Medtem ko Watch Fit 4 komajda predstavlja omembe vredno nadgradnjo glede na predhodnico, je Watch Fit 4 Pro nekaj popolnoma drugega. Vsebuje denimo dvokanalni satelitski sprejemnik za določanje položaja, tipalo za merjenje elektrokardiograma (EKG), večji in svetlejši zaslon ter ima čezenj odpornejše safirno steklo, ogrodje pa je iz titana. Pripravili so tudi nov pašček iz kombinacije dveh (umetnih) tkanin, kakršnega sem imel na testu. In, nikakor nezanemarljivo, ura podpira brezstično plačevanje, ter je bila celo prva Huaweijeva, na kateri smo to lahko preizkusili (v vmesnem obdobju so zadevo omogočili tudi na Watch GT 5 Pro). Tokrat ne bom šel znova skozi to funkcionalnost, o njej si lahko vse preberete in pogledate v ločenih članku in videu.

Pomudimo se še za trenutek pri pojavnosti, ki ji nekateri očitajo oponašanje bolj slavnega modela z jabolčnim znakom. Če se gremo tako »obtoževanje,« potem lahko za vsako uro rečemo, da spominja na od tisočerih v prodaji (navsezadnje je večina okroglih in ve se, kakšne so »klasične« oblike). Osebno se mi podobnost tudi zdi manjša, kot bi jo kdo rad prikazal. Predvsem pa si uri zaradi povsem različnega cenovnega pozicioniranja in tudi podpore operacijskim sistemom – Huaweijeva se povezuje z vsemi telefoni – v ničemer ne konkurirata. Če bo koga »podobnost« premamila, da bo za tretjino cene izbral to uro in se pretvarjal, da ima »ono drugo,« pa bo dobil zelo dobro napravo za spremljanje zdravja in športa ter druge namene in mu zagotovo ne bo žal.

Ure Huawei slovijo po dolgi avtonomiji in tu ni nič drugače. Na začetku morda ni kazalo tako, toda po nekaj polnjenjih so se šele razkrile prave vrednost in lahko poročam o štirih do petih dneh delovanja, preden jo je bilo znova treba postaviti na polnilni podstavek, ob vedno vključenem zaslonu, vseh »neprestanih« meritvah, ki so na voljo, in približno uri spremljanja vadbe na dan.

Sama ura je sicer večja od cenejšega modela Fit, pa vendar še vedno dokaj majhna in zato tudi lahka ter sem jo na zapestju komaj občutil. Omenjeni najlonski pašček mi je všeč, predvsem zato, ker ga je z ježki mogoče zelo natančno in hitro prilagoditi na točno tako zatesnitev, kot jo želite (med drugim z vidika natančnih meritev). Tudi izgleda za moj okus dobro, izstopajoče, a ne pretirano vpadljivo, in je udoben, zanima pa me, kakšen bo čez dve ali tri leta, in kje se bo dobilo nadomestnega.

Uri ne manjka nobena od pomembnih zdravstvenih funkcij. To pomeni, da so poleg običajnih meritev, kot sta srčni utrip in nasičenost kisika v krvi, ter celovite analize spanja, na voljo še merjenje kožne temperature, že omenjeni EKG in ocena togosti arterije. Razlika v primerjavi z najvišjo linijo Watch je predvsem v tem, da ni meritve »z enim klikom« (ki izmeri vse pomembno v približno dveh minutah). Telesne znake spremlja cel dan in jih uredi v dve potencialno uporabni analizi – vpogled v zdravje in čustveno razpoloženje. Pri hitrosti meritev in natančnosti tipala nisem opazil odstopanja od tega, kar nudi Watch GT 5. Logično, kajti hardver je identičen.

Tekači morate to uro vsekakor uvrstiti v ožji izbor, saj je zaradi mer in mase za ta namen zelo primerna. Prilagajanje paščka na skoraj mm natančno sem tudi že omenil, prav tako natančen satelitski sprejemnik. Slednji se dobro obnese tako v gozdu med visokimi drevesi kot v mestnih »džunglah«. Ura podpira celo vrsto športov, več kot jih večina potrebuje, od eksotičnih in primernih za manjši krog uporabnikov (denimo potapljanje ali spremljanje igre golfa s prikazom zemljevida igrišča) do bolj priljubljenega kolesarjenja, pohodništva in tako naprej. Novost so vodni športi, med katerimi boste našli tudi veslanje stoje (supanje), kajak in jadranje.

Pri rezultatih znova nisem opazil večjih odstopanj v primerjavi s tistimi, ki so jih zabeležile druge ure. Sledenje poti je razmeroma natančno, vendar to ne pomeni, da zabeležena sled popolnoma sovpada s potjo na zemljevidu. Nobena ura tega ni sposobna zaradi napake v satelitskem sistemu in zanesljivosti zemljevida, ki ga uporabi aplikacija Zdravje. Zaznal sem nekaj razlik pri merjenju srčnega utripa, kar pri meni ni tako zelo redko in temu ne pripisujem velikega pomena, prav lahko so bili podatki s te ure pravilni in napačni tisti s kakšne druge. Na voljo so podatki o tempu, spremenljivosti srčnega utripa (HRV), sposobnosti izrabe kisika (Vo2Max) in podobni, tudi sprotno »risanje« poti na zemljevidu (medtem ko sama aplikacija Petal Maps žal še vedno daje le navigacijske napotke). Ura lahko tudi predlaga naslednje aktivnosti in čas počitka. Nič pa ne bi bilo narobe, če bi Huawei prizveto izklopil »komentarje« med vadbo in če bi bilo dovolj potrditi pravne zadeve enkrat, ne da jih je treba čisto za vsako meritev posebej.

