Oblika in rep

Nekaterim uporabnikom je oblika zelo pomembna, seveda še posebej levičarjem, kajti zanje so bolj ali manj primerne samo miške, ki so, recimo temu simetrične, torej tako na levi kot na desni polovici enake. Večina takih ima še vedno dodatne tipke na levi, če te sploh so, kar je znova prilagojeno desničarjem, a vsaj držijo lahko tak model vsi. »Ergonomski«, ki so nagnjeni v desno, da dlan oz. prsti lepo počivajo na napravi, so izključno desničarski. Odkar ga uporabljam, mi tak model zelo ustreza, a povsem zadovoljen sem tudi s simetričnimi, ti so tudi primernejši za pospravljanje v nahrbtnik in prenašanje naokrog, zato sam oblike (ker pač pišem z desno) ne postavljam na prvo mesto.

Omeniti velja še navpične, ki so popolna posebnost, saj roka ne sloni na miški, ampak jo dejansko drži. Zelo prijele se niso, ker zahtevajo precej navajanja, četudi naj bi bile z vidika ergonomije (celotnega telesa) boljše. Kdor ima težave s sindromom zapestnega (karpalnega) kanala, mogoče lahko poskusi, sicer pa veliko koristi postavljanja miške navpično ne vidim.

Po drugi strani sem velik pristaš brezžičnih mišk. Sploh v kombinaciji s prenosnikom, a tudi pri namiznem računalniku ne maram po mizi vleči še kabla. So določeni razlogi, zakaj bi ga bilo morda vredno, denimo natančnost v igrah. Vendar se je tudi ta pri brezžičnih izvedbah že toliko izboljšala, da nimam težav, niti ne igram profesionalno. Žične miške so lažje (ker v njih ni baterije) in cenejše, toda brezžične ponujajo več svobode in fleksibilnosti, nekatere tudi dvojno povezavo, prek »ključka« (2,4 GHz) in prek bluetootha. So pa celo take, ki pri bluetoothu omogočajo več kanalov in tako preklapljanje kar med tremi ali štirimi računalniki. Pri teh, ki so imajo obe vrsti brezžične povezljivosti, je treba biti pozoren na to, ali z bluetoothom omogočajo nastavljanje različnih parametrov. Večina jih namreč ne in tako ni mogoče prilagajati funkcij posameznih tipk, natančnosti (hitrosti) tipala ali smeri pomikanja vsebine z vrtenjem koleščka. Sploh slednje je zame pomembno, saj želim vrtenje v nasprotni smeri, kot pri potegih prsta na telefonu ali tablici. Torej, kolešček »gor«, vsebina na zaslonu navzdol, in obratno. Zanesljivo to zmožnost ponujajo Logitechove in Razerjeve, morda še katere.

Ni nujno, da je noro natančna, a neko mejo mora dosegati

Proizvajalci, še posebej tisti, ki ciljajo na igričarje, v miške vgrajujejo vedno natančnejša in naprednejša tipala. Nekatera dosegajo ločljivosti (CPI oz. DPI) 20 tisoč ali več, kar pomeni, da se kazalka na zaslonu pri pomiku miške za en palec (2,54 cm) premakne za 20 tisoč pik. Za običajno uporabo to nima pomena, a vseeno je v redu, če ločljivost dosega vsaj 4000, tam nekje pri deset tisoč pa se konča smiselnost njenega povečevanja. Predvsem pa je fino, če se da to vrednost enostavno spreminjati in v ne prevelikih korakih, tako v aplikaciji kot morda s tipko na sami miški. Še bolje je, če si miška zapomni nastavitve, da te ostanejo tudi brez uporabe programa (denimo od priklopu na drug računalnik). Pomemben je tudi podatek, kolikokrat na sekundo lahko miška zaznava premike in kako hitro lahko pospešuje. In navsezadnje tudi, kakšne so spodnje obloge, da miška lepo drsi po podlogi (ta je malodane nujna) in da se ne obrabijo prehitro.

Tipke in kolešček (ali na dotike občutljiva površina) so ključni!

Tudi če poceni miška izpolnjuje osnovne zahteve po natančnosti, hitrosti ter zanesljivem in zveznem sledenju uporabnikovih premikov zapestja, bo zelo verjetno padla na testu kakovostne izdelave, predvsem pa solidnih tipk in dobrega kolesca. Slednje mora ponujati pravo razmerje med uporom – ne sme se vrteti prelahko -, hitrostjo pomikanja vsebine in povratnim odzivom. Najbolje je, če se vrti koračno, da uporabnik ve, za koliko je premaknil vsebino. In če se s hitrejšim uporabnikov vrtenjem zna pospeševati. Najboljše Logitechove imajo magnetno kolesce, pri čemer magneti skrbijo za pomikanje po korakih, kar druge dosegajo na mehanske načine, ob hitrem vrtenju pa povsem popustijo. Takrat se zdi, kot da se zadeva vrti v neskončnost, pravo veselje jo je pognati do tega, in na ta način tudi preskočiti desetine strani dokumenta naenkrat.

