Lanska serija Magic3 je ostala zgolj na Kitajskem, letos, ko je Honor v drugem letu samostojnosti, bo menda drugače. Napovedali so že tudi ceni za omenjena telefona z 256 GB podatkovnega pomnilnika. Paradni Magic4 Pro naj bi stal 1099 evrov, malce okrnjeni Magic 4 Pa bo dvesto evrov cenejši. V obeh primerih gre sicer izdelka, ki se lahko po marsikaterih lastnostih kosata z ostalimi najboljšimi ali ju na papirju (ki seveda prenese vse) v marsičem celo prekašata.

Oba sta tudi velika in z diagonalo zaslona, ki temu pritiče, namreč 6,8 palcev. Glavna poudarka pri teh OLED-ih sta dinamično osveževanje, pri modelu Pro najnovejše vrste, ki gre od enega do 120 Hz, in pa hitrejša modulacija za zniževanje svetilnosti (1920 namesto običajnih 480 Hz), kar pomeni manj utripanja zaslona, ki ga nekateri opazijo. Oba zaslona sta tudi ukrivljena ob robovih. Pohvalili so se še, da Pro zmore izboljševati sliko SDR v HDR in običajni HDR v HDR10+, toda to jemljem z rezervo.

Foto-video zmožnosti so drugo veliko področje, kjer smo slišali obilo močnih obljub in videli »primerjav« z iPhonom 13 Pro. Sklop pri Magic4 Pro sestavljajo trije objektivi, glavni in ultraširokokotni s 50-milijonskim tipalom, in pa periskopski zum s 64-milijonskim tipalom in 3,5-kratno optično povečavo. Digitalni zum gre vse do 100-kratne vrednosti, predvsem pa so poudarjali, da je obdelava signala sposobna po celotnem obsegu goriščnic v območju optike, torej od 0,6- do 3,5-kratne vrednosti zagotoviti zelo kakovostno sliko, čeprav seveda optika ne pokriva vsega. Navajali so 60-odstotno izboljšavo med 0,6x in 1x ter kar 160-odstotno med 1,1x in 3,4x. V primerjavi s čim, je seveda dobro vprašanje. Detajli pa naj bi bili bistveno boljši kot pri omenjenem konkurentu. Kar pa lahko pomeni tudi pretirano ostrenje, bomo videli. Tudi za barve napovedujejo, da bodo bolj pravilne.

Pri snemanju videa je edinstvena lastnost 10-bitni zapis Log pri razločljivosti 4K in 60 sličicah na sekundo. Tudi med snemanjem pa bo menda mogoče zajemati »prave« fotografije. »Drugi ne morejo, toda Honor zna (angl. Honor can),« smo slišali večkrat. Tudi za zmogljivosti, kjer so procesor Snapdragon 8 prve generacije še dodatno grafični »navili« s svojimi algoritmi GPU Turbo X, te so promovirali že v času, ko so bili še pod Huaweijem. Pomenili pa naj bi več sličic na sekundo pri nižjih temperaturah, kot zmore konkurenca.

Še ena lastnost, ki je drugi ne ponujajo, je kar 100-vatno brezžično polnjenje, enako hitro kot s kablom. Pomeni pa, da je mogoče telefon za polovico napolniti v 15 minutah, pri čemer ima baterija kapaciteto 5000 mAh.

Magic 4 ima lansko generacijo zaslona, zgolj 66W žično polnjenje, 4800 mAh v bateriji, teleobjektiv pa ima tipalo z osmimi milijoni pik in manj zuma. Te razlike se ne slišijo velike, toda vseeno se zdi, da bo Magic4 Pro tisti pravi in zares zanimiv. Pričakujemo ga čez nekaj mesecev.

Poleg telefonov so predstavili še slušalke Earbuds 3 Pro, ki prav tako odražajo povečano samozavest. Stale bodo namreč 199 evrov, ponudila pa med drugim izboljšano aktivno dušenje hrupa in merjenje temperature v ušesu, kar bo zanimivo v navezi s pametno uro, ki spremlja srčni utrip in vsebnost kisika v krvi (SpO₂).

Na sejmu MWC smo si lahko ogledali tudi prepogljivega Magic V. O njem smo že pisali, tule je nekaj fotografij, na kratko pa o njem tudi v videu.

• 
  Skeletorju vedno uspe ukrasti pozornost
• 
  Po toči nima smisla zvoniti
• 
  Preprosto omreževanje brez velikih naložb
• 
  Renault 4 Iconic: S Katro do Malinske in nazaj brez postanka za polnjenje
• 
  TerraMow V1000: »Kapibara« mi je pojedla vso travo!