Katero od obeh skozi članek omenjanih ur torej izbrati? V obeh primerih gre za kakovostna, celovita zapestna pripomočka. Zdaj, ko sta dobila možnost brezstičnega plačevanja, tudi ni več nikakršnega »ampaka.« Moja priporočila bi šla nekako takole. Watch GT 5 Pro za kovinski pašček, bolj elegantno ohišje, večji zaslon in seveda »okroglo« (v praksi osmerokotno) podobo, Watch Fit 4 Pro pa za manjše zapestje, bolj udobno nošenje, potencialno nižjo ceno in (skoraj) pravokotno obliko, če vam je ta bolj pri srcu.

HVALIMO:

• Celovit pametno-športno-zdravstveni pripomoček
• Končno deluje brezstično plačevanje
• Lahka in udobna za nošenje
• Trdno, kakovostno ohišje
• Spodobno trajanje baterije

GRAJAMO:

• Za podobno ceno se da dobiti večji zaslon
• Preveč nadlegovanja s strinjanji s tem in onim ter (glasnih) obvestil med vadbo
• Pritrdišče za pašček bi lahko oblikovno izvedli lepše
• Vrtljiva krona nima polne funkcionalnosti kot pri Watch 5

The post KRATKI TEST Huawei Watch Fit 4 Pro: Stara znanka v novi podobi appeared first on Tehnozvezdje.

Xiaomi s svojo priljubljeno pametno zapestnico že dolgo vztraja pri enaki formuli. Smart Band 7, kot se imenuje najnovejša v seriji teh nosljivih naprav, je z izjemo večjega (širšega) zaslona marginalno drugačna kot predhodna Mi Band 6. Toda nekateri konkurenti širijo svojo pahljačo tovrstnih pripomočkov in tudi mnogi kupci zdaj raje posegajo po nečem nekoliko bolj zmogljivem, predvsem z vgrajenim satelitskim določanjem položaja, kar se seveda danes da kupiti za manj denarja kot pred nekaj leti. Najboljšo vzporednico lahko potegnemo s Huaweijem. Band 6 tega proizvajalca se je lani dobro kosal z Mi Band 6, po našem mnenju je ponujal več, med drugim večji in lepši zaslon. Toda Huawei je ponujal še Huawei Watch Fit, ki je bila v malo večjo (širšo) zapestnico zakamuflirana prava športna (in pametna) ura. Z Watch Fit 2 so to formulo še dodelali in jo spremenili že v skoraj polnopravno uro. Tako tudi Xiaomi ni več mogel zgolj gledati tega od zunaj in prepuščati kupce konkurenci, zato je zdaj – sicer šele na Kitajskem – predstavil še Smart Band 7 Pro.

Kot ste najbrž že lahko sklepali iz zgornjega opisovanja, je zapestnica Pro neposredna tekmica Watch Fit (2). Z 1,64-palčnim zaslonom OLED z ločljivostjo 280 × 456 bo lahko prikazovala več informacij (ali pa večje) kot zapestnica brez oznake Pro, predvsem pa bo – zaradi večje baterije – ta zaslon lahko vedno prikazoval čas (način »vedno vključen«). Povsem enaka ključna razlika med običajno in »povečano« zapestnico je tudi pri Huaweiju.

Druga pomembna pridobitev je kajpak GPS, ki v bistvu ni zgolj to, temveč sprejemniki podpirajo še satelitske sisteme Beidou, Galileo, Glonass in QZSS. Zaradi tega bo naprava lahko samostojno, brez povezanega telefona v bližini, merila vadbo oz. rekreacijo z veliko več in bolj natančnimi podatki kot zapestnica brez satelitskega lociranja. Prav tako ima Smart Band 7 Pro, vsaj na Kitajskem, vgrajeno tudi tehnologijo NFC, kar bi vsaj v teoriji lahko omogočalo možnost brezstičnega plačevanja.

Izostale ne bodo niti zdravstvene funkcije, kot je konstantno merjenje srčnega utripa, spremljanje spanja, samodejno preverjanje ravni kisika v krvi in še kaj.

Za baterijo obljubljajo do 12 dni avtonomije z enim polnjenjem, pri vedno vključenem zaslonu se bo trajanje po izkušnjah z drugih ur približno prepolovilo, ob spremljanju vadbe pa bo seveda treba napravo polniti še malo bolj pogosto, na štiri do pet dni, kajti Galileo in GPS terjata svoje.

Na Kitajskem bo Xiaomi Smart Band 7 Pro naprodaj za manj kot 60 evrov, kar se sliši zelo ugodno glede na vse, kar bo ta naprava omogočala. Toda za evropski trg je za zdaj še niso predstavili, nadejamo se, da jo bodo, cena pa bo tukaj skoraj zagotovo bližje stotim evrov ali nad to mejo.

Fotografije: Xiaomi

• 
  SOBOTNO IZBIRANJE: Svetoskrunjenje ali balzam za ušesa?
• 
  Začetek projekta ShieldHealthAdria: Telekom Slovenije vodi evropski projekt za večjo kibernetsko varnost in odpornost zdravstva
• 
  Pri izbiranju »televizijskih« vsebin sem očitno popoln dinozaver
• 
  Ali bo »streaming« ubil televizijo?
• 
  KRATKI TEST Huawei Watch Fit 5 Pro: Ko plavate, bodite pozorni, da je pašček zategnjen!

The post Xiaomi z zapestnicami in urami kot Huawei appeared first on Tehnozvezdje.

