Ne bomo preveč brskali po zgodovini, a samo tako mimogrede, Fujifilm je že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja imel srednjeformatne »žepnike« v svoji ponudbi. V digitalni dobi so konkretno orali ledino s serijo X100, ki je zdaj preskočila še v srednji format. Iz imena sicer ne moremo prav veliko sklepati, a če gledamo po ostalih oznakah, lahko ugotovimo, da so pomembni presledki. GFX je skupno ime za srednji format, številka lahko označuje število pik ali serijo in RF na koncu je za »Range Finder,« v tem primeru digitalni, ne optični, kot je v seriji X100. Lahko dodamo še prvi, saj je novinec za zdaj edini srednjeformatni digitalni fotoaparat brez možnosti menjave objektivov. Na prvi pogled ni ravno razumljiva odločitev, a se na koncu izkaže, da je smiselna.

GFX100RF (malce lomljenja jezika pride prav) je na prvi pogled velikan, a v resnici le malo večji kot Leica Q3, ki ima za osnovo tipalo velikosti »polnega« formata (35 mm). Slednja je na račun objektiva daljša za skoraj 5 mm in tudi višja, a rahlo ožja, tako da prvi vtis zaradi kvadratne oblike kar konkretno zavaja. Razlog za velikost je seveda tipalo in z njim povezan objektiv. Pri slednjem so prav tako morali sprejeti kar nekaj kompromisov, v prvi vrsti je to goriščnica, ki je primerljiva z 28 mm v klasičnem formatu, čemur sledi tudi zaslonka z vrednostjo f4. Ker so snovalci želeli narediti  fotoaparat čimbolj kompakten, je zadnja leča zelo blizu tipala. Temu je sledil naslednji kompromis z listnatim zaklopom (angl. Leaf Shutter), kot ga ima X100. Slednje je namreč dovolj tanko, da je lahko v samem objektivu in na njegov račun je novinec praktično neslišen, prav tako zaklop ne strese fotoaparata.

Sama velikost ohišja je na drugi strani prinesla tudi nekaj dobrot, kot je cel kup gumbov in ogromno elektronsko iskalo s povečavo 0,84x in ločljivostjo 5,76 milijona točk. Tudi zaslon je z diagonalo 3,15 palca med večjimi, še bolj pomembna pa je možnost obračanja navzgor ali navzdol. Glavni izbirniki so balzam za oči in dušo, za nastavitev časa in občutljivosti je treba, kot navajeni pri tej znamki, samo zavrteti zunanji ali notranji krog največjega kolesca na vrhu. Poleg je seveda na voljo tudi kolesce za nastavitev pod/nadosvetlitve, pod sprožilcem so še trije gumbi, na zadnji strani tudi štirismerni in preostalih devet (da, prav ste prebrali) različnih za nastavitve. Med zanimivejšimi je vsekakor izbirnik za razmerje stranic posnetka, kjer lahko izbirate od 4:3 do 16:9 in vse vmes. Nekaj podobnega, a veliko bolj omejenega smo nazadnje videli pri Panasonicu v seriji GH. Skoraj vse torej lahko opravite z vrtenjem in pritiskanjem, brez skakanja v izbirnike in dotikanja zaslona. Poleg omenjenih možnosti je še ena zanimiva, digitalni zum, česar pri resnejših fotoaparatih nismo vajeni. Pravzaprav gre za izrez, ki simulira goriščnice do 80 mm, a pri slednjem pade ločljivost na 20 milijonov točk, kar je še vedno več kot dovolj tudi za velike povečave.

