Že po videzu in občutku v rokah sta si Mi 11i in novi 11T Pro zelo podobna, enako pa velja še za malo cenejši 11T, pri katerem kupec dobi za stopnico manj zmogljiv procesor (Mediatek Dimensity 1200) in nekoliko počasnejše, a še vedno hitro polnjenje (67W). Vsi trije so sicer povsem plastični, a je ohišje zelo trdno in nikakor ceneno. Občutek je boljši kot pri pol cenejših modelih, kot je Redmi Note 10 Pro, a vendarle ne tako prestižen kot pri »pravem« Mi 11 ali Mi 11 Ultra s kombinacijo kovine in stekla. Mimo tega, da so vsi trije veliki, ne moremo, se je pa nad tem zdaj že malo nesmiselno pritoževati, kaj šele zgražati, ker tudi konkurenca izdeluje mobilnike z enakimi dimenzijami, in kupcem, pa tudi nam, so veliki zasloni pač všeč.

Čez ta zaslon je težko imeti kakšne pripombe. Velik je 6,67 palcev, vrste OLED in podpira 10-bitni prikaz barv ter osveževanje s 120 Hz. Zato je slika res živahna in pomikanje vsebine gladko, tudi kalibracijo so lahko izvedli nekoliko drugačno kot pri cenejših telefonih, ki sicer na papirju ponujajo zaslon z enakimi »lastnostmi«, a se pokaže razlika v belini, barvah, dinamiki, če smo ju postavili skupaj. Osveževanje je sicer statično, izbrati se da samo 120 ali 60 Hz, na srečo pa prva možnost ne vpliva pretirano na trajanje baterije. Najvišja svetilnost je 800 kandel na m², kar je ravno še dovolj za dobro vidljivost na soncu, so pa v nekaterih (dražjih) telefonih tudi svetlejši zasloni. Za prikaz video vsebin je 11T (Pro) odličen, tudi stereo zvočnika sta dovolj solidna, da je mogoče uživati celo brez slušalk ali zunanjega zvočnika bluetooth. Znova se sliši razlika v primerjavi z Redmi Note 10 Pro, saj je zvok bolj poln in premore več basov. Vse to pa velja tudi za Mi 11i, skoraj z mikroskopom bi bilo treba iskati kakšne konkretne razlike.

Kot rečeno je glavna in edinstvena prednost novega modela Pro v ekstra hitrem polnjenju s priloženim napajalnikom, ta je skoraj tako velik kot novejši, ki jih srečujemo pri tankih in lahkih prenosnikih. Bateriji – ločeni sta prav zato, da gre vse skupaj lahko hitreje – z njim res rapidno pridobivata odstotke. Po uradnih podatkih je mogoče telefon od povsem praznega do povsem polnega spraviti v 17 minutah in to dejansko drži. Kadar koli sem ga pustil priklopljenega za deset minut, je v tem času pridobil več kot polovico napolnjenosti ali pa sem ga odklopil že na stotih odstotkih, če je bil na začetku polnjenja nekje okrog petdesetih. Če se takrat, ko se začneš odpravljati od doma, zaveš, da je baterija premalo napolnjena, samo priklopiš in odklopiš, preden zares odideš, pa bo zagotovo dovolj zaloge do konca dneva. Tudi sicer je avtonomija baterije s 5000 mAh kapacitete v redu, že tako ali tako se da brez težav prebiti čez cel dan in še ostane zaloge, vendar je poanta tega telefona v tem, da ga vsake toliko časa za nekaj minut priklopiš na omenjeni napajalnik in se sploh ne obremenjuješ z vzdržljivostjo. Kako bo na dolgi rok z baterijo, težko rečem, verjetno pa ne bo izgubila toliko kapacitete po denimo dveh letih, da bi se to bistveno poznalo, pa še vedno se bo polnila ekstremno hitro.

Komur se to zdi dobra dodana vrednost in se bo navadil na drugačno rutino polnjenja, hkrati pa bi rad imel vrhunsko zmogljiv in odziven telefon, mu vsekakor priporočam 11T Pro. Kdor je pripravljen na kompromise pri enem ali drugem, pa se lahko odloči tudi za 11T in prihrani približno 150 evrov, ali pa za podobno ceno izbere Mi 11i, ki se resda polni precej počasneje – za celoten cikel potrebuje slabo uro –, a je enako hiter in ima za moj okus boljši foto-video del. Najprej glede zmogljivosti. Vsi telefoni s procesorjem Snapdragon 888 »letijo«, pri običajni uporabi jih je malodane nemogoče pripraviti do kakšnega upočasnjevanja. Edino pri najbolj zahtevnih igrah se lahko po daljše času pojavi segrevanje in potencialno zniževanje takta, vendar ne verjamem, da bo to občutilo veliko uporabnikov.

Fotoaparat in snemanje videa pa sta nenavadna zgodba, kjer pridemo do tega, da zadeve niso take, kot morda na prvi pogled izgledajo. Kombinacija glavnega objektiva s 108-milijonskim tipalom, ultraširokokotnega z 8-milijonskim in 5-milijonskega makra je na papirju enaka kot pri modelu Mi 11i. Z Izjemo dejstva, da tokrat niso vgradili optičnega umirjanja slike, kar pa se vsaj podnevi ne bi smelo poznati. Vendar nisem prepričan, da je tipalo sploh enako, ali pa so popolnoma spremenili obdelavo signala z njega, kajti fotografije izpadejo popolnoma drugačne, najsi bo brez vklopljene umetne inteligence in še posebej z njo. Če sem pri fotografijah, ki jih zajame glavni objektiv telefona Mi 11i pogrešal nekaj dinamike in detajlov, a se mi drugače niso zdele napačne, pa sem nad temi z 11T Pro razočaran. Obdelava je izredno agresivna in fotografije za moje oko delujejo umetne. Preveč je poudarjanja barv (vse vleče na vijolično in ekstremno živo zeleno), kontrastov in robov, dinamika ravnih ploskev je slaba, saj je pogosto niti ne vidi vzorcev, reliefov in podobnega, vse skupaj je kričeče in kičasto. Predstavljam si, da bo to določeni cilji skupini všeč, fotografskim puristom pa zagotovo ne. Nočni posnetki so povprečni in daleč od tega, kar zmore denimo najnovejši iPhone, čeprav se v Xiaomiju želijo primerjati z njim. Ultraširoki objektiv prikaže malo detajlov, je optično slab na robovih in ima še slabšo dinamiko, makro pa je sicer napredek v primerjavi s tistimi, ki premorejo vsega 2 milijona pik, a še vedno ne zmore prikazati veliko detajlov in barvna reprodukcija je bleda. Bolje je uporabiti digitalni zum (2x) z glavnega objektiva, ki sploh ni tako napačen.

Snemanje videa, sploh s tistimi super duper učinki, ki jih tako poudarja proizvajalec, je še ena zgodba zase. Sam po sebi je kot snemalna naprava 11T Pro povsem soliden. Za razliko o fotografij, pri videu ni vse tako nasičeno in pretirano, zato je slika solidna, tudi se ne razlikuje dosti od tiste pri Mi 11i, in zvok je dober. Posebni učinki pa so lahko zabavni, vendar je po eni strani z njimi veliko več dela, kot bi nas radi prepričali v promocijskih videih, in po drugi strani nikakor niso ne odločilni za izbiranje telefona ne dovolj dobri za kakršno koli profesionalno uporabo. Najbolj izpostavljenega, nekakšen zum obraza v okolju, je sploh izredno težko posneti, ker telefon skoraj vsakič potoži nad prehitrim premikom in vse skupaj prekine. Z nekaterimi drugimi gre lažje, a denimo za kloniranje iste osebe na posnetek in še katerega se je treba dobro pripraviti, poiskati primerno ozadje, po možnosti postaviti telefon na stativ in potem še naštudirati pozicije, da se prvi in drugi »jaz« na končnem posnetku dejansko tepeva drug drugega, ne mahava v prazno ali se prekrivava.

