Četrti RX100 je bil eden prvih dostopnih in kakovostnih aparatov za snemanje 4K. Imel je krasen in svetlobno močan objektiv 24-70 (f/1,8-2,8), vgrajen sivi filter, kar je zelo prav prišlo med snemanjem na soncu, zelo dobro kvaliteto posnetkov, možnost zapisa v S-Log za kasnejšo barvno obdelavo in predvsem je ostal enako priročen in žepu prijazen kot predhodniki. Toda zraven so bile tudi pomanjkljivosti in omejitve. Med njimi dokaj dolga najmanjša razdalja ostrenja, kar je pomenilo, da je bilo težko snemati telefone in ostalo od blizu. Pri 4K se je aparat hitro začel pregrevati in manjkal mu je vhod za mikrofon, da bi bil lahko res konkretno snemalno orodje, kajti včasih je zunanji mikrofon preprosto nujen. Tako pridemo do sedme generacije, ki je odpravila nekaj prejšnjih slabih navad, a na žalost tudi uvedla kakšno novo.

Sony je v bistvu že s petico in šestico opravil precejšnjo spremembo. Kolikor toliko so spravili pregrevanje pod kontrolo in izboljšali ostrenje, a hkrati povsem spremenili objektiv. Goriščnico so bistveno podaljšali, tako da zum seže do 200 mm, namesto do 70 mm, še vedno pa se prične pri 24 mm. Kar pa gre na račun dvojega. Najprej svetlobne moči, ki je samo še od 2,8 do 4,5, in sivega filtra (ND). Slednji se je že s petico poslovil in ga doslej ni bilo nazaj. RX100 VII je končno prinesel še vhod za mikrofon, premore tudi izjemno Sonyjevo ostrenje s sledenjem obrazom in očem, celo med snemanjem 4K, kakovost fotografij in videov pa je še dodatno izboljšana. Na voljo so še slikovni profili (za barve, kontraste in ostalo), ki jih že poznamo tudi iz nekaterih drugih aparatov te znamke, in tako si jih lahko uporabnik prilagodi za različne naloge (video, fotografiranje v različnih razmerah), le spomniti se mora vsakič znova zamenjati profil, ko loti nečesa novega. Najbolj zoprno je, ko sredi projekta ugotoviš, da je še vedno nastavljen profil iz prejšnje seanse.

Kot vedno, sploh pri tem proizvajalcu, pa je ob vsem (res) dobrem kakšna malenkost, ki uporabnika vedno znova po malem nervira. Pregrevanje so resda v pretežni meri odpravili, a so ga resnici na ljubo tudi malo skrili. Kajti uvedli so petminutno omejitev pri posnetkih 4K. Dokler tega ne ugotoviš in v nastavitvah ne najdeš opcije, da stop po petih minutah izključiš, boš zagotovo moral določene scene posneti znova. Pa tudi po izklopu tega »varovala« težko snemaš kaj dosti dlje kot deset, mogoče petnajst minut v kosu, kajti aparat se ob tem še vedno neugodno segreje. Vhod za mikrofon je zdaj res prisoten in deluje po pričakovanjih, toda na aparatu ni nastavka za bliskavico, in tako nanj tudi ni mogoče namestiti mikrofona. Zato je treba za kakšnega usmerjenega najprej na aparat pritrditi dodatno železje ali pa ga postaviti na ločen stativ, kadar so kadri bolj statični. Ostaja pa tudi izrez pri snemanju 4K, zaradi česar se tam goriščnica začne pri približno 30 mm, ne pri 24 mm.

Prihajajoči ZV-1 naj bi bil nekakšen naslednik RX100 VII, vendar v bistvu namenjen pretežno snemalcem, najbolj vlogerjem in »Youtuberjem«. Prav tako bo osnovan na enopalčnem tipalu in bo v podobno velikem ohišju, glede na informacije, ki so že pricurljale na internet, znova imel »stari« objektiv 24-70 f/1,8-2,8 s sivim filtrom. Vgrajen bo boljši mikrofon, čez katerega se bo dalo povezniti »mačka«, a poleg vhoda za zunanji mikrofon bo na aparatu tudi nastavek, ki bo omogočal pritrditev zvočnega pripomočka. Zaslon se bo obračal vstran, da ga mikrofon na vrhu ne bo motil. Videli bomo, kako bo z omejitvijo snemanja in goriščnico, vsekakor pa pričakujem isti sistem ostrenja. Tudi cene še ne poznamo, a v vsakem primeru bi počakal na tega novinca, če bi me RX100 VII zanimal pretežno zaradi videa. Ali pa resno razmislil o brezzrcalnem a6400, ki je resda večji, vendar tehnološko primerljiv, nima težav s časovnimi omejitvami ter pregrevanjem pri snemanju, in je v prednosti še zaradi večjega tipala, izmenljivih objektivov, malce konkretnejše baterije (čeprav glede tega resnejšo prednost prinaša šele a6600) ter odlične možnosti zaklepanja samodejnega nastavljanja beline na začetku snemanja.

Za fotografiranje pa bi najbrž pogledal proti kateremu od starejših modelov (za snemanje vseeno ne, ker je vhod za mikrofon vendarle preveč pomembna lastnost, enako pa velja tudi za sledenje obrazom in očem). Sedmica je izvrstna, hitro in natančno ostrenje ter profili res olajšajo delo, a tudi tu velja, da vse to za manj denarja omogoča a6400. Pa tudi vsi RX100 od štirice naprej so še vedno odlični fotoaparati, s popolnoma enakimi nastavitvami in podobno dobrim (izskočnim) elektronskim iskalom, res pa jih sedmica prekaša v ostrenju in končni obdelavi posnetkov. Toda, kdor večinoma razvija fotografije iz zapisa RAW, bo komajda opazil izboljšave pri Sonyjevem algoritmu jpeg.

RX100 VII je odličen fotoaparat, žal pa nima prave konkurence in zato Sony lahko vzdržuje skoraj poljubno ceno. Pri brezzrcalnih aparatih (APS-C in m4/3) so Fujifilm, Panasonic in ostali poskrbeli, da ne more nihče pretiravati, in zato se tam zdaj najde izdelke s precej boljšo vrednostjo glede na ceno.

The post Sony RX100 VII: Blizu smo, a še vedno čakamo idealnega superžepnika (#video) appeared first on Tehnozvezdje.

Glavna pridobitev RX100 VII ni nič drugega kot vhod za zunanji mikrofon. Klasičen 3,5 mm priključek, ki vlogerjem in drugim snemalcem omogoča, da vanj vtaknejo kabel nečesa, kar bo zajemalo bistveno boljši, čistejši, lepši zvok od vgrajenih mikrofončkov. Že res, da je RX100 življenje začel kot super-duper žepni pripomoček za fotografe, toda že nekje od štirice naprej, ko so dodali snemanje 4K, je zelo uporaben tudi za videografske namene. Bolje rečeno, bi bil, če ne bi imel dveh omejitev. Eno so s petico in še bolj šestico odpravili, to je bilo pregrevanje med zajemanjem slike 4K. Drugo pa so eliminirali zdaj, ko so končno omogočili uporabo kakovostnega mikrofona. Vendarle ne bo treba klicat direktorjev na zagovor.

Seveda pa Sony te pridobitve izpostavlja prav na glas. Navsezadnje bi s tem tudi priznal, da doslej ni bilo dobrega razloga za izključitev mikrofonskega vhoda s seznama lastnosti, razen dajanja prednosti večjemu in dražjemu RX10. In seveda bi si od nove eriksstotice želel še kakšne novosti. Denimo 4K pri 60 sličicah na sekundo in še kakšne izboljšave pri videokodekih, spodoben HDR v slogu pametnih telefonov pri vsakdanjem fotografiranju in več nastavitev prek koleščkov in tipk. Pa mogoče vrnitev svetlobno močnejšega objektiva s krajšim zumom.