The post Samozavestno na odru v Barceloni: »Honor zna!« (#video) appeared first on Tehnozvezdje.

Telefona Oneplus 9 in 9 Pro je treba obravnavati v tandemu. Zelo jasno so si ju zamislili na tak način, da sta dovolj podobna in tudi dovolj drugačna ter cenovno narazen za zagovarjanje enega ali drugega argumenta. Prvi je seveda, »9 Pro je toliko boljši, da se splača odšteti dodatnih dvesto evrov.« Druga pa, »Devet je še vedno odličen, samo malo manj prestižen, a zato konkretno cenejši.« Bolj se strinjam s prvim, ker so »običajno« devetico (verjetno) nalašč nekoliko osiromašili in s tem načrtno usmerili kupce proti modelu 9 Pro. Vsekakor ne eden ne drugi ne obstajata v vakuumu, temveč ima povsem začrtani vlogi. Cenejši je za tiste, ki želijo letošnji model, nov dizajn, aktualen procesor, kamere Hasselblad, karkoli že to pomeni, leto dni več podpore s posodobitvami programske opreme (v primerjavi z nakupom cenejšega in skoraj enako dobrega lanskega modela). Z dražjim pa pridejo dejanske lepe stvari nove generacije, kot so izboljšan foto-video sklop z novimi tipali in objektivi, superioren zaslon, super hitro žično in brezžično polnjenje, pa tudi boljši materiali in atraktivnejša podoba. Ne bi rad kar tako odpisal običajnega, a Pro je res veliko naprednejši.

Ne samo to, Pro daje tudi precej boljši občutek v roki. Kovinsko ogrodje, stekleno hrbtišče in ukrivljen zaslon naredijo svoje. Stvar deluje prestižno, bolj plastični in ravni 9 ne izstopa in je zraven dražjega brata evidentno za razred nižje. Kdor bo imel telefon v ovitku, mu je verjetno pretežno vseeno, sam pa bi že samo zaradi materialov in krivine pri zaslonu raje posegel po Pro-ju. V sami uporabi, če malce zanemarimo zaslon, sicer ni kakšnih razlik. Oba telefona poganja enak procesor, imata enako veliko baterijo, tudi identično hitro žično polnjenje (in priložen polnilnik). Snapdragon 888 vse zahteve opravi brez hitro in brez pretiranega naprezanja, igre tečejo pri najvišjih grafičnih podrobnostih, se pa lahko Pro, kjer mora procesor izrisovati še nekoliko podrobnejšo grafiko (ločljivost zaslona je QHD namesto FHD), v zahtevnih naslovih (denimo v Genshin Impact ali Call of Duty) nekoliko segreva. Verjetno hlajenje ni tako napredno kot pri kakšnem igričarskem modelu, še vedno pa je zadeva daleč od kritične.

Pri bateriji sta oba solidna, a mogoče malo zaostajata za konkurenco. Pričakovali bi lahko, da bo Pro porabil več energije zaradi bolj podrobnega zaslona, vendar nekaj pridobi nazaj z dinamičnim spreminjanjem hitrosti osveževanje – pri obeh gre ta sicer do 120 Hz –, tako da na koncu večjih razlik ni. Kaj več kot dneva intenzivne uporabe pa od zaloge v bateriji s kapaciteto 4500 mAh nisem dobival. Toda polnjenje s priloženim polnilnikom je res noro hitro. Priključiš za nekaj minut in imaš tretjino baterije. Vsekakor dovolj za celo popoldne. Večkrat se mi je zgodilo, da sta telefona daleč pred tem, ko sem se ju spomnil odklopiti, že prišla na sto odstotkov. V bistvu bi si želel kakšne nastavitve, da se lahko polnita samo do 90 ali 80 odstotkov, kar bi verjetno nekoliko bolje ohranjalo zdravje baterije. Ob tako hitrem polnjenju po kablu je brezžično malo izgubi smisel. Tako tisto na običajnih podstavkih, ki je primerjalno res počasno, kot na Oneplusovem novem super hitrem. Z njim gre skoraj tako ekspresno kot po kablu, je pa davek glasno, za moj okus že moteče delovanje ventilatorja v polnilniku. Jasno mi je, da mora skrbeti za ustrezno hlajenje, saj se po zraku prenaša precejšnja energijska vrednost, ki oddaja toploto in bi se lahko telefon pregrel, a vseeno tega glasnega piša na delovni mizi ne bi prenašal. Če je telefon nekje stran, pa je seveda vseeno, na čem se polni, ker ga vmes ne bom uporabljal.  