Glede povezljivosti, najsi bo 5G, Wi-Fi 6 ali bluetooth 5.2, je vse super. Še naprej pa me moti prepoznava prstnih odtisov v stranski tipki za vklop, kajti telefon zazna čisto vsak dotik in če ga »valjaš« po rokah, obstaja velika verjetnost, da ga bo potem treba zaradi preveč »neuspešnih« prepoznav odkleniti s kodo. Po hitrem skoku v fotoaparat z dvojim pritiskom tipke pa se potem ob pritisku za zaklepanje telefon odklene in je treba pritisniti še enkrat za dejansko zaklepanje. Tudi za uporabo na mizi so čitalniki prstnih odtisov v zaslonu bolj priročni. Medtem programska oprema MIUI ni več tako kičasta in nadležna s Xiaomijevimi aplikacijami (z oglasi se sploh ne srečujem), kot je bila še kakšno leto nazaj, še vedno pa se mi zdijo nekatere druge bolj prijazne, prilagodljive in imajo predvsem manj predrugačene izbirnike nastavitev, kjer se da kaj najti tudi brez iskalnika.

Že dolgo me ni noben telefon tako begal kot Xiaomi 11T Pro. Razen super hitrega polnjenja ni pravega razloga za njegov obstoj, saj ni kaj dosti drugačen kot Mi 11i. Še dodatna težava pa je v tem, da mi je bil Mi 11i zaradi solidnega fotoaparata v zelo hitrem in dobro opremljenem telefonu zelo všeč. Tu pa mi foto-video del sploh ni všeč in skupaj z višjo ceno (650 evrov za 128 GB in 700 evrov za 256 GB) ter še vedno odsotnimi teleobjektivom, brezžičnim polnjenjem, vodotesnostjo in boljšimi materiali ohišja je vrednost za denar slabša.

The post Xiaomi 11T Pro: Super hitro polnjenje baterije edini smisel obstoja (#video) appeared first on Tehnozvezdje.

Novinca sta med drugim prva, pri katerih so skladno z napovedmi opustili oznako Mi. Odslej bodo namreč uporabljali le še ime Xiaomi in oznake posameznih linij (denimo Mix, Redmi, itd). Že lani sta obstajala modela Mi 10T in Mi 10T Pro, ki ju je odlikovala predvsem hitrost osveževanja zaslona. Toda letos imajo že skoraj vsi telefoni zaslon z osveževanjem 120 Hz, zato ta lastnost ni več v ospredju, čeprav je seveda prisotna. Bolj pomembno se mi zdi, da so prešli na tehnologijo OLED, kajti predhodnika sta imela zaslon LCD. Letošnji med drugim podpira 10-bitni prikaz barv in 480-herčno zaznavanje dotikov (kar je bolje od večine), prekriva pa ga najmočnejše zaščitno steklo Gorilla Glass Victus.

Modela 11T in še posebej 11T Pro je sicer malce težko kategorizirati. Morda se bo slika izostrila, ko/če katerega od njiju dobimo na test, a vsekakor ni tako enostavno in nedvoumno, kot je proizvajalec poskušal dokazovati na predstavitvi, kjer je spretna voditeljica Abi Go model Pro primerjala kar z Applovim in Samsungovim skoraj najbolj zmogljivim modelom, v primeru prvega sicer iz kdo ve kakšnega razloga z lanskim iPhone 12 Pro. V določenih pogledih je namreč pol leta starejši Mi 11 še vedno bolj pravi paradni izdelek Xiaomija, 11T Pro pa prej z večjo baterijo in hitrejšim polnjenjem ozaljšani Mi 11i. Za razliko od Mi 11 ima namreč dvojica 11T plastično, ne stekleno hrbtišče, manj svetel zaslon, šibkejši fotografski tipali tako za glavni kot za ultraširokokotni objektiv (ob odsotnosti optičnega umirjevalnika slike) ter čitalnik prstnih odtisov v zaslonu, ne stranski tipki.

V izvedbi Pro najdemo procesor Snapdragon 888, kot že v Mi 11 in Mi 11i, medtem ko 11T poganja Mediatekov najzmogljivejši čip Dimensity 1200. Razlika bo v praksi verjetno dokaj majhna. Cenejši model (499 ali 549 evrov glede na napovedi proizvajalca) bo imel konfiguraciji 8/128 in 8/256 GB, Pro pa 8/128, 8/256 ali 12/256 za 649, 699 ali 749 evrov. Ob vseh teh cenah se 600 evrov za Mi 11i z 256 GB podatkovnega pomnilnika še vedno zdi dobra ponudba, bomo pa še videli, če lahko novi izdelek upraviči sto evrov dodatka z baterijskimi zmogljivostmi in izboljšavami pri videu.

Prav video zmožnostim so dali največji poudarek na predstavitvi, ne dosti drugače kot Apple. Tako naj bi telefon znal sam ustvariti določene učinke, za katere je bilo tradicionalno treba imeti zeleno ozadje (da je potem mogoče digitalno »nalepiti« nekaj drugega za protagonista), posneti več kadrov in nato znati zadevo še zmontirati. Funkcionalnost MagicZoom denimo s pomočjo prepoznave obraza in 3D-modela, ki ga v ozadju izdela umetna inteligenca, ustvari učinek, kot da se svet približuje »igralcu« na posnetku. Potem je še možnost spreminjanja, od kod naj prihaja zvok, kar smo sicer že videli pri mnogih Huaweijevih, LG-jevih in drugih telefonih. Snemati bo mogoče tudi v razločljivosti 8K in v načinu HDR10+, vendar bo za večino uporabnikov bolje, če se držijo 4K in klasičnega formata z večjo združljivostjo z različnimi zasloni.

Pri bateriji je glavna novica poleg kapacitete baterije 5000 mAh super hitro polnjenje, pri obeh kar s priloženim napajalnikom, kar žal postaja redkost pri proizvajalcih telefonov. 11T se polni s 67W, 11T Pro pa s kar 120W. Oba napajalnika pa sta povsem uporabna tudi za polnjenje prenosnikov in drugih naprav s priključkom USB-C. Še vedno pa je odsotno brezžično polnjenje.

Xiaomi po novem obljublja posodobitev na tri naslednje izdaje Androida (12, 13 in 14) ter štiri leta varnostnih popravkov.

Poleg te dvojice so predstavili še 11 Lite 5G NE, ki je v bistvu Mi 11 Lite 5G z drugim, a podobnim procesorjem in novo, »snežno« belo barvo ohišja. Namesto Snapdragona 780G, ki ga je uporabljal zgolj Xiaomi, a so zaloge očitno pošle, so izbrali Snapdragon 778G.  

Tablica Pad 5 za 349 ali 399 evrov (128 GB ali 256 GB vgrajenega podatkovnega pomnilnika) bo poskušala prepričati predvsem z elegantnim ohišjem, 11-palčnim zaslonom z ločljivostjo 2560 x 1600 in osveževanjem 120 Hz ter dokaj zmogljivim, čeravno ne najnovejšim procesorjem Snapdragon 860. Za razliko od telefon je priložen dokaj počasen napajalnik (22,5W), za polno hitrost polnjenja, ki e 33W, bo treba dokupiti drugega ali uporabiti ustreznega, če ga morda že imaš.