Objektiv se prav tako drži klasične nastavitve zaslonke z vrtljivim obročem, ima celo dva opornika za slepo nastavitev, kar da na koncu zelo klasičen občutek pri rokovanju s fotoaparatom. Tu je še nekaj programabilnih gumbov, tako da so praktično vse nastavitve takoj pri roki. Omeniti je treba še en kompromis, fotoaparat nima umirjevalnika (»stabilizacije«), ne na tipalu niti na objektivu. Razlog je znova prostor, saj bi bil na ta račun fotoaparat večji, debelejši in težji. Umirjevalnik slike je ena od boljših iznajdb, a tokrat se bo potrebno zanesti na stare, prav tako zanesljive metode, če nič drugega vdih, izdih, pritisk na sprožilec oziroma vsaj monopod. Ker je goriščnica vseeno dovolj široka, se da z mirno roko doseči čase okoli 1/10s, za kaj več pa bo potrebna dodatna oprema.

Fujifilm za razliko od nekaterih drugih proizvajalcev ne spreminja menijev pri različnih modelih, vse je tam, kjer smo vajeni iz prejšnjih modelov. Že omenjenim gumbom lahko praviloma spreminjamo nastavitve, tudi celotne sklope, kot je recimo omejevanje občutljivosti, načine ostrenja, itd. Možnosti zna biti včasih že kar preveč, a lahko zapišemo – nič od novosti ne manjka. Točk za ostrenje 425, najvišja občutljivost ISO 102400, fizični zaklop se ustavi pri 1/4000 s, elektronski pa gre še dve stopnji naprej, do 1/16000 s. Snovalci so poskrbeli tudi za vgrajeni ND4 filter, ki skupaj z najnižjo občutljivostjo ISO 40 omogoča dolge čase praktično sredi dneva. Ne bo ravno na Huaweijevega čaranja s sestavljanjem slike za simulacijo dolgih časov pri sončni svetlobi, a za kanček kreativnosti zna priti prav. S šestimi posnetki na sekundo ta aparat ni ravno dirkalni konj, a niti ni namenjen športni fotografiji. Skratka, ima vse, kar imajo veliki zapakirano v majhnem ohišju.

Morda se sliši čudno, a o sami kvaliteti posnetkov še nismo rekli niti besede in razlog za to je preprost. Nimamo pripomb. Od srednjeformatnega tipala kaj drugega niti ne pričakujemo, prav tako dobro se obnese objektiv z več kot dovolj ostrine po večjem delu slike kot tudi globinska neostrina, ki je presenetljivo mehka za to goriščnico. Glede tega dela ste lahko brez skrbi, Fujifilm tu upošteva lekcije iz preteklosti in ne pretirava, raje ponudbi na prvi pogled kaj manj, a tisto dobro. To uporabniki praviloma cenijo.

Komu je GFX100RF pravzaprav namenjen? Če pogledamo ceno, s 5.500 evri ne bo ravno med tistimi napravami, ki jih spotoma damo v nakupovalno košarico med tedenskim nakupom živil, a po drugi strani je krepko cenejši kot denimo Leica Q3. Seveda sta to dve različni zverini, a nagovarjata dokaj podobno občinstvo. Če ima Leica prednost male rdeče pike, ima po drugi strani tudi Fujifilm ime in v tem primeru še srednjeformatno tipalo. Tu je njegova največja prednost, saj je GFX100RF ta čas najcenejša vstopnica v svet srednjega formata z uporabno goriščnico za pokrajinsko ali ulično fotografijo, z malo truda tudi portretno. Kakovost je vsekakor dovolj dobra, da upraviči ceno. Skratka, dokaj široko uporabna naprava, ki zna pridobiti kupce na svojo stran.

HVALIMO:

• Dokaj kompakten za aparat srednjega formata
• Izvrstno upravljanje s kolesci in gumbi
• Odločna kakovost fotografij
• Vgrajeni sivi filter

GRAJAMO:

• Zgolj šest posnetkov na sekundo
• Cena ni ravno nizka
• Retro oblika bo nekatere navduševala, druge pa odbijala

The post Fujifilm GFX100RF: Velik in besen v presenetljivo majhnem pakiranju appeared first on Tehnozvezdje.