Tudi tipke morajo ponujati pravi odziv (in zvok!), registrirati vsak klik, biti hitre in dolgožive. Marsikatera miška ne dosega vseh teh idealov. Predvsem se lahko sčasoma, morda že po letu ali dveh, tipke začno obnašati drugače kot na začetku. Stranske tipke so zelo priročne, denimo za skok nazaj ali kakšno drugo funkcijo. Nekatere miške se ponašajo s pridevnikom tihe, vendar to običajno dosegajo na račun mehkih glavnih tipk, ki ne dajejo pravega odziva in zadovoljstva pri uporabi. Mehke in počasne tipke so tudi povsem neprimerne za igre.

Pogosto polje varčevanja je poceni plastika tako površine miške kot tipk. Lahko samo ne daje dobrega občutka, lahko pa se tudi hitreje obrablja, nabira prstne odtise in maščobo ali celo polomi. V zadnjem času so predvsem med igričarji priljubljene luknjičaste miške, ki so zaradi tega nekoliko lažje in večbravna osvetlitev še bolj pride do izraza. Pri teh se je najbolj izogibati malicanju med uporabo računalnika.

Vgrajena ali zamenljiva baterija?

Večina brezžičnih mišk zgornjega cenovnega razreda ima vgrajeno baterijo, ki se jo polni ali s kablom in celo na priključni postaji. Če izbiraš tako, naj ima priključek USB-C, da jo lahko polniš z istim kablom kot telefon in druge naprave. Tudi uporaba zamenljivih baterij AA ali AAA ni napačna. Priskrbiš si nekaj komadov baterij Ni-MH in jih polniš, ko so prazne. Miška pa ne bo za na odpad, ko bo baterija iztrošena. Večja verjetnost je sicer, da bodo prej obrabljeni drugi deli (obloge, tipke, itd) in bo tako ali tako treba kupiti novo. Treba se je zavedati, da so miške, tako kot tipkovnice, v večji meri potrošni material kot sami računalniki.

Miške, ki jih priporočamo

Tu je nekaj modelov, ki bodo zanesljivo dobro služili tako pri pisarniški, šolski in kreativni uporabi kot večinoma tudi pri igranju. Izpustili smo tiste za najbolj zagrizene igričarje in nasploh modele, dražje od sto evrov, in se osredotočili na tiste, ki ponujajo najboljše razmerje med ceno in kvaliteto.

(Brezžični) ergonomski z veliko zmožnostmi

Logitech MX Master 3

To zna biti najbolj vsestranska in najboljša »pisarniška« miška. Res je primerna samo za desničarje, a tem daje izvrstno ergonomijo. Povezuje se na vse možne načine in s kopico naprav, mogoče jo je uporabljati z več računalniki naenkrat, izvrstne tipke se da nastavljati povsem po želji, za desni palec ima še edinstveno površino za kretnje, kolesce je magnetno, polni se prek USB-C in zlahka zdrži cel mesec uporabe. Očitati ji je mogoče kvečjemu to, da je dokaj velika in da ni poceni. Priporočena cena je namreč 110 evrov, a občasno se jo da najti za približno 90 evrov ali celo manj.

Razer Basilisk X Hyperspeed

To je alternativa za pol cene (kadar je v akciji za cca 50 evrov, kar se zgodi dokaj pogosto). Je prav tako prijetne oblike, hitra in natančna, z dobrimi tipkami, ki pa jih je manj, in nasploh plastika ni enako kakovostna. Pri povezovanju prek bluetootha so na voljo vse nastavitve, za napajanje pa skrbi baterija vrste AAA, prek katere je pokrov, ki držita magneta, in ga je tako mogoče zlahka odstraniti.

Majhni in mogočni

Logitech MX Anywhere 3

To je v bistvu »potovalna« izvedba MX Masterja. Ponuja podobne lastnosti, je pa simetrične oblike in seveda z manj tipkami. Tudi nekoliko cenejša je s priporočeno ceno 80 evrov (ali manj).

Razer Orochi v2

Eden novejših Razerjevih modelov neposredno tekmuje z zgornjim Logitechovim. Miška je majhna, a še vedno dovolj velika za vsakdanjo uporabo, ne zgolj »za silo« na terenu. Ima tipalo, ki zmore kar 18 tisoč DPI, in izjemno odzivne tipke z odličnim »klikom«, zaradi česar je več kot primerna tudi za igre. Prav tako se povezuje prek sprejemnika ali prek bluetootha in si celo zapomni nastavitve, zato je niti ni treba uporabljati s programom Synapse na vseh računalnikih. Zgornja površina je hkrati pokrov in jo je mogoče tudi zamenjati za kakšno bolj izvirno (vendar je plastika potem bolj drseča in bleščeča, namesto osnovne matirane in hrapave). Uporabljati je mogoče baterijo AAA ali AA. S slednjo bo miška lažja, a tudi s prvo je daleč od težke. Avtonomija je pa je izvrstna, pozabili boste, kdaj se nazadnje zamenjali baterijo. Prav tako stane 80 evrov, s čimer ni najcenejša, a je glede na vse, kar ponuja, zagotovo vredna tega denarja. Še toliko bolj pa takrat, kadar je v akciji za manj kot 60 evrov!