Še ena novost je zapestnica Mi Band 6 z vgrajeno tehnologijo NFC. Ta omogoča brezstično plačevanje, katere banke oz. kartice pa bo mogoče dodati v mobilno denarnico in katera to sploh bo, pa za zdaj ni podatkov. Napovedali so le podporo karticam Mastercard in za deset evrov višjo ceno od običajnega Mi Band 6.

The post Xiaomi samozavestno v hiperinflacijo telefonov appeared first on Tehnozvezdje.

Telefona Oneplus 9 in 9 Pro je treba obravnavati v tandemu. Zelo jasno so si ju zamislili na tak način, da sta dovolj podobna in tudi dovolj drugačna ter cenovno narazen za zagovarjanje enega ali drugega argumenta. Prvi je seveda, »9 Pro je toliko boljši, da se splača odšteti dodatnih dvesto evrov.« Druga pa, »Devet je še vedno odličen, samo malo manj prestižen, a zato konkretno cenejši.« Bolj se strinjam s prvim, ker so »običajno« devetico (verjetno) nalašč nekoliko osiromašili in s tem načrtno usmerili kupce proti modelu 9 Pro. Vsekakor ne eden ne drugi ne obstajata v vakuumu, temveč ima povsem začrtani vlogi. Cenejši je za tiste, ki želijo letošnji model, nov dizajn, aktualen procesor, kamere Hasselblad, karkoli že to pomeni, leto dni več podpore s posodobitvami programske opreme (v primerjavi z nakupom cenejšega in skoraj enako dobrega lanskega modela). Z dražjim pa pridejo dejanske lepe stvari nove generacije, kot so izboljšan foto-video sklop z novimi tipali in objektivi, superioren zaslon, super hitro žično in brezžično polnjenje, pa tudi boljši materiali in atraktivnejša podoba. Ne bi rad kar tako odpisal običajnega, a Pro je res veliko naprednejši.

Ne samo to, Pro daje tudi precej boljši občutek v roki. Kovinsko ogrodje, stekleno hrbtišče in ukrivljen zaslon naredijo svoje. Stvar deluje prestižno, bolj plastični in ravni 9 ne izstopa in je zraven dražjega brata evidentno za razred nižje. Kdor bo imel telefon v ovitku, mu je verjetno pretežno vseeno, sam pa bi že samo zaradi materialov in krivine pri zaslonu raje posegel po Pro-ju. V sami uporabi, če malce zanemarimo zaslon, sicer ni kakšnih razlik. Oba telefona poganja enak procesor, imata enako veliko baterijo, tudi identično hitro žično polnjenje (in priložen polnilnik). Snapdragon 888 vse zahteve opravi brez hitro in brez pretiranega naprezanja, igre tečejo pri najvišjih grafičnih podrobnostih, se pa lahko Pro, kjer mora procesor izrisovati še nekoliko podrobnejšo grafiko (ločljivost zaslona je QHD namesto FHD), v zahtevnih naslovih (denimo v Genshin Impact ali Call of Duty) nekoliko segreva. Verjetno hlajenje ni tako napredno kot pri kakšnem igričarskem modelu, še vedno pa je zadeva daleč od kritične.

Pri bateriji sta oba solidna, a mogoče malo zaostajata za konkurenco. Pričakovali bi lahko, da bo Pro porabil več energije zaradi bolj podrobnega zaslona, vendar nekaj pridobi nazaj z dinamičnim spreminjanjem hitrosti osveževanje – pri obeh gre ta sicer do 120 Hz –, tako da na koncu večjih razlik ni. Kaj več kot dneva intenzivne uporabe pa od zaloge v bateriji s kapaciteto 4500 mAh nisem dobival. Toda polnjenje s priloženim polnilnikom je res noro hitro. Priključiš za nekaj minut in imaš tretjino baterije. Vsekakor dovolj za celo popoldne. Večkrat se mi je zgodilo, da sta telefona daleč pred tem, ko sem se ju spomnil odklopiti, že prišla na sto odstotkov. V bistvu bi si želel kakšne nastavitve, da se lahko polnita samo do 90 ali 80 odstotkov, kar bi verjetno nekoliko bolje ohranjalo zdravje baterije. Ob tako hitrem polnjenju po kablu je brezžično malo izgubi smisel. Tako tisto na običajnih podstavkih, ki je primerjalno res počasno, kot na Oneplusovem novem super hitrem. Z njim gre skoraj tako ekspresno kot po kablu, je pa davek glasno, za moj okus že moteče delovanje ventilatorja v polnilniku. Jasno mi je, da mora skrbeti za ustrezno hlajenje, saj se po zraku prenaša precejšnja energijska vrednost, ki oddaja toploto in bi se lahko telefon pregrel, a vseeno tega glasnega piša na delovni mizi ne bi prenašal. Če je telefon nekje stran, pa je seveda vseeno, na čem se polni, ker ga vmes ne bom uporabljal.  

Kljub pretežno enakim internalijam vseeno zaslon poskrbi, da izkušnja še zdaleč ni enaka. Veliko večji užitek je uporabljati 9 Pro. Njegov zaslon je odličen, vsekakor eden najlepših v pametnih telefonih. Mogoče za odtenek zaostaja za tistim v Galaxyju S21 Ultra, tako je moje opažanje, ne temelji na kakšnih meritvah, samo na tem, kar vidijo moje oči. Samsungu je uspelo doseči vtis, kot da zaslon povsem izstopi iz sprednje površine telefona, Oneplusu pa ne povsem. Je pa zaslon res živahen, prikaže kristalno jasno sliko, hitro osveževanje pripomore k lepemu drsenju po vsebini, sem pa občasno dobil občutek, da dinamično prilagajanje (še) ni delovalo povsem tako, kot bi moralo, saj se lahko pojavilo kakšno rahlo zatikanje. Na soncu je razlika med zaslonoma še bolj vidna, ker je Pro-jev opazno svetlejši. Tudi njegova velikost in ukrivljenost, ki pomeni manj utrujajoče držanje telefona (brez ovitka), prispevata k večjemu veselju pri uporabi. Ker je telefon manjši od omenjene Ultre, bi bil za večpredstavnostno uporabo zagotovo ena mojih prvih izbir v tem hipu. Zvočnika mogoče prav tako za odtenek zaostajata za korejskim konkurentom, a sta dovolj dobra in seveda stereo, da primerno prispevata k vzdušju ob gledanju kakršnih koli vsebin.

Kje smo s fotoaparatoma »Hasselblad« in koliko je tu razlik? Presenetljivo celo manj, kot bi pričakovali, kakovost fotografij in videa pa se giblje, kot bi rekli Američani, vsepovprek. Hardver vsekakor ima potencial, še posebej novo tipalo s 50 milijoni pik za ultraširoki objektiv je dobro, a tudi Pro-jevo glavno 108-milijonsko ni kar tako, vendar se zdi, da ga inženirji (še) ne znajo povsem, ali pa vsaj pravilno izkoristiti. Precej v kvaliteti zaostaja teleobjektiv, ki ga ima samo Pro. Pri fotografijah s širokim kotom sta Oneplusa zagotovo v samem vrhu. Njune tovrstne fotografije so blizu tistim z glavnega objektiva, kar redkokdaj lahko rečemo. Podrobnosti je več, kot pri večini, popačenja in poslabša kakovosti proti robovom manj, dinamika je solidna, čeravno še vedno slabša kot pri glavnem objektivu. V tem pogledu je pohvalno, da je proizvajalec obema modeloma namenil enako kombinacijo objektiva in tipala. Tega je mogoče uporabiti tudi za bližinske (makro) posnetke, ki so sicer dobri, bistveno podrobnejši in lepši kot z večino namenskih makro objektivov, moti pa me, da ne premorejo skoraj nič globinske neostrine.