Kljub pretežno enakim internalijam vseeno zaslon poskrbi, da izkušnja še zdaleč ni enaka. Veliko večji užitek je uporabljati 9 Pro. Njegov zaslon je odličen, vsekakor eden najlepših v pametnih telefonih. Mogoče za odtenek zaostaja za tistim v Galaxyju S21 Ultra, tako je moje opažanje, ne temelji na kakšnih meritvah, samo na tem, kar vidijo moje oči. Samsungu je uspelo doseči vtis, kot da zaslon povsem izstopi iz sprednje površine telefona, Oneplusu pa ne povsem. Je pa zaslon res živahen, prikaže kristalno jasno sliko, hitro osveževanje pripomore k lepemu drsenju po vsebini, sem pa občasno dobil občutek, da dinamično prilagajanje (še) ni delovalo povsem tako, kot bi moralo, saj se lahko pojavilo kakšno rahlo zatikanje. Na soncu je razlika med zaslonoma še bolj vidna, ker je Pro-jev opazno svetlejši. Tudi njegova velikost in ukrivljenost, ki pomeni manj utrujajoče držanje telefona (brez ovitka), prispevata k večjemu veselju pri uporabi. Ker je telefon manjši od omenjene Ultre, bi bil za večpredstavnostno uporabo zagotovo ena mojih prvih izbir v tem hipu. Zvočnika mogoče prav tako za odtenek zaostajata za korejskim konkurentom, a sta dovolj dobra in seveda stereo, da primerno prispevata k vzdušju ob gledanju kakršnih koli vsebin.

Kje smo s fotoaparatoma »Hasselblad« in koliko je tu razlik? Presenetljivo celo manj, kot bi pričakovali, kakovost fotografij in videa pa se giblje, kot bi rekli Američani, vsepovprek. Hardver vsekakor ima potencial, še posebej novo tipalo s 50 milijoni pik za ultraširoki objektiv je dobro, a tudi Pro-jevo glavno 108-milijonsko ni kar tako, vendar se zdi, da ga inženirji (še) ne znajo povsem, ali pa vsaj pravilno izkoristiti. Precej v kvaliteti zaostaja teleobjektiv, ki ga ima samo Pro. Pri fotografijah s širokim kotom sta Oneplusa zagotovo v samem vrhu. Njune tovrstne fotografije so blizu tistim z glavnega objektiva, kar redkokdaj lahko rečemo. Podrobnosti je več, kot pri večini, popačenja in poslabša kakovosti proti robovom manj, dinamika je solidna, čeravno še vedno slabša kot pri glavnem objektivu. V tem pogledu je pohvalno, da je proizvajalec obema modeloma namenil enako kombinacijo objektiva in tipala. Tega je mogoče uporabiti tudi za bližinske (makro) posnetke, ki so sicer dobri, bistveno podrobnejši in lepši kot z večino namenskih makro objektivov, moti pa me, da ne premorejo skoraj nič globinske neostrine.

Glavni objektiv se razlikuje, saj devetica uporablja »lansko« tehnologijo, Pro pa povsem novo. Kljub temu v idealni svetlobi ni veliko razlik. Malo drugačni so barvni odtenki in da se videti več detajlov s tistega 108-milijonskega tipala v primerjavi z 48-milijonskim, toda oba privzeto shranjujeta v 12-milijonsko ločljivost, tako da je razlike res treba iskati. Tudi malce drugačno osvetlitev in dinamiko se opazi, vendar so to drobne, nikakor drastične razlike. Zdi pa se, da je precej odvisno od samega motiva in za kakšne nastavitve se telefon odloči. Pri niti ne igra velike vloge, ali je »umetna inteligenca« vključena ali ne. Pri slednji so določene barve, sploh zelena, še malo bolj poudarjene, a v splošnem je lahko barvni prikaz nekoliko nenavaden. Pogosto fotografije vlečejo malo preveč na vijolično ali modro. Ne vem, ali je bil tak namen Oneplusovih in Hasselbladovih zaposlenih, dopuščam možnost, da je to več ljudem všeč kot ne, a sam sem v drugi skupini. Raje bi imel kakšne drugačne poudarke ali pa nevtralnejšo reprodukcijo. Prav tako nisem navdušen nad hudim ostrenjem robov po celotnem motivu, zaradi česar tudi tu praktično ni globinske neostrine, torej nekoliko zamegljenega ozadja. Zaradi tega tudi detajli niso tako lepi, kot bi najbrž lahko bili. Dinamika je dobra in verjamem, da se bodo fotografije marsikomu zdele dobre ali celo izvrstne, problem imam samo z načinom obdelave, ki preprosto ni po mojem okusu.