Poceni in vsestranski s kablom

Steelseries Rival 3

Miška, ki zadovoljuje večino potreb. Z DPI do 8500 je dovolj natančna in hitra tako za resno delo kot za igre, solidne tipke, plastiko in podloge, igričarsko osvetlitev, program za obsežno nastavljanje in predvsem stane manj kot 40 evrov. Je nekoliko velika oz. dolga in ni najlažja, vendar so to malenkosti.

Corsair Katar Pro XT

Katar ima bolj igričarsko obliko, podobno Razerjevemu Viperju, z glavnima tipkama s previsom in rahlo vdolbino. Je tudi manjša kot zgornja tekmica in izjemno lahka. Ločljivost je kar 18.000 DPI, osvetlitev pri koleščku. Cena je podobna kot za Rival 3, zato lahko prevladajo posamezne karakteristike ene ali druge.

Malce dražji in še boljši žični

Glorious Model O

Malce podobna kot Rival 3, vendar naluknjana in zaradi tega lažja. Tudi z bolj natančnim tipalom in hitrejšim pospeševanjem, boljšim koleščkom ter zanimivejšo osvetlitvijo. Posebnost je še izjemno gibljiv kabel. Cena je pol višja (približno 60 evrov), a če želiš malo boljši žično miško, je to dobra in še vedno ne predraga izbira.

Cooler Master MM720

Še ena naluknjana, cenovno nekje vmes, in predvsem na pogled nenavadna. Vendar nekaterim ta oblika izjemno ustreza. Ima visoko ločljivost, je še lažja od Gloriousove in je za svojo ceno izdelana perfektno.

Brezžična z ne prevelikim pribitkom

Logitech G305

Ta miška je zgled neizstopajoče odličnosti. Četudi je oblika povsem standardna, ponuja dobro ergonomijo, tipke so natančne in kakovostne, zakasnitev zaradi brezžične povezave je manjša od milisekunde, ločljivost z 12.000 DPI dovolj dobra, avtonomija baterije AA na podobni ravni kot pri Razerjevi Orochi v2, tudi masa je še sprejemljiva z 99 g. Že za 60 evrov predstavlja enega najboljših nakupov v svojem razredu, a da se jo najti tudi ceneje.

Podloga

Preprosto kupi Steelseries QcK Mini. Je poceni, na voljo v različnih velikostih – S je popolnoma dovolj velika -, tanka, blago na vrhu je prijetno in miška lepo drsi, spodnja guma pa jo podlogo dobro drži na mizi. Tudi precej dolgo bo zdržala.

The post SOBOTNO IZBIRANJE: Ni treba razmetavati, a vseeno ne varčuj preveč pri izbiri glodavca! appeared first on Tehnozvezdje.

Vemo, da so potrebe igralcev strelskih iger precej drugačne od tega, kar zahtevajo Fortnite in druge iz žanra Battle Royal ali pa množične spletne igre (MMO). Nekje je pomembna hitrost in odzivnost, po možnosti čim manjša masa, drugod zanesljive in natančne tipke z dobrim odzivom, pri določenih ne gre brez množice stranskih tipk za bližnjice. V Steelseries zatrjujejo, da je Rival 5 pravi kameleon, ki lahko v enem pripomočku prinese vse našteto.

Miška predstavlja nadgradnjo dizajna, ki smo ga že videli pri modelih Rival 3, tako ožičenih kot brezžičnih (pa tudi luknjičasta Aerox 3 je pravzaprav enaka). Petica je sicer za zdaj na voljo zgolj s kablom. Oblika je sicer v osnovi dokaj nevtralna, a zaradi stranskih tipk na levi je miš vseeno primarno namenjena desničarjem. Poudarjajo pa, da »ergonomska oblika omogoča udobje ne glede na velikost roke in način oprijema z enostavnim dostopom do stranskih gumbov.« Ima devet nastavljivih gumbov za različne bližnjice, od tega pet (stranskih) gumbov za hitre odločitve med igranjem. Slednji so različnih velikosti in oblik, tako da ne bi smelo biti težav s pritiskanjem napačnih. Vprašanje je samo, ali peterica zadošča ali ne.

Poleg aerodinamične oblika jo zaznamuje lahkotnost, saj tehta le 85 gramov. S tem je za skoraj tretjino lažja od glavnih konkurent, denimo Logitechove G502. Kabel z mrežo iz mikrovlaken pa po besedah proizvajalca dovoljuje lažje hitre potege in nagle gibe brez zakasnitve. Za stikala obljubljajo, da bodo zdržala 80 milijonov klikov in so odporna na prah in vodo po standardu IP54. Trdijo tudi, da omogočajo precizne klike in hkrati preprečijo neželene dvojne klike. Tipalo ima »ločljivost« 18 tisoč premikov na palec in omogoča sledenje 1 na 1 (da se kazalka na zaslonu premakne za toliko pik, kolikor premika je zaznalo tipalo). Zaznavanje pospeškov gre do 40G, tipalo pa tudi sledi nagibom, kar prepreči neželeno sledenje med padci pod kotom in hitrimi potegi.  