Sony ni izpolnil nobene od teh želja, je pa marsikatero drugo, ki so jih morda izražali ostali uporabniki. Ali pa morda inženirji in nabavniki komponent. Izpopolnjeno je tipalo, še vedno enopalčno in z 20 milijoni točk, vendar menda razvito na novo, kajpak »zloženo« (angl. stacked), torej z vgrajenim pomnilnikom za shranjevanje ultrapočasnih posnetkov in druge trike, pri čemer pomaga tudi novi procesor Bionz X. Najbolj se hvalijo s hitrostjo delovanja kot pri profesionalnem aparatu Alpha 9, saj lahko RX100 VII zajame do dvajset fotografij na sekundo, brez zatemnitve iskala, in opravlja do 60 izračunov ostrenja na sekundo. Podobno kot a6400 lahko ostri s sledenjem oči, kar je prav tako zelo fino za vlogerje. Že res, da se zaslon znova da obrniti naokrog, toda uporabnik med snemanjem ne more dobro oceniti, ali je njegov obraz izostren ali je fotoaparat s točko ostrenja odtaval kam drugam. Kadar jo drži na očeh, je uspeh zagotovljen. Sicer pa ima za ostrenje aparat 357 točk za fazno zaznavanje in 425 točk za zaznavanje kontrasta, za določitev pravega »fokusa« pa menda potrebuje vsega dve stotinki sekunde.

Objektiv ostaja tak kot pri prejšnji generaciji, kar pomeni razpon od 24 do 200 mm in vrednosti goriščnice od 2,8 do 4,5. Uporaben razpon, a za profesionalno uporabo malo manj uporabna svetlobna moč. Za snemanje videa so pravzaprav uvedli kar nekaj novosti. Boljše je umirjanje slike med snemanjem, naprednejši so profili za nevtralno snemanje (HLG, S-Log, …), ki omogočajo poljubno popravljanje barv v postprodukciji, shranjevanje podatkov o snemanju navpičnega videa (vertical video).

Z novo generacijo tako RX100 postaja še bolj vsestranski in še bolj zmogljiv mali foto-video stroj. Kar odraža tudi priporočena cena – 1300 evrov. Ampak, res, če bi imel vhod za mikrofon, bi bil za večino čisto dovolj vsak iz te serije od petice naprej (štirica ima res težave s pregrevanjem). Za fotografske namene pa je pravzaprav dober čisto vsak, odvisno je samo, kateri objektiv ti najbolj ustreza.  

The post Sonyjev RX100 je končno uporaben za resno ukvarjanje z videom appeared first on Tehnozvezdje.

Kdor ima štirico ali petico v seriji RX100 bi lahko o nadgradnji razmišljal samo iz dveh vzgibov. Najprej zaradi omenjenega objektiva, ki pa je nadgradnja le za določene namene, za druge pa je celo degradacija, nato pa še zaradi boljšega hlajenja med snemanjem videa 4K (še posebej RX100 IV se je pri tem opravilu pregreval) in izboljšanega snemanja super počasnih posnetkov. Nisem prepričan, da eno ali drugo narekuje takojšnji skok v trgovino (fizično ali spletno). Sploh pa bi za resno snemanje iz lastnih izkušenj raje priporočil kaj naprednejšega, po možnosti z vhodom za zunanji mikrofon. Očiten in aktualen kandidat je novi brezzrcalnik a6400. Za občasne družinske in popotniške videe je seveda stotica čisto primerna in rezultati bodo lepi. Vendar za to ni treba imeti najnovejšega modela.

Novi objektiv je, kot skozi leta bolj ali manj vse pri teh Sonyjevih »superžepnikih«, pravo tehnološko čudo. Da so uspeli stlačiti razpon od 24 do 200 mm (v merilu klasičnega formata) v enako veliko in debelo ohišje kot vedno, je skoraj neverjetno. Res je razpon zaslonke z vrednostmi od 2,8 do 4,5 slabši kot prej in z zumiranjem hitro pada proti najvišji številki, pa vendar še vedno ni slab. Spomnimo se, da sta prva dva predstavnika serije imela goriščnico od 28 do 100 mm pri zaslonki od 1,8 do 4,9. Torej je novo lečovje zares impresivno. Še toliko bolje, ker ne izdaja prav veliko slabosti, kar se tiče optičnih popačenj ali napak na robovih. Uporabnosti ne oporekam. Res se da zelo približati motivu, naj bo to kakšen detajl na zgradbi, govorec na odru ali žival nekje v daljavi. Vseeno pa je treba biti malo previden, ker je kljub solidni zaslonki svetlobe hitro premalo za res oster posnetek. Zato skrajševanje časa in s tem povečevanje občutljivosti (ISO) ni tako redko. Torej – kdor pogosto fotografira zadeve na večjih razdaljah (in res ne more stopiti bližje), hoče pa imeti kvalitetne fotografije iz žepa (ne iz težkega nahrbtnika), bo nad novim predstavnikom družine RX100 navdušen.

Po drugi strani pa je za vsaj dva tipa fotografije bolje ostati pri petici ali celo štirici. Namreč za fotografiranje v zaprtih prostorih ali ponoči in pri ustvarjanju učinka zamegljenega ozadja. Pri obojem do izraza pride bolj odprta zaslonka in če je v skrajno širokem kotu 1,8 ter še pri 70 mm 2,8, to daje nekaj prednosti. Dobro, globinska neostrina je zaradi dokaj majhnega tipala tudi pri predhodnikih omejena. Za take namene je skoraj nujen najmanj aparat iz razreda APS-C in tudi z daljšo goriščnico se to da malo kompenzirati. Je pa še nekaj. Zaradi daljšega zuma so odstranili prej vgrajeni sivi filter (ND), ki je prišel zelo prav pri snemanju videa v dnevni svetlobi, to je zdaj precej bolj oteženo. Vseeno, na voljo sta obe možnosti in kupec se lahko odloči. Kajti z izjemo objektiva med petico in šestico res ni veliko pomembnih razlik. Kaj pa prvi trije modeli v seriji? Po mojem mnenju niso več vredni nakupa, razen rabljeni za dobro ceno. Njihov objektiv (omenjeni 28-100 1,8-4,9) je v primerjavi z obema novejšima precej nezanimiv in dejansko manj uporaben.

Tako glede upravljanja, kot vgrajenih tehnologij in končnih rezultatov kakšnih presenečenj Sony ni pripravil. Kdor je navajen na prejšnje aparate iz te družine se bo počutil kot doma. Edina resna razlika je dotikabilnost zaslona, ki so jo tokrat dodali prvič in lahko pomaga pri določanju točke za izostritev, saj je lahko avtomatika glede tega rahlo muhasta. Tudi za kakšno drugo nastavitev in za pregledovanje fotografij zaslon na dotik pride prav. Kot tudi (navpično) obračanje zaslona okrog za selfije in vloganje. Želel bi si še malo nadgradnje glede povezljivosti, denimo enostavnega prenašanja posnetkov na računalnik in pretakanje datotek raw po zraku, vendar na tem področju ni nič novega.

Prav tako je enako, kar pomeni zelo dobro, elektronsko iskalo, ki zdaj samo skoči proti očesu, ko ga uporabnik potisne iz aparata. In se pospravi ob potiskanju iskala nazaj v ohišje. Prej je bilo treba to storiti ročno. Ugašanje aparata prav vsakič, ko pospraviš iskalo, pa je zame še naprej eden neumnejših protokolov. Na srečo se ga da v nastavitvah izključiti.

Enaka je baterija, ki še naprej zdrži premalo, in je zato priporočljivo kar takoj v kakšni od spletnih trgovin naročiti zalogo neoriginalnih, po možnosti skupaj z zunanjim polnilnikom. Tega namreč Sony ne prilaga, saj predpostavlja polnjenje s kablom neposredno v aparatu. Priključek je še naprej micro USB in reža za kartico je prav tako še vedno za istimi vratci kot baterija. Eh.

Pred leti je bilo neverjetno, kaj mali aparat da od sebe, potem smo se na tako kakovost fotografij navadili, zdaj pa rezultati niso več tako zelo impresivni. Zelo dobri so, toda ne izstopajo. Še posebej, ker v Sonyju niso našli načina, kako posnetke z enopalčnega tipala še dodatno izboljšati. In tudi za popravljanje presvetlitev ali dobivanje detajlov iz »senc« se je še vedno treba zateči k obdelavi posnetkov raw, naprednih algoritmov hdr, kakršne poznamo iz telefonov, tu (še) ne srečamo. Pa bi jih morali, če želijo proizvajalci fotoaparate povzdigniti na naslednji nivo. Zdi se, kot da vse skupaj malo stagnira.

