Uvoznik po naših informacijah že dobavlja omenjena telefona vsem operaterjem, kot prvi pa je Pixla 3 v prodajo dal Telemach.  Prihodnji teden naj bi sledil Pixel 3 XL pri Telekomu Slovenije, kmalu pa bo manjša trojka menda prišla tudi v ponudbo operaterja A1.

Dve glavni odliki krasita te telefone. Prva je čisti Googlov operacijski sistem z rednimi posodobitvami. Android je brez kakšne proizvajalčeve preobleke, v primerjavi z odprtokodno različico (AOSP) ima le določene Googlove elemente v uporabniškem vmesniku, denimo iskalno vrstico, hitri priklic Pomočnika, od različice devet naprej nov način upravljanja s potegi prsta namesto zaslonskimi tipkami, datumom in vremensko informacijo na vrhu zaslona ter »novičarskim« zaslonom levo od glavnega. Pixli prvi dobijo novo izdajo Androida in vsaka generacija ima zagotovljeni najmanj še dve naslednji generaciji operacijskega sistema, začetek vsakega meseca pa pride varnosti popravek, ki s seboj prinese še nekatere druge posodobitve in izboljšave. Poleg tega kupci dobijo neomejen prostor v Googlovem oblaku za nalaganje fotografij v polni ločljivosti.

In prav fotografija je druga odlika telefonov Pixel. Mogoče na prvi pogled enojen fotoaparat z dokaj majhnim tipalom ne obeta kaj posebnega, toda ta vtis ne bi mogel biti dlje od dejanskih rezultatov. Kajti ti so večino časa, to lahko potrdim kot uporabnik zadnjih dveh generacij teh telefonov, izvrstni. Googlovi inženirji so začeli trend t. i. računske fotografije in jo nedavno povzdignili še nivo višje. Algoritmi, optimizirani za fotografski sklop in procesor v telefonu, obsežne podatkovne zbirke in obdelava posnetkov z mislijo na kolikor toliko realističen končni rezultat, so korak pred vsemi ostalimi proizvajalci. Predvsem telefoni s svojim načinom HDR+ uspejo doseči večji dinamični razpon od tekmecev, portretni način kljub le enemu objektivu daje boljše rezultate kot aparati, ki »globino« merijo z dvema in več tipali, »nočni vid«, ki fotografijo zajema dlje časa, pa dobesedno spreminja noč v dan. Ročnih nastavitev, tako kot pri iPhonu, sicer ni, zato pa se da fotografirati v način RAW, in uporabnik je lahko ob pritisku na »sprožilec« prepričan, da se telefon ne bo zmotil. Mogoče določeni tekmeci ponujajo več fleksibilnosti, noben pa boljše kvalitete.

Tudi po ostalih karakteristikah sta trojki trdno v višjem razredu, res pa je, da zdaj prihajajo na trg modeli z novejšo generacijo procesorjev in da kakšna lastnost tudi manjka. Od tistih, ki so prisotne, velja izpostaviti še stereo zvočnika na sprednji strani, za oči, otip in oprijem prijeten premaz steklene zadnje strani, solidna zaslona OLED, brezžično polnjenje, podporo za e-SIM (vendar je lahko aktivna zgolj ena od obeh »simk« v telefonu, ne pa obe hkrati kot pri klasični dual SIM izvedbi) ter priložene zelo solidne slušalke USB-C. Zadnji podatek že nakazuje, da klasičnega izhoda za slušalke ni, kot tudi ne reže za pomnilniško kartico. Vgrajene shrambe je 64 ali 128 GB, Telemach za zdaj prodaja 64-gigabajtno različico, kar pa je v resnici čisto dovolj za veliko večino uporabnikov, tudi zame. Tudi glede pomnilnika, ki ga je 4 GB, bi se lahko kdo zmrdoval, da ga je premalo, a dejanska uporaba ne podpira takega zaključka.