Kameleonska narava miške se kaže še v osvetlitvi. PrismSync vsebuje polno paleto RGB, osvetljeno je kolesce, znak Steelseries in še dva namenska pasova. Igričarji si lahko v programski opremi prilagodijo barve za vsako igro posebej.

Miška je konkurenčna tudi cenovno, saj stane 70 evrov.

Fotografije: Steelseries

The post Kameleonska miška za vse priložnosti appeared first on Tehnozvezdje.

Stratus Duo ni najnovejši krmilnik, vendar Steelseries v slabih dveh letih, odkar ga je predstavil, še ni pripravil naslednika. Obstaja še Nimbus+ in kolikor uspem razbrati, je identičen, a prilagojen za Applove naprave. Tokrat testirani je namreč namenjen androidnim in PC-jem. Tudi sicer ni ogromno izbire. Lani je Razer predstavil Kishi, nedavno sem zasledil še plošček Gamesir X2, oba sta tiste raztegljive vrste, kjer se telefon vstavi med oba dela s tipkami in je priklop neposredno čez priključek USB-C. S tem pa odpade uporaba še s kakšno drugo napravo. Stratus se s telefonom poveže prek bluetootha, za osebni računalnik pa je priložen »ključek«, podoben kot pri miškah, vendar malo zajetnejši.

Obe vrsti povezave sta delovali brez težav. Na PC-ju se reč predstavi kot krmilnik Xbox in ne zahteva nobenih gonilnikov. Kaj počne kakšna tipka, pa je tako ali tako mogoče nastavljati v vsaki igri posebej. Večinoma se tudi obnaša kot Xbox-ov plošček, se pa tu in tam zgodi kaj čudnega, ko posamezna tipka ne uboga povsem ali pa se igra zažene tako, da gre malo iz zaslona, kar pa se da rešiti s kašnejšim priklopom krmilnika. Z dvema androidnima telefonoma (najprej z enim in potem z drugim, hkrati ne more biti seznanjen z večimi) se je prav tako uparil v prvem ali drugem poskusu in se potem vedno povezal. Za izbiro povezljivosti (bluetooth ali 2,4 GHz) je sicer stikalo na zadnji strani, kot tudi za vklop in izklop ter tipki za postavitev v način parjenja in prikaz odstotka baterije, slednje prek štirih diod nad tipkami. Niti na mobilni napravi ni po povezavi treba storiti ničesar več, je pa od igre do igre odvisno, kako prepozna in uporabi krmilnik. Na žalost se je tu začela zatikati moja misija »obogatiti« telefonsko igralno izkušnjo.

V mogoče najbolj znani in priljubljeni grafično zahtevni igri za Android, dirkaškem Asphaltu, Stratus Duo funkcionira. Tipke, paličice, križci in sprožilci počnejo točno to, kar morajo. Vendar pa na ta način nisem bil nič hitrejši ali natančnejši kot če sem nagibal telefon in/ali se dotikal zaslona. Genshin Impact noče krmilnikov. Sploh. Poskušal sem ga pretentati z zaledno aplikacijo, ki naj bi preslikala zaslonske komande v tiste na ploščku, a ni bilo uspeha. Call of Duty Mobile je na začetku prav tako zavračal zunanje naprave in zahteval upravljanje na zaslonu, kasneje je prišla podpora za krmilnike, vendar se z dotičnim moj bojevnik ni niti premaknil. Še zadnji poskus – Fifa. Nič boljše, zahteva potege po zaslonu in mečkanje navidezne gobice namesto prave na krmilniku. Morda sem zgrešil s svojim izborom, a če mi pri skoraj nobeni igri, s katerimi bi se rad kratkočasil, taka naprava nič ne pomaga, potem je vse skupaj precej nesmiselno. Nimam izkušenj z igričarski foni, koliko igre prepoznavajo njihove navidezne ali fizične sprožilce, vsekakor pa upam, da je situacija kaj bolj spodbudna.

Več sreče sem imel na PC-ju. Star Wars Squadrons mogoče ni najbolj primerna za plošček, enako Cyberpunk 2077, zato pa so bili Apex Legends, Call of Duty Cold War in Overwatch tisto, kar sem pričakoval. Nasloniš se nazaj, pritiskaš podzavestno in uživaš. Enako z Dirt 5, ki sem ga v času testiranja Stratusa igral šele prvič, a sem se takoj ujel, ker je po eni strani vožnja precej podobna kot v Forzi Horizon 3 in 4 (ali Forzi Motorsport 7) in po drugi strani plošček spominja na Xboxovega. Kdor je torej domač na tej konzoli, se bo tudi s tem pripomočkom na računalniku počutil kot doma. Vprašanje je samo, zakaj bi kupil Stratus Duo namesto Microsoftovega ploščka za Xbox One ali obstoječega s konzole uporabil še na PC-ju. Na žalost ne gre v obratni smeri, saj Steelseries ni zagotovil združljivosti s konzolami. Tako te naprave ni mogoče uporabiti kot denimo drugi plošček na Xboxu. Zasnovan je bil sicer tudi z mislijo na VR, vendar vemo, koliko so prodrli naglavniki za navidezno resničnost.