Še malo o videu. Pri petici je Sony prešel na snemanje s celotnega tipala, do RX100 IV je namreč aparat zajemal samo z določenega dela in je bilo tako kar precej izreza, zaradi česar se ni dalo snemati širokokotno. Enako velja za Panasonicove modele TZ, torej imajo pri tem Sonyjevi aparati trenutno opazno prednost. So pa posnetki 4K še naprej omejeni na pet minut. Na voljo je več bitnih hitrosti in celo snemanje s krivuljami S-Log za veliko barvne svobode v postprodukciji. Vendarle pa je to prej zmogljiva sekundarna kamera kot primarni snemalni pripomoček. Za resne namene je vendarle preveč omejitev.

Nazadnje ne morem trditi, da je RX100 VI trenutno najboljši predstavnik te serije in da bi izbral ravno tega. Zagotovo je najbolj vsestranski in marsikomu bo novi zum bistveno več prinesel kot odnesel. Zanesljivo pa bodo tudi uporabniki, ki nikakor ne bi dali starega objektiva. Ob pomanjkanju resnih novosti in nikakor nizki ceni, sicer odlični mali fotoaparat ni več tako samoumevna izbira. Dajte mi v roke (nič dražji) a6400!

The post Sony RX100 VI: Serija napreduje in hkrati stagnira appeared first on Tehnozvezdje.

Razlogov je bilo več. V nasprotju z večino tekmecev se pri lx100 niso odločili za enopalčno tipalo, ki ga proizvajalci uporabljajo v večini zmogljivejših žepnikov. Izbrali so precej večje tipalo, podobno tistim, ki jih uporabljajo v brezzrcalnih fotoaparatih m4/3. Ohišje je bilo večje kot pri primerljivih sonyjih in canonih, a so lahko zato uporabili fizične gumbe in kolesca namesto programskih izbirnikov (zaslonka, osvetlitveni časi, korekcija osvetlitve, …). Zelo zanimiv je bil tudi svetlobno močan objektiv 24-75 mm f1,7 – 2,8.

Prvi lx100 je tedaj pustil dober vtis. Imel je zelo uporabno goriščnico, omogočal je kakovosten zajem videa 4k in fotografiranje brez poseganja v vmesnike. Zamerili pa smo mu počasnost in razmeroma slabe rezultate v šibki svetlobi, kar nas je presenetilo glede na velikost in nizko razločljivosti tipala (to je imelo samo 12 megapik in je bilo najbrž starejše generacije). Na razstavnem prostoru še nismo uspeli preizkusiti, kako se obnaša novo tipalo z dvajsetimi megapikami (v praksi jih drugi lx100 zajame 17, odvisno od izbranega razmerja)), ampak so njegove lastnosti najbrž zelo podobne tistim, ki jih poznamo iz modelov g9 ali gh5. To pomeni, da so precej izboljšali obdelavo datotek jpeg in zmanjšali šum, ki v zadnji generaciji sorodnih tipal ne povzroča večjih težav vsaj do iso 3200.

Vse vrline prve generacije so ostale nespremenjene: objektiv, svetlobna moč in veliko fizičnih »komand« na ohišju. Novemu lx100 so dodali zaslon, občutljiv na dotik, možnost »post-fokusa« in zmogljivejše kodeke za zajem videa (na žalost ni vhoda za zunanji mikrofon). Začetno prodajno ceno so postavili tik pod evrskim tisočakom, kar napravo uvršča med nekoliko starejši canonov g1x in sonyjeve novejše modele žepnikov rx100. Pri Sonyju so v šesti različici rx100 precej podaljšali goriščno razdaljo objektiva (s 24-70 na 24-200 mm) in maksimalno zaslonko. Zato ostaja prenovljeni lx100 zelo zanimiv za fotografe, ki imajo svetlobno moč in večje tipalo raje od daljšega zuma.

Za podaljševanje goriščne razdalje v zmogljivem žepniku pa so se odločili pri zasnovi malega popotnega fotoaparata tz200. Njegov predhodnik tz100 je bil opremljen z desetkratnim zumom 25-250 mm. Pri tz200 so ga podaljšali na 24-360 mm, bistveno izboljšali elektronsko iskalo in še nekoliko poslabšali svetlobno moč, kar je bila največja pomanjkljivost stotice. Predstavniki Panasonica so povedali, da bo tz100 še nekaj časa ostal v trgovinah in bo za dobrih sto evrov cenejši od novinca (tz 200 stane približno 700 evrov). Oba fotoaparata pa ostajata dobra izbira za vse, ki hočejo na potovanju ujeti tudi motive, ki so preveč oddaljeni za mobilnik. Sploh zato, ker kljub majhnosti uporabljata večje enopalčno tipalo.

Takšno tipalo so uporabili tudi v zmogjlivem žepniku lx15, s katerim so pred časom dopolnili uspešno serijo lx. Podobni evoluciji sledijo tudi vsi modeli brezzrcalnikov m43. Model g9 ostaja zmogljiva in cenovno dostopnejša alternativa vstopnim fotoaparatom dslr. Najdražji Panasonicov brezzrcalnik gh5s še naprej nagovarja zahtevnejše snemalce, saj je primeren tudi za resno produkcijo videa. Največja prednost sistema m4/3 so še vedno objektivi, saj jih razvijata tako Panasonic kot Olympus, zraven pa še Sigma in Samyang. Zaradi manjših tipal pa so lahko bistveno lažji in kompaktnejši kot primerljivi objektivi polnega formata.

The post IFA 2018: Druga generacija največjega žepnika appeared first on Tehnozvezdje.

Toda kateri aparat/sistem bi ustrezal merilom in ne bi bil predrag? V igri je bil omenjeni TZ100, tudi zato sem ga nesel s seboj v Barcelono in Ženevo, da ga preizkusim tam, kjer največ šteje. Skoraj me je prepričal, a je ostalo nekaj pomislekov. Sony že dolgo ni predstavil nobenega brezzrcalnika v srednjem razredu (to velja še danes), sploh pa ne kakšnih naslednikov mojega Nexa ali recimo malo bolj naprednih petic. Serija A6xyz mi nekako ni ugajala. Canonov G7X mkII je fin za fotografiranje in precej nezanimiv za video. Bi šel nazaj na mikro štiri tretjine? Kaj pa vem in tudi tam ni bilo idealnega ohišja. GX800 je preveč cenen in ponuja premalo, GX80 pa že toliko dražji in večji, da ni ravno impulziven nakup. Toda ta je prišel, ko je Amazon za manj kot 700 evrov prodajal Sonyjev skoraj najboljši superžepnik RX100 IV. Po enem letu lahko rečem, da sem opravil izvrstno kupčijo. Aparat ni idealen, je pa z naskokom najboljši, kar sem jih doslej imel, in brez težav izpolnjuje večino nalog. Rad ga imam in zaradi majhnosti je skoraj vedno z menoj. Letos sem v Barceloni celo odmislil telefon za fotografiranje, vse na predstavitvah in sejmu sem opravil s Sonyjem in obneslo se je super. Kar pa ne pomeni, da ga v prihodnje ne more spet izpodriniti telefon, kajti Pixel me v zadnjem času iz dneva v dan preseneča.

