Med slovenskimi uporabniki mobilne telefonije – to pa smo bolj ali manj vsi, živeči v tej državi – je približno dve tretjini vezanih na svojega operaterja. Ker so pri njem s popustom, »subvencijo«, kupili telefon. In podpisom obljubili dvoletno zvestobo pri plačevanju položnic. Prekiniti take pogodbe se ne da kar tako, še najlažje gre »ob spremembi pogojev«, kar je evfemizem za podražitve. A tudi takrat je v napoto popust za telefon in preostanek plačila zanj, saj ga skoraj vsi odplačujejo po obrokih.

Na žalost na drugi strani ni nikakršne zaveze. Operater lahko v teh dveh letih in tudi sicer, počne, kar se mu zljubi. Lahko že čez dva meseca preprosto ukine paket, ki ga je ob podpisu izbral naročnik, in slednjega preprosto prestavi na drugo, po vsej verjetno dražjo in/ali manj atraktivno ponudbo. Lahko kadar koli poviša cene ali spremeni vključene količine. Pogosto se za podpis, mogoče celo za menjavo operaterja, odločamo prav zaradi seksi novega paketa. Ki pa se kasneje izkaže samo za vabo, tri četrtine trajanja vezave pa je nato treba pretrpeti na nečem manj privlačnem. Kadar se pojavi kakšna zanimiva novost, je možna menjava paketa, ampak skoraj nikoli zastonj in uporabnik znova tvega, da ga bo čez čas doletela enaka usoda z ukinitvijo ali podražitvijo.

Tudi operaterji bi se morali ob podpisu pogodbe zavezati, da pogoji ostanejo enaki celotno obdobje vezave. Naj se vmes spreminja aktualna ponudba, višajo cene, karkoli, toda za vsakogar, ki je vezan, naj tisti dve leti velja, kar je podpisal. Enak paket, enaka cena. Tudi uporabnik se s tem omeji, ker operater lahko vmes predstavi kaj takega, kar bi mu bolj ustrezalo. Mogoče pa bi tudi za tovrsten prehod bi moralo biti v pogodbi opredeljeno, kako ga je mogoče izvesti. V vsakem primeru pa – vezava naj pomeni tudi operaterjevo obljubo, da bosta vsebina naročnine in njena cena za vsakega posameznika ostali nespremenjeni.

Ne pričakujem, da bi operaterji sami šli v kaj takega. To jim podira poslovni model. Morda bi jih lahko kdo prisilil, seznam kandidatov obsega vlado, državni zbor, Agencijo za komunikacijska omrežja in storitve, tržni inšpektorat in še koga. Zelo verjetno pa se bo vsak izmed njih izgovarjal, da za to »ni pristojen«. Kot nasploh ni za nobeno potrošniško vprašanje v telekomunikacijah. Med prvimi temami, ki bi se jih moral kdo z resno močjo lotiti, pa je upravičenost »administrativnih stroškov« (menjave paketa, izdaje kartice sim, itd) in smiselnost oz. škodljivost vezav ter subvencij za telefone. Za operaterje je razumljivo, da imajo vezave radi. Z njimi si precej zmanjšajo možnost fluktuacij v naročniški bazi ali povečajo predvidljivost posla. Pa še s cenami lahko ribarijo v kalnem.

Tudi za proizvajalce telefonov in uvoznike je ta model izjemno udoben. Pogovarjajo se s peščico pomembnih odjemalcev, vedo, da se bo roba prodajala, da bo večinoma šla po želenih cenah in da bodo ljudje menjali svoj žepni računalnik vsakih nekaj let. Tipično takrat, ko se izteče vezava. Takrat so tudi prosti, da se znebijo »grdega, grdega« zdajšnjega ponudnika in s podpišejo za dve leti pri drugem. Pri čemer ne razmišljajo, da jih bo ta enako razočaral kot prejšnji.

Trg mobilnih telefonov je zaradi takega načina kupovanja popolna anomalija. Drugod veljajo principi tekmovanja, ponudbe in povpraševanja, življenjskega cikla in dobe izdelkov. Tu pa so cene bolj ali manj postavljene umetno, skozi obdobje aktualnosti posameznega modela se komaj kaj spreminjajo, akcije so praviloma prav tako vezane na – vezave. Prosta prodaja in trg rabljenih telefonov zaradi te izkrivljenosti ne moreta zares zaživeti. Prva ne, ker tam ni količin in s tem pogajalskih izhodišč za dobre cene, proizvajalčeve »marketinške podpore«, niti konkurence in ničesar. Na drugem pa so telefoni razvrednoteni, ker imajo vsi v glavi ceno s »subvencijo«. Saj morda bi bila taka prava, če bi trg deloval, ampak tega ne moremo vedeti. Vedeti pa ne moremo, ker ni transparentnosti, koliko dejansko stane operaterjeva storitev in koliko naprava.

Subvencije so nekoč imele smisel, da so operaterji spodbudili prodor mobilne telefonije med ljudi. Jih opremili z boljšimi mobilniki, kot bi si jih privoščili sicer. Toda take potrebe že zdavnaj ni več. Zdaj bi morali pustiti, da gredo storitve in naprave vsak svojo pot. Direktorji operaterjev ves čas tarnajo, koliko jih subvencije stanejo, češ da telefone kupujejo komaj kaj ceneje, kot jih kasneje prodajajo. Tega sicer nikoli niso dokazali, a če govorijo resnico, bi bil to lahko zadosten razlog za opustitev ponujanja telefonov s subvencijami. Pa tega nihče ne upa, ker se boji, da bo drugi operater  izkoristil priložnost in s poceni telefoni pobral vse naročnike, ki jih bo lahko. Potrošniki so pač navajeni takega »poslovanja« in padajo na številke. Skoraj nikoli pa ne izračunajo celotnih stroškov in ne pomislijo na zgoraj prikazane pasti vezav. Mogoče bi se res razpletlo tako, mogoče pa bi tudi ostali po hitrem postopku opustili subvencije.

Zato bi bila skoraj edina rešitev v prisilnem skrajšanju ali celo ukinitvi vezav. Tudi od uporabnikov je težko pričakovati, da se bodo uporabniki sami odrekli temu. Čeprav bi morali vsaj pri cenejših telefonih dobro vedeti, da niso vredni dve leti trajajoče priklenjenosti in da bi jih bilo veliko pametneje kupiti v trgovini za tistih 150 ali 200 evrov. Ena od državnih institucij bi morala ugotoviti, da vezave škodijo trgu, so neprijazne do potrošnikov, zmanjšujejo transparentnost in konkurenčnost, so popolnoma enostranske in dajejo operaterjem vso pravico do samovolje ter izkoriščanje naročnikov. In zato ukrepati. Z vsako naslednjo podražitvijo in vsakim novim pregrešno dragim »telefonom« ima nekdo dodaten razlog za poseg v ta nezdrav trg.

The post Vezave naj veljajo še za operaterje ali pa naj izginejo appeared first on Tehnozvezdje.