Izdelava ploščka je dobra, tipke za odtenek trše kot na Xboxovem ploščku, podobno paličici, ki tudi malo hitreje skočita nazaj v sredino, a vseeno se da z njima podobno kvalitetno navigirati naokrog, sprožilnika pa sta, vsaj tak občutek imam, za odtenek mehkejša. Toda vse to so nianse, kot je tudi oblika repkov (držal), ki dajeta malenkost manj oprijema, vendar spet, ni velike razlike. Do sem vse kul in če bi zadeva stala največ 50 evrov, ne 70, bi jo z lahko priporočil vsaj za ležerno, neprofesionalno igranje na PC-ju. Sta pa dve opazni pomanjkljivosti. Stratus Duo ne ponuja nikakršnih vibracij in povratnega odziva, česar smo se pri igralnih ploščkih na konzolah že zdavnaj navadili. Prav tako nima izhoda za slušalke in če dodam še, da se polni čez mikro USB (baterija sicer zdrži dovolj, uradno dvajset ur, meril pa tega nisem), je jasno, da bi bil čas za naslednika ali pa vsaj za konkretno pocenitev.

HVALIMO:

• Dobra izdelava
• Zelo podoben občutek pri igranju kot Xboxovim ploščkom
• Hitro povezovanje in nobenega nastavljanja
• Dovolj velika baterija

GRAJAMO:

• Ne vibrira
• Nima izhoda za slušalke
• Ne deluje z igralnimi konzolami
• Precej androidnih iger se požvižga nanj
• Predrag glede na ponujene lastnosti

The post Steelseries Stratus Duo: Hotel sem ga za mobilne igre, a nazadnje pristal na PC-ju appeared first on Tehnozvezdje.

Masa ni podatek, ki bi ga med iskanjem popolne igričarske miške preprosto prezrli. Kako jo zmanjšati, ko so že tako ali tako iz plastike? Tanjše ohišje bi zagotovo vplivala na statiko. Trši prijem v igralnem efektu in že je ne bi bilo več. Elektronika je nedotakljiva. Ostana še izgled satja. Polno lukenj, a vendarle močno. Trend, ki ni izjema le pri miški SteelSeries, saj je teža pomembna lastnost, ko izbiramo naslednjo. S 57 grami, mimogrede, na voljo je še nekoliko težja brezžična različica, je Aerox 3 verjetno na spodnji »težnostni« meji.

Samosvoj videz

»Luknja pri luknjici, a vendar vodo drži«. Tu bi lahko dejali drugače. Luknja pri luknji, a vendarle presenetljivo trda in zaščitena po merilih IP54, ki pomeni, da ji prah in občasno tekočinsko škropljene ne bosta pretirano škodila. Prav tako luknje veliko ne vplivajo na videz. Ko se nanj navadiš, je še posebej lepo opazovati svetlobo sijalk RGB, ki sijejo skozi čipkasto strukturo. Majhna teža v kombinaciji z učinkovito spodnjo plast z manj trenja iz plastike PTFE pripomore, da lepo drsi po praktični vsaki podlagi. Hvaležno bo še zapestje, saj bo manj obremenjeno med »poganjanjem« miši sem te tja, le privajanje bo trajalo dlje. Zahtevnejši boste namreč presenečeni, kako dobro je »roka« prilagojena teži in obliki obstoječe. Naj vas zato daljši in sunkovitejši premiki kazalnika vsaj na začetku ne presenetijo.

Miška je v merah (12 x 58 – 67 x 22 – 38 cm) in obliki prilagojena prijemu s konicami prstov ali s kremplji, ko je vseh šest tipk, ki jim je moč spreminjati namen, preprosto dosegljivih. Kabel je ovit v pleten ovoj, ki je lažje upogljiv in verjetno trajnejši od gumijastega. S 182 cm dolžine bo zadoščal za nemoten priklop na računalnik pod in na nasprotni strani večje mize. Še bolj izstopa dejstvo, da je snemljiv in ga je mogoče zamenjati. Ko se originalni poškoduje ali ko se lotite poosebljanja »delovnega« okolja, kajti uporabite lahko vsakega, ki ima na eni strani priključek USB tipa A in na drugi tipa C!

Večini bo zadostovalo

Aerox 3 ima enako optično tipalo kot miška Rival 3, ki sem jo imel na testu lani poleti. Natančnost znaša med 200 in 8500 korakov na palec (CPI) z največjo hitrostjo 350 palcev na sekundo (IPS) in do 35 G pospeška. To bi moralo zadoščati večini, meni je vrh glave že ločljivost 3000 CPI, a je res, da nekateri tekmeci nudijo podobne miši z natančnejšimi tipali. Če ste pripravljeni plačati več. Ker je super lahka, je nadvse primerna za igranje prvoosebnih strelskih iger (FPS), kjer je lahkotnost premikanja koristna. Nisem pa imel nič proti, ko sem z njo v dlani na računalniku opravljal čisto običajne stvari. Nadzor nad miško je namreč ves čas na visoki ravni, medtem ko bodo možnost spreminjanja natančnosti (CPI) cenili zahtevnejši igralci računalniških iger.