Najprej nekaj osnov o seriji RX100, če je ne poznaš dovolj podrobno. Prvi model s tem imenom je Sony predstavil poleti 2012 in sprožil manjšo revolucijo. Prvič so v žepno ohišje, malce debelejše, ampak še vedno majhno, zapakirali res veliko tipalo. Prej smo poznali Canonovo serijo S in podobne s tipalom velikosti 1/1,7″, tu pa je prišlo »enopalčno«, ki je po površini skoraj trikrat večje (116 mm² proti 41,5 mm²). Ne samo velikost, tudi ločljivost so dvignili na 20 milijonov točk. Kar naenkrat je bilo mogoče v žepu imeti napravo, ki daje dobre rezultate tudi v slabi svetlobi (do ISO 3200) in so njene fotografije uporabne za večje povečave. Že prva generacija je bila dovolj dobra, da jo Sony prodaja še zdaj, kar je bilo prej v svetu digitalnih fotoaparatov domala nepredstavljivo. Neprofesionalni model z življenjsko dobo šestih let (mogoče še več)? Ni šans! Tudi vsi ostali predstavniki serije so še na policah in štirica se mi še vedno zdi nekako najbolj nakupa vredna, čeprav so vsi v redu. Dvojka ni bila velika nadgradnja, prinesla pa je odzadaj osvetljeno tipalo z večjo občutljivostjo, wi-fi, premičen zaslon in še nekaj malenkosti, zato bi za fotografske naloge raje pogledal proti njej. V trojki so nato na željo resnejših fotografov spremenili objektiv. S prvotnega 28-100, ki pa ni imel kdo ve kako vznemirljive svetlobne moči (od f/1,8 do f/4,9), so šli na bolj »klasičnih« 24-70 mm. Torej več širine in krajše tele območje, toda zato zaslonka od f/1,8 do f/2,8, kar je veliko bolje in tak objektiv imata tudi štirica in petica. S šestico pa so napadli omenjenega Panasonica in njegovega naslednika TZ200, saj so zum podaljšali na desetkratnega. Pri trojki so dodali še elektronsko iskalo in možnost snemanja počasnih posnetkov, toda štirica je potem prinesla video 4K in superpočasne posnetke (zaradi »zloženega« tipala, ki vsebuje pomnilnik in lahko zato neposredno shrani in obdela nekaj desetink posnetka, ki jih raztegne v nekaj sekund). Ti so nekako srednje uporabni. V redu v dobri svetlobi in precej temni ter šumeči v slabi. Boljše iskalo in še nekaj malenkosti poleg prej omenjenih lastnosti govorijo v prid štirice. Toda tisto glavno, vsaj zame, je 4K. Petica ima še naprednejše ostrenje, daljši superpočasni posnetek, še obsežnejši rafal, več predpomnilnika in še kaj, in je po predstavitvi šestice še cenovno prijaznejša, zato bi zdaj najbrž pogledoval proti njej.

Mogoče se lahko na prvi pogled zdi Panasonicov TZ100 (in zdaj TZ200) bolj uporaben za ljubiteljsko uporabo, še posebej za izlete, potovanja in podobne namene. Ampak vseeno trdim, da je Sonyjev predstavnik naprednejši fotoaparat. Nekaj naredi že boljša svetlobna moč objektiva, zaradi česar je lahko nastavitev ISO vsaj za en red velikosti nižja (npr. 800 namesto 1600). Ostrenje je bistveno hitrejše in bolj zanesljivo, četudi je treba tudi Sonyja občasno prisilno usmeriti na pravo območje. In Sonyjevo (izskočno) elektronsko iskalo je svetlobna leta jasnejše, je pa res, da ga bolj poredko uporabljam. Zadostuje mi premičen zaslon, ki sicer ne podpira dotikov, kar pogrešam za kakšno potrjevanje izbir in kdaj pa kdaj za ostrenje, drugače pa je lep in dovolj svetel. Pri trajanju baterije pa sta oba precej povprečna. Sonyja izpije snemanje videa 4K, ki fotoaparat, še posebej na stativu, tudi precej segreva. Ampak tudi za celodnevno fotografiranje na sejmih moram imeti pri roki dodatno baterijo. K sreči so že skozi celotno serijo enake in neoriginalnih ni problem dobiti za prijazen evrski znesek.

Sonyjevi Nexi, kasneje so se prelevili v A5xxx in A6xxx, niso sloveli po uporabniški prijaznosti, kar sem v uvodu že omenil. Preveč stvari je bilo treba opraviti znotraj izbirnikov in še tam so bile raztreščene po vseh koncih. Na srečo so RX-i glede tega boljši, saj imajo več nastavitev na fizičnih tipkam in kolescih. Nastavitve za zaslonko, pod-/nadostvetlitev, ISO in podobno so vse hitro pri roki. Še najbolj me moti, da je način makro (in še kakšen) med »scenami«, ne na kateri od večopravilnih tipk. In tipka za snemanje videa je mogoče malenkost preveč ugreznjena, drugače pa lahko s tem aparatom fotografiram hitro in skoraj na slepo. Že od prejšnjih aparatov sem navajen na uporabo bliskavice z odbojem – potegnem jo nazaj, da je usmerjena v strop ali steno, ne direktno v predmet fotografiranja. In pri stotici to prav tako s pridom uporabljam. Fotoaparata brez premične vgrajene bliskavice na bi več imel.

Rezultate lahko samo pohvalim. Razlika v primerjavi z Nexom ni gromozanska, še posebej pri razvijanju fotografij iz zapisa raw, kar tako ali tako počnem večino časa. Saj jpegi niso slabi, a vseeno lahko pri surovem zapisu odpravim marsikatero presvetlitev in izvlečem še veliko detajlov iz temin. Algoritmi sicer znajo malce zvišati dinamiko, a to vseeno ni to, kar počnejo telefoni s hipnim zajemanjem kopice posnetkov in združevanjem v enega, zato je raw še vedno zakon. Nekaj šuma se prikrade mimogrede, to je že res, ampak nič kritičnega. In Sonyjev šum je bil vedno »prijazen«, ne tisti zoprn digitalen. Še največja razlika v primerjavi z aparati z večjim tipalom je v globinski neostrini, ne v podrobnostih ali dinamičnem razponu. Pri najbolj odprti zaslonki in pri skrajnem »zumu« je nekaj zabrisanosti ozadja, v splošnem pa ne prav veliko. Daljši zum bi mi občasno prišel prav, a vseeno imam raje boljšo zaslonko in pač naredim izrez, kadar je treba. »Pikslov« je čez glavo dovolj.

V določenih okoliščinah je velika pridobitev hiter in skoraj neslišen rafal, saj lahko samo držim sprožilec in posnetki gredo na kartico kot streli iz brzostrelke. Uporabno za lovljenje pravega momenta v hitri akciji ali zaporednih posnetkov za kakšno igranje z animacijo. Všeč mi je še vgrajeni sivi filter, ki pride prav takrat, ko bi sicer na tipalo padlo preveč svetlobe (beline). Novi RX100 VI ga je žal izgubil. Noben aparat iz te serije pa nima vhoda za mikrofon, kar je velika škoda, saj bi bili zaradi velikosti (majhnosti) in zaslona, ki se obrne proti snemalcu, idealni za vloganje. Še posebej zaradi odličnega videa, ki ga snema ta aparat. Vgrajeni mikrofoni niso napačni, tudi v hrupu se z njimi da kaj posneti, a to vseeno ni to.

Zame je ena večjih pridobitev možnost prenašanje fotografij na telefone in tablice. Kar deluje čez wi-fi, z aplikacijo Play Memories Mobile. In deluje dobro. Lahko prenašam en posnetek ali več naenkrat, v izvirni ločljivosti ali zmanjšane na dve megapiki, kar je dovolj za družabna omrežja in tudi za splet, če ne delam izrezov. Vseeno pa je ta povezljivost omejena. Ne da se prenašati niti datotek raw (te se tako ali tako vidijo šele, ko dam kartico v računalnik) niti videov. Zato še vedno ne morem brez prestavljanja kartice in računalnika, če hočem urediti posnetke ali zmontirati videe.

Po dobrem letu sem še bolj prepričan, da je Sonyjeva serija RX100 najboljša izbira za marsikaterega ljubiteljskega in tudi zahtevnejšega fotografa. Toliko tehnologije in kakovosti v podobno majhnem aparatu ni nikjer drugje. Treba pa je preskočiti precenjeno aktualno generacijo in se osredotočiti na prejšnje, ki so jim cene že dovolj padle.

The post Sony RX100 IV po enem letu: Pravi fotoaparat zame in še za marsikoga appeared first on Tehnozvezdje.

