prvo je Surface Laptop pri natanko 50-odstotni nastavitvi svetilnosti zaslona (tako sem tudi sicer večino časa uporabljal za delo) porabil 7 in za drugo 8 odstotkov baterije, zatorej zlahka zaključimo, da približno dve uri televizije, filma, serij, Youtuba ali česa drugega zahteva nekje 15, 16 odstotkov baterije. S tem bi dobili od 12 do 13 ur gledanja iz baterijskega napajanja, kar je za dokaj lahek in tanek prenosnik s sistemom Windows odličen rezultat. Zenbook je pri televiziji porabil devet odstotkov baterije, za Netflix pa 12 odstotkov, vendar moram pri tem povedati, da je drugi samodejno vklopil format slike Dolby Vision (ki ga zaslon OLED pri tistem prenosniku podpira) in tako z zviševanjem točkovne svetilnosti zagotovo poskrbel za nekoliko višjo porabo. Vseeno, če sem nekoliko darežljiv in zaokrožim na 20 odstotkov baterije za dve uri predvajanja, dobim deset, mogoče bolj realno med 8 in 9 ur. Pri večji kapaciteti, a tudi bolj atraktivni sliki. Prenosnik s Snapdragonom se je torej tu pokazal za zelo učinkovitega, prepričan sem, da bi bila primerjava s prejšnjo generacijo modela Surface Laptop še bolj v njegov prid.

Med običajnim delom, ki je vključevalo tako za ARM prilagojene programe (Microsoft Office, brskalniki, Affinity Photo, …) kot nekatere, ki so tekli s pomočjo emulacije (Adobe Acrobat, …), je baterija tipično izgubljala približno deset odstotkov napolnjenosti na uro uporabe. Deset ur vseeno ni povsem realističnih, osem pa zagotovo, verjetno tudi devet. Z mojim Zenbookom bi lahko računal na šest, mogoče sedem ur, več težko. Nekoliko torej zaostaja, a v praksi razlika ni drastična. Pri delu z dodatnim zunanjim monitorjem (ob vklopljenem zaslonu prenosnika) je bila seveda poraba višja, približno 15 odstotkov baterije na uro.

Čeprav se iz teh številk novi prenosnik s procesorjem drugačne arhitekture ne zdi kot velik korak naprej, je treba upoštevati majhno kapaciteto baterijo v Surface Laptopu. Obenem pa še zmogljivost tega računalnika, saj se kosa z najbolj »potentnimi« prenosniki podobne vrste s procesorji AMD ali Intel, pa tudi z Applovimi, kakršen je Macbook Air. Toliko zmogljivosti je na voljo, da bi procesor zlahka nekoliko omejili in vgradili v nekaj takega, kot je Zenbook S 13, pa bi še vedno dobili najmanj toliko hiter računalnik kot je zdaj, vendar z verjetno dvakrat daljšo avtonomijo baterije.

Se da poganjati igre na teh prenosnikih?

To področje je verjetno najmanj spodbudno na začetku prodajne poti teh prenosnikov. Večina iger v Microsoftovi trgovini oz. prek storitve Xbox, pričaka uporabnika z informacijo, da ni združljiva s procesorjem v računalniku. Izjema je Minecraft, ki se pusti namestiti in potem tudi povsem spodobno igrati. Za razliko od okolja MacOS je tu mogoče namestiti programe za druge trgovine/knjižnice iger, kot sta Steam ali Epic Games. Toda s samimi igrami sem imel približno polovičen uspeh.  F1 23, Sackboy in Cocoon so se namestile, vendar se nato niso zagnale. Slednja je za hipec celo prikazala neko obvestilo, ni mi ga uspelo razbrati, ostali dve preprosto nista storili ničesar. Po drugi strani pa je delovala leto starejša F1 22, kot so tudi Control, Spider Man: Miles Morales, Ori and Blind Forrest ter Stray. Pri večini sem nato tudi imel med 45 in 60 sličic na sekundo, bodisi v izvirni ločljivosti in nižjih podrobnostih ali pa znižani ločljivosti in malce boljših detajlih. Torej povsem solidna igralna izkušnja. Nekaj je bilo težav s pravilnim nastavljanjem ločljivosti in povečevanja slike čez cel zaslon, sicer pa nisem zaznal česa nenavadnega. Med igranjem se je prenosnik sicer lepo segrel in ventilator je bil slišen, vendar daleč od hrumenja pri igričarskih prenosnikih, predvsem pa ni bilo nujno, da je bil računalnik priklopljen na napajanje, tudi z baterije je bila izkušnja pretežno enaka. Igričarski prenosnik Surface Laptop 7 ni, toda nekaj tovrstnega razvedrila vseeno omogoča.

Kaj pa umetna inteligenca?

Storitev Priklic (Recall) je Microsoft začasno umaknil in je tako še ni mogoče preizkusiti. Niti je ne pogrešam. Prevajanja klicev še nisem preizkusil, zato pa sem si nastavil drugačno ozadje med video klicem, kar je delovalo precej v redu, edino ob določenem delu obrisa glave se je malo videlo, da nisem pred zeleno steno. In ozadja so malo čudna, opazno umetna, toda vseeno bolje kot razkazovati svojo (razmetano) pisarno.