Najbolj obremenjeni levi in desni tipki naj bi zdržala do 80 milijonov »klikov«.

Program na osebnem računalniku za prilagajanje zmogljivosti, spreminjanja namena vseh šestih tipk (tudi pritisk koleščka) in izbor barve osvetlitve je enak vsem izdelkom podjetja SteelSeries. Ko miško priključite, jo zazna in ponudi možnost prilagajanja. Omogoča veliko, na primer prikaz »življenja« v nekaterih igrah z barvo miško, vendar je od posameznika odvisno, kaj bo izbral oziroma katere možnosti bo uporabil!

HVALIMO:

• Verjetno med najlažjimi miškami na trgu
• Možnost odklopa in zamenjave kabla
• Dobra natančnost tipala in koleščka

GRAJAMO:

• Stranski tipki sta postavljeni previsoko. Pripeti se, da ju na slepo ne najdete ali pomotoma pritisnete obe
• Ni primerna za vse uporabnike in za vse namene. Pri nekaterih igrah je »teža« prednost
• Nekateri izdelki tekmecev imajo optično tipalo višje ločljivosti

The post SteelSeries Aerox 3: Kot švicarski sir preluknjana miška appeared first on Tehnozvezdje.

Oblika miške je v osnovi enaka, edina malenkostna razlika je v pokrovu na zgornji strani, ki omogoča dostop do dvojice baterij (AAA). Slednjih pač žična izvedba ne potrebuje. Zaradi tega se razlikuje tudi masa, ki je pri ožičeni 77 g, brezžična pa lahko tehta 96 ali 106 g, odvisno od tega, ali jo uporabljaš z eno ali z dvema baterijama. Vsak bo sam ugotovil, kaj mu bolj ustreza, meni se polno obtežena ne zdi pretežka, tudi zato ne, ker jo je z višjo nastavitvijo ločljivosti treba dokaj malo premikati. Kdor pa bi na vsak način rad lažjo, bo moral pogledati proti novi, luknjasti Aerox 3 (Wireless), ki je v osnovi prav tako oblikovno enaka, a precej lažja. Pa tudi dražja (110 evrov). Rival 3 Wireless je sicer izdelana iz dokaj trde plastike, ki pa med uporabo vseeno ne deluje ceneno. Tipke so prijetne za pritiskanje in ne preglasne, pa tudi dajejo občutek, da bodo nekaj časa zdržale, preden se jim bo poznala kakšna obraba. So tudi ugodno razporejene, stranski sta vsaj zame na ravno pravih mestih.

Že Marjan je ugotavljal, je oblika bolj primerna za tiste, ki so miško navajeno držati s kremplji oz. s konicami prstov. Tudi prijem z dlanjo pride v poštev, če le dlan ni prevelika, kajti miška je nekako srednje velikosti. Ni pa »ergonomska«, torej ni oblikovana nagnjeno, kot naslon za dlan. Morda mi je kakšna taka in z večjim lokom bolj všeč, toda z Rival 3 (Wireless) se prav tako da zelo hitro spoprijateljiti, pa še malenkost bolj agnostična je glede uporabo z eno ali drugo roko, čeprav seveda tipki na levi strani levičarjem nič dosti ne koristita.

Osvetlitev je druga razlika med obema izpeljankama modela Rival 3. Žični ima spodnji pas, razdeljen na tri segmente, za vsakega pa je mogoče nastavljati poljubno barvo. Pa tudi osvetljen logotip. Brezžična je v tem pogledu veliko bolj asketska, a zato tudi morda primernejša za uporabnike, ki jim ni niti do iger niti do božične okrasitve na delovni površini. Sveti namreč samo tisti stranski del kolesca, ki je viden. Tudi tu je mogoče nastavljati katero koli od barv spektru, možni pa so različni učinki. Lahko je barva ves čas enaka, lahko se postopno spreminja, pri čemer nastavljaš čas, začetno, končno in vmesne barve, lahko »diha« ali gre hitro iz ene v drugo barvo, da pa se vse skupaj tudi popolnoma izklopiti. Vklopljeno sploh ni moteče, kvečjemu malce popestri, a prav razburljivo resnici na ljubo tudi ni, kajti vidnega svetlobnega pasu je premalo in intenzivnost ni dovolj izrazita, da bi barve res prišle do izraza. Kolešček je prijetno gumiran in ponuja primerno hitrost pomikanja po vsebini, ki pa se je žal ne da nastavljati. Pri njegovem vrtenju je nekaj upora, ki je tudi konkretno slišen (tk-tk-tk). Še posebej v igrah, pa tudi pri brskanju po spletu bi si občasno želel hitrejšega premikanja ali pospešitve ob bolj zagnanem vrtenju.