Prvi RX100 je bil prelomen, ker so v žepno ohišje uspeli vgraditi bistveno večje tipalo od takrat običajnih. Po površini trikrat večje od tipala v Canonovi seriji S in podobnih aparatih. Aparat pa je izstopal še s ceno, stal je 650 evrov, približno pol več od »konkurence«. Za novega RX100 VI bo treba odšteti dvakrat toliko, priporočena maloprodajna cena je natanko 1300 evrov. Velika sprememba pri tem aparatu pa je v objektivu. Če sta prvi dve generaciji ponujali zum od 28 do 100 mm pri zaslonki f/1,8 – f/4,9 in sledeče tri krajši razpon 24-70 mm, a bistveno večjo svetlobno moč f/1,8 – f/2,8, so goriščnico pri šestici po vzoru japonskega tekmeca raztegnili od 24 do 200 mm. Maksimalna zaslonka pa se giblje od f/2,8 do f/4,5. To torej postaja precej bolj popotni fotoaparat, medtem ko se bodo profesionalni fotografi najbrž zmrdovali nad povprečno svetlobno močjo.

Tipalo še naprej ostaja pri 20,1 megapike, je pa druga tehnologija kot iz kataloga trenutno najbolj naprednega. Samodejno ostrenje je menda najhitrejše na svetu s prepoznavo motiva v treh stotinkah sekunde. Za to skrbi 315 točk za ostrenje in procesor Bionz X, ki zmore tudi rafale s 24 posnetki na sekundo, dokler po 233 posnetkih ne zmanjka medpomnilnika. Snemanje 4K je tokrat z zajemanjem celotnega tipala, brez združevanja pik, in omogoča zapis v HDR. Superpočasni posnetek je še naprej pri 250, 500 ali kar tisoč sličicah na sekundo. Prvič pri tej seriji ima (premičen) zaslon podporo dotikom, izskočno elektronsko iskalo pa ima ekranček OLED.

Zagotovo sem še kaj iz impresivnega tehnološkega nabora izpustil. Sony kot že vsaj od RX100 III naprej znova poskuša premikati meje s tem malim fotoaparatom. Doslej je vzporedno imel še družino RX10 za tiste, ki so želeli večji zum. Slednja seveda ostaja, toda marsikomu bo zdaj zagotovo bolj zanimiv novinec, ker zelo zgleden razpon ponuja v konkretno manjšem paketu. Seveda gre večja desetica še dlje in ima boljšo zaslonko ter še več videografskih funkcij (vendar še ne HDR-ja). Medtem pa se zdi Panasonicov TZ200 kot različica enakega aparata za reveže, saj reč stane manj kot 800 evrov. Pri čemer ponuja zum do kar 360 mm, vendar ob zaslonki f/3,3 – f/6,4 in z bistveno manj impresivnimi specifikacijami. Toda ta aparat vsaj nagovarja množičnejši segment trga, medtem ko Sony vztraja pri svoji uveljavljeni taktiki, naj se kupci s plitvejšimi žepi zadovoljijo s starejšimi modeli.

The post Sony gre s svojo stotico spet v daljave in višave appeared first on Tehnozvezdje.

Za osvežitev spomina – TZ100 je bil prvi žepni fotoaparat z enopalčnim tipalom in daljšim, v tem konkretnem primeru desetkratnim razponom goriščnice. Ostali primerki s tako velikim tipalom se ustavijo pri štirikratnem ali še celo krajšem zumu. Poleg tega se je ponašal z elektronskim iskalom (poleg glavnega zaslona), snemal je v 4K in v povezavi s tem omogočal znane Panasonicove trike, kot je zajemanje fotografij iz videa in naknadno spreminjanje točke ostrenja. Toda nekaj neizpolnjenih želja je ostalo. Svetlobna moč objektiva ni bila izredna, iskalo je imelo nizko ločljivost in samodejno ostrenje ni bilo najbolj zanesljivo.

Kaj od tega izboljšuje naslednik? No, najprej je treba omeniti, da ponuja še več zuma, saj je maksimalna optična povečava kot 15-kratna. Če je prej razpon segal od 25 do 250 mm (preračunano na format 35 mm), je zdaj od 24 do 360 mm. Aparat je zaradi tega malce debelejši oz. obroč okrog objektiva ustvarja nekaj več izbokline, toda to še vedno ostaja precej manjša reč od modelov FZ ali brezzrcalnih z izmenljivimi objektivi. Samodejno ostrenje naj bi bilo tokrat zaradi novega motorja in tehnologije merjenja »globine« precej hitrejše. Ali bo tudi bolj zanesljivo, pa bo treba preizkusiti.

Elektronsko iskalo ima za polovico boljšo ločljivost (2330 točk), kar ga bo nedvomno naredilo bolj uporabnega. Prej se je bilo namreč nanj težko zanašati. Zaslon (na dotik) še vedno ostaja nepremičen, kar je škoda, vendar vsega očitno v tako majhnem kompletu ni mogoče ponuditi. Snemanje videa 4K ostaja pri 30, 25 ali 24 sličicah na sekundo, v polni visoki ločljivosti pa je zdaj mogoče zajemati tudi pri 120 fps. Tudi tipalo z dvajsetimi milijoni točk je enako. Poleg povezave wi-fi je zdaj na voljo še bluetooth. Neizpolnjena pa je ostala želja po boljši zaslonki in s tem dodatni prednosti v slabših svetlobnih razmerah ter večji globinski neostrini. Svetlobna moč je celo nekoliko slabša, vendar fizikalno pri daljšem objektivu pač ne gre. Razpon je od f/3,3 do 6,4, prej je bil od 2,8 do 5,9. Vendar je resnici na ljubo že pri predhodniku zaslonka v vsega nekaj mm goriščnice padla pod zdajšnjo začetno vrednost, zato je izguba v resnici zanemarljiva. TZ200 znova draži, kot je takoj ob predstavitvi že stotica, in komaj čakamo, da ga preizkusimo. Prodajna cena bo sicer malo nad 800 evri, kar je za približno stotaka več kot pri predhodniku.

Podobno, morda celo nekoliko manj bo (brez objektivov) stal tudi GX9. Ta je morda še bolj zanimiv primer v primerjavi s prejšnjim modelom GX8. Proizvajalec se namreč ni osredotočil izključno na izboljševanje in dodajanje novih lastnosti, kot pri TZ200, ampak je, kot kaže, poslušal tudi nekatere pripombe o cenovni umeščenosti in velikosti, ter zato sklenil narediti nekaj kompromisov med napredkom in nazadovanjem. GX8 je bil odličen, toda v primerjavi z drugimi brezzrcalnimi aparati, ki po obliki ne posnemajo zrcalnorefleksnih (kot modeli z oznako G), precej velik in težak, pa tudi ne ravno poceni. Zanj je bilo treba odšteti krepko čez tisočaka. GX9 je konkretno shujšal v vse smeri, je opazno ožji in tanjši, pa tudi nižji. Izgubil je nekaj gramov, a ne toliko, kot bi pričakovali glede na mere. Toda zmanjšanje je med drugim na račun baterije, ki tokrat nominalno zdrži 260 posnetkov, prejšnja jih je 340. Izgubila se je tudi zatesnitev ohišja, zato bo bolj tvegano delati v dežju ali ob kakšnem drugem pršenju in škropljenju.

Tipalo ima znova 20 milijonov točk, seveda je tu velikosti m4/3. Vpeto je v petosni umirjevalnik, kar pomeni za eno os napredka. Pred tipalom ni več filtra, kar pomeni potencialno boljšo ostrino, a pri določenih motivih lahko neželene vzorce. Tako zaslon kot iskalo, ki je še vedno premično (mogoče ga je pomakniti navzgor), imata boljšo ločljvost. Podobno kot pri manjšem bratu je pridobitev bluetooth, ostrenje bi moralo biti hitrejše, glede snemanja videa (kajpak 4K) pa ni bistvenih razlik. In morda še najpomembnejša novost za ljubiteljske fotografe. Tokrat so vgradili bliskavico, medtem ko je bilo treba pri starem modelu nameščati zunanjo.

Domnevam, da utegne GX9 ugajati marsikomu, ki se mu je prej osmica zdela prekompleksna, Cenejši GX800 pa malce premalo zmogljiv in pretirano plastičen.

Fotografije: Panasonic

The post Novi modeli fotoaparatov morajo imeti smisel appeared first on Tehnozvezdje.