Podobno kot pri Samsungovih Galaxyjih S10 in S10+ tudi tu ni resnejših razlik med malim in velikim modelom. Pixel 3 je za tiste, ki imajo rajši manjše telefone in jim s svojim 5,5-palčnim zaslonom (razmerje 18:9 in brez zareze) še vedno ponuja dovolj površine tako za zabavno vsebino kot za resnejša opravila. Tudi polna visoka ločljivost je čisto zadostna. Pixel 3 XL ima precej večji, 6,3-palčni zaslon z razmerjem 18,5:9 in ločljivostjo QHD+, vendar tudi eno največjih zarez sploh. Precejšnja razlika je še v bateriji, saj XL prinaša dodatnih 515 mAh, kar bi se moralo poznati pri daljši avtonomiji, pri čemer glavni porabnik ni zaslon, ampak fotoaparat. Kar glede na vso obdelavo, ki takrat poteka v ozadju, niti ni presenetljivo. Vse ostalo je pri obeh modelih enako.

Pri Telemachu so cene za Pixel 3 nekje na ravni Huaweija Mate 20 Pro in malo nad iPhonom XR z enako kapaciteto shrambe. Kako bosta Googlova telefona pozicionirana pri ostalih dveh operaterjih, pa bomo šele videli.

The post Googlovi Pixli so vendarle našli Slovenijo appeared first on Tehnozvezdje.

Prej je bila izbira jasna. Večina je kupovala telefone z vmesniki Sense, Touchwiz, EMUI in tako naprej. Puristi pa Nexuse ali pa so razbijali korensko zaščito in nalagali cyanogene na negooglovske telefone. Nekje vmes so bile še Motorole, kasneje Oneplus in podobni z dokaj minimalističnimi preoblekami. Toda odkar je Google prešel z »razvijalskih«, malo eksperimentalnih Nexusov na povsem tržno naravnane izdelke Pixel, neodvisnega Androida ni več. Vsaj ne na napravah v prodaji. Je samo še neopreblečen izgled, vanilla, kot mu rečejo v angleščini. Seveda še obstaja odprtokodna izvedba tega operacijskega sistema (Android Open Source Project, skrajšano AOSP), vendar je skoraj nihče ne namešča na telefone ali tablice.

Bo kdo oporekal, češ, saj Pixel nima preobleke. No, ja, nima, pa vendarle ima. Uporabniški vmesnik ni čisto enak kot pri AOSP, Google nekatere posebnosti ohranja samo za svoje naprave in v ospredje zelo jasno postavlja svojega navideznega Pomočnika. Ostajajo lep, estetski, moderen videz, vsakomesečne varnostne posodobitve in najbolj zgodnje nadgradnje na nove različice. Toda piksli so v osnovi telefoni, kjer je Google prva in zadnja beseda. Vse je podrejeno spodbujanju uporabe storitev tega ponudnika in še posebej Pomočnika ter s tem posredovanju čim večje količine informacij neumornim podatkovnim mlinom. Navsezadnje Google na zadnji predstavitvi, ko je obelodanil nova mobilnika, tablico in zvočniški zaslon niti enkrat ni omenil izraza Android. Ta je samo še orodje, tako ali tako dominanten in še naslednjih nekaj let nenadomestljiv, glavno je, da se nabirajo podatki in da se polnijo oglaševalske mreže. In da slučajno kakšni Amazoni ali Appli ne pridejo do morebitne prednosti pri umetni inteligenci in drugih tehnologijah prihodnosti.

Še dodatna omejitev pri Pixlih je na malce več deseterico držav omejena distribucija, kar jih skupaj z visokimi cenami povsem izloča iz dosega mnogih potencialnih kupcev, ki bi se jim zdeli to, četudi niso več pretežno nevtralni Nexusi, najbolj primerni telefoni. Tako večina teh potrošnikov lahko izbira samo med telefoni z nameščenim Android One ali proizvajalci z minimalno preobleko, če si ne želijo povsem drugačnega videza od »predpisanega« in če hočejo napravo kupiti pri operaterju ter imeti servis v domači državi. Seveda pa je večina telefonov s takim sistemom, razen redkih izjem, daleč od vrhunskih. Nastopajo pretežno v srednjem ali celo nižjem cenovnem razredu, in so temu primerno kakovostni. Nekateri resda presegajo svojo neposredno umestitev in so v praksi dejansko boljši, kot bi lahko sklepali po tehničnih lastnostih, vseeno pa se njihovi zasloni, fotoaparati ali zvočniki ne morejo kosati z najboljšimi. Navsezadnje so projekt Android One zasnovali prav zato, da bi v Indiji, Aziji in še kje lahko ponudili zanimive telefone za malo denarja. In mogoče tudi povečali Googlovo podatkovno žetev v tistih koncih, kjer prevladujejo Xiaomi z MIUI in še kdo s povsem svojim ekosistemom.