Z dvema baterijama naj bi bilo zaloge vse do 400 ur delovanja. Verjetno je to nekoliko pretirana obljuba, vseeno pa se da kar nekaj časa delati in igrati brez menjavanja. Po začetnem začudenju, ko sta priloženi bateriji izdihnili v dveh ali treh dneh in ko s prvim nadomestnim parom prav tako nisem imel sreče, sem s tretjim kompletom baterij, končno kvalitetnim, miško mučil več tednov in še ni bila blizu tega, da bi omagala. Nekaterim se zdi boljša rešitev vgrajena polnilna baterija, kot jo ima zgoraj omenjena novinka, meni pa je bolj všeč rešitev z menjavanjem baterij – vedno uporabljam polnilne Ni-Mh –, ker življenjska doba miške tako ni omejena z življenjsko dobo baterije. Čeprav je res, da miške zaradi drugih razlogov (obrabe, novih, boljših modelov, …) menjavamo kar pogosto.

Ne prinaša pa Wireless zgolj tega, kar pove ime, je namreč tudi naprednejša miška od žične. Pri slednji gre ločljivost do 8500 CPI (oz. DPI), medtem ko brezžična omogoča vse do 18000 tisoč korakov na palec. S tem je bolj natančna in kazalka ali merilni križec v igrah se lahko premika še hitreje. Zame je nekje do 3000 tisoč CPI dovolj, a kdor rabi višjo vrednost, si jo lahko vklopi. Nastaviti je mogoče tudi stopnjo pospeševanja in ustavljanja, da je gibanje bolj zvezno. Pa tudi, kolikokrat na sekundo miška preveri svoj položaj in ga javi računalniku. Najvišja vrednost je 1000 Hz, ki se jo seveda splača izkoristiti, saj z njo ne bo prav nikakršne zamude. Nasploh je Rival 3 Wireless dovolj natančna in odzivna tako pri standardnih opravilih, denimo obdelovanju fotografij, kot tudi v igrah, čemur je kajpak prvenstveno namenjena. Morda pa komu ne bo všeč, da je vrednost CPI edina možnost za spreminjanje hitrosti premikanja kazalke po zaslonu.

Vse nastavljanje hitrosti, kaj počno tipke in kolesce (za zamenjavo smeri pomikanja vsebine je treba obrniti nastavitvi Scroll Up in Scroll Down) in kakšna naj bo osvetlitev, je na voljo v znanem program Steelseries Engine 3. Po novem pa je na voljo za zdaj preizkusna različica razširjenega programa Steelseries GG, ki vključuje še razdelek Moments. Z njim je mogoče zajemati svoje uspehe v igrah in jih deliti s svetom. Zame nepomembno, komu drugemu pa bo verjetno prišlo še kako prav.

Ena od odlik te miške, vsaj na papirju, je možnost povezovanja z dvema računalnikoma. Z enim s pomočjo priloženega sprejemnika USB (»dongla«), z drugim pa prek bluetootha. To v osnovi deluje brezhibno in tudi preklop, ko premakneš stikalo na spodnji strani, je zelo hiter. Težava pa je v tem, da celotno nastavljanje v programu deluje le prek USB-ja. Če je povezana prek bluetootha, se miška obnaša kot povsem »neumna« in je primerna zgolj za občasno uporabo namesto sledilne ploščice. Kdor bi torej rad v polnosti uporabljal miško na dveh računalnikih, denimo na delovnem prenosniku (prek bluetootha) in na igričarskem namizniku (prek USB-ja) bo žal moral poiskati kakšno konkurenčno, kjer nastavitve delujejo v obeh režimih povezave.

Če bi v podjetju Steelseries omogočili še ta vidik kompletnega dvojnega povezovanja, bi Rival 3 Wireless predstavljala res odlično vrednost za zahtevanih 60 evrov. A tudi s to pomanjkljivostjo je težko za podoben denar najti kakšno bistveno boljšo brezžično miško, primerno tako za resno igranje kot za delo. Je še bolj napredna in vsestranska kot ožičena različica, a po drugi strani manj atraktivna, ker ponuja bolj malo osvetlitve. Zato bo treba za svetlobne učinke (in lažjo miško) pogledati proti novi Aerox 3. O tej pa več kdaj drugič.

HVALIMO:

• Solidno natančna in odzivna
• Prijetne tipke in kolesce
• Razumna cena
• Možnost povezovanja prek sprejemnika USB in bluetootha
• Program Steelseries GG ponuja veliko možnosti nastavljanja in deljenja dosežkov v igrah
• Dolgo trajanje baterije

GRAJAMO:

• Kolesce bi bilo lahko tišje in bi lahko ponujalo kakšno pospešitev
• Pri povezavi z bluetoothom večina nastavitev ne deluje
• Osvetlitev je v primerjavi z ožičenim modelom zelo skromna
• Oblika ni nič posebnega, primerna pretežno za desničarje, in masa je dokaj visoka

The post Steelseries Rival 3 Wireless: Malo dražja, a tudi bolj napredna od ožičene appeared first on Tehnozvezdje.

