Samsungov Galaxy Note je po začetnem šoku nad takim formatom naprave hitro postal stalnica in ko se je vmes pojavila luknja, ga je marsikdo pogrešal. Ob vsesplošnem večanju telefonov so v korejskem podjetju letos potegnili dobro potezo in Note10 pripravili v dveh izvedbah. Dvakrat sem za kakšen teden uporabljal manjšo in lahko rečem, da mi je zelo lepo sedla v roko, zdi se mi ravno pravšnja. Zaslon je še dovolj velik tudi za resno delo, morda za kakšno ustvarjanje ali urejanje s pomočjo pisala S Pen, za vse, ki hočejo še več površine, pa je tu večji Galaxy Note10+. Tudi z večjo baterijo, ki sicer pri malem sploh ni slaba, a ji vseeno malo zmanjka za dva dni delovanja brez vmesnega polnjenja. Zlahka pa sem z njo prišel skozi cel dan na terenu, kadar sem doma ali v avtu, pa tako ali tako ni noben problem telefona odložiti na brezžični polnilnik.

Zaslon je bil vedno izstopajoča lastnost Samsungovih mobilnikov in letos ni nič drugače. Že sam dizajn telefona poskrbi za to, ker dokaj pravokotno ohišje, ukrivljenost zaslona na obeh straneh in luknja za fotoaparat zgoraj na sredini ustvarijo vtis, kakor da bi napel prosojen papir in ga pritrdil z žebljičkom. Predvsem pa so barve, svetilnost in dinamika tega ekrana med najboljšimi sploh. Samsung pač najbolj napredne primerke še vedno prihrani za svoje telefone. Zraven sta še glasna in kakovostna stereo zvočnika, tako da to ni samo »produktivnostna«, ampak tudi odlična večpredstavnostna naprava. S pisalom je mogoče delati zapiske tudi takrat, ko je zaslon izključen, ob vključenem pa vsako leto dodajo kakšno novo možnost. Za tiste, ki vlogajo ali se snemajo (ali fotografirajo) za kakšen drug namen, je priročna možnost uporabiti S Pen kot daljinski sprožilnik. Sprednja kamera pa je za razliko od večine drugih sposobna snemati tudi video 4K. V povsem solidni kakovosti, dokler je dovolj svetlobe.

Glavni fotoaparat ima tri objektive, standardnega, teleobjektiv in ultraširokokotnega. Glede fleksibilnosti bo malokdo kaj pogrešal, če že kaj, mogoče malo več »zuma« od dvakratnega, kot ga ponuja ta dvojica telefonov. Sama kakovost fotografij je na ravni, ki smo je pri Samsungu vajeni, s programskimi popravki so jo še dodatno izboljšali, bi si pa želel, da bi še nekoliko več storili tako pri algoritmih za HDR kot pri nočnem načinu. Video je mogoče snemati vse do 4K/60, je pa slika pri 4K/30 zelo lepa in dobro stabilizirana, tudi zvok je odličen. Če kje pogrešam priključek 3,5 mm to ni za slušalke, ampak za priklop zunanjega mikrofona pri snemanju videa. Vendar tudi notranji svoje delo opravi v redu.