Prvi G7X je bil pravzaprav neposredni konkurent Sonyjevemu RX100 II. Za fotografiranje je bil mogoče celo boljša izbira, zaostajal je pri videu. Ker pa je vmes Sony linijo RX100 premaknil v (pol)profesionalne vode, je G7X mark II ostal osamljen predstavnik žepnikov z velikim tipalom, zglednim razponom zuma in spodobnim naborom funkcionalnosti. Na spodnji strani cenovne lestvice ga ogrožajo starejši Sonyjevi modeli, na zgornji pa aparati, ki ponujajo še kaj več – daljši zum, naprednejše zmožnosti snemanja videa, itd Je torej Canonov adut dovolj dober, da odbije napade tako enih kot drugih?

Aparat vsekakor ponuja precej v dokaj majhnem ohišju. Objektiv ima razpon od 24 do 100 mm (preračunano) in ugodno maksimalno zaslonko med 1,8 in 2,8. Zaslon razume dotike in je vrtljiv, vpet spodaj, tako da ga je mogoče nagibati za 45 stopinj in obrniti povsem okrog za selfije. Tipk in kolesc sicer ni veliko, a je dobrodošlo nastavljanje pod- ali nadosvetlitve s koleščkom pod tistim za izbiro fotografskih načinov. Bliskavica je standardna izskočna, ki jo je mogoče povleči nazaj in jo uporabljati z odbojem. Na sprednji strani je nekaj oprijema, ki drugje (recimo pri Sonyju) ni povsem samoumeven, na zadnji strani pa tudi lepo odmerjena vdolbina za palec. In okrog objektiva je nastavljiv in ravno prav trd obroč. Pod sprožilcem pa malo rdeče obrobe za nekaj dodatnega ekskluzivističnega videza.

V glavnem, ergonomija je med boljšimi v tem razredu. Izdelava pa tudi. Kombinacija kovine in gumificirane plastike je dobro odmerjena, materiali so na nivoju, in nikjer ni videti kakšnih neprileganj, kot smo jo opazili pri pospravljeni bliskavici Panasonica TZ100. Poleg omenjenega kolesca bi si želel še kakšno funkcijsko tipko, ampak izbirniki so drugače pregledni. Klasični Canonovi, kdor jih je navajen, bo hitro našel vse nastavitve, kdor jih ni, pa tudi ne bo potreboval dolgo, preden se bo znašel. Čeprav bi si po vseh teh letih želel kakšne posodobitve. Skok v »hitre« nastavitve je na voljo tako v sredinski tipki kot s Q-jem na zaslonu. Malo nepriročna je prenizka postavitev tipke za snemanje videa, ki pa seveda deluje ne glede na trenutno izbrani način (PASM …).

Fotografsko ni presenečenj. G7X mk II zajema lepo spolirane fotografije in ima preverjene algoritme za zapisovanje v format jpeg. Kot vedno Canonove barve mejijo nekoliko na (pre)tople, ampak ljudem je to večinoma všeč. Žal se je začel tudi Canon zatekati k agresivnejšemu ostrenju robov in zmanjševanju šuma, zato so izdelki večinoma podobno »naravni« kot tisti, ki jih da od sebe konkurenca. Še vedno za moje oko prijetnejši od Panasonicovih ali Sonyjev, a razlike niso (več) velike. Iz surovega zapisa (raw) se da izvleči marsikaj. Ne toliko kot pri aparatih razreda APS-C, a vseeno je mogoče rešiti marsikateri detajl v črninah ali presvetljenost. Ni pa na ta način mogoče izdelati tako »zlikanih« fotografij, kot jih ustvarijo Canonovi algoritmi, šuma je občutno več. Zato bo verjetno za večino uporabnikov dovolj zajemanje v jpeg, četudi bo nekaj več črnin. Bodo pa fotografije izgledale »lepše«.

Večinoma je aparat hiter, tako pri ostrenju kot pri delovanju, čeprav ga kateri od konkurentov iz iste cenovne skupine v prvem tudi prekaša. Izostritev se da sicer hitro in enostavno popraviti z dotikom prave točke na zaslonu. Rafalni posnetki se mi ne zdijo lastnost, ki bi jo morali žepniki nujno dobro obvladati, je pa tudi v tem mali Canon kar na nivoju. Ne najboljši, a še zdaleč ne najslabši.

Video je tisto področje, kjer Canonov malček nekoliko zaostane za drugimi. Pa ne zato, ker tu ne bi bil dober. Nasprotno. V tistem, kar zna, je odličen. Posnetki so kakovostni in še posebej mi je všeč izjemno tekoče, zvezno, necukajoče spreminjanje goriščnice (zumiranje) med snemanjem. To bi bil lahko sijajen mali videostroj, če bi le omogočal še kaj več od polne visoke razločljivosti pri 50 sličicah na sekundo. Pričakoval bi vsaj 4K, mogoče tudi možnost »hitrejšega« videa HD za počasne posnetke, pa tudi več izbire kodekov in načinov snemanja.

Nasploh je to aparat, ki ostaja v klasičnih fotografskih okvirih. Različnih »scen« in vsega, kar je povezano s fotografijo, je res veliko in delujejo brezhibno. Kar pa izhaja iz videa, še posebej sveta 4K in kjer blesti denimo Panasonic, je Canonu povsem tuje. Vsi tovrstni triki so nekaj, česar še niso jemali. Upam, da bodo za mark III. Začuda pa so dokaj dobro sestavili povezljivost s telefoni in računalniki. Čeprav definitivno bolje deluje s prvimi, pri drugih sem imel težave, še najlažje sem fotografije prenašal na omrežni disk.

Verjetno je do zdaj že jasno, v kater osmer gre tale opis. G7X mark II je izvrsten fotoaparat za marsikatero priložnost, dovolj majhen, da gre lahko vedno zraven, in dovolj dober, da nisem pogrešal ničesar boljšega. Bil bi tudi fantastična videokamera, če bi le obvladal vsaj še 4K in kakšen dodaten videografski trik. S tem bi bil tudi dostojen naslednik RX100 II za množice, ki ga Sony noče izdelati. Komur torej 4K in z njim povezane zanimivosti niso pomembne, bo s tem Canonom dobil res uporaben in kakovosten mali fotoaparat. Vsi ostali pa se moramo ozreti kam drugam.

Oglej si še fotografije v polni ločljivosti.

The post Canon G7X mark II: Fotoaparat, ki ga Sony noče izdelati appeared first on Tehnozvezdje.

Zakaj pravim prvi poskus? Ker prej ni bilo majhnega aparata s solidno velikim (v konkretnem primeru enopalčnim) tipalom in res uporabnim razponom objektiva – pri TZ100 gre zum od 25 do 250 mm, torej do desetkratne povečave. Ali je žepnik imel dolg zum in majhno tipalo, ki je v vsakih neidealnih razmerah pokazalo svoje slabosti, ali pa je bil aparat, če so vanj hoteli vgraditi spodoben objektiv, velik kot dslr in težak blizu kilograma, kot je denimo FZ2000. Mali Panasonic je bil in je še vedno edini svoje vrste, pri vseh ostalih žepnikih z enako velikim tipalom se veselje optične povečave končna pri številki tri. Drugače povedano, zuma je malo. Poleg tega reč snema video 4K in ima Panasonicove edinstvene domislice, kot sta post focus in 4K photo, zato sem z veseljem sprejel možnost, da z njim oddelam sejem MWC v Barceloni in avtosalon v Ženevi.

Od aparata, ki ga na takih dogodkih nosim s seboj, v splošnem pričakujem nekaj prilagodljivosti, kolikor se da veliko zuma in spodobno snemanje videa, priročnost in ne preveliko maso, ker so v nahrbtniku še prenosnik, drugi in mogoče še tretji telefon, zunanja baterija in različni dodatki in pripomočki. Ali pa vsaj večino teh lastnosti.

Prvi dan v Barceloni sem za vsak slučaj še fotografiral tudi s svojim preizkušenim Nexom, zraven pa bolje spoznaval TZ100 in njegove zmožnosti. Od drugega dne naprej sem malemu vseznalcu že dovolj zaupal, da sem svoj aparat lahko pretežno puščal v nahrbtniku.

