Ko sem pred leti »bentil« nad visokimi cenami računalniške opreme v naših trgovinah, me je prijatelj opomnil, da so zato avtomobili cenejši. So bili. A nič več. Sočasno z naraščanjem cen novih vozil so, kajpada, rasle cene servisiranja. Sicer je nepojmljivo, a danes je običajno plačati več sto evrov za redni ali izredni servis, ki je pred nekaj leti stal polovico manj. Dražijo se deli, sploh če se vam zareče in zahtevate »originalnega«, ter servisne ure. Hrvati se razburjajo, da je cena delovne ure med 30 in 40 evri, izkušnje pa mi pravijo, da je pri nas najmanj 50 evrov. Eni pravite, da je postavka lahko tudi višja. Nimam namena v nič dajati mehanikov, dobri in z glavo na mestu so zlata vredni, a vseeno je to veliko.

Posebej, ker delavec, zaposlen v delavnici, (verjetno) nima niti blizu tolikšne urne postavke. To ni nič v primerjavi z Nemčijo, kjer je vrednost delovne ure za nekatera dela prebila mejo 200 evrov. Nič čudnega, da tamkaj cveti ponudba najema avtomehaničnih delavnic z orodjem. Za tiste, ki znajo »šraufati«, a nimajo primernega prostora, je cenejše za uro ali dve najeti delavnico, kot odpeljati avtomobil k mehaniku. Ko sem prebiral poročila o tem trendu, sem bil skeptičen. Zdaj nisem več. Če bodo cene nebrzdano rasle, je to morda rešitev za nekatere.

Združenje nemških zavarovalnic (GDV) je zmotilo, da stroški servisnih storitev rastejo hitreje od inflacije. Medtem ko se je od leta 2017 do 2024 indeks stroškov potrošnika povečal za okoli 24 odstotkov, so urne postavke v mehaničnih in ličarskih delavnicah poskočile za 50 odstotkov. Morda skok v našem okolju ni tolikšen, a glede na izhlapevanje denarja iz denarnice ne dam roke v ogenj, da so se podražitve uskladile z inflacijo. Še en razlog, zakaj preprosto ne morem več sprejeti izgovora, da se vse draži. Tega sem slišal že prevečkrat. Celo to, da bodo komunikacijske storitve še enkrat dražje zaradi višjih cen električne energije. Potem, po nekem času, vse tiho je bilo.

Rast cen servisnih storitev sama po sebi ne bi bila težava, če ne bi povzročila dviga cen zavarovanj, kar se ponovno prenese na moja pleča. Pred meseci je bil aktualen spor med mehaniki in zavarovalnico Generali, ki ni hotela priznati njihovih urnih postavk. Zdelo se je, da so na temni strani sile zavarovalnice, ki preprosto hočejo zaslužiti več. Zdaj o tem nisem več prepričan oziroma menim, da jih oboji dvigujejo in pričakujejo, da bomo stoično prenesli vsako podražitev.

Morda je rešitev v servisnem turizmu? Vikend paket ogleda Beograda ali raftanja na Uni v kombinaciji s servisiranjem vozila pri tamkajšnjem mojstru »Miču«!

Naslovna fotografija Depositphotos

The post NEDELJSKI NASVET: Smo zanje zgolj ovce, namenjene striženju? appeared first on Tehnozvezdje.

Dosegajo jo na različne načine, največkrat z vgradnjo manj kakovostnih delov in materialov, za katere vedo, da se bodo po določenem času skoraj gotovo pokvarili ali zlomili. Hkrati pa so naprave oblikovane tako, da je skrajno ali celo v celoti onemogočeno kakršnokoli popravilo oziroma je to stroškovno nerentabilno, ker je ceneje kupiti novo, staro pa zavreči. Pa čeprav bi lahko delovala še nekaj let. Govorijo nam, da je nemodularnost naprav posledica napredka ter da naj bomo veseli, ker so zato naprave cenejše. Resnica pa je diametralno nasprotna.

Za odločanje, kaj kupiti v poplavi podobnega, ne dobimo pravih informacij in tudi ne znamo postavljati pravih vprašanj. Nakupna cena nam ne pove vsega. Zanimati bi nas moralo še vsaj, kako je s predvideno življenjsko dobo, statistični čas do prve okvare, podatek, ki ga izdelovalci zelo dobro poznajo, ter stroške morebitnih popravil izven garancijske dobe. Šele seštevek stroškov v predvidenem času uporabe nam pokaže pravo sliko. V primeru robotskega sesalnika se nam je zdelo nekaj čisto normalnega, da ga bomo uporabljali vsaj pet let. Podobno je z avtomobili, le da moramo poleg stroškov rednega servisa upoštevati še porabo, resnično, ne ono zlagano, televizorji in na koncu telefoni. Tedaj vidimo, koliko nas bo naprava stala. Lahko je nakupna cena višja, vendar bo njen strošek v načrtovanem času nižji od stroška cenejše, ki se kvari veliko prej, servis ni možen ali je predrag in smo jo hitreje prisiljeni menjati.

Čeprav nam izdelovalci govorijo, da so kompaktne in nemodularne naprave za nas in zanje boljše, tudi to ni res. Dolgoročno je hiperprodukcija slabše narejenih naprav tudi zanje slaba, saj porabijo preveč surovin in energije, hkrati pa ne vedo, kaj narediti z zavrženimi. Te končajo na odpadih, recikliranih je še vedno manjši del, in obremenjujejo okolje. Ko bodo to dojeli ali ko bo planirana zastarelost prepovedana, se bodo morda ponovno na trgu pojavile naprave, ki so načrtovane, da brez večjih problemov delujejo desetletje ali celo več.

Obračun stroška lastništva sesalnika Roomba 780 v treh letih do prve resnejše okvare:

Cena nakupa: 490 €

Cena potrošnega materiala (menjava krtač in filtrov): 132 € (44 € letno)

Skupaj: 622 €

Ure delovanja v treh letih (sesanje trikrat tedensko po uro in pol): 549 ur

Letni strošek lastništva: 207 €

Cena sesanja na uro (brez upoštevanja stroška električne energije): 1,13 €

Prognoza:

Robotski sesalnik je tri leta deloval brez problemov, nakar se je pokvaril infrardeči bližinski senzor. Strošek popravila je znašal 50 €, pričakovati pa je, da bo v naslednjem letu ali dveh potrebna menjava baterije (nadaljnjih 80 €). Vključno s potrošnim materialom in če ne bo še kakšne okvare, bo konec petega leta strošek lastništva padel na 168 €, ure delovanja pa na 0,91 €.

Taka je življenjska doba naprav, kot jo pričakujemo uporabniki, ki pa ni nujno enaka temu, kar zagotavljajo (in si želijo) izdelovalci.

The post Proizvajalci ne povedo pravih podatkov! appeared first on Tehnozvezdje.