Glavni objektiv se razlikuje, saj devetica uporablja »lansko« tehnologijo, Pro pa povsem novo. Kljub temu v idealni svetlobi ni veliko razlik. Malo drugačni so barvni odtenki in da se videti več detajlov s tistega 108-milijonskega tipala v primerjavi z 48-milijonskim, toda oba privzeto shranjujeta v 12-milijonsko ločljivost, tako da je razlike res treba iskati. Tudi malce drugačno osvetlitev in dinamiko se opazi, vendar so to drobne, nikakor drastične razlike. Zdi pa se, da je precej odvisno od samega motiva in za kakšne nastavitve se telefon odloči. Pri niti ne igra velike vloge, ali je »umetna inteligenca« vključena ali ne. Pri slednji so določene barve, sploh zelena, še malo bolj poudarjene, a v splošnem je lahko barvni prikaz nekoliko nenavaden. Pogosto fotografije vlečejo malo preveč na vijolično ali modro. Ne vem, ali je bil tak namen Oneplusovih in Hasselbladovih zaposlenih, dopuščam možnost, da je to več ljudem všeč kot ne, a sam sem v drugi skupini. Raje bi imel kakšne drugačne poudarke ali pa nevtralnejšo reprodukcijo. Prav tako nisem navdušen nad hudim ostrenjem robov po celotnem motivu, zaradi česar tudi tu praktično ni globinske neostrine, torej nekoliko zamegljenega ozadja. Zaradi tega tudi detajli niso tako lepi, kot bi najbrž lahko bili. Dinamika je dobra in verjamem, da se bodo fotografije marsikomu zdele dobre ali celo izvrstne, problem imam samo z načinom obdelave, ki preprosto ni po mojem okusu.

Za video bi lahko bil 9 Pro zelo primeren. Posnetki so namreč dobri in ker tudi tu veliko ostrenja, bodo zagotovo marsikomu všeč, saj se zdi, da je slika prikazuje veliko detajlov. Umirjanje je odlično, tudi dinamični razpon spodoben, barve pa so znova nekoliko bolj hladne v primerjavi z denimo Samsungovimi toplejšimi odtenki. Slednji tudi ne ostri tako zelo, kar pa lahko vzamemo tudi kot bolj naraven videz. Oneplus je boljši od Ultre pri snemanju 8K, slika je lepša in bolj mirna, pa tudi s 30 sličicami na sekundo se da snemati, medtem ko pri Samsungov telefon ponuja zgolj 24 sličic na sekundo.

Še vedno je zelo všečna androidna preobleka Oxygen OS. Resda jo spremenili, da ni več tako blizu čistemu Googlovemu Androidu, ampak ima bolj lasten videz, ohranja pa hitrost, ki je Oneplusovih uporabnikom tako pri srcu, in drobne priročnosti tu in tam.

Sam glede Hasselblada nisem imel posebnih pričakovanj, saj je jasno, da gre predvsem za marketinške vaje. Zato me telefona v tem pogledu nista niti navdušila niti razočarala, so me pa močno ostrenje robov tako na fotografijah kot na videu in poudarek na vijoličnih odtenkih nekoliko presenetili. Mislim, da bi se dalo bolje ali drugače. Oneplus 9 Pro je sicer izvrsten telefon in če foto-video del jemljemo samo kot enega od vidikov, je vse v redu. Tistim, ki se odločajo predvsem na osnovi fotografskih in video lastnosti, pa bi raje priporočil kaj drugega.

The post Oneplus 9 in 9 Pro: Vaje v izpolnjevanju pričakovanj appeared first on Tehnozvezdje.

Ko slišimo opis »igričarski«, se nam v glavi verjetno izrišejo živobarvna osvetlitev, rdeči ali kakšni drugačni poudarki ohišja, pretiran dizajn in podobne lastnosti. Red Magic 6 dejansko ima nekaj rdečih poudarkov, a je sicer, podobno kot tudi Black Shark 4 precej bolj zadržano oblikovan kot nekateri prejšnji telefoni te vrste. S tem Xiaomi in Nubia (ZTE) zelo očitno ciljata na širšo publiko, kar je tudi pravilno. Kajti oba modela sta zaradi svojih procesorjev, zaslonov, zvočnikov, baterij in ostalih lastnosti več kot samo dobra tudi za uživanju v videu in nasploh večpredstavnosti, in še kako primerna za zahtevne uporabnike, ki ves čas žonglirajo med različnimi aplikacijami.

Osredotočili se bomo na »običajni« izvedbi obeh modelov, ker sta cenovno privlačnejši in zato tudi bolj zanimivi kot različici Pro. Predvsem Black Shark 4 se zdi atraktiven tako zaradi začetne cene – 499 evrov – kot zaradi izskočnih fizičnih sprožilnikov na obodu, ki ju bodo cenili zagrizeni igričarji. Red Magic 6 ima tam na dotik občutljivi mesti s 400-kratnim zaznavanjem na sekundo, kar je prav tako v redu v vlogi sprožilnikov, a po mnenju mnogih ne dosega povsem občutka ob pritiskanju fizičnih gumbov.

Morski pes ima sicer 6,67-palčni zaslon OLED polne visoke ločljivosti z osveževanjem 144 Hz, 1300 kandelami najvišje svetilnosti in visoko pokritostjo barvnega spektra DCI-P3. Dotike preverja kar 720-krat na sekundo, kar je trikrat več od večine ostalih »najboljših« neigričarskih modelov. Tako je zakasnitev med dotikom zaslona in izvršitvijo dejanja vsega 8,3 ms. Spodaj in zgoraj sta simetrična in glasna stereo zvočnika, kar se tudi spodobi za tako napravo. Telefon poganja procesor Snapdragon 870, kar je zanimiva in v bistvu pametna izbira. Res ni najzmogljivejši 888, vendar ni daleč stran, omogoča pa bistveno nižjo ceno. Gre namreč za še nekoliko »naviti« lanski Snapdragon 865+. Prisotna je seveda podpora za 5G. Baterija ima kapaciteto 4500 mA, kar je nekje na spodnji meji za igričarsko zver, polniti pa jo je mogoče s kar 120W. Priložen je sicer 67W polnilnik, ki delo opravi v približno pol ure, če je baterija prazna.

Osnovna različica, ki je zdaj tudi edina na voljo za prednaročilo, ima 8 GB delovnega in 128 GB podatkovnega pomnilnika. Slednji podatek bi morda lahko bil rahla omejitev, a kdor s tem telefonom ne bo veliko fotografiral in snemal, bi najbrž lahko zdržal tudi s 128 GB. Različica z 256 GB (in 12 GB pomnilnika) bo sicer sto evrov dražja. Kombinacija kamer z 48-milijonsko glavno, 8-milijonsko ultraširoko in 5-milijonsko makro je sicer na ravni telefonov za pol nižjo ceno, to pa je tisti kompromis, ki ga je treba sprejeti za zmogljivosti in zaslon. Delno tudi maso, ki znaša 210 g, a ta v resnici v današnjem okolju ne izstopa bistveno.  

Red Magic 6 je v osnovi sto evrov dražji, kajti poganja ga Snapdragon 888 in vsebuje 12 GB delovnega pomnilnika. Za hlajenje je vgrajen pravi ventilator, na zunanjo stran pa je mogoče namestiti še dodatnega za daljše seanse. Zaslon je tu še nekoliko večji, v diagonalo meri 6,8 palcev, zato je tudi telefon za 10 dag težji. Gre prav tako za OLED, ki zmore kar 165-herčno osveževanje, lahko pa ga dinamično prilagaja na 60, 90, 120 ali 165 Hz. Dotike zaznava s 360 Hz. Poleg podpore za povezljivost 5G je prisotna še podpora za najnovejši standard Wi-Fi 6E, ki dodaja frekvence 6 GHz.