Ponudba omenjenega podjetja je ta čas pestrejša kot kdajkoli doslej. Povsem na vrhu sta Watch 3 in Watch 3 Pro, pametni uri v pravem pomenu besede, z dovolj zmogljivo strojno osnovo za nameščanje in poganjanje resnih aplikacij. Žal sta na začetku imeli precej težav s programsko opremo in šele po nekaj mesecih in več posodobitvah sta prišli na želeni nivo, zato je tudi moj test omenjal napake in hrošče, ki so jih kasneje (ko ure nisem več imel, da bi lahko spremljal napredek) odpravili. Malo manj zmogljivi, že od začetka nekakšni hibridi med pametnimi, športnimi in zdravstvenimi urami so modeli GT. Po novem so v aktualni generaciji kar trije, če štejemo zgolj krovna poimenovanja, ne tudi različnih velikostnih različic, rahlih oblikovnih razlik in kombinacij materialov ohišij in paščkov pri posameznih. Prva je bila Watch GT 3, ki je že jeseni naredila zelo dober vtis. Predlagam, da si za začetek še enkrat osvežite spomin, kaj je prinesla novega. Kasneje so dodali tekačem prilagojeni GT Runner z lažjim ohišjem, izračunavanjem tekaškega indeksa in pametnimi predlogi za vadbo (zadnje dvoje je sicer stvar programske opreme, vendar podjetja tudi na tak način že dolgo izvajajo razlikovanje med svojimi izdelki). Zdaj pa še Watch GT 3 Pro na vrhu družine v izvedbah z večjim (46 mm) in manjšim (43 mm) premerom ohišja. Lahko bi rekli tudi v moški in ženski različici. V kratkem boste lahko prebrali Marjanov test manjše ure z neobičajnim keramičnim paščkom, tule pa bomo šli skozi to, kaj GT 3 Pro ponuja ne glede na velikost in materiale in kakšen vtis daje izvedba iz titana.

Generalni pregled, v čem so ure Watch GT 3 boljše in naprednejše od druge generacije in kako se primerjajo med seboj, smo prihranili za video. Zato predlagam ogled, da boste še bolje razumeli razlike in se lažje odločili, če ste morda v kakšni dilemi ali trilemi.

Kliči Pro za safirno steklo in EKG

Tradicionalni je Huawei pri »GeTejkah« ponujal silikonske in usnjene paščke. Za vsaj dve, ki sem ju nosil, sem si naročil »kitajskega« kovinskega, ki seveda ni bil kdo ve kako dobre kakovosti in je po nekaj mesecih že kazal opazne znake obrabe zgornje plasti. Pri GT 3 smo vendarle dobili fino kovinsko možnost, tudi z izjemno priročnim načinom iztikanja in vpenjanja posameznih delcev, kar omogoča hitro prilagoditev obsega uporabnikovemu zapestju. Zdaj so v Huaweiju razkrili, da je po njihovih podatkih kar 47 odstotkov kupcev podobnih meni in iščejo drugačen pašček od usnjenega ali silikonskega, najsi bo kovinski, titanski ali keramičen. Skoraj dve petini pa si želita elegantno, šik ohišje. Tako so v večji izvedbi pripravili ohišje in pašček iz titana, zaradi česar je ura prijetno lahka, kot običajno pri tem materialu (zato je že leta moj najljubši za ure). Ima tudi zanimiv temno siv in nebleščeč izgled, za razliko od res sijoče kovinske GT 3. Sistem izpenjanja je enak, oblikovalci pa se izmenično odločajo za »zaprti« podaljšek od zaslona proti paščku ali za«odprte« ročke. GT 2 Pro in GT 3 Pro imata prvo rešitev, GT 3 in GT Runner drugo. Vizualno mi sicer bolj sedeta posamična nosilca, vendar se potem v tisti špranji nabira umazanija, zato enovita ploskev ni napačna. Pašček je sicer mogoče izbrati tudi usnjen ali silikonski za tisto drugo polovico kupcev, je pa ohišje vedno enako.

Novost pri materialih je še safirno steklo, ki je precej bolj odporno na praske in ga imajo seveda že leta vse resne klasične (švicarske) ure. V svetu pametnih ga žal srečamo precej redkeje, v Huaweijevem primeru še pri seriji Watch 3. Manjša različica, namenjena ženskam, je lahko keramična, pri tej sta ohišje in pašček bela z zlatimi poudarki, in za razliko od prijetno lahke moške je ta ura precej težja. Druga možnost je keramično ohišje z manj vpadljivimi srebrnimi obrobami in usnjen pašček.

Sama tehnologija je enaka kot pri GT 3 in GT Runner. Enako lep in velik zaslon OLED (1,43 ali 1,35 palca), naprednejše tipalo za merjenje zdravstvenih funkcij z osmimi elementi v primerjavi s štirimi pri prejšnji generaciji, satelitsko določanje položaja z delovanjem v dveh frekvenčnih območjih, 4 GB prostora za glasbo in/ali aplikacije, mikrofon in zvočnik za klice, priročen vrtljiv gumb za pomikanje po sistemu in seveda baterija, ki se polni brezžično po standardu Qi in ki pri večji izvedbi zdrži do dva tedna delovanja z enim polnjenjem, pri manjši pa en teden. Če se zaustavimo pri slednjem, kar kupce običajno najbolj zanima, je treba povedati, da ura vseeno ni namenjena temu, da bi poskušal dosegati rekordno dolgo avtonomijo baterije. Ker bi to pomenilo, da ure ne uporabljam in potem nima večjega smisla nositi pametne. Poanta je v tem, da beležiš zdravstvene funkcije in športne aktivnosti, zame tudi, da vedno kaže čas, ne zgolj takrat, ko namensko obrnem roko, da na njej berem obvestila in sporočila namesto na telefonu, zato sam Huaweijeve polnim na kakšnim pet ali šest dni, kadar jih aktivno nosim. Po novem so možna še animirana ozadja številčnic in njihovo spreminjanje podnevi in ponoči. Med tipalo je novo za zaznavanje globine (v vodi), kar omogoča merjenje potapljanja na dah. Tega drugi modeli v kakšnih posodobitvah ne bodo deležni, ker tega tipala nimajo.