Šef oddelka za fotoaparate (Fujifilm razvija in proizvaja še marsikaj drugega) Toshi Iida je povedal, da so podjetju v času od prejšnje Photokine prihodki od prodaje aparatov in objektivov serij X in GFX zrasli za 60 odstotkov in da so globalna številka dve pri brezzrcalnih fotoaparatih. Na vodilnem mestu je Sony. Uspehe pa Iida pripisuje predvsem optiki in barvni reprodukciji. Fujifilm ima stoletno tradicijo v barvni znanosti, zato trdijo, da nobene drugo podjetje ne more enakih barvnih reprezentacij, kot jih lahko sami. Pri optiki pa je izpostavil leče za objektiv s 107-kratno povečavo, uporabljen v profesionalni kameri 4K. Ta leča ima premer 20 cm in je izjemno gladka, toleranca napake je približno taka, kolikor pomeni las na strehi dvorane za košarko.

Dogajanja v industriji seveda na morejo ignorirati, zato se strinjajo, da vstopamo v novo dobo brezzrcalnih fotoaparatov. In k temu bodo prispevali nov aparat srednjega formata GFX 50R. Ta ima sicer enako 51-milijonsko tipalo kot GFX 50S, vendar R v imenu označuje obliko v slogu nekdanjih aparatov »rangefinder«. Zaradi tega je ohišje za 2,5 cm tanjše in skoraj 150 g lažje, masa je 775 g. Aparat ni tako majhen kot kakšen kompaktni model, a spet ne dosti večji od kakšnega X100 ali česa podobnega. Prihaja tudi objektiv »palačinka« z goriščnico 50 mm in maksimalno zaslonko f/3,5. Za ohišje napovedujejo ceno, nižjo od petih tisočakov.

Toda v višjem cenovnem segmentu imajo v rokavu novega aduta. Dodaten aparat iz družine GFX, ki bo premogel kar sto milijonov točk. S čimer bo prvi brezzrcalni aparat, ki bo presegel mejo stotih megapik. Bo tudi prvi aparat srednjega formata z umirjanjem slike v ohišju, tipalo pa bo prvo s tako ločljivostjo, ki bo imeli točke za fazno ostrenje. Da bo na voljo snemanje videa 4K se pri tolikšni ločljivosti tipala sliši skoraj smešno.

Ima pa Fujifilm še eno uspešnico. To so aparati Instax, ki takoj natisnejo fotografijo. Večina deluje na analognem principu, novi SQ20 pa je drugi digitalni model, ki zdaj poleg zaslončka in shranjevanja fotografij prinaša še snemanje videa (do 15 s) in štirikratno povečavo motiva.

The post Photokina 2018: Fujifilm ignorira brezzrcalne »trende« appeared first on Tehnozvezdje.

Seveda je glavno vprašanje, kaj uporabnik dobi za teh sedem tisočakov (in še nekaj zraven, če upoštevam še objektive)? Priznam, s srednjim formatom sem imel nazadnje opravka pred 15 leti, ko sem prodal Yashico MAT 124G (krasen fotič, še danes mi je žal) in presedlal v krasni novi digitalni svet z velikostjo tipala APS-C. Srednjeformatni digitalni fotoaparati so obstajali že takrat, predvsem zadki, a so imeli ceno avtomobila srednjega do višjega razreda.

Prevrtimo film v sedanjost, kjer spodoben tovrstni izdelek še vedno lahko stane toliko kot vstopni avto nižjega razreda. Približno tu nekje je z nekaj dodatne opreme tudi Fuji GFX 50S. Dosti za povprečnega amaterja, a povpraševanje po njem je in to ne majhno. Na sončni strani Alp so jih prodali že blizu deset, kar pomeni, da je Fujifilm pravilno ocenil klimo, kaj uporabniki želijo. Malce sem že malo iz vaje glede velikih fotoaparatov in GFX se mi zdi ogromen. Brez heca. Pa ni. Z Nikonom D850 sta si zelo blizu po višini in širini, le po globini je Fujifilm malo debelejši na račun zaslona. Tista glavna razlika je seveda v notranjosti, kjer prebiva tipalo z velikostjo 43,8 x 32,9 mm. Napram klasičnemu 35-mm formatu je to za dve tretjini večja površina, kar pomeni, da se pike lahko večje, sprejmejo več svetlobe in imajo zaradi tega boljši dinamični razpon in občutljivost.