Foto-video sklop se ponaša s 64-milijonskim tipalom glavnega objektiva in snemanje videa v razločljivosti 8K. Ultraširoki objektiv ima prav tako 8-milijonsko tipalo, makro pa nesmiselno dvomilijonsko. Tako kot pri Balck Sharku manjka teleobjektiv. Enako kot pri konkurentu sta prisotna stereo zvočnika in izhod za slušalke (3,5 mm). Baterija ima kapaciteto 5050 mAh in jo je mogoče polniti s 65W. Ni pa povsem jasno, ali je priložen tak ali počasnejši pomnilnik.

Oba telefona se glede na opisano kažeta kot zelo zanimiva za vse, ki si želijo zmogljiv mobilnik z dobrim zaslonom in zvočniki. Pa tudi takega, ki vizualno nekoliko izstopa, s čimer po mojem mnenju ni nič narobe.

Fotografije: Xiaomi in ZTE

The post Veliko zmogljivosti in napredne tehnologije za zmerno ceno appeared first on Tehnozvezdje.

Že v začetku leta predstavljeni Mi 11 je bi zgolj začetek veliko širše družine in verjetno niti ne bo osrednji model. V Sloveniji verjetno ne bo naprodaj, za novince pa konkretnih informacij še ni. Vsaj enega od modelov Lite pričakujemo, Pro se zdi pretežno kitajski model, za Ultro, ki lani prav tako ni zapustila kitajskih meja, pa letos obstaja nekaj možnosti, da jo ugledamo vsaj v Evropi, če že ne pri nas.

Mi 11 Pro

Ta model, čeprav ga za globalne trge sploh ne omenjajo, je smiselno opisati, ker je nekakšna vmesna stopnja med »običajno« enajstico in Ultro. Slednja je v marsičem podobna, prinaša pa še dodatne nadgradnje pri fotoaparatu in zaslonu. Pri Mi 11 je bilo zelo očitno, da so v Xiaomiju pustili nekaj lastnosti za še naprednejši model ali celo dva. Ponuja sicer skoraj vse z vidika zmogljivosti (Snapdragon 888, obilica pomnilnika), zaslona (6,8-palčni OLED 1440p z 10-bitnimi barvami in 120-herčnim osveževanjem), povezljivosti, baterije in polnjenja, tudi materialov ohišja, toda predvsem pri foto-video sklopu so pustili še dovolj prostora za nadgradnjo, pa še kje drugje.

Pri modelu Pro smo pričakovali predvsem optični »zum« (teleobjektiv), pa so zamenjali tudi glavni objektiv in tipalo pod njim. Slednje je povsem novo, imenovano GN2, ki so ga razvili skupaj s Samsungom. Njegova ključna lastnost in vrlina je velikost, saj je površina zelo blizu 1-palčnemu tipalu, ki ga najdemo v marsikaterem zmogljivem kompaktnem fotoaparatu. Natančna velikost je 1/1,12 palca in s tem je menda 5-krat večji od tipala v iPhonu 12. Ima 50 milijonov pik, velikih po 1,4 µm, ki jih privzeto združuje po štiri v eno za 12-milijonske fotografije. Premore napredno samodejno ostrenje in naj bi ponujal superiorno kakovost posnetkov.

Teleobjektiv ima sicer petkratno optično povečavo, ki jo ustvari periskopski sistem leč, vendar »le« osem milijonov pik na tipalu, medtem ko se ultraširoki objektiv ponaša s 13-milijonskim tipalom.

Še dve pridobitvi sta ekstra hitro brezžično polnjenje, s kar 67W, in zatesnjenost ohišja po standardu IP68. Prvo sicer ni tako hudo impresivno, glede na to, da je običajni Mi 11 zmore 50W z induktivno metodo (seveda s pravim polnilnim podstavkom), drugo pa v telefonu za tisoč evrov nekako pričakujemo. Za razliko od Mi 11 zaslon podpira prikaz Dolby Vision, baterija pa je za odtenek večja, saj ima kapaciteto 5000 mAh namesto 4600 mAh.

Mi 11 Ultra

Kot je zdaj moderno, je različica na vrhu poimenovana Ultra. Tu Xiaomi nikakor ni varčeval in je v telefon vgradil čisto vse, kar mu je prišlo pod roke, vključno z majhnim, 1,1-palčnim zaslonom OLED v ogromni foto-video izboklini na hrbtišču. Sprednji zaslon je sicer prav 6,8-palčni in s podobnimi lastnostmi kot pri Mi 11 Pro, vendar še nekoliko svetlejši. Maksimalnih 1700 kandel je tudi več od tega, kar zmore Samsungov S21 Ultra, pa že njegov zaslon je fenomenalen. Prikazovalnik zadaj naj bi pomagal pri zajemanju selfijev z glavnim fotoaparatom (pa najbrž tudi pri morebitnem vloganju), prikazoval obvestila, uro in morda še kaj.

Glavni objektiv in tipalo si Ultra deli s Pro-jem, torej je tudi tu GN2, ki naj bi se brez težav primerjal z žepnimi fotoaparati, kot je Sony RX100 VII. Družbo mi delata ultraširoki in teleobjektiv s tipaloma Sony IMX586. To je enako, kot smo ga predlani in lani srečevali pri glavnem objektivu v marsikaterem telefonu, kar pomeni bistven napredek v primerjavi z običajnimi tipali za te objektive. To pa se odraža tudi na velikosti celotnega foto-video modula, saj je ta ploščica res velika in konkretno odebeli telefon. Optični zum je tudi tu petkratni (120 mm), skupaj z digitalno povečavo pa Xiaomi obljublja kar 120-kratno približanje motiva. Pomembno je seveda, da v tem pogledu presega zmožnosti glavnega konkurenta, ne glede na kakovost samih fotografij. Z vsebi tremi objektivi bo mogoče snemati v razločljivosti 8K.

Enako kot Pro tudi Ultra ponuja vodotesnost po standardu IP68, vse je identično tudi pri bateriji in polnjenju. Ima pa ta model boljša stereo zvočnika, ki se ponašata z napisom Harman Kardon.

»Vsake primerjave s konkurenco so odveč, saj je to ultra telefon v androidnem svetu,« je na predstavitvi dejal prvi mož Xiaomija Lei Jun. Mi 11 Ultra naj bi sicer v Evropi stal 1200 evrov (z 12 Gb delovnega pomnilnika in 256 GB prostora za podatke), kar je (vsaj za zdaj) sto evrov manj od Galaxyja S21 Ultra.

Mi 11 Lite

Povsem na drugem koncu cenovnega spektra je izvedba Lite, ki jo pravzaprav z ostalimi druži samo ime. Tako taktiko s poimenovanjem Lite smo videli že kje drugje. Na voljo bo kot model 5G in tudi brez podpore za omrežja pete generacije. V osnovi bo sicer to telefon s 6,55-palčnim zaslonom OLED polne visoke razločljivosti in osveževanjem 90 Hz. Prepoznava prstnih odtisov bo v stranski tipki namesto v zaslonu, baterija bo ponujala kapaciteto 4250 mAh, kar je dokaj malo v primerjavi z večino novejših telefonov tega proizvajalca, in polnjenje s 33W. Fotoaparat bo ponujal tri objektive – glavnega s 64-milijonskim tipalom, ultraširokega z osmimi milijoni pik in petmilijonski »telemakro«. Razlika med Mi 11 Lite in Mi 11 Lite 5G bo v procesorju (Snapdragon 732G ali Snapdragon 780G) in selfijevskem fotoaparatu (16 in 20 MP), pa tudi v izhodiščni količini podatkovnega pomnilnika. Mi 11 Lite za tristo evrov ga bo imel 64 GB, 70 evrov dražja različica 5G, ki bo seveda zaradi drugačnega procesorja tudi zmogljivejša, pa 128 GB.

