Lani me je z uravnoteženostjo prijetno presenetil Honor 70, ki sem mu v glavnem zameril previsoko priporočeno ceno. Eno leto kasneje se ta na tuji spletni strani, ki nagovarja tudi slovenske kupce, vrti okoli 400 evrov. Ugodno za napravo sodobnega videza in še vedno razmeroma dobrih zmogljivosti. Honor 90 je razumljivo dražji – a vseeno za 50 evrov cenejši, kot je stal prednik. Ker je novejši, ker ima novejši procesor, ker je tipalo glavne kamere višje ločljivosti in tako naprej.

Manjši kozmetični popravki

Če zanemarim nove barvne sheme, estetika ostaja. Zakaj bi spreminjali obliko, ki odstopa. Z izjemo telefonov Huaweieve družine Nova, s katerimi si Honorji srednjega razreda delijo poreklo. Praktično sta od lani opazno drugačna samo kroga na hrbtišču. Pa še tu gre za poceni trik. Namesto da črna plast prekriva celo površino, je eliptične oblike. Tako nastaneta dve ločeni ravni, ki videz polnega kroga spremenita v »oko«. Uporabne vloge sprememba nima, rekel bi, da so jo uvedli zato, da se letošnja iteracija že na videz razlikuje od lanske.

Kakovost in izvedba podrobnosti na ohišju ravno tako ustvarjata občutek »deja vu«. Zaradi kombinacije utrjenega stekla in visokega sijaja je hrbet odlično platno za prikaz prstnih odtisov. Zanimivo je, da kljub temu telefon ne drsi iz dlani, saj je oprijem po zaslugi ravno prav zaobljenih robov prijeten. Ker Honor 90 ne sodi med največje telefone na trgu, je enoročna uporaba mogoča. Pri tem pomaga še hitro in natančno tipalo prstnih odtisov pod zaslonom, ki deluje celo, ko je prst moker.

Kombinacija uporabljenih materialov in lahkoten oprijem prstnih odtisov pričata zgolj o enem. Za lastno varnost je smiselno telefon obleči v zaščiten ovitek, mojemu ni bil dodan, ali še bolje v zaščitni etui. Negativno me je presenetilo še, da Honor 90 ni dosegel nobenega standarda povečane odpornosti na vodo in prah. Spodobilo bi se.

Rahlo stabilnejše delovanje

Novejši procesor je za odtenek hitrejši od Snapdragona 778, a razlika, roko na srce, ni ravno omembe vredna. Oba se ob polni obremenitvi konkretno grejeta, a zdi se, da Honor 90 rahlo učinkoviteje odvaja toplota. Globokih padcev v rdeče področje zaradi drastičnega padca zmogljivost je manj, oziroma se pojavijo kasneje v 30-minutnem obremenitvenem testu. Podobna slika kot lani se je pokazala šele, ko sem telefon zakopal v brisačo in je bilo odvajanje toplote s površine otežkočeno. V drugih dveh testih, ko je bil telefon postavljen na mizo, tolikšnega pregrevanja ni bilo opaziti.

Obremenitveni test je eno, praktična uporaba pa nekaj čisto drugega. Procesor in ostale elektronske komponente zadoščajo celo za poganjanje grafično zahtevnejših mobilnih iger. Ne pri najboljših nastavitvah in ne zelo dolgo, a vendarle je izkušnja igranja razmeroma dobra.

Ko je telefon najbolj obremenjen porabi v povprečju slabih 15-odstotkov energije. Matematika torej pokaže, da je avtonomija v takšnih razmerah slabe tri ure in pol oziroma med srednje zahtevno uporabo najmanj en dan. Morda celo dva dneva. Odvisno od tega, kako in zakaj ga boš uporabljal. Hitrost polnjenja ni nič posebnega, a še vedno zadošča, da baterijo napolniš do roba v času opravljanja jutranjega obreda.

Poleg prehoda na zaslon Amoled in nekoliko višje razločljivosti so povečali frekvenco prilagajanja osvetlitve na 3840 hercev. Večini podatek ne pove ravno veliko. Dovolj naj bo, da niti najbolj občutljivi ne boste čutili utripanja zaslona. Kot lani je sposoben prikazati milijardo barvnih odtenkov. Podatek ima prej reklami kot uporabni značaj. Ni možnosti, da bi na tako majhnem zaslonu opazil minimalne razlike med odtenki iste barve. Bolj kot barve, pri katerih lahko izbiraš med naravnim in živahnim načinom in prilagajaš temperaturo, te bo razveselila svetilnost. Podatek o 1100 oziroma kratkotrajnih 1600 kandel je na ravni najboljši telefonov in obeta udobno uporabo na prostem celo na sončne poletne dni. Opazil boš, da je slika na zaslonu nadvse ostra, barve naravna in rahlo živahne in kontrast visok, zaradi česar še posebej izstopajo fotografije.