Android One tudi sicer ni povsem tisto, za kar se morda izdaja. Marsikdo verjetno misli, da ta izdaja operacijskega sistema prav tako prihaja od Googla, da je brez nepotrebnih dodatkov in da takisto dobiva ažurne posodobitve. Pa nobena od treh točk ne drži popolnoma. Za programsko opremo še vedno skrbi proizvajalec strojne opreme, razlika od običajnega modusa operandi je v tem, da pusti uporabniški vmesnik pretežno nespremenjen in zgolj z nekaj aplikacijami poskrbi za svoje dodatke. Brez teh se pač vsem zdi, da ne gre. In kar se tiče posodobitev – so hitrejše in pogostejše kot pri večini ostalih telefonov, a daleč za Googlovimi telefoni. To sem se lahko prepričal z Nokio 7 Plus. Res je Android 9 (Pie) dobila pred vsemi ostalimi, ki so na moji mizi, pa tudi večino tistih, ki jih ni. Vendar je bilo to šele pred nekaj dnevi, medtem ko je na Pixel 2 XL najnovejša izdaja robotka prišla – po uradni poti – že poleti, pred več kot dvema mesecema. Tudi varnostni popravki so kar redni, vseeno pa ne vsakomesečni, bolj dvomesečni, in trenutno je ta nokia pri septembrskem popravku, medtem ko je piksel pri oktobrskem, čez vikend ali vsaj naslednji teden pa bo dobil novembrskega. Tudi ni kakšne obveze, da bi bile naprave z Android One nadgradenj deležne še toliko in toliko let ali naslednjih različic operacijskega sistema. Prav veliko dobrobiti tako enica ne ponuja.

Mnogim uporabnikom se celo zdi, da so zaradi tega prikrajšani, saj ne dobijo vsega tistega, kar jim pripravijo proizvajalci. Tam dejansko so uporabne predelave, bližnjice, dodatne fukncionalnosti, celo estetsko boljše rešitve, kot je denimo temen izgled sistema. Kdor se hoče znebiti pogosto baročnih ikon, pa to tudi lahko stori s kakšnim drugim zaganjalnikom, recimo priljubljenim Nova Launcher. Ko izključi še večino nadležnih obvestil – sploh pri Samsungu se novi uporabnik prvih nekaj dni naposluša melodije ta-ram-ta-dam-tam – ni več bistvene razlike v primerjavi s »Stockom«. In dejstvo je tudi, da je marsikateri proizvajalec v zadnjih letih zmanjšal intenzivnost svoje vizualne in (ne)uporabnostne krame.

Precenjena pa je tudi vrednost posodobitev. To ne odvezuje podjetij od truda in ažurnosti, dejstvo pa je, da funkcionalno med androidnima napravama z različico šest (Marshmallow) in devet (Pie) za običajnega uporabnika ni kakšne zaznavne razlike. Vse aplikacije delujejo, prav tako so podprte vse pomembne tehnologije. Optimizacija delovanja in porabe baterije je seveda pomembna, drugačna oblika obvestil že malo manj, potem pa gremo že v dokaj nepomembne podrobnosti. Razlika je na podobni ravni kot med Windows 7 in Windows 10. Tudi s starejšo različico se še vedno da povsem brez težav delati ali uživati v vsebinah. Glavni so tako ali tako programi.

Zdi se, da famo okrog čistega Androida večinoma ustvarjajo ali ustvarjamo samo še tehnonavdušenci in novinarji. Vsi ostali so se že zdavnaj navadili tega, kar jim ponujajo njihovi priljubljeni proizvajalci. In če se še Google odmika stran in dojema Android samo še kot podstat za vse svoje mobilniške projekte in cilje, ima vse manj smisla, da se pogovarjamo o nujnosti čim bolj čistega videza. Res pa imajo mnoga od podjetij s tega področja še manj okusa kot Microsoft, ki ga je Steve Jobs nekoč obtožil, da je povsem brez smisla za estetiko. Zato bi bilo pogosto res bolje, če bi k Androidu dodajali kvečjemu zmožnosti, podobo pa prepustili nekomu z nekaj dizajnerske žilice.

The post Težko je reči, kaj je danes sploh še čisti Android appeared first on Tehnozvezdje.