The post Xiaomi z Mi 11 Pro in Mi 11 Ultra cilja na fotografski tron appeared first on Tehnozvezdje.

Realme je znamka, ki zelo opazno poskuša prehitevati ostale v »specifikacijah«. Vedno poskuša najti kakšno lastnost, mogoče tudi več, ki je konkurenca za podobno ceno še ne ponuja. Tako sta že modela 6 in 6 Pro v nižji razred prinesla hitrejše osveževanje zaslona in zraven ponudila še hitro polnjenje, ki za manj kot deset evrov na mesec (če vzamemo kot merilo operatersko ceno na obroke) prav tako ni ravno pogosto. Cenejši Realme 7 ne predstavlja velike nadgradnje v primerjavi z omenjeno šestico. Ima za odtenek hitrejši procesor in večjo baterijo, medtem ko so pri fotoaparatu celo storili korak nazaj in tokrat izbrali 48-milijonsko tipalo za glavni objektiv namesto 64-milijonskega. Toda rezultati so na koncu celo nekoliko boljši, tudi zaradi za odtenek lepše obdelave signala, ki pri šestici res ni bila najbolj posrečena. Realme 7 je tako zelo soliden telefon z lepim 6,5-palčnim zaslonom, dovolj hiter, z dolgim trajanjem baterije in v nekaj prijaznega razvijajočo se preobleko Androida. Je malce velik in seveda plastičen, toda glede na ceno bi težko pričakovali kaj drugega.

Toda 7 Pro je pravo presenečenje. Že 6 Pro je bil lep korak navzgor v primerjavi z modelom 6, še posebej pri fotografiji in videu, saj je tam res ponujal bistveno boljšo kakovost in tudi primerljivo z nekaterimi konkretno dražjimi modeli, tudi Realmejevim lastnim X50 Pro 5G. Vseeno pa sta bila telefona podobna. Pri sedmicah pa so ubrali popolnoma drugačno taktiko, saj je 7 Pro manjši, s 60-herčnim zaslonom OLED (6,4-palcev), tudi nekoliko manjšo baterijo (4500 mAh proti 5000 mAh), in prednostmi na skoraj vseh področjih. Že zaslon OLED je velika pridobitev, četudi nima hitrega osveževanja, kajti ta tehnologija je v vsakem primeru superiorna v primerjavi z LCD. Potem pa so tu še kvalitetnejše izdelano ohišje, čeprav še vedno plastično, zmogljivejši procesor Snapdragon 720G, več pomnilnika, znova precej boljši foto-video sklop (sicer nič izboljšan v primerjavi s 6 Pro), čitalnik prstnih odtisov v zaslonu in, najbolj izstopajoče, super hitro polnjenje s 65W (s priloženim polnilnikom), kar telefon napolni v pol ure, za polovico pa v malo več kot desetih minutah. Glede na dokaj majhno razliko v ceni, vsega tri evre na mesec, vsekakor priporočamo model Pro, ki je še vedno tudi eno naših glavnih priporočil za približno deset evrov na mesec pri operaterju ali tristo evrov v prosti prodaji.

Test teh telefonov si lahko tudi pogledaš, da dobiš še boljšo predstavo, kakšna sta. Pa tudi izveš še nekatere podrobnosti, ki jih v tem povzetku morda nismo omenili.

The post Kakšna sta Realme 7 in 7 Pro, Telemachova telefona februarja? appeared first on Tehnozvezdje.

Začnimo najprej s hitrostjo. Še vedno je v obtoku veliko naprav in polnilnikov, ki ne zmorejo več kot za standard Qi osnovnih 5W. Pri tej hitrosti se moderni telefoni s kapacitetami baterij 4000 mAh in več polnijo nekaj ur. Če želimo na hitro pridobiti denimo tretjino napolnjenosti, preden gremo na teren ali se pripeljemo na cilj, pa so tudi neuporabni, saj v tiste četrt ali pol ure dodajo komaj kakšen odstotek. Pri nekaterih telefonih je že nekaj generacij v uporabi 10- ali 15-vatno brezžično polnjenje, ki je malce bolj uporabno, a seveda zahteva ustrezen polnilnik. Apple je vse do letos vztrajal pri 7,5W. So pa tudi Huaweiji, Oneplusi, Xiaomiji in še kakšen, ki so prišli na 25, 45 ali celo 55W, kar pa je že primerljivo s (super) hitrim žičnim polnjenjem. Ob tem gre precej vatov v zrak (ogrevanje prostora), a tako so pač fizikalne zakonitosti.

Zdaj je Xiaomi oznanil, da je razvil kar 80-vatno induktivno polnjenje. Prejšnji najhitrejši (pokončni) polnilnik tega podjetja, seveda z ventilatorjem za sprotno hlajenje, je zmogel baterijo s kapaciteto 4500 mAh v telefonu Mi 10 Ultra napolniti v 26 minutah. Novi pa naj rekord izboljšal še za kakšno minuto. V promocijskem materialu omenjajo, da pri bateriji s 4000 mAh delo od 0 do 100 odstotkov opravi v 19 minutah. Drastične razlike torej ni, verjetno vse nad 50W že nima več toliko smisla, ko ga ima pohitritev do te prelomnice. Problem pa je večinoma v tem, da tovrstne rešitve niso združljive z nobenim drugim polnilnikom in da tisti s standardom Qi še vedno ostajajo na 10 ali 15W.

Še dodaten pregled dogajanja pri razvoju hitrega polnjenja in nasveti, kako polniti telefon, da bo baterija čim dlje v dobri kondiciji, si lahko prebereš v članku Hitro ali počasi? na portalu Vse bo v redu Zavarovalnice Triglav.

Medtem je Apple pri družini telefonov iPhone 12 ubral nekoliko drugačen pristop. To podjetje tako ali tako običajno ne tekmuje s kitajskimi pri doseganju takih ali drugačnih rekordov, temveč se osredotoča na čim boljšo uporabniško izkušnjo. Novi modeli imajo poleg tuljave za brezžično polnjenje še magnete, da stojijo na mestu, ko so na polnilnikih z oznako Magsafe, ki jo je Apple recikliral za to funkcionalnost. Magneti pa omogočajo tudi druge dodatke, denimo žepke-denarnice na ovitku.

Tule so ameriški kolegi zbrali vse trenutne dodatke Magsafe.

Na tovrstnih polnilnikih se bo iPhone 12 (v vseh izvedbah) polnil hitreje, s 15W dotoka energije, kar bo že primerljivo z žičnim načinom, če uporabljaš kabel iz USB-C na Lightning in ustrezen napajalnik. S standardnimi, nemagnetnimi podstavki pa bo žal tudi nova generacija še naprej ostala pri 7,5W. Telefoni iPhone imajo sicer tradicionalno nekoliko manjše baterije od androidnih konkurentov, zato zadeva ni tako neuporabna, a še vedno počasna. V vsakem primeru pa se zdi, da se proizvajalci ukvarjajo s tehnologijo brezžičnega polnjenja in da ta ima prihodnost.  

Naslovna fotografija: Apple

The post Brezžično super hitro ali z magneti, drugače pa raje po kablu? appeared first on Tehnozvezdje.