Samsung že nekaj časa ponuja najbolj obširne možnosti souporabe telefona z osebnim računalnikom ali pa kar nadomeščanja slednjega. Platforma DeX je tisto, kar si marsikdo predstavlja, da bomo počeli v prihodnosti – prenašali s seboj izjemno zmogljiv telefon z veliko prostora za podatke in ga doma ali kje drugje priključili na večji zaslon ter povezali miško in tipkovnico za kakšna zahtevnejša opravila. Vsaj delno se to da že zdaj, okolje se lepo prilagodi večjemu monitorju, še vedno pa velja, da bi morali svoje opraviti tudi razvijalci aplikacij. Nekateri so, drugi ne. Mogoče še bolj zanimiva možnost pa je DeX znotraj sistema Windows. Telefon je treba s kablom povezati na računalnik, pognati program DeX in potem je mogoče uporabljati aplikacije na mobilniku, čeprav sedimo za svojim PC-jem. Na voljo pa je še tretja varianta – aplikacija Vaš Telefon. Ta deluje brezžično, prikaže pa lahko klice, sporočila, fotografije in še kaj s telefona, te zadeve pa je mogoče tudi s potegom miške prenašati v druge programe. Vsem trem zadevam še nekoliko manjka loščenja, toda nastavki in uporabnost so že tu. Še dodaten plus za poslovne uporabnike (in nasploh vse z občutljivimi podatki) so varnostne rešitve Knox. Na telefonu je posebej varovana mapa za najbolj pomembne datoteke, da se dodatno zavarovati aplikacije, varneje so shranjeni biometrični podatki. In glede teh z veseljem poročam, da mi je na Galaxyju Note10 prepoznava prstnih odtisov na zaslonu delovala bistveno bolj zanesljivo in tudi hitreje kot na katerem koli drugem Samsungovem telefonu s tovrstno tehnologijo doslej. Prepoznave obraza tako niti nisem uporabljal, je pa na voljo, če komu bolj leži.

Poleg hitrega žičnega in induktivnega polnjenja (oboje je pri večjem modelu še malo hitrejše) je mogoče iz telefonove baterije brezžično polniti druge naprave, denimo slušalke. Samsung tega ni uvedel kot prvi, zna pa biti dobrodošlo v določenih situacijah. Tu sta še podpora za najnovejši standard povezovanja v brezžična omrežja (Wi-Fi 6) in vodotesnost po standardu IP68 (do pol ure v globini meter in pol). Plus je še ohranil režo za pomnilniško kartico, pri manjšem modelu pa bo vgrajenih 256 GB tudi verjetno dovolj za 99 odstotkov kupcev. Samsungov uporabniški vmesnik One UI je velik korak naprej, saj je lepši, ima bistveno manj navlake in lepo izrablja črnino zaslona AMOLED. Tudi ideja potegov s prsti od dna zaslona navzgor namesto navideznih zaslonskih tipk za krmarjenje po sistemu je zanimiva, toda pogosto zahteva ali preprijem telefona, ker palec ne doseže spodnjega roba, ali pomoč druge roke. Morda bi bilo bolje, če bi Samsung prevzel poteg od strani proti sredini za skok nazaj.

Galaxy Note10 ostaja eden najbolj izpopolnjenih telefonov. Letošnjo izdajo najlažje opišem kot oblikovno predrugačen (zame bolj zanimiv) in na nekaterih ključnih področjih dodelan Galaxy S10. S Pen lahko pride prav v različnih scenarijih, naj bodo to kratki zapiski, resno risanje ali spletna administracija, prav tako omenjene povezljivostne in varnostne rešitve. Kdor v telefonu hoče absolutno vse, vsaj tam do pomladi nima boljše izbire.

The post Samsung Galaxy Note10: Najbolje opremljena delavnica v žepu appeared first on Tehnozvezdje.

Nova družina Galaxy A obsega kopico modelov, vsi niti niso naprodaj v Sloveniji, petdesetica pa je nekje na sredi. Telefon v prosti prodaji stane nekje okrog 350 evrov, v operaterskih ponudbah pa približno 200 evrov. Za to ceno po prinaša nekaj, vsaj na papirju zelo zanimivih specifikacij. Med drugim kar 128 GB prostora za podatke, zaslon OLED in v njem integriran čitalnik prstnih odtisov, trojni fotoaparat, veliko baterijo, bluetooth 5.0 in še kaj. Toda naštevanje strojnih lastnosti je eno, obnašanje telefona v vsakdanjem življenju pa lahko nekaj povsem drugega.