Opazen napredek v uporabniškem vmesniku

Uporabniški vmesnik na prvi pogled ni pretirano spremenjen, kajti večina izboljšav je bila narejena v smeri optimizacije in stabilnega delovanja. Dodali so orodje, ki omogoča uporabnejšo povezavo med telefonom in računalnikom s sistemom Windows (in ustrezno aplikacijo), nekateri pa se boste razveselili varnega sistema prepoznave obraza s sprednjo kamero, ki je poleg tipala prstnih odtisov drugi način za odklepanje telefona. Uvedene so še nekatere druge funkcije. Težko bi dejal, da gre za novosti, nenazadnje smo jih na drugih telefonih spoznali že pred časom, a so vendarle dobrodošel dodatek.

Zdi se, da je Honor prečistil uporabniško okolje in ga naredil predvsem manj »kičastega«. Prav tako je občutno manj že naloženih aplikacij in bližnjic, ki jih moraš izbrisati takoj po aktivaciji telefona. Ta je razmeroma preprosta, moraš pa se strinjati z vsem, kar Honor zahteva. Tega ni malo, a nič več kot v primeru drugih telefonov s sistemom Android.

Napredek pri glavni in manjši korak nazaj pri širokokotni kameri

Glede na tehnične podatke bi pričakoval, da sta letošnji manj usklajeni in da je razlika med kakovostjo lanskih in letošnjih širokokotnih fotografij večja. A ni. Praktično sta zmogljivosti podobni kljub temu, da ima širokogledna kamera Honorja 90 občutno manj svetlobnih pik. Po podobnem kopitu bi morala biti predstava glavne kamere štirikrat boljša. Uganil si. Ni. V nobenih svetlobnih pogojih. Ne pravi, da fotografije niso rahlo boljše. Le da zna biti za marsikoga izboljšava zanemarljiva.

Že lani sem pohvali kontinuirano enake barve. Še vedno je tako. Kot tudi, da je na fotografijah širokokotne kamere manj podrobnosti, da so bolj zamazane in da je opaziti več šuma med fotografiranjem v slabših svetlobnih pogojih in ponoči. Po drugi strani so fotografije glavne pričakovane svetlejše, saj je tipalo občutljivejše na svetlobo, podrobnosti na njih pa je neprimerno več.

Ker ni kamere z optično povečavo, se boš moral zadovoljiti z 2-kratno digitalno brez izgube kakovosti. V dobrih svetlobnih razmerah to velja, medtem ko se v slabših na povečane fotografije razmeroma hitro prikrade šum – fotografije postanejo zrnate. Podobno zlahka napišem za video. V dnevnih razmerah večjih težav ni zaslediti. Pravzaprav so posnetki razmeroma lepi, tekoči in zadovoljivi tudi v drugih lastnostih. V slabši svetlobi se stvari obrnejo na glavo. Pojavijo se težave z ostrenjem, šumom in občasno nejasnimi področji v prizoru.

V primerjavi z lani so izboljšali še sprednjo kamero. Presenetilo te bo, da se dokaj dobro obnese v slabših svetlobnih razmerah, ko je kakovost portretov daleč nad pričakovanji. Ni presenečenje. Marsikateri izdelovalci ji namenjajo vse več pozornosti, ko gre za modele srednjega razreda.

HVALIMO:

• Zelo dober z na robovih rahlo ukrivljenim zaslonom
• Razmeroma dobre kamere
• Dobra avtonomija baterije
• Obilna pomnilnika
• Dokaj hitro polnjenje
• Prefinjen videz in razmeroma dobra kakovost izdelave

GRAJAMO:

• Ni odpornosti proti vodi in prahu
• En sam neizrazit zvočnik
• Ne podpira brezžičnega polnjenja
• Samo dve napovedani nadgradnji sistema

The post Honor 90: Dva koraka naprej in (vsaj) eden nazaj? appeared first on Tehnozvezdje.