Ključne lastnosti so sicer že povedali na sejmu IFA v Berlinu pred enim mesecem, zdaj pa so izvedli tudi evropsko predstavitev, tako da smo dobili vse podrobnosti, kakšni bosta sedmici za evropski trg. Je namreč nekaj drobnih razlik v pomnilniku in še čem v primerjavi z azijskimi različicami. V Sloveniji bosta naprodaj od 22. oktobra naprej. Natančnih slovenskih cen še niso razkrili, a glede na evropske se bo najbrž 7 začel pri približno dvesto evrih, 7 Pro bo malo nad tristo evrov.

Z novo družino mobilnikov smo se osredotočili na zmogljivosti, dizajn in kakovost. Znova v nižji cenovni razred prinašamo lastnosti iz višjega,

je v vnaprej pripravljeni izjavi poudaril Madhav Sheth, direktor znamke Realme za Evropo in Indijo.  

Telefona sta za razliko od prejšnje generacije kar precej različna. Realme 7 bo svojo publiko verjetno predvsem iskal pri tistih, ki cenijo veliko baterijo ter dobre igričarske zmožnosti za nizko ceno. Njegov procesor Mediatek Helio G95 je namreč močan na grafičnem področju, 6,5-palčni zaslon LCD pa ponuja osveževanje z 90 Hz. Baterija ima kapaciteto kar 5000 mAh in se polni s 30W, kar pomeni, da polovico zaloge pridobi v slabe pol ure. Vsekakor bo zanimivo videti, kakšen je fotoaparat, ki je bil največja hiba šestice, predvsem zaradi nenavadne obdelave signala. Tudi tokrat je v središču glavni objektiv z 48-milijonskim tipalom, omembe vreden pa je še ultraširoki z 8-milijonskim tipalom. Pri oblikovanju so znova uporabili prelivajoče se vzorce na hrbtišču, spredaj pa na fotografijah izgleda, kot je okrog zaslona malo manj robov. Pomnilniški konfiguraciji bosta 6/64 in 8/128 GB.

Realme 7 Pro bo nekaj povsem drugega, težko bi rekli, da ima v čemerkoli osnovi v cenejšem modelu. Njegov zaslon bo 6,4-palčni OLED s klasičnim, 60-herčnim osveževanjem. V zaslon bo integriran tudi čitalnik prstnih odtisov namesto v stransko tipko kot pri običajni sedmici. Poganjal ga bo Qualcommov procesor Snapdragon 720G, kar se zdi v redu za ta cenovni razred. Baterija bo tu imela kapaciteto 4500 mAh, s priloženim 65W polnilnikom pa jo bo mogoče popolnoma napolniti v vsega 34 minutah. Nekaj podobnega smo že videli pri modelu X50 Pro in tako polnjenje je res nekaj posebnega. Telefon bo imel tudi stereo zvočnika in učinke Dolby Atmos. Na strani fotografije in videa pa bo glavno tipalo imelo 64 milijonov pik, ostali objektivi in tipala pa so na prvi pogled enaki kot pri modelu 7. Pomnilniška opcija bo samo ena – 8/128 GB.

The post Realme 7 za igričarje s tanjšo denarnico in 7 Pro kot poceni zastavonoša appeared first on Tehnozvezdje.

Občutek pri uporabi je odličen. X50 Pro 5G je po velikosti ravno nekje med obema cenejšima »bratoma«, kar pomeni, da je za moj okus blizu idealne velikosti. Kovinsko ohišje s stekleno zadnjo stranico pa daje vtis kakovosti in drage naprave, in še mat obdelava stekla je za moj okus bolj zanimiva kot svetleča tako na pogled kot na otip. Žal pa zaradi material ni nič manj drseč in za manj previdne bo ovitek kar nujen. Na srečo proizvajalec prozornega že prilaga v škatlo. Telefon ni lahek, a je vseeno zelo prijeten, fizične lastnosti pa nikakor niso konec zgodbe, saj jih dopolnijo še druge vrline, primarno pa zaslon.

Govora je 6,44-palčnem ekranu OLED z 90-herčnim osveževanjem in podporo za prikaz HDR10+. Zaslon je res lep, barvit in svetel, opazno boljši kot denimo tisti v Oneplusu Nord, ker pač ni bilo treba tako varčevati pri sestavljanju telefona, saj je cenovno že v osnovi sodi v višji razred (testirana izvedba z 12 GB delovnega in 256 GB shranjevalnega pomnilnika pa še tolik obolj). Zaradi hitrejšega osveževanja je prikaz vsebine še bolj gladek, za kar sicer že tako ali tako poskrbi procesor Snapdragon 865. So se pa v Realmeju odločili za (raztegnjeno) polno visoko ločljivost, vendar je ta glede na velikost zaslona povsem ustrezna. QHD+ bi najbrž prišla v poštev samo pri nižjem osveževanju ali konkretno višji ceni. Na voljo je še uporaben in v kar lepi meri prilagodljiv prikaz informacij na izključenem zaslonu. Tako glede zaslona telefon res nudi vse, kar bi si človek želel za tako ceno. In ker še zvočnika pri večpredstavnosti delujeta oba (kot stereo), je to za video res prima naprava.

Izbira procesorja je po eni strani dobra, pa drugi pa malo nesrečna. Čez zmogljivosti se res ne da pritoževati. Vse od vsakdanjih opravil do najzahtevnejših iger deluje brez težav in tudi brez resnega segrevanja. Poleg tega niti poraba baterijske zaloge ni pretirana in se uporabnik zlahka prebije skozi dan, poln dogajanja, z enim polnjenjem. Toda procesor zaradi Qualcommove prodajne politike zraven zahteva modem za omrežja 5G, kar ga konkretno podraži, vsaj slovenskim kupcem pa ne prinese ničesar. Tudi kasneje, ko bo Telemach, ki za zdaj prodaja telefone Realme, enkrat imel omrežje pete generacije, ni nujno, da se bo X50 Pro 5G povezoval vanj. Čemu služi 12 GB pomnilnika težko rečem, verjetno ne bi bilo zaznavne razlike z za tretjino manjšo količino.

Baterija nima ogromne kapacitete (4200 mAh), a kot rečeno vseeno ponuja kar solidno avtonomijo. Ni pa nikakršne potrebe po zavlačevanju s polnjenjem, kajti priloženi polnilnik svoje delo opravlja noro hitro. Polni namreč s 65W in tako telefon od malo manj kot polovične do polne napolnjenosti pride v desetih minutah. Če bi bil blizu ničle, bi vse skupaj trajalo dvajset minut. Resda zdaj napovedujejo že 125-vatno polnjenje, ki bo menda kmalu realnost, a je že to, kar ponuja trenutno najdražji Realme, na meji znanstvene fantastike. Še nedolgo tega smo bili navajeni, da se telefon polni dve uri.

Vse doslej opisano nakazuje na skoraj idealen telefon, za katerega ni treba plačati »premijske« cene. Prijetno in lepo obdelano ohišje, lep zaslon s stalnim prikazom informacij, dober zvok, povsem drugačna izkušnja z baterijo. Ampak. Skoraj vedno pride ampak in tu ima en večji ter nekaj manjših vidikov. Glavni je, najbrž ste uganili – fotoaparat. Med manjše pa lahko uvrstim manjkajoča brezžično polnjenje in zatesnjenost pred vodo in prahom, pa tudi dejstvo, da v testirani konfiguraciji, kakršno tudi prodaja Telemach, telefon ni več tako zelo ugoden, saj cena z vezavo ob naročnini na paket Največ znese slabih 634 evrov (26,41 evrov na mesec), brez vezave pa skoraj 800 evrov.