Drug del enačbe je globinska neostrina, čeprav slednja ni na vrhu prioritet uporabnikov srednjega formata. Zadnji, morda niti ne tako slab razlog, je drugačno razmerje stranic. Konkretno v tem primeru 4:3. Da, enako, kot ga ima večina kompaktnih fotičev vključno z Olympusovim sistemom 4/3. Seveda pa tu tipalo več kot šestkrat večje. To nas vrne na začetek, večje tipalo, več globinske neostrine, večji dinamični razpon. In to je tisto, kar nekateri fotografi iščejo. Če dodaš v paket še standardni Fujifilmov nabor lastnih klasičnih filmskih simulacij, postane zadeva še kanček zanimivejša.

Kljub temu, da je GFX 50 čisti novinec, že v samemu začetku štartal z štirimi objektivi, širokokotnim, portretnim, krajšim zumom in makro objektivom. Zgodba spominja na splovitev X-Pro1 in je pravzaprav tisto, kar fotografi tudi hočejo. Fujifilm jim je takoj ponudil “sveto trojico”. S tem je zadovoljil začetne potrebe, na pomoč pa so priskočili tudi pridni Kitajci, ki so zelo hitro pripravili celo vrsto vmesnikov za objektive drugih znamk in bajonetov, od srednjeformatnih do 35 mm. Slednje zna sicer marsikoga začuditi, a večina objektivov riše širši krog, kot ga pokrije 35-mm format, kar je tudi logično in v kar nekaj primerih zna pokriti celo Fujifilmov srednji format. Tilt-shift objektivi so tipičen primer tega, čisto spodobno se znajo obnesti tudi nekateri teleobjektivi. Zelo hitro so se zganili še proizvajalci studijskih bliskavic in večina jih ima ustrezne enote, ki so združljivi z novim modelom. Z vsem tem je GFX primerno opremljen za napad na fotografske studije in profesionalne fotografe, ki še vedno prisegajo na srednji format.

Glavni tekmec je Hasselblad X1D. Slednji je malo širši, a tanjši in nižji. Poleg tega imata oba 50-milijonsko tipalo, ki ga je naredil isti proizvajalec. Glavna razlika je seveda v ceni, Fujifilm je krepko dostopnejši. Ohišje GFX-a je narejeno zelo solidno, z močnim držalom na desni in zaslonom na gornji strani, kar ni ravno Fujifilmova posebnost. Ostalo je dokaj podobno kakšnemu X-T2, se pravi izbirnik za občutljivost, čas in pod/nadosvetlitev, vesela paličica za izbiro točke za ostrenje in še kakšen programabilen gumb se najde.  Najkrajši čas mehanskega zaklopa je 1/4000s, elektronskega pa 1/16000s, najdaljši čas pa 60 minut. Občutljivost tipala je od ISO 50 do ISO 102400, najhitrejši čas zajema posnetkov pa trije na sekundo. Nič posebnega v 35-mm svetu, a za srednji format več kot spodobno.

*** Oglej si fotografije v polni ločljivosti ***

Še najpomembnejše vprašanje, kako je z njim fotografirati? Priznam, sem ljubitelj majhnih fotoaparatov, ampak ker mi je Fujifilm blizu, ni bil noben problem presedlati. Elektronsko iskalo je ogromno, malce moti osrednji zaslon, na katerega skoraj obvezno nasloniš nos. A je vsaj gibljiv, za njim pa verjetno velik hladilnik, ker si drugačne ne znam razlagati, zakaj je Hasselblad toliko tanjši. Pritisk na sprožilec da  od sebe konkreten škljoc, kot se spodobi za tako velik zaklop. Zadeva je odlično uravnotežena in se sunka zaklopa tako rekoč ne čuti, bolj se ga sliši. Ostrenje bi lahko bilo hitrejše, a srednji format načeloma tega niti ne rabi, bolj pomembno je, da je natančno. In tudi je.