Še tretja velika novost pa je elektroda za merjenje elektrokardiograma v spodnji, ploščati tipki. EKG so sicer pred tem že ponudili pri Applu in Samsungu, zato Huawei, če želi biti konkurenčen v zdravstvenem vidiku, in ta postaja pri urah vse bolj pomemben, če že ne odločilen, mora iti v korak s trendi. Zadevo je za zdaj sicer z aplikacijo, ki je objavljena v trgovinah AppGallery in App Store (za naprave iOS) oz. jo je mogoče v namestitveni datoteki dobiti na proizvajalčevi strani (za ostale androidne naprave), mogoče zgolj meriti, ne pa tudi dobiti grafa na telefon. To bo delovalo šele, ko bo ta fukncionalnost dobila certifikat pristojnih zdravstvenih institucij, kar utegne še trajati vsaj nekaj tednov, morda mesecev. Merjenje je tudi nekoliko izbirčno, če so prsti ali zapestje že malo vlažni ali kaj drugega ni povsem v redu, ga takoj prekine. Sicer pa traja pol minute in graf na pogled deluje podoben tistemu, ki so mi ga nedavno izmerili v zdravstvenem domu, ni pa povsem enako lep.

Samo še ena reč manjka

Funkcionalnost, ki je določena konkurenca tudi že ponuja nekaj let, Huaweijevim uram pa še manjka, je možnost brezstičnega plačevanja. Ta generacija sicer ima vgrajeno tehnologijo NFC in tudi v podjetju zagotavljajo, da delajo na tem, zato še ne moremo povsem obupati, da ne bomo že s temi urami prej ali slej tudi plačevali v trgovinah, kavarnah in drugod. Ena od možnosti, ki bi se mi tudi zdela najbolj logična, je menda prenos aplikacije Curve še na uro. Upajmo, da čim prej!

Naprednost in materiali Watch GT 3 Pro se neizbežno odražajo v cenah. Najcenejša »moška« z usnjenim paščkom stane 400 evrov, titan doda še stotaka. Ženska usnjena velja 450 evrov, povsem keramična pa 550 evrov.

The post Watch GT 3 Pro in ostale ure Huawei – Kaj je kaj? appeared first on Tehnozvezdje.

Osrednja naprava predstavitve je bil pametni telefon Nova 9, a je Huawei predstavil še tri druge naprave. Med njimi so najbolj v oči padle slušalke Freebuds Lipstick, ki v resnici izstopajo zgolj zaradi polnilne škatlice in barve, sam pripomoček sicer že poznamo. Za širšo ciljno skupino pa bosta nedvomno bolj zanimivi uri Watch GT 3. Prvič zato, ker sta manjši in cenejši od Watch 3, in dodatno še zaradi izvedbe z manjšim premerom, primerne za ženska zapestja.

Z Watch 3 je Huawei poskusil izdelati »pravo« pametno uro, ki ima povezavo v brezžično omrežje in lahko poganja aplikacije znotraj operacijskega sistema HarmonyOS. Vendar vsaj po našem mnenju koristi tega ne odtehtajo precejšnje debeline, še posebej pri modelu Pro, in precej krajše avtonomije baterije, kot smo je bili navajeni pri liniji Watch GT, le kakšne štiri dni med dvema polnjenjema. Razen v »podaljšanem« načinu, ki pa izključi bolj ali manj vso »pamet« in ponuja zgolj peščico vnaprej pripravljenih številčnic. Zato smo veseli, da v kitajskem podjetju le niso opustili priljubljenih »getejk«, kajti te ure so imele zelo dobro zmes ravno tistih funkcionalnosti, ki jih večina uporabnikov potrebuje, lepega zaslona, odzivnega in preprostega vmesnika ter dolgega trajanja baterije.

Watch GT 3 je tako nadaljevanje te smeri in bo na voljo v dveh velikostih. »Moški« s 46 mm premera in »ženski« z 42 mm. Ciljni skupini so prilagojeni tudi paščki, ki jih bo v ponudbi več iz različnih materialov, tudi kovinski, pri čemer pa je vprašanje, kateri bodo naprodaj v Sloveniji. Dobrodošla sprememba glede na Watch GT 2 Pro je v tem, da ura znova sprejema vse paščke v določeni velikosti, kajti prejšnja je zahtevala take s samosvojim izrezom ob robu. Tudi oblikovno je držalo za paščke zdaj spet klasično, odprto, ne več povsem enovito kot pri predhodnici. Ura je v obeh velikostih lepa in elegantna, pa tudi po debelini in velikosti daleč od orjaške Watch 3.

Z vidika dejanskih novosti sta tu nekoliko večja zaslona, njuna premera sta 1,43 in 1,32 palca, prejšnja sta merila 1,39 in 1,20 palca. Novo je tipalo, ki skrbi za merjenje srčnega utripa in vsebnosti kisika v krvi (SpO₂), zaradi česar naj bi bile te meritve še bolj natančne. Prav tako bi lahko bilo bolj natančno satelitsko lociranje, še posebej tam, kjer je običajno signal šibek, denimo v gostem gozdu, kajti sprejemnik GPS po novem deluje na dveh frekvencah. Novost je tudi vrtljiva t. i. krona. Z drugimi besedami, zgornja stranska tipka je okrogla, narebrena in z vrtenjem omogoča pomikanje po izbirnikih ali vsebini na zaslonu. Sicer pa uri še naprej poznata več kot sto različnih športov, sta primerni za celodnevno merjenje telesnih aktivnosti in ponujata dolgotrajno baterijsko vzdržljivost. Večja naj bi ob intenzivni uporabi zdržala do 8 dni, manjša pa do 4 dni. Brez vklapljanja GPS-a pa se avtonomija lahko podaljša do 14 oz. 7 dni. Cene se bodo začele pri 349 za večjo in 329 evrov za manjšo izvedbo.