Kot prvo je A50 oblikovno kar velik odmik od prejšnjih Samsungovih telefonov nižjega srednjega razreda. Precej bolj je okrogel in pred tem se podjetje ni pustilo premamiti klicu zareze v zaslonu, tokrat pa se je zateklo k polkrožni, da je lahko še malo raztegnilo zaslonsko diagonalo (na 6,4 palcev). In seveda na prvi pogled manjka čitalnik prstnih odtisov, ki so ga skrili v zaslon. Kar je dobro in tudi slabo, ampak o tem več kasneje. Ohišje je plastično in deluje trdno, edino pod hrbtiščem se da zaznati nekaj praznine. Do prelivajočih se barv še niso prišli ali niti nočejo, a tudi enovita modra je prav simpatična. Trije fotografski objektivi so v rahli pokončni izboklini, sprednji pa seveda v zarezi, kjer pa so snovalci zagrešili zoprno napako. Takoj nad zarezo ja namreč zvočnik in med njima ni nikakršne pregrade, temveč v bistvu odprtina, ki omogoča pot prahu in drugim delcem pot v fotoaparat. To pa je potem precej težko očistiti. Vsaj ergonomija je dobra, saj so tipke na pravih mestih.

Plus za zaslon, minus za prepoznavo prstov

Samsung je edini, ki tudi v dokaj poceni telefone vgrajuje zaslon OLED (z marketinško oznako Super AMOLED), kar mu zanesljivo prinaša prednost. Črnina in barve so nedvomno boljše kot pri zaslonih LCD v tem cenovnem razredu, četudi je barvna pravilnost nekoliko vprašljiva, tudi ob dodatnem nastavljanju. Tudi čez svetilnost in vidljivost na soncu nimam pripomb, polna visoka ločljivost, še posebej ob matriki s polovico manj podpik za modro in rdečo, pa je ravno nekje na meji pri tej velikosti zaslona. Prepoznava prstnih odtisov v samem zaslonu se sliši super-duper in pri nekaterih (konkurenčnih) telefonih tudi dobro deluje, čeravno je tudi v drugi generaciji počasnejša od običajnih tipal. Toda s Samsungovimi ultrazvočnimi (Huawei, Oneplus in še kdo uporabljajo optične) se moji prsti ne razumejo. Vem, da imajo nekateri drugi preizkuševalci drugačne izkušnje, toda meni optična tipala odklepajo telefone s približno 99-odstotno zanesljivostjo (razen, če imam res mokre roke), ultrazvočna pa nekako v vsakem petem poskusu. Pa tudi ne uspem ugotoviti pravega vzorca, kako in za koliko časa naj pritisnem oz. položim prst. Na srečo je dokaj solidno obrazno odklepanje, ki pa je ob uporabi zgolj fotoaparata, brez ostalih tipal, manj varno, pa še omenjeni prah lahko povzroča težave. Po svoje škoda, da v »bradi«, ki ni čisto zanemarljiva, ni ostal še klasičen čitalnik prstnih odtisov. Po drugi strani pa mogoče težave res povzročajo samo moji prsti.

Pri Galaxyjih S se pogosto spotaknemo ob izbiro glavnega procesorja za evropski trg, tokrat pa se ne bomo, ker se je Samsungov lastni Exynos 9610 obnašal najmanj enako dobro kot različni Snapdragoni v konkurenčnih telefonih za podobno ceno. Ne bom trdil, da je ta hitrost osupljiva in da ni kdaj pa kdaj treba malo počakati, toda večjih problemov s tem res ni, niti pri igrah. Mogoče bi si želel malce boljše baterijske vzdržljivosti, glede na kar 4000 mAh kapacitete, ampak da se priti do dveh dni delovanja z enim polnjenjem. Brezžične možnosti zanj kajpada ni, je pa (pol)hitra čez priključek USB-C. Nasploh je opremljenost s priključki in možnostmi razširitve odlična. Ohranili so izhod za slušalke, pladenj za kartice pa je najbrž največji, kar sem jih doslej videl pri telefonih. Sprejme dve kartici SIM in še pomnilniško microSD, če komu kar velikodušnih 128 GB vgrajene shrambe ni dovolj. Pričakovano pa je zvočnik za večpredstavnost samo spodaj in ne izstopa v nobeno smer.