Slušalke udobne in igričarjem všečne oblike sodijo med izdelke, ki v celoti prekrijejo ušesa. V teoriji to pomeni boljše pasivno dušenje zvoka, kar v tem primeru ravno ne velja. S poveznjenimi in nedelujočimi še vedno dobro slišite večino zvočnih frekvenc okolice, kar je dobro vsaj iz enega razloga. Potomec vas bo slišala, ko se boste drli, naj bo tišji, saj vam gre njegovo dretje silno na živce. Ako so vključene, na to kajpada pozabite. Takrat bo (skoraj) popolnoma izoliran iz resničnega sveta.

Niti malo »kričeč« dizajn

Izdelek danskega izdelovalca veja pohvaliti, ker koleščki za nastavljanje jakosti zvoka nista na isti strani. Na desni ušesni »skodelici« je poleg tipk za utišanje mikrofona, seznanjanje preko povezave Bluetooth ter priključkov mikro USB za polnjenje in 3,5 mm za kabel, koleščke za nastavljanje splošne jakosti zvoka. Na levi je zato le še kolesce za nastavljanje jakosti klepeta.

Z baterijo so nekoliko težje (379 g) od izključno ožičenih slušalk, vendar to na udobje uporabe veliko ne vpliva. Dizajn je minimalističen, ohišje iz črne plastike z značilnim elastičnim trakom pod naglavnim držalom in z iztegljivim mikrofonom v levi skodelici. Le ta ima rdečo sijalko LED, »razsvetljavo« RGB tako značilno za igričarske izdelke, boste namreč zaman iskali.

Elastični trak ima kajpada namen. Zagotovi, da so ušesne skodelice vedno natančno tam, kjer morajo biti in ni potrebe po prilagodljivem naglavnem držalu. To je zato enovito in ga ni mogoče krajšati ali podaljševati, kar zna biti občasno silno zoprno, če stopnje (zareze) ne odgovarjajo. Trak prilagajte s tekstilnim ježkom in imate zato »neskončno« možnosti prilagoditve. Rešitev vpliva še na udobje nošenja, saj slušalke držalo manj tiščijo. Skupaj z mehkimi ušesnimi blazinicami trak omogoča izredno udobnost uporabe med večurno uporabo.

Vsestranskost uporabe

Zaradi raznovrstnih priključkov so slušalke primerne za uporabo z računalniki, pametnimi telefoni in vsemi igralnimi konzolami. Kakovost zvoka iger je solidna, odlično pa simulirajo smer zvoka, kar je želena lastnost med igranjem iger različnih zvrsti – ne samo streljačinah. Slabše se slušalke obnesejo med predvajanjem glasbe ali gledanjem filmov. Čeprav je zvok na splošno dober, mu manjka podrobnosti in globine. Še posebej je to opazno pri glasbi, katere zven ne sloni pretirano na nizkih tonih (basih). Ko je jakost zvoka na slušalkah in brezžično povezanem pametnem telefonu na najvišji jakosti, je opaziti malenkostne popačitve. Že majhen premik kolesca za jakost težave odpravi. Igričarji bodo verjetno cenili še možnost nastavljanja profile delovanja s programom na osebnem računalniku. Istim, kot ga uporabljate za nadzor tipkovnice in miške tega izdelovalca. To je mogoče, ko so slušalke preko kabla USB priključene na osebni računalnik. Prilagajate občutljivost mikrofona, nivoje tonov in omogočite simulacijo prostorskega 7.1 kanalnega zvoka.

Mikrofon je pomemben del igričarskih slušalk, saj se igralci med igranjem obvezno pogovarjajo. Lepo je skrit v levi skodelici, izvlek in ponovni potisk vanjo pa je preprost in hiter. Hkrati nimam pripomb na njegovo kakovost, kajti zvok glasu je bil v vseh primerih čist in jasen. Zaradi mikrofona so slušalke uporabne še za druge namene, sestankovanje ali izobraževanja od doma, kar na žalost spet postaja aktualno.

Sklepna beseda

Z okoli dvema stotakoma so slušalke nekoliko držaje od predhodnic, s katerimi si delijo obliko, solidno kakovost zvoka in jasnost mikrofona. Višja cena gre na račun vmesnika Bluetooth, kar boste sprejeli ali ne. Odvisno ali povezavo potrebujete. A to pomeni, da so Arctis 9 med dražjimi igričarskimi slušalkami na trgu. Nekatere cenejše nudijo celo boljšo kakovost predvajanja glasba, v čemer opisane ravno ne izstopajo.

GRAJAMO:

• Priključek mikro USB – v dobi priključka tipa C ta postaja zastarel.
• Za nekatere premajhne ušesne blazinice.
• Ne najbolj kakovostno plastično ohišje.

HVALIMO:

• Veliko načinov priključitve.
• Zelo udobne za nošenje.
• Elastični trak za prilagajanje.
• Dvojna brezžična povezava.
• Dobra avtonomija baterije (do 20 ur).

The post SteelSeries Arctis 9: Morda te bo zmotila cena teh igričarskih slušalk appeared first on Tehnozvezdje.