Ugotovil sem, da je kakovost fotografij pretežno na kar visokem nivoju. Tudi v slabi in mešani svetlobi se je zadeva izkazala dovolj dobro, mogoče je Nex s svojim precej večjim tipalom APS-C pobral še nekaj podrobnosti več in pridelal manj črnin, ki pa sem jih tudi pri Panasonicu kar uspešno reševal z obdelavo surovih datotek (raw). Video pa je sploh zelo lep za fotoaparat, ki stane manj kot 700 evrov. Mogoče bi lahko imel le malo boljši zajem zvoka, ampak glede na hrup in vse okoliščine tudi ni bilo tako slabo.

Všeč mi je, da reč dovolj lepo, zvezno in tiho zumira med snemanjem videa. Pri fotografiranju pa je sploh dodaten razpon prišel do izraza, kadar sem hotel ujeti koga na odru, sedel pa sem nekje precej daleč stran v dvorani. In tudi kakovost je bila pri takih približanih posnetkih v manj kot idealni svetlobi še vedno presenetljivo spodobna, več kot zadostna za objavo. Umirjanje posnetkov je res impresivno, ostrine objektiva pri različnih goriščnicah pa nisem namensko preverjal, a nisem opazil večje »mehkobe«, kot tudi ne pretiranih popačenj v datotekah raw (algoritmi za jpeg jih tako ali tako odpravljajo).

Upravljanje aparata se mi tudi kar dopade, vse skupaj je bolj pregledno in zahteva bistveno manj iskanja po navodilih in forumih kot Sonyjevi aparati, ker večinoma ni nastavitev v slogu, če hočeš to funkcionalnost, moraš izključiti ono in tretja nastavitev mora biti taka in taka. Pri TZ100 so zadeve kar logične, po ohišju je razpostavljenih več kolesc in funkcijskih tipk in še na zaslonu na dotik je precej možnosti. Mogoče tam celo preveč. Je pa tak zaslon dobrodošel, ker fotograf s pritiskom na pravo točko motiva aparatu dopove, na koga ali kaj naj ostri. Pogosto se mi je dogajalo, da je hotel ostriti na nekaj z desnem zgornjem kotu, a sem ga hitro preusmeril drugam. Treba je biti tudi previden, če je obroč okrog objektiva nastavljen na spreminjanje vrednosti zaslonke, ker lahko hitro po nevedoma obrneš zaslonko na 8 ali 11 in bo nekaj fotografij povsem temnih, preden to ugotoviš.

Glede izdelave nimam večjih pripomb. Ohišje je trdno, kovinsko in bi preživelo tudi kakšen padec. Moti me samo to, da se bliskavica ne pospravi povsem lepo, ampak vedno pusti malo roba na enem koncu.

Glavni slabosti aparata sta za resno delo majhna svetlobna moč objektiva, ki je glede na razpon logična, in kratko trajanje baterije. Začetna zaslonka F/2,8 že tako ali tako ni nič posebnega za to velikost tipala, a tudi zelo hitro pade in kaj kmalu je uporabnik na f/4 in potem na končnih f/5,9. Vse to pa ne omogoča skoraj nikakršne globinske neostrine, razen pri večjih goriščnicah. Za fotografiranje telefonov in avtomobilov po navadi neostrina niti ni preveč dobrodošla, včasih pa bi vseeno rad ustvaril kakšen učinek, pa ga je zelo težko ali nemogoče.

Ampak večje težave sem imel s tem, da je ob vsem fotografiranju in snemanju v 4K – to je še posebej požrešno – najkasneje ob dveh ali treh popoldne zmanjkalo energijske zaloge, rezervne baterije pa nisem imel. In če sem hotel z zunanjo vsaj toliko napolniti, da sem lahko potem spet nekaj časa delal, sem moral aparat za pol ure pospraviti. Nadležno, ampak rešljivo z dodatno baterijo ali dvema pri roki. Dopuščam tudi možnost, da je bila baterija v testnem aparatu že nekoliko utrujena.

Kot sem omenil že v prvotnem testu, bi bilo skoraj vseeno, če se pri Panasonicu ne bi trudili z elektronskim iskalom. To ima namreč tako nizko ločljivost, da je res samo pogojno uporabno. Ker v sejemskih dvoranah ni močnega sonca, sem ga pustil pri miru, me je pa zadeva občasno motila, če sem šel z roko ali čim drugim čez tipalo, ki izključi zaslon in vključi iskalo. Žele bi si tudi vrtljivega zaslona, kot ga ima zdaj že skoraj večina fotoaparatov.

Še vedno ostajam pri mnenju, da je TZ100 zelo posrečen popotni, družinski, ljubiteljski fotoaparat. Ponuja marsikaj. Dovolj dobro kakovost tako fotografij kot videa. Uporaben razpon objektiva, od precej širokega kota do že kar konkretne povečave. Atraktivne in občasno zelo dobrodošle funkcionalnosti, kot je 4K photo, ki snema video 4K in zna iz njega izvoziti fotografije, da ne bo več zamujenega pihanja svečk na torti. Priročno velikost, zaslon na dotik in za turistično rabo tudi dovolj vzdržljivo baterijo. Za bolj profesionalne namene pa je navkljub vsem odlikam tega malega mojstra treba poseči po čem drugem. Premalo je možnosti nastavitev in načinov pri videu (želel bi si več kot 50 sličic na sekundo), samodejno ostrenje, čeprav zelo hitro, ni vedno povsem zanesljivo oz. rabi korekcije, svetlobna moč je preprosto prešibka, brez vrtljivega zaslona so nekateri posnetki zajeti »na pamet«. Ampak za tiste, ki znajo ceniti in izkoristiti njegove adute, je TZ100 še vedno odlična in tudi pravzaprav edina izbira. Panasonicu se za zdaj ne mudi z naslednikom, zanimivo pa je, da konkurenca še ni sestavila česa podobnega.

Na tej povezavi je na ogled nekaj fotografij v polni ločljivosti.

The post Panasonic TZ100 je še vedno eden najbolj vsestranskih žepnih fotoaparatov appeared first on Tehnozvezdje.

Mora biti napredeni fotoaparat velik in težak? Splošno prepričanje, če gledamo prodajne številke, je očitno še zmeraj tako. In tudi trend gre vsaj delno spet v povečevanje, vsaj pri brezzrcalnih in zrcalnorefleksnih modelih. Ampak vse odkar je Sony pred nekaj leti presenetil s prvimi aparati z enopalčnim tipalom, vemo, da je lahko tudi majhna žepna reč zelo kakovostna in uporabna.

Na tehnološki osnovi Sonyjevega RX 100 so gradili mnogi. Sam Sony je precej razširil svoj nabor aparatov s takim tipalom, konkurenta večjemu RX 10 je v FZ 1000 predstavil Panasonic, pa tudi Canon je izdal celotno linijo modelov GX z različnimi objektivi in namembnostmi. Vseeno pa smo med vso to ponudbo pogrešali univerzalca, aparat z dovolj velikim razponom objektiva in še vedno dovolj majhnimi merami, da ga je mogoče pospraviti tudi v žep. Treba se je bilo sprijazniti ali s popotnim zumom z majhnim tipalom in zaradi tega ne preveč blestečo kakovostjo fotografi ali s precej velikim objektivom na tudi ne prav majhnem ohišju (canon G3X). Na letošnjem Cesu je Panasonic prvič pokazal izdelek, ki naj bi temu naredil konec. In zdaj, ko sem ga končno lahko konkretno preizkusil, sem še bolj prepričan, da je TZ 100 blizu idealnega ljubiteljskega, pa tudi polprofesionalnega fotoaparata. Verjamem, da bo zamikal še koga.