Od dražjih Galaxyjev je A50 prevzel uporabniški vmesnik One UI, ki je vsekakor lepši in prijaznejši od prejšnjih Samsungovih poskusov. Bolje kot sam Android 9.0 tudi izkorišča dejstvo, da ima telefon zaslon OLED, in ponuja možnost temnega ozadja na več mestih. Osebno mi je to všeč tako na pogled kot tudi zaradi varčevanja z baterijo, a so tudi mesta, kjer imam raje belino in črno besedilo. Glede upravljanja s potegi prsta po zaslonu namesto klasičnih navideznih tipk na dnu pa sem nekoliko razdvojen. Ideja se mi zdi fina, sprosti tudi nekaj prostora na zaslonu, se je pa treba zadevi privaditi. Še posebej, če izključiš »namige«, kje podrsati, v obliki treh črtic. Vseeno mi je ta implementacija bliže kot Huaweijeva.

Res trije fotoaparati?

Opisi fotoaparatov v telefonih kot trojnih ali četvernih so trenutno ena najbolj zavajajočih terminologij v tehnološkem svetu.  Iz tega, koliko objektivov oz. tipal ima »kamera«, namreč ne moremo prav nič sklepati o tem, kaj omogoča. V konkretnem primeru sta dva objektiva namenjena fotografiranju ali snemanju z različnima goriščnicama, tretji pa samo zbira informacije o globini motiva. Fotografije z glavnega objektiva, ki imajo privzeto 12 milijonov točk, čeprav jih tipalo premore 25, so najmanj solidne, zagotovo med boljšimi v tem razredu. Želel bi si malce več ohranjanja detajlov in mogoče za odtenek živahnejši videz, toda rezultati so večinoma nihali med takimi, s kakršnimi bi bil zadovoljen, včasih celo v slabi svetlobi, in takimi, s katerimi bi se že lahko pohvalil. Le kakšen posnetek, ki bi me res navdušil, je manjkal. Zato pa ultraširokokotni objektiv (13 mm) izpljune precej slabše fotografije. Kakovost je včasih že na meji sprejemljivega za kakšen večji zaslon, popačenje pa tako hudo, da je vse skupaj res uporabno samo za ilustracijo tega, kar nekomu pripoveduješ. Sicer pa bi se raje izogibal temu pogledu in uporabljal osnovnega. Fotografije z globino (zabrisanim ozadjem) sem prav tako že na precej mestih videl dosti boljše.

Spredaj takisto ni čudežev, kljub temu, da 25 MP obeta podobno izkušnjo kot glavni objektiv. Seveda ne pride niti blizu. Za video sem malo upal, da bo ponujal možnost snemanja v 4K, toda zaman. Posnetki v polni visoki razločljivosti so, recimo temu uporabni. Dokler je kader bolj ali manj statičen, je slika čisto spodobna, četudi tudi tu nekoliko anemična in z malo preveč ostrenja robov. Ob premikanju aparata pa se hitro izgubijo vse podrobnosti in vse skupaj postane »želejasto«. Umirjanje sicer ni slabo, tako da slika ni stresena, a tudi ni ostra. V glavnem – za osnovno beleženje spominov in deljenje utrinkov na družabnih omrežjih je A50 v redu, nikomur pa ga ne priporočam za glavno foto-video orodje.

Na koncu koncev se je najnovejši Samsungov telefon izkazal vsaj tako dobro, v nekaterih pogledih še bolje, kot konkurenčni v razredu do 300 evrov. Res pa je, da to mejo presega za približno 50 evrov, a to je še vedno bolje od predhodnikov, ki so jo tudi za sto in več, pri čemer niso ponujali toliko bonbončkov kot letošnji adut. Še vedno nisem obupal nad idejo, da bi korejska korporacija v nižjih cenovnih razredih po vzoru Appla preprosto ponudila prejšnje modele z vrha ponudbe in jim konkretno podaljšala podporo z nadgradnjami operacijskega sistema. Galaxy S8 je, roko na srce, strojno v skoraj vsem boljši od dotičnega Galaxyja A50. Toda po dobrih dveh letih se njegova programska podpora bliža koncu. Tako je v trenutni konstelaciji novinec v redu izbira. Tudi zato, ker se naslednji resen preskok zgodi šele kakšnih sto evrov višje po cenovni lestvici.

The post Samsung Galaxy A50: Izkoriščanje tehnoloških prednosti appeared first on Tehnozvezdje.