Za video bi lahko bil 9 Pro zelo primeren. Posnetki so namreč dobri in ker tudi tu veliko ostrenja, bodo zagotovo marsikomu všeč, saj se zdi, da je slika prikazuje veliko detajlov. Umirjanje je odlično, tudi dinamični razpon spodoben, barve pa so znova nekoliko bolj hladne v primerjavi z denimo Samsungovimi toplejšimi odtenki. Slednji tudi ne ostri tako zelo, kar pa lahko vzamemo tudi kot bolj naraven videz. Oneplus je boljši od Ultre pri snemanju 8K, slika je lepša in bolj mirna, pa tudi s 30 sličicami na sekundo se da snemati, medtem ko pri Samsungov telefon ponuja zgolj 24 sličic na sekundo.

Še vedno je zelo všečna androidna preobleka Oxygen OS. Resda jo spremenili, da ni več tako blizu čistemu Googlovemu Androidu, ampak ima bolj lasten videz, ohranja pa hitrost, ki je Oneplusovih uporabnikom tako pri srcu, in drobne priročnosti tu in tam.

Sam glede Hasselblada nisem imel posebnih pričakovanj, saj je jasno, da gre predvsem za marketinške vaje. Zato me telefona v tem pogledu nista niti navdušila niti razočarala, so me pa močno ostrenje robov tako na fotografijah kot na videu in poudarek na vijoličnih odtenkih nekoliko presenetili. Mislim, da bi se dalo bolje ali drugače. Oneplus 9 Pro je sicer izvrsten telefon in če foto-video del jemljemo samo kot enega od vidikov, je vse v redu. Tistim, ki se odločajo predvsem na osnovi fotografskih in video lastnosti, pa bi raje priporočil kaj drugega.

The post Oneplus 9 in 9 Pro: Vaje v izpolnjevanju pričakovanj appeared first on Tehnozvezdje.

Že v začetku leta predstavljeni Mi 11 je bi zgolj začetek veliko širše družine in verjetno niti ne bo osrednji model. V Sloveniji verjetno ne bo naprodaj, za novince pa konkretnih informacij še ni. Vsaj enega od modelov Lite pričakujemo, Pro se zdi pretežno kitajski model, za Ultro, ki lani prav tako ni zapustila kitajskih meja, pa letos obstaja nekaj možnosti, da jo ugledamo vsaj v Evropi, če že ne pri nas.

Mi 11 Pro

Ta model, čeprav ga za globalne trge sploh ne omenjajo, je smiselno opisati, ker je nekakšna vmesna stopnja med »običajno« enajstico in Ultro. Slednja je v marsičem podobna, prinaša pa še dodatne nadgradnje pri fotoaparatu in zaslonu. Pri Mi 11 je bilo zelo očitno, da so v Xiaomiju pustili nekaj lastnosti za še naprednejši model ali celo dva. Ponuja sicer skoraj vse z vidika zmogljivosti (Snapdragon 888, obilica pomnilnika), zaslona (6,8-palčni OLED 1440p z 10-bitnimi barvami in 120-herčnim osveževanjem), povezljivosti, baterije in polnjenja, tudi materialov ohišja, toda predvsem pri foto-video sklopu so pustili še dovolj prostora za nadgradnjo, pa še kje drugje.

Pri modelu Pro smo pričakovali predvsem optični »zum« (teleobjektiv), pa so zamenjali tudi glavni objektiv in tipalo pod njim. Slednje je povsem novo, imenovano GN2, ki so ga razvili skupaj s Samsungom. Njegova ključna lastnost in vrlina je velikost, saj je površina zelo blizu 1-palčnemu tipalu, ki ga najdemo v marsikaterem zmogljivem kompaktnem fotoaparatu. Natančna velikost je 1/1,12 palca in s tem je menda 5-krat večji od tipala v iPhonu 12. Ima 50 milijonov pik, velikih po 1,4 µm, ki jih privzeto združuje po štiri v eno za 12-milijonske fotografije. Premore napredno samodejno ostrenje in naj bi ponujal superiorno kakovost posnetkov.

Teleobjektiv ima sicer petkratno optično povečavo, ki jo ustvari periskopski sistem leč, vendar »le« osem milijonov pik na tipalu, medtem ko se ultraširoki objektiv ponaša s 13-milijonskim tipalom.