Posnetki, ki pridejo iz fotoaparata so točno tisto, kar pričakuješ od srednjega formata. Veliko dinamičnega razpona in lepo nadziran šum. Če sem velik fotoaparat še nekako preživel, ogromnih objektivov nisem. Čisto razumem proizvajalca, ki želi ustreči vsaki kaprici današnjega zahtevnega uporabnika (kar pomeni ostrino od roba do roba pri najbolj odprti zaslonki), a vseeno bi lahko naredili kaj manjšega. Tako mimogrede, to ni le Fujifilmov problem, Sony je v to zanko vstopil še pred njim.

Kakorkoli, fotoaparat je zelo spodobno narejen, objektivi so odlični, da o kvaliteti posnetkov niti ne govorim, a zame, amaterskega fotografa, presega vse, kar potrebujem. Z veseljem ga privoščim nekomu, ki si ga želi oziroma zna izkoristiti njegove potenciale. In še o sporočilu. Ker se primerjave z modelom X-Pro1 ponujajo kar na dlani, je sporočilo jasno: Znamo narediti velik fotoaparat, 35-mm format nas (ob uspešnih predstavnikih v segmentu APS-C) ne zanima in nameravamo še dolgo ostati tu. Naj se slednje uresniči, ker začetne investicije uporabnikov v nepreizkušen sistem vseeno niso zanemarljive.

The post Fujifilm GFX 50S: Jasno sporočilo appeared first on Tehnozvezdje.

Ne da se vsega zajeti s 35 mm formatom. In razmerje 3:2 ni edino zveličavno za fotografiranje. Tako so prepričani v japonskem Fujifilmu, kjer so na kölnski Photokini presenetili zbrane s predstavitvijo novega fotografskega sistema s tipalom srednjega formata. Formatu se bo reklo GFX.

Fuji ni med proizvajalci fotoaparatov s tipalom »polnega« formata (angl. full frame), ki je enake velikosti kot nekoč fotografski film (36 x 24 mm). Snovalci v tej korporaciji so se odločili, da raje zasnujejo povsem nov format in poskušajo aparat z njim približati velikosti aparatov »full frame«. Prvi iz družine GFX z oznako 50S bo namreč, ker je brezzrcalni in tako nima prizme, še nižji od tipičnih zrcalnorefleksnih aparatov in bo tehtal 800 g. Resda brez iskala, če ga bo uporabnik namestil, bo aparat izgledal, kot da ima prizmo. Elektronsko iskalo bo priloženo v škatli.

Tipalo teh aparatov bo veliko 43,8 × 32,9mm, kar pomeni, da je za 1,7-krat večje od polnega formata. Razmerja bodo lahko različna, od 1:1, prek 5:4 do 6:7 in vse vmes. Prvi primerek ima 51,4 milijonov točk. V Fujifilmu pa trdijo, da so objektive zasnovali tako, da bodo dovolj ostri tudi za tipala z več kot 100 mp. Na začetku bodo na voljo trije objektivi – 63 mm f/2,8, zum 32-64 mm f4 in 120 mm f4 makro, potem pa sledijo še trije, med njimi širokokotni in portretni. Napovedujejo ceno »precej pod« 10 tisoč dolarji za komplet ohišja in objektiva 63 mm. Ta napoved lahko skrbi predvsem Hasselblad in Pentax, morda pa tudi proizvajalce, ki izdelujejo vrhunske aparate s tipali polnega formata. Fujifilmov novinec bo sicer najbolj prav prišel modnim, pokrajinskim, arhitekturnim in podobnim fotografom.

The post Srednji format za večjo fotografsko kakovost in ustvarjalnost appeared first on Tehnozvezdje.