Lani je postalo jasno, da Samsungova družina »S« nujno potrebuje nekaj novega, nekaj, zaradi česar bodo ti telefoni spet zanimivejši od modelov kitajskega tekmeca, družina »A« pa manj modelov, z bolj opaznimi razlikami med njimi. Ne dvomim, da bodo Korejci letos poskušali tako ali drugače presenetili, na kar morebiti kaže že telefon Galaxy A7. Prvič v zgodovini je Samsung nekaj na papirju novega, boljšega, v tem primeru gre za trojno zadnjo kamero, vgradil v izdelek, ki ne sodi med premijske modele. Nobena skrivnost tudi ni, da so na fotografskem področju v zaostanku. Pozno so vpeljali dvojno kamero, pri računalniško obdelani fotografiji – fotografski umetni inteligenci -, pa sploh zaostajajo. Galaxy A7 in A9, ta ima celo štiri kamere, sta zato morda neke vrste test, kako bodo tehnologijo sprejeli uporabniki, pa tudi kupovanje časa do novih modelov, ko bomo za Samsungove telefone lahko dejali, da so vsaj ujeli, morda pa tudi prehiteli tekmece. Trenutno pa ni tako. Če sem odkrit, fotografije A7 niso slabe za telefon srednjega razreda, a tudi niso nič posebnega. Učinke dodane resničnosti, ki na osebe dodajo različne smešne dodatke, pa smo na Sonyevih telefonih občudovali že pred leti.

Da je všečen, ni dvoma

Telefoni družine A se po videzu ne ločijo veliko od premijskih modelov, jasno pa je, da so neprimerno nižjo ceno lahko dosegli tudi zaradi manj dragih materialov. A7 ima hrbtišče iz trenutno modernega stekla, čeprav nima tuljave za induktivno polnjenje, okvir ohišja, ki vse dele drži skupaj, pa je iz plastike. Česar pa ne opazimo, če nismo zelo pozorni in kar se mene tiče, je tak izbor materialov primeren času, cenovni kategoriji in želja uporabnikov. Tudi dimenzijsko je v okviru zapovedi, kar pomeni, da se telefoni z zasloni v razmerju 16:10 in širokimi robovi počasi in nezaustavljivo umikajo tudi iz srednje cenovne kategorije.

A7 je kakovostno izdelan telefon, ki je primerno tanek, a se ne zvija in je na splošno dovolj robusten, da preživi običajno dnevno rutino, če pa potrkamo po njem, doni, kot bi bil votel. Ampak podoben zvok sem zaznal tudi pri Applovem modelu XR. Čeprav je hrbtišče iz stekla, kaj dosti ne drsi iz rok, da pa je magnet za prstne odtise, verjetno ni treba dodatno poudarjati. Na to »slabost« steklenih površin smo se navadili in jo tudi sprejeli. Zanimivo je tudi, da je tipalo prstnega odtisa v stranskem gumbu za vklop telefona in ne na hrbtu. Ko se na lokacijo tipala enkrat privadiš, pravzaprav ni slaba oziroma je celo ena boljših, saj je preprosto dostopna, ne glede kako je telefon odložen.

Kolikor denarja, toliko »muzike«

Osem jedrni procesor Exynos 7885, dve jedri delata v taktu 2,2, šest pa 1,6 gigaherca, ne obljublja »dovolj« moči za odlično poganjanje zahtevnih iger, drugače pa poganja telefon brez opaznega zatikanja. So pa v tej cenovni kategoriji tudi modeli z močnejšimi procesorji, na primer Honor Play, ki sem ga imel možnost pred časom preizkusiti. Škoda pa je, da je na A7 operacijski sistem Android 8, nad katerim teče sicer soliden Samsungov uporabniški vmesnik, ko bi se verjetno bolje izkazala različica 9. Na telefonu s koneca lanskega leta bi pričakovali »devetko«, kajti Samsung se skoraj nikoli ni izkazal v hitri pripravi nadgradnje.