Še dve pridobitvi sta ekstra hitro brezžično polnjenje, s kar 67W, in zatesnjenost ohišja po standardu IP68. Prvo sicer ni tako hudo impresivno, glede na to, da je običajni Mi 11 zmore 50W z induktivno metodo (seveda s pravim polnilnim podstavkom), drugo pa v telefonu za tisoč evrov nekako pričakujemo. Za razliko od Mi 11 zaslon podpira prikaz Dolby Vision, baterija pa je za odtenek večja, saj ima kapaciteto 5000 mAh namesto 4600 mAh.

Mi 11 Ultra

Kot je zdaj moderno, je različica na vrhu poimenovana Ultra. Tu Xiaomi nikakor ni varčeval in je v telefon vgradil čisto vse, kar mu je prišlo pod roke, vključno z majhnim, 1,1-palčnim zaslonom OLED v ogromni foto-video izboklini na hrbtišču. Sprednji zaslon je sicer prav 6,8-palčni in s podobnimi lastnostmi kot pri Mi 11 Pro, vendar še nekoliko svetlejši. Maksimalnih 1700 kandel je tudi več od tega, kar zmore Samsungov S21 Ultra, pa že njegov zaslon je fenomenalen. Prikazovalnik zadaj naj bi pomagal pri zajemanju selfijev z glavnim fotoaparatom (pa najbrž tudi pri morebitnem vloganju), prikazoval obvestila, uro in morda še kaj.

Glavni objektiv in tipalo si Ultra deli s Pro-jem, torej je tudi tu GN2, ki naj bi se brez težav primerjal z žepnimi fotoaparati, kot je Sony RX100 VII. Družbo mi delata ultraširoki in teleobjektiv s tipaloma Sony IMX586. To je enako, kot smo ga predlani in lani srečevali pri glavnem objektivu v marsikaterem telefonu, kar pomeni bistven napredek v primerjavi z običajnimi tipali za te objektive. To pa se odraža tudi na velikosti celotnega foto-video modula, saj je ta ploščica res velika in konkretno odebeli telefon. Optični zum je tudi tu petkratni (120 mm), skupaj z digitalno povečavo pa Xiaomi obljublja kar 120-kratno približanje motiva. Pomembno je seveda, da v tem pogledu presega zmožnosti glavnega konkurenta, ne glede na kakovost samih fotografij. Z vsebi tremi objektivi bo mogoče snemati v razločljivosti 8K.

Enako kot Pro tudi Ultra ponuja vodotesnost po standardu IP68, vse je identično tudi pri bateriji in polnjenju. Ima pa ta model boljša stereo zvočnika, ki se ponašata z napisom Harman Kardon.

»Vsake primerjave s konkurenco so odveč, saj je to ultra telefon v androidnem svetu,« je na predstavitvi dejal prvi mož Xiaomija Lei Jun. Mi 11 Ultra naj bi sicer v Evropi stal 1200 evrov (z 12 Gb delovnega pomnilnika in 256 GB prostora za podatke), kar je (vsaj za zdaj) sto evrov manj od Galaxyja S21 Ultra.

Mi 11 Lite

Povsem na drugem koncu cenovnega spektra je izvedba Lite, ki jo pravzaprav z ostalimi druži samo ime. Tako taktiko s poimenovanjem Lite smo videli že kje drugje. Na voljo bo kot model 5G in tudi brez podpore za omrežja pete generacije. V osnovi bo sicer to telefon s 6,55-palčnim zaslonom OLED polne visoke razločljivosti in osveževanjem 90 Hz. Prepoznava prstnih odtisov bo v stranski tipki namesto v zaslonu, baterija bo ponujala kapaciteto 4250 mAh, kar je dokaj malo v primerjavi z večino novejših telefonov tega proizvajalca, in polnjenje s 33W. Fotoaparat bo ponujal tri objektive – glavnega s 64-milijonskim tipalom, ultraširokega z osmimi milijoni pik in petmilijonski »telemakro«. Razlika med Mi 11 Lite in Mi 11 Lite 5G bo v procesorju (Snapdragon 732G ali Snapdragon 780G) in selfijevskem fotoaparatu (16 in 20 MP), pa tudi v izhodiščni količini podatkovnega pomnilnika. Mi 11 Lite za tristo evrov ga bo imel 64 GB, 70 evrov dražja različica 5G, ki bo seveda zaradi drugačnega procesorja tudi zmogljivejša, pa 128 GB.

The post Xiaomi z Mi 11 Pro in Mi 11 Ultra cilja na fotografski tron appeared first on Tehnozvezdje.