Poleg tega sem risal (»kracal«) oz. je to počel otrok v programu Slikar (Paint) za storitev Cocreator, ki naj bi na osnovi tega izrisala nekaj, recimo temu profesionalnega. Vendar se zgolj na osnovi mojih skic ni dogajalo nič, če sem v spodnje polje še vpisal opis tega, kar rišem, je nekaj, ne zelo prepričljivega nato nastalo. Vsekakor daleč od tistega, kar so navajeni uporabniki storitev Stable Diffusion in podobnih. Skratka, umetna inteligenca, sploh v neagleško govorečih državah, najbrž še nekaj časa ne bo pomemben vidik pri nakupu prenosnika in oznaka Copilot+ PC bolj sama sebi namen oz. morda uporabna za limanice manj poučenih kupcev.

Vseeno, so ti prenosniki res prelomni, končno pravi odgovor na Macbooke s procesorji M, in se tistih z AMD-jevimi ali Intelovimi procesorji ne splača več kupovati?

Po prvih vtisih bi rekel da in ne. Kombinacija zmogljivosti in učinkovitosti, ki večino časa omogoča tudi delovanje brez poseganja ventilatorja, je boljša od bolj ali manj vsega drugega, kar je na voljo z operacijskim sistemom Windows (trajanje baterije sicer še vedno zaostaja za Macbooki). Arhitektura x86 je nekje tu-tu po zmogljivostih, a za zdaj ne po učinkovitosti. Povedano drugače, Applova priljubljena metrika »zmogljivost na W,« gre močno v prid procesorjem na osnovi ARM, kakršni so tudi najnovejši Snapdragon X. Že večkrat omenjeni Zenbook S 13 je podobno večino časa tih, ventilator se prav tako vklopi le ob večjih obremenitvah in med polnjenjem baterije, vendar ne dosega niti približno enakih zmogljivosti, in, kot sem opisal, tudi v trajanju baterije nekoliko zaostaja, čeprav je njena kapaciteta za približno četrtino večja kot pri Surface Laptopu. Ta prenosnik, star eno leto, z zelo dobrim procesorjem AMD Ryzen, ima torej čez palec polovično zmogljivost in polovično energijsko učinkovitost od novih s Snapdragonom.

Toda … Nova, perspektivna tehnologija je za zdaj dostopna šele od približno tisoč petsto evrov navzgor, to pa je za marsikoga bistveno nad zgornjo mejo zneska, ki ga je pripravljen odšteti za prenosnik. Čakamo na nekoliko manj zmogljive (morda s procesorji drugih proizvajalcev, kot je Mediatek) in v določenih drugih vidikih ne tako zelo premijske modele (pri materialih ohišja, zaslonu in še čem), ki bodo vstopni prag spustili na tisoč evrov ali manj, da lahko razglasimo začetek množičnega prehoda na ARM. Poleg tega AMD in Intel z arhitekturo x86 še zdaleč nista rekla zadnje besede, zato najbrž tu ne bo kot pri Applu, in bo oboje, če se bo ARM prijel, v naslednjih letih (desetletjih?) sobivalo.

Bomo te procesorje, tako kot pri Applu, videli tudi v namiznih računalnikih?

Zelo verjetno, vsaj v kakšnih mini izvedbah, za katere se proizvajalci skoraj vedno zanašajo na prenosniške procesorje. Toda nujnost uporabe procesorjev ARM namesto x86 v PC-jih ni tako neobhodna kot pri Applu, saj je ta na vsak način želel izpeljati popolno prehod. Najmanj igričarska scena, pa verjetno tudi mnoge panoge z visoki zahtevami bodo ostale na ekstremno zmogljivih »mašinah« z najhujšimi procesorji in samostojnimi grafičnimi karticami. Poleg tega niti za mini PC-je procesorji ARM, enako kot denimo Intelovi s podobno zasnovo različno velikih jeder, ne pomenijo niti približno take pridobitve kot za prenosnike. V večjih, bolje hlajenih ohišjih s konkretnimi napajalniki tovrstne potrebe po izjemni učinkovitosti praktično ni. Tu vsi, ki jim je pomembna zmogljivost, raje vidijo kakšen vat več kot manj. Še največjo potencialno vrednost vidim v združevanju več tovrstnih procesorjev v enega »namiznega« po vzoru Applovih Pro, Max ali Ultra. Snapdragon s 24 ali celo 36 jedri, ki se ga da obvladljivo hladiti, se sliši več kot obetavno. Kdaj in če sploh se lahko nadejamo česa takega in ali bi imelo kakšno resno prednost pred tem, kar nudita AMD in Intel, pa za zdaj ne znam odgovoriti.

The post Prvi teden z »revolucionarnimi« prenosniki, so res tako noro dobri? appeared first on Tehnozvezdje.