Slušalke Freebuds Lipstick so po eni strani zgolj rdeče Freebuds 4, a po drugi imajo domiselno (in težko!) polnilno škatlico v obliki ličila oz. šminke. Ta ima na enem od rahlo posnetih robov zlat pas in napis proizvajalca, to pa služi tudi temu, da se uporabnica ne moti pri zapiranju. Pokrov drži dokaj moča magnet, slušalki sta postavljeni pokončno, nad baterijo, in ju je lahko jemati ven ter vstavljati nazaj. Ta novost bo stala 249 evrov, kar je sto evrov več od običajnih Freebuds 4. Te slušalke smo sicer že testirali in so s svojo (»pravo«) ceno zelo konkurenčne, njihova edina resna slabost, ki pa je za določene uporabnike lahko tudi prednost, je v zasnovi brez silikonskih čepkov. Ker v ušesih sedijo neposredno s svojo trdo plastiko, se bolj premikajo in lahko drsijo ven, poleg tega pa slabše pasivno zatesnijo in tako tudi aktivno dušenje hrupa ni enako učinkovito kot pri Freebuds Pro ali v zelo hrupnih okoljih tudi pri cenejših Freebuds 4i.

The post Watch GT 3 je prava naslednica priljubljenih Huaweijevih ur appeared first on Tehnozvezdje.

Huaweijeva naprava je, to je treba takoj priznati, nekaj dražja od Xioamijeve. S priporočenimi 60 evri vsaj za 10 evrov v primerjavi z najnovejšim Mi Band 6 – slednjega začnemo testirati takoj po objavi tega članka – in za še kakšen evro več od lanskega Mi Band 5, ki je še vedno povsem relevanten. 50- ali večodstotni pribitek je pri tem cenovnem razredu že precejšen, četudi se 20 ali 25 evrov ne sliši veliko. Toda Band 6 prinaša določene prednosti, s čimer poskuša upravičiti višji znesek. Kar mu uspeva bolje kot določenim Samsungovim zapestnicam, ki za še višje postavke (cca 100 evrov) niso ponujale dovolj.

Glavna prednost Huaweijeve zapestnice je vsekakor njen zaslon. Tako po velikosti kot po lepoti. Gre za 1,47-palčni (3,7-centimetrski) OLED. Po podatkih bi kdo mislil, da je zaslon Mi banda 6 (1,56 palca) večji, a je ta pri Band 6 bistveno širši, ni elipsasto zaključen in zato ponuja konkretno večjo površino in tako tudi več in predvsem večje informacije, kar bo zagotovo všeč tistim, ki že malo slabše vidijo. Tudi barvno je to živahen zaslon in na najvišji nastavitvi dovolj svetel za vidljivost na soncu. Žal svetilnosti ne zna prilagajati samodejno in poleg tega pri Huaweiju malce precenjujejo velikost in ločljivost tega prikazovalnika in poskušajo ponekod, denimo pri srčnem utripu, pa tudi v marsikateri številčnici, pokazati preprosto preveč podatkov (grafikonov). Nasploh je za kakšno prijetno, dovolj prečiščeno, a še vedno informativno številčnico treba v Huaweijevo trgovino in odšteti denimo pol evra. Je pa zaslon res dovolj velik, da lahko hkrati prikazane vse ključne informacije, ki si jih želim(o) od takega pripomočka – ura, datum, vreme, številko korakov, srčni utrip, odstotek baterije, mogoče še kaj.

Band 6 je širša zapestnica, kot smo jih običajno navajeni. Ne tako široka kot Huawei Watch Fit, ki ni niti klasična zapestnica (oz. trak) niti ura. Mislim, da so našli ravno pravo razmerje med tem, da naprava na zapestju še ne izpade čudno, ampak kot eleganten dodatek, in da zaradi dodatne širine ponuja uporabnejši zaslon. Pri teh dimenzijah so tudi lahko izvedli lep prehod od celotne širine na širino paščka. Plastičnemu ohišju so na stranicah privoščili kovinski videz, kar je pogost trik pri kitajskih proizvajalcih, je pa vse skupaj prijetno lahko in udobno za nošenje. Pa tudi dokaj trpežno deluje, tako glede prask kot glede kakšnih večjih poškodb. Silikonski pašček je gladek in nekoliko trši (za zvijanje) kot pri določenih konkurentih. S tega vidika mi je všeč, tudi zaponka ne moti, vseeno pa bi imel rajši vpenjanje enega dela paščka v luknjice v drugem delu (kot pri Mi Bandu). Kljub temu, da je zgornja površina z zaslonom precej velika, ji čisto rahla ukrivljenost pomaga lepše (vizualno) objeti zapestje. Zagotovo se bo komu zdela ta zapestnica preširoka in ima raje bolj »klasičnega«, meni je v osnovi všeč, razen tega, da ni mogoče na enostaven način menjavati paščkov. Prav njihova obraba je pogost razlog za predčasno menjavo zapestnice, pa tudi nekaj raznolikosti se da doseči, če občasno uporabiš kakšnega drugačne barve.

Tovrstne naprave že dolgo niso več zgolj digitalne ure, števci korakov in prikazovalniki obvestil s povezanega telefona. Band 6 vse to dobro obvlada, a zna še marsikaj drugega. Pomembne so predvsem tiste funkcije, ki jih zapestnica izvaja samodejno in ves čas, s tem ima uporabnik na voljo dovolj podatkov za spremljanje trendov. Štetje korakov je precej natančno, malce več jih nanese, kot smo jih našteli sami, a dovolj blizu. Razdalja med hojo v hrib je bila nekaj časa blizu tisti, ki jo je merila ura z GPS-om, kasneje se je razlika nekoliko povečala. Satelitskega sprejemnika za spremljanje vadbe zapestnica nima, to je poleg širine in velikosti zaslona ključna razlika v primerjavi z modelom Huawei Watch Fit. Mahanja z roko in drugih kretenj med mirovanjem Band 6 večinoma ne registrira kot korake, kar kaže na dobre algoritme pri branju podatkov s tipal.