Osnovni koncept je podoben kot pri RX 100 in Canonovem G7X. Enopalčno tipalo z 20 milijoni točk, ohišje, ki ni veliko večje od klasičnih žepnikov, nekaj ročnih nastavitev, vrtljiv obroč okrog objektiva, majhna skoči-ven bliskavica, ampak tokrat za spremembo od ostalih še daljši zum in elektronsko kukalo. Prvi je res dobrodošla novost, drugo pa ni tako zelo kakovostno, da bi bilo v kakšno večjo pomoč. Vseeno, razpon objektiva je tisto, kar naredi ta aparat. Začne se pri 25 mm (preračunano na format leica), konča pa na desetkrat večji vrednosti, se pravi 250 mm. Približno toliko kot ponujajo standardni objektivi vse-v-enem za dslr-je in brezzrcalnike (18-200 pri APS-C ali 14-140 pri m4/3). Ampak velikostna in razlika na tehtnici je enormna. Brezzrcalni sony Nex oz. A s tamronom 18-200 je zraven TZ 100 kot pravi Goljat proti Davidu. Ne samo, da zahteva resno torbico ali vsaj nošenje na rami, tudi mase je za skoraj kilogram. Panasonic gre v vsak malo večji žep, poleti recimo zlahka v tistega ob kolenih, tehta pa dobrih 31 dag. Dve tretjini manj. Razlika v rezultatih pa niti približno ni tako velika.

Kakovost fotografija je nekako pričakovana. Kar pomeni – visoka. Res ne zaostaja veliko za aparati z večjimi tipali in izmenljivimi objektivi. V primerjavi z običajnimi (cenejšimi) žepniki je to kot dan in noč. Veliko več podrobnosti, dinamike, manj šuma. Tudi nočne fotografije so precej svetle, za kar pa malo, podobno kot pri galaxyju s7 poskrbijo tudi algoritmi. Nasploh je kar nekaj podobnosti s tem telefonom. Zapisovanje v format jpg poskrbi za kar intenzivno loščenje – odstranjevanje šuma. S tem se rahlo izgubljajo podrobnosti, kar razkrije podrobnejša primerjava z nexom. Tam je digitalne nesnage rahlo več, ampak se v njej skriva tudi več detajlov. Ni pa pretiranega ostrenja robov (sharpeninga), ki ga obožuje Samsung. Včasih so motivi še preveč mehki, kar pa pripisujem slabostim objektiva, ki pač pri taki velikosti morajo nekje priti na plano. Hecno pa je, da je v videu ostrenja bistveno več, skoraj preveč. TZ 100 rad malce presvetli motive, medtem ko recimo nex stremi k podosvetljevanju. Ampak pri obeh se da zajemati surove datoteke (raw) in potem popravljati presvetljenosti in sence. Panasonic sicer obvlada nekakšen pol-hdr, ki pa ne daje tako dobrih rezultatov kot podobni triki pri boljših fotoaparatih.

Zagotovo bo koga premamil napis 4K na tem aparatu. Res snema video v višji razločljivosti, ki izgleda kar fino, še posebej pri bolj statičnih motivih. Ni pa to profesionalna kamera in umirjanje slike je še posebej pri daljših goriščnicah problematično. Zaradi zmožnosti snemanja 4K je pri tem aparatu na voljo tudi uporabna Panasonicova domislica post focus. Pri tej sistem zajame kratek video z različnimi izostritvami, uporabiku pa nato prikaže fotografijo, na kateri je mogoče izbirati točko izostritve in si shraniti različno izostrene fotografije.

Še nekaj o splošnih značilnostih aparata. Ohišje je kovinsko in deluje trdno, tudi kakšen padec bi zadeva verjetno preživela brez večjih posledic. Držalnega dela bi bilo lahko malo več, a vsaj ni vse čisto ravno in aparat je dovolj lahek, da z držanjem ni težav. Izdelava se zdi dobra, edino bliskavica se ne pospravi povsem v ravnino z ostalim zgornjim delom. Tipke so kar priročne, le obroč na objektivu je mogoče prehitro nehote zavrteti. Zaslon je oster, kontrasten in zelo svetel, kar je fino za fotografiranje na soncu, ki bo verjetno glede na namembnost izdelka (saj veste, izleti in potovanja) precej pogosto. Je tudi dotakljiv za dodatno priročnost, ni pa vrtljiv, kar bo razočaralo ljubitelje selfijev in je verjetno ena večjih pomanjkljivosti tega aparata. Druga je iskalo. Vedno ga fino imeti, ker je v žepnikih že skoraj izginilo, a to v TZ 100 ima prenizko ločljivost in slika nikoli ni povsem ostra. Zato sem z njim vedno fotografiral malo na pamet. Mogoče manj kot z zaslonom, ki ga zaslepi sonce, pa vseeno. Gumbi so dobri, še posebej vrtljivi za nastavljanje zaslonke (samo smer nastavljanja bi obrnil) se ravno prav na trdo obrača. Želel bi si edino namensko ali nastavljivo tipko za občutljivost (ISO), ki ga je mogoče dodeliti samo obročku na objektivu, ali pa to spreminjati na zaslonu v hitrih nastavitvah – znani Panasonicov quick menu.

Aparat ponuja vse standardne načine fotografiranja (prioriteta zaslonke, časa, program, ročno), ustvarjanje panoram, kopico scenskih načinov in seveda »napredno« samodejnost. Objektiv ima uradno največjo zaslonko 2,8, ampak to velja res samo za najširši kot (25 mm). Vsak premik, četudi samo na 26 mm, zaslonko že poveča. Pri 28 mm je 3,0, pri 35 mm 3,4, pri 50 mm naraste na 4,1, pri 135 mm je že 5,7 in kmalu zatem končnih 5,9. Ko sem videl, kako hitro pada svetlobna moč, kar je seveda logično glede na velikost objektiva, nisem pričakoval kakšnih čudežev v temačnejših prostorih. A sem bil presenečen. Občasno je aparat izpljunil bolj ostre in svetlejše fotografije kot omenjeni nex, čeprav je bil čas za zaslonko daljši. Če je bil pri brezzrcalniku z veliko večjim tipalom APS-C 1/30 s, je bil tu 1/15 s. Če je Nex ponudil iz roke komaj še sprejemljivo desetinko, je TZ 100 vztrajal pri petinki. Pa mu je očitno odličen umirjevalnik vseeno pomagal do nestresenega rezultata. Ostrenje večinoma ni tako spektakularno, je pa dovolj hitro.

Že dolgo si želim, da mi za prenašanje fotografij na računalnik ne bi bilo več treba jemati kartice iz aparata ali priključevati kabla. Tu sem obstal nekje na pol poti do tega cilja. Mali panasonic ponuja kar precej možnosti brezžičnega povezovanja, čeprav mu začuda manjka nfc. Ampak datoteke se da premikati z neposredno povezavo med dvema napravama (wi-fi direct), čez domače omrežje ali v (Panasonicov) oblak. Z računalnikom sem imel težave, ker mi aparat ni prepoznal map v skupni rabi, v oknih pa nisem znal nastaviti protokola wi-fi direct. Na omrežni disk je šlo brez težav in na pametni telefon, na tem si je treba namestiti aplikacijo panasonic image app, tudi. Saj povezavo s kakšnim fotoaparatom mi je že kdaj uspelo vzpostaviti, ampak običajno sem lahko prenašal samo datoteke jpg, tokrat pa še raw, kar je za resno uporabo zelo pomembno.

Panasonicov TZ 100 se trenutno dobi za približno 680 evrov. Za podobno ceno je seveda mogoče kupiti tudi dslr s popotnim objektivom, mogoče tudi podobnega brezzrcalnika, pa nekatere od večjih aparatov z enopalčnim tipalom (RX 10, FZ 1000m G3X). Ampak nobena od teh alternativ ni žepne velikosti, le redke ponujajo 4K in toliko povezljivosti, predvsem pa nobena ne daje občutka, kot da je nekomu uspel konkreten preboj. Fotoaparata z resnim zumom, konkretno velikim tipalom, kukalom in napredno elektroniko v žepnem ohišju doslej še ni bilo. Že za ta dosežek se Panasonicovim inženirjem spodobi čestitati. Še toliko bolj, ker jim je že prvi poskus pretežno uspel. Za dvojko pa si želimo še kakšno drobno izboljšavo.

***

Tule je fotogalerija z nekaj posnetki, ki sem jih naredil s Panasonicom TZ100.

The post Panasonic TZ 100: Uspel prvi poskus žepnega univerzalca appeared first on Tehnozvezdje.