Toda, posvetimo se še malo foto-video sklopu. Že samo pogled na papirnate lastnosti lahko privzdigne kakšno obrv, ker so te videti praktično enake kot pri več kot pol cenejšem modelu 6 Pro. Glavni objektiv s 64-milijonskim tipalom, potem teleobjektiv z dvakratno optično povečavo in tipalom z 12 megapikami in še ultraširoki z 8-milijonskim tipalom. Zraven je tu še dvomilijonsko »globinsko« tipalo namesto makro objektiva z enako (neuporabno) ločljivostjo. V teoriji kar uporabna kombinacija, čeravno bi bilo lahko »zuma« več in tipala z osmimi milijoni pik nekako ne sodijo več v telefone višjega razreda. Toda sum, da zadeva ni kaj dosti drugačna kot pri cenejšem sorodniku, se na žalost v praksi izkaže za upravičenega. Fotografije so res večinoma zelo podobne ali celo identične tistim, ki jih zmore zajeti 6 Pro. Nekaj razlik se kdaj pa kdaj opazi, verjetno predvsem zaradi različne obdelave signala, ki jo izvajata različna procesorja v teh dveh telefonih, nekaterih posnetkov pa niti z zelo podrobnih ogledom ni mogoče razločiti. Spredaj sta dva objektiva, pri čemer ima glavni 32-milijonsko tipalo (pri 6 Pro 16-milijonsko), drugi s širšim kotom pa 8-milijonsko (kot pri cenejšem modelu).

Ne morem reči, da so fotografije, ki nastanejo srede belega dne, slabe. Še posebej tiste, posnete z glavnim objektivom. Niso pa dovolj dobre za ta cenovni razred. Če je 6 Pro kot fotoaparat precej dober za svoj cenovni razred, je bolj ali manj enaka kakovost za dvakratno ceno težko sprejemljiva. Pa tudi v objektivnem pogledu, če fotografije primerjamo s tem, kar zmorejo podobno dragi konkurenti, ali si jih ogledamo kritično, zaključki niso najbolj ugodni. Problemov je več. Dinamični razpon ni nič posebnega in načinu HDR pogosto ne uspe preprečiti kar očitnih presvetlitev ali pa je celotna fotografija pretemna. Raven podrobnosti je prav tako povprečna, prikaz barv pa problematičen na več nivojih. Barve niso niti živahne niti zelo pravilne, poleg vsega pa je še zelena običajno premočna. Na voljo je še digitalni zum, a bi se mu sam raje izogibal, kajti s pastelnimi ali precej šumečimi fotografijami si je težko kaj pomagati. V mraku ali temi zadeva prav tako ni katastrofalna in nočni način je čisto soliden, vseeno pa smo že pri marsikaterem telefonu za podobno ali celo nižjo ceno videli bistveno boljše rezultate.

Mogoče še najbolj prepričljiv od te šesterice (oz. peterice) je glavni selfijevski objektiv. Ta zna izdelati povsem spodobne posnetke za to vrsto »kamere«. Tisti drugi pa je znova precej povprečen. Kakršen je tudi video iz glavne kamere (zadaj). Kljub temu, da je v razločljivosti 4K, so podrobnosti dokaj slabe, barve pa sprane. Video z ultraširokega objektiva pa je sploh slab.

Pri cenejši dvojici nisem bil najbolj navdušen na programsko opremo in tudi tu je podobno. S samim uporabniškim vmesnikom ni nič narobe, je povsem všečen in uporaben, tudi informacije na izključenem zaslonu so denimo izvedene lepo in se jih da nekoliko prilagajati. Motijo pa določene manjkajoče možnosti. Za delovanje čitalnika prstnih odtisov, ki je v zaslonu in je sicer odličen, je treba najprej zbuditi ekran. V fotoaparat se ne da z dvoklikom na tipko. In še nekaj je takih malenkosti, ki so drugod povsem samoumevne, tu pa po nepotrebnem slabšajo uporabniško izkušnjo.

Malo mi je žal za Realme X50 Pro. Med vsakdanjo uporabo je res všečen. Odličen za večpredstavnost in super hitro polnjenje je druga dimenzija. Toda, fotoaparat ne samo, da je malo slabši od večine drugih telefonov v tem cenovnem razredu, je kar precejšnje razočaranje. Že osnovni različici (8/128 GB) za približno 650 evrov, ki v Sloveniji ni naprodaj, je težko oprostiti fotografsko kakovost na nivoju telefona za 400 evrov. Pri še 150 evrov dražji izvedbi (12/256 GB), kakršno ponujajo pri nas, pa bi res moral ekstremno ceniti druge prednosti (procesor in morebitne igričarske vrline, zaslon, polnjenje, občutek v roki) in biti povsem ravnodušen glede fotografije, da bi me X50 Pro 5G pritegnil.

HVALIMO:

• Odličen občutek pri uporabi
• Lep zaslon in stalen prikaz informacij
• Vrhunske zmogljivosti
• Noro hitro polnjenje baterije

GRAJAMO:

• Fotoaparat iz srednjega cenovnega razreda
• Manjkajoče lastnosti, ki so drugod samoumevne

The post Realme X50 Pro: (Pre)visoke ambicije appeared first on Tehnozvezdje.

Glavna novost pri tehnologiji Quick Charge 5 je možnost polnjenja s 100W ali celo več, medtem ko je različica 4 šla do 45W. Seveda je novi standard združljiv za nazaj in tudi z USB-C Power Delivery, tako da bodo novi polnilniki primerni za kar širok krog naprav, ki jih bodo lahko polnili pri optimalni napetosti in toku, ne samo za nove telefone, ki bodo dejansko podpirali QC 5. Prav to je pogosto težava z mobilniki, ki so zasnovani denimo za Vooc ali Super Dart (Oppo, Realme) ali za Huaweijev SuperCharge. Če jih uporabnik priključi na drug polnilnik, tudi če podpira USB-PD, QC 4 ali kakšno drugi hitro tehnologijo, se bo polnil bistveno počasneje in manj optimizirano, kot bi se lahko.

Novi standard deluje pri 20V napetosti, pri čemer ima vgrajenih 12 ločenih zaščit glede napetosti, toka in temperature. Nasploh naj bi nova rešitev pomenila za deset stopinj Celzija hladnejše polnjenje, pri čemer pa je do štirikrat hitrejše. V Qualcommu obljubljajo, da se bo baterija z danes tipično s kapaciteto (med 4000 in 4500 mAh) od 0 do 50 odstotkov napolnila v vsega petih minutah, popolnoma v 15 minutah. Kot sva z Marjano že večkrat poudarila, je sicer bolj »zdravo« začeti polnjenje kmalu, kot odstotek pade pod polovičnega, in ga ustaviti med 80- in 90-odstotno napolnjenostjo.

Velika sprememba, ki sploh omogoča tako hitrost, je razdelitev baterij v telefonu na dva dela. Podobno kot imajo prenosniki (ali nenazadnje avti) baterije oz. akumulatorje z več celicami, ki pa se navzven predstavljajo kot enotne, bosta tudi v mobilnih s podporo za Quick Charge 5 dve ločeni bateriji, da bo sistem lahko polnil obe hkrati in tako dosegel želeno hitrost. Delovali pa bosta kot ena sama.

Novi standard bodo za začetek podpirali telefoni s procesorjem Snapdragon 865 ali Snapdragon 865+ ter ustreznim dodatnim vezjem ter tipali. Kasneje pa bo Qualcomm zadevo seveda vključil v prihodnje procesorje višjega razreda, upamo pa, da jo bo sčasoma ponudil vsaj še v srednjem cenovnem razredu.

The post Qualcommov Quick Charge 5 bo telefon napolnil v četrt ure appeared first on Tehnozvezdje.