Podobno natančno je tudi spremljanje srčnega utripa in ravni kisika v krvi (SpO2). Pri prvem so bila odstopanja od drugih (mnogo dražjih) ur zanemarljivo majhna, pri drugem malo večja in konsistentnost rezultatov ne najboljša, a vseeno se da na njihovi sklepati, ali je s tem vse v redu ali bi moralo uporabnika skrbeti. Meritev stresa in analiza kakovosti spanja sta v najboljšem primeru na ravni sposobnosti nosljivih naprav nasploh, tudi z večjo natančnostjo bi si v zdajšnjem stadiju te tehnologije težko kaj bolj pomagali. Dihalne vaje so zanimive enkrat ali dvakrat, potem pa boste verjetno na to funkcionalnost pozabili. Potem so tu še štoparica, časovnik (»timer«), budilka, svetilka in vremenski podatki. Pogrešam kalkulator in možnost proženja telefonovega fotoaparata na daljavo prek bluetootha.

Poprej omenjena najbolje prodajana zapestnica je ta status dosegla tudi zaradi izvrstnega baterijske vzdržljivosti. Band 6 ji kar dobro parira. Čeprav je kapaciteta baterije vsega 180 mAh, po zaslugi lahkega operacijskega sistema in energijsko varčnih strojnih komponent, zapestnica uradno ponuja do dva tedna avtonomije. Kot običajno to številko težko potrdim, kajti med testiranjem opravljam več interakcije z zaslonom, spremljanja vadbe in ostalega, pa tudi sicer je poraba baterije zelo odvisna od načina uporabe. Toda takrat, ko zapestnica večinoma v ozadju dela svoje in uporabnik občasno kaj preveri (denimo SpO2), je mogoče priti skozi dan s šestimi ali sedmimi odstotnimi točkami izgube pri kapaciteti baterije ter zadevo polniti enkrat na deset dni. Zagotovo pa je ne bo treba pogosteje kot enkrat na teden. Polnilni kabel z dvema magnetnima priključkoma je enak kot pri Watch Fit.

Uporabniški vmesnik zapestnice je enak, kot ga poznamo z drugih Huaweijevih naprav. Od osnovne številčnice se v levo ali desno pomikaš po nekaterih glavnih »pripomočkih«, kot so podatki o dejavnosti, srčnem utripu in vremenu, nadzoru glasbe (zgolj tiste, naložene na telefonu, ne tudi iz kakšne pretočne storitve) in še kakšen. Nenavadno in nesmiselno, a glede na prejšnje izdelke tega proizvajalca pričakovano, je dejstvo, da pri teh pripomočkih ni mogoče naprej od osnovnega zaslona. Če namreč s seznama »aplikacij« odpremo isto stvar (denimo vreme, zapise o dejavnosti in srčni utrip), se lahko pomikamo navzdol po dodatnih informacijah.

Poteg od zgoraj na zaslonu s številčnico prikaže zaslon s bližnjicami za nastavitve, funkcijo ne moti, vklop zaslona za nekaj minut, »iskanje« telefona in budilko. Poteg od spodaj prikliče seznam obvestil (s telefona). Pri teh na žalost še vedno ni mogoče storiti ničesar, da se jih zgolj prebrati. In vsako izgine, ko ga »odpremo« in potem zapremo. Na določenih drugih zapestnicah ali urah obvestila ostanejo, dokler se ne odločimo, da jih izbrišemo. Pritisk na stransko tipko je namenjen skoku na seznam vseh funkcionalnosti (in nazaj). Zelo pogrešam kakršno koli možnost, da bi zaslon ves čas kazal vsaj čas, če že ne ostajal vklopljen tudi med vadbo, za spremljanje srčnega utripa ali kakšnega drugega podatka brez mahanja z roko ali konstantnega trepljanja po zaslonu.

Aplikacija Zdravje se v zadnjem času ni kaj dosti spremenila. Je pregledna, a ne povsem intuitivna. Z novimi meritvami na osnovnem razdelku dodajajo polja, ki te meritve, kot je SpO2, prikazujejo. Najprej v velikem kvadratu, na katerega je mogoče klikniti za več informacij na celotnem zaslonu. Najbolj zmeden je razdelek vadba, kjer je težko kaj najti. Na razdelku Naprave pa so prikazane vse ure in zapestnice, ki so seznanjene s tem telefonom, in znotraj posamezne je potem mogoče urejati določene nastavitve, iskati (in kupovati) nove številčnice, posodabljati vgrajeno programsko opreamo (firmware) in podobno. Aplikacijo je treba nujno sneti iz Huaweijeve tržnice AppGallery – to moraš namestiti ročno, iz datoteke apk –, kajti tisti v Trgovini Play so nehali posodabljati že pred enim letom.

Huawei Band 6 bi na prvi pogled lahko označili za Watch Fit brez sprejemnika GPS. Vendar je tudi na pogled malo drugačna, ker je ožja, za moj okus bolj elegantna. S tem je še velikost zaslona manjša, pa tudi pašček ni enak, kot niso barve. Je bolj zapestnica in to bo zagotovo marsikomu bolj všeč. Za 60 evrov ponuja kar pravo zmes funkcionalnosti, večinoma je precej natančna pri svojih meritvah, ima uporaben zaslon in zgledno trajanje baterije. Razen večjega zaslona ne ponuja kakšne resne prednosti v primerjavi z Mi Band 6 (ki so ji prav tako dodali merjene vsebnosti kisika v krvi), a tudi v ničemer ne zaostaja, tako da se boš verjetno odločal(a) po tem, katera oblika in aplikacija ti je bolj všeč.

HVALIMO:

• Dober nabor funkcionalnosti
• Večinoma natančno merjenje telesnih aktivnosti in zdravstvenih vidikov
• Lep in za tako napravo velik zaslon
• Desetdnevno trajanje baterije
• Elegantna oblika

GRAJAMO:

• Ni možnosti vedno vklopljenega zaslona
• Paščka se ne da preprosto zamenjati
• Aplikacijo Zdravje je treba namestiti iz tržnice AppGallery in ob tem trpeti še skoraj vsakodnevno posodabljanje Huaweijevih mobilnih storitev

The post Huawei Band 6: Vendarle zapestnica, ki se lahko resno postavi po robu Mi Bandu appeared first on Tehnozvezdje.

Po eni strani je Mi Band že tam od druge, vsekakor pa od tretje inkarnacije naprej v osnovi enaka naprava, s skoraj identičnim izgledom in prilaganjem na roki ter enakim osrednjim naborom funkcionalnosti. Po drugi strani pa je skoraj šokanten napredek glede zaslona, sploh vizualen. Še trojka je imela črno-beli zaslon, štirica potem barvnega, a dokaj majhnega, pri Mi Band 5 so ga raztegnili na 1,1 palca diagonale (2,9 cm) s prejšnjega malo manj kot palca (2,4 cm). Zdaj pa so vgradili takega, ki gre proti robovom naprave, kar tudi pomeni, da ni več pravokoten, ampak se podaja zaobljeni obliki same zapestnice. Njegova diagonala po novem znaša 1,56 palca, je vrste OLED in če bo prinesel še dodatno svetilnost, tudi ne bo nič narobe. Že pri petici je bila boljša svetilnost skoraj večja pridobitev od same velikosti zaslona.

Na račun zaslona bo sicer trajanje baterije morda malo krajše. Pri prejšnjih Xiaomijevih zapestnicah je bilo mogoče med dvema polnjenjema iztisniti tudi blizu 20 dni, po novem obljubljajo 14-dnevno avtonomijo. To je še vedno dobro, če se bo izkazalo za resnično, a vendar pričakujem rahlo poslabšanje na tem področju.

Druga večja novost je vključitev tipal za merjenje vsebnosti kisika v krvi (SpO2). V praksi to pomeni še rdeče diode, poleg zelenih, ki merijo srčni utrip. T. i. pulzni oksimeter je zdaj že skoraj nujen v novih zapestnih napravah in Xiaomi ga seveda ni mogel izpustiti. Še vedno pa ni vgradil GPS-a, o katerem se je šušljalo. To bi zagotovo pomenilo debelejšo ali večjo zapestnico ter seveda precej kratko avtonomijo med spremljanjem vadbe.

Proizvajalec sicer napoveduje še izboljšave pri natančnosti merjenja srčnega utripa, spanja (sicer vemo, kako je s tem) in ostalega, kar zapestnica počne, kar je lahko tako posledica natančnejših tipal kot zgolj popravljenih algoritmov.

Mi Band 6 naj bi v Evropi imel priporočeno ceno 45 evrov, kar je nekje na ravni prejšnje generacije (ob prihodu na trg), morda celo za kakšen evro manj. Zdi pa se, da so s šestico to zasnovo, ki jo vlečejo že ves čas, pripeljali tako daleč, kot je bilo možno, in da bo treba za Mi Band 7 iznajti kakšen nov koncept, tako glede oblike kot tudi glede funkcionalnosti. Pred podamo dejansko sodbo o Mi Band 6, pa se bodo seveda potrudili, da napravo dobimo v roke in jo temeljito preizkusimo.

Fotografije: Xiaomi

The post Xiaomi je z Mi Band 6 zasnovo te zapestnice pripeljal tako daleč, kot jo je lahko appeared first on Tehnozvezdje.

Poleg tega, da ni mogoče izvažati podatkov o vadba v Stravo ali kakšno drugo nevtralno in splošno uporabljano storitev, dotične ure striktno izklapljajo zaslon med merjenjem vadbe. Toda nedavno je Watch GT 2 Pro dobila posodobitev z oznako 11.0.4.28 in ta kot eno od dveh večjih novosti prinaša naslednje: »Uvaja novo funkcijo, s katero lahko zaslon vadbe ostane buden.« To je točno to, kar sem si pri teh urah že ves čas želel, da bi bile zares vsestransko uporabne.

»Nova funkcija« naredi točno to, kar obljublja in kar smo prej pogrešali. Če gre uporabnik v nastavitve naprave in tam izbere razdelek Nastavitve vadbe, je v njem možnost Vedno vklopljeno. Če ta ni vključena, se zaslon med tekom, kolesarjenjem ali katerimkoli drugim izbranim športom po 15 s izključi in zbudi ga šele pritisk na tipko oz. zaslon ali premik roke. Kadar pa je omenjena možnost vključena, zaslon ves čas kaže podatke o vadbi (čas, hitrost/tempo, srčni utri in ostale), le po enakem času, kot bi se sicer izključil, opazno zmanjša svetilnost. Še vedno je tolikšna, da se tudi na soncu zadovoljivo vidi, lahko pa bi bila malce večja. Premik roke ali pritisk na uro še vedno za nekaj sekund poveča svetilnost na »polni« nivo, ni pa treba ves čas obračati roke ali trepljati zaslona za prikaz podatkov. Kar je med tekom nadležno, na kolesu, če je ura na krmilu v vlogi »števca«, pa sploh nepraktično in lahko tudi nevarno. Za razliko od denimo Garminovih ur Huaweijeva ostaja budna vedno, ni zahteva zaznavanja zapestja ali nosilca s tipali.

Tako se vidita zaslona med spremljanjem vadbe pri Watch GT 2 Pro in Watch Fit med polno in znižano osvetlitvijo. Zadnja fotografija je na posneta na soncu.

Nisem povsem prepričan, ali je tovrstna posodobitev že na voljo tudi za model Watch GT 2 in Watch GT 2e, ki naj bi jo bila prav tako deležna. Zagotovo pa je ni za prvo generacije Watch GT in tako bo verjetno tudi ostala brez vedno vključenega zaslona med spremljanjem vadbe. Model Watch Fit, ki po obliki bolj spominja za zapestnico, ohranjanje zaslona vključenega po eni od posodobitev omogoča zgolj pri kolesarjenju, s podobno zmanjšano svetilnostjo kot Watch GT 2 Pro, vendar slabšim kontrastom, kar gre verjetno na račun kakovosti samega zaslona. Tako njena uporabnost s tega vidika ni enaka, saj je tudi sam prikaz na zaslonu manjši.

Ena od »manjkajočih« možnosti je še delitev vadb na kroge, kar ponuja večina športnih ur. Huawei je to omogočil zgolj pri teku na prostem, pri drugih športih v nastavitvah posamezne vadbe ni mogoče vključiti ročne razdelitve. Na Watch GT 2 Pro uporabnik nov krog začne s pritiskom spodnje tipke, na Watch Fit pa z dvojim pritiskom edine tipke na napravi.

Še druga novost pri Huaweijevi uri z vrha ponudbe je možnost zaklepanja s kodo PIN. Če si jo uporabnik nastavi, mora uro ob vsaki namestitvi na zapestje odkleniti, ko jo sname, pa se naprava samodejno zaklene. Tako nihče drug (denimo otroci ali pa kdo tuj) ne more brskati po njej, si ogledati podatkov, spreminjati nastavitev ali storiti še česa drugega neželega. Poleg tega je Huawei omogočil drugim razvijalcem pripravo aplikacij za njegove ure in tako je v tržnici (oz. razdelku aplikacije Zdravje) poleg nekaterih pripomočkov samega proizvajalca že mogoče najti tudi peščico drugih aplikacij, denimo za sporočila (Mood Messenger) ali radi (myTuner Radio).

The post Dobrodošla posodobitev za Huawei Watch GT 2 Pro appeared first on Tehnozvezdje.

Res so ure, kot sta Huawei Watch GT 2 Pro in Samsung Galaxy Watch 3, po dizajnu in materialih že zelo blizu temu, kar bi za podobno ceno kupili pri Švicarjih, primerne tudi za nošenje na poslovnih sestankih ali na kulturnih prireditvah, toda za nekatera zapestja so preprosto prevelike. Zanje je prava izbira Venu SQ. Ura je dokaj majhna in res prijetna, uporabnik komaj ve, da jo ima na roki. Mogoče ne deluje tako premijsko, čeravno so z aluminijastim okvirjem okrog zaslona (ki ni luneta) poskušali ustvariti tak vtis. Vseeno je dokaj očitno, da je zadeva plastična in da nima enake mase kot omenjeni, a z vidika udobja bi jo vsekakor imel raje. In če bi izbral eno od bolj zadržanih barvnih kombinacij (te so malo odvisne od tega, ali kupiš osnovno ali muzikalično izvedbo), bi jo brez zadržkov nosil za kakršno koli priložnost.

Pri Garminu nista nič neobičajnega dve različici ure – osnova in s podporo za predvajanje glasbe. Tako je tudi pri Venu SQ, testiral pa sem 50 evrov dražjo izvedbo Music Edition. Ta ima 3,6 GB podatkovnega pomnilnika, kamor je mogoče prenesti oz. shraniti pesmi, ki jih nato poslušaš prek slušalk bluetooth. S pomočjo programa Connect IQ Music lahko glasbo pretočiš z računalnika ali pa si jo neposredno, kadar je ura povezana v Wi-Fi, preneseš z ene od treh podprtih storitev. To so Amazon Music, Deezer in Spotify. V Sloveniji prideta v poštev drugi dve, seveda pa je treba biti naročnik, da lahko izkoristiš to možnost in potem poslušaš tudi med vadbo, ko na uri nimaš povezave v internet. Poskusil sem s svojo glasbo in slušalkami  Galaxy Buds+ in razen rahlo nerodnega uporabniškega vmesnika (na majhnem zaslonu) nimam pripomb čez delovanje. Komur je glasba med tekom ali kakšno drugo dejavnostjo pomembna, se mu vsekakor splača odšteti tistih 50 evrov več. Osebno pa te zmožnosti ne bi nikoli uporabil (tudi na moji siceršnji uri ostaja neizkoriščena), zato bi pač izbral cenejšo izvedbo. Je kar v redu, da obstaja možnost izbire, malo pa je škoda, da so na to vezane barvne kombinacije in da kasneje v življenjski dobi ur nimajo vse različice enake obravnave v akcijskih ponudbah.

Največja razlika je torej v zaslonu in težko je bi trdil, da se ne pozna. Sam po sebi ni napačen. Ima diagonalo 1,3 palca, kar je primerljivo z drugimi, a vseeno se zdi malo manjši. Pri uporabniškem vmesniku so se potrudili za čim več uporabe barv in animacije, vseeno pa se pozna, da barvne niso enako živahne, kontrasti tako prepričljivi in da je ločljivost nekoliko nižja. Še vedno pri prikazu napredek v primerjavi z reflektivnimi zasloni večine športnih ur, toda v primerjavi z OLED-i korak nazaj, še posebej glede porabe baterije pri stalnem prikazu časa (ali podatkov med vadbo). Vidnost na soncu je kljub vsemu presenetljivo dobra, pa tudi takrat, ko zaslon zmanjša svetilnost za varčevanje z energijo, se nanj večinoma še vedno vidi. Uporabnik se sicer lahko odloči, ali naj se zaslon izklaplja ali naj ves čas prikazuje (poenostavljeno) številčnico. Običajno slednje pri urah z zasloni OLED za približno polovico skrajša avtonomijo baterije. Tu pa je razlika še bolj drastična, kajti LCD ima enotno osvetlitev, ki se samo zmanjša. Če se sprijazniš s tem, da moraš dvigniti roko, preden se na zaslonu kaj prikaže, lahko baterija dokaj brez težav (in vmesnega mučenja s spremljanjem vadbe) zdrži en teden, v nasprotnem primeru pa boš težko dosegel tri dni uporabe med polnjenjema. Zanj pri Garminu niso spreminjali ničesar, znova so uporabili enak ovalni priključek kot ga že poznamo od drugih ur in zapestnic. Polnilnika pa ni v škatli, zgolj kabel.

Za športne namene je to dokaj običajen garmin. Na voljo je kopica športov, pri vsakem