Čisto nekaj drugega pa je 6 palčni zaslon. Ne samo, da je v razmerju 18,5:9 z ozkimi robovi, je namreč zaslonske tehnologije AMOLED polne HD razločljivosti. Kar pomeni, da je zaslon svetel, barvi, z dobrim kontrastnim razmerjem. Skoraj 75 % prednje površine zaseda zaslon, ki mimogrede nima zarez in ni zakrivljen. Zakrivljenost, ki je značilnost Samsungovih premijskih telefonov, je sicer všečna, nekatere pa moti. Prav tako v primerjavi z njimi, zaslon A7 ne zagotavlja enake barvne pravilnosti, zaradi nižje ločljivosti, prikaže manj podrobnosti na sliki, pa tudi ravnovesje beline ni najboljše. Gotovo pa je eden boljših zaslonov v tem cenovnem razredu.

A7 ima solidno 3300 mAh baterijo, ki glede na dejstvo, da je procesor srednje zmogljivosti, brez večjega naprezanja zagotavlja dovolj energije za delovanje od jutra pa do večera. Če pa ne pretiravamo s svetilnostjo zaslona, potem zdrži celo dan in pol ne preveč zahtevne do srenje zahtevne uporabe.

Fotografsko v zlatem povprečju

Glavno kamero z običajnim vidnim kotom in 24 milijonskim tipalom (f/1.7), nadgrajujeta 5 milijonsko tipalo za zaznavo globine ter 8 milijonsko z lečami širokega vidnega kota (120 stopinj, f/2,4, goriščnica 13 mm). Dobro se obnese v dobrih svetlobnih razmerah, saj zajame cel kup podrobnosti. A7 ni izjema, kar se tiče obdelave fotografije – za moj okus preveč poudarjene barve in kontrast. Motiv je lahko relativno blizu lečam (6-7 cm), zato je s tem telefonom mogoče narediti dobre bližinske fotografije, se pa ne obnese najbolje v slabših svetlobnih razmerah, tudi zaradi pretirane obdelave fotografije. Dinamika je povprečna, agresivno odstranjevanja digitalnega šuma pa naredi fotografije mehko, v žargonu polikano. Presenetila pa me je hitrost učinka bokeh (zamegljeno ozadje), ki je skoraj na ravni najboljših telefonov.

Uporabna je tudi »širokogleda« kamera, saj se nam ni treba oddaljevati, da je na fotografiji čim več »okolice«. Nima pa samodejnega ostrenja, zato je bolj kot ne uporabna za fotografiranje pokrajine, v slabših svetlobnih razmerah pa se obnese slabše kot glavna. Pri tako velikem kotu je težava tudi v popačenju na robovih, spopadanje s to težavo pa je povprečno. Fotografsko je sistem treh kamer malo nad povprečjem modelov srednje kategorije, podpovprečno pa je snemanje videa v slabih svetlobnih razmerah. Druga zgodba pa je snemanje v dobrih razmerah, saj ima A7 tudi zelo dobro stabilizacijo.

Prednja selfi kamera je takisto povprečna oziroma na ravni cenovne kategorije. Tipalo je 24 milijonsko (f/2), zna pa kamera cel kup trikov oziroma učinkov. Od lepotnih načinov, zamegljenega ozadja, pa do dodane resničnosti. Slednje zna biti zabavno nekaj časa, prej ali slej pa se vsak naveliča »neumnih« sebkov. Sploh kot primer na sliki.

Samsung, kaj pa ti je bilo tega treba?

Še v eni stvari A7 izstopa. Vgrajen je priključek micro USB, kar sicer pomeni, da je nanj lažje priključiti morebitne starejše dodatke, a vendarle ta ne spada na telefon z letnico 2018. Če ne zaradi drugega, pač zato, da se počasi v družini znebimo dveh različnih kablov, na račun enega tipa za vse domače naprave. Življenje zna biti zaradi tega mnogo preprostejše. Telefon tudi ne omogoča hitrega in brezžičnega polnjenja, a brez tega je mogoče živeti.

HVALIMO:

• Za ta razred presenetljivo dober AMOLED-zaslon.
• 64 GB pomnilna nadgrajuje reža za kartice.
• Vsestranski sistem treh kamer (kamere ultra širokega kota je redka v srednjem razredu).
• Dobra baterija.

GRAJAMO:

• Ne najboljša kakovost fotografij in videa v slabih svetlobnih razmerah.
• Priključek mikroUSB, nima hitrega polnjenja.
• Za tekmeci v grafičnih zmogljivostih.
• Ne snema 4K videa (pa tudi ne polne HD ločljivosti s 60 sličic na sekundo).

The post Galaxy A7: Dokaj zanimiv telefon za še sprejemljivo ceno appeared first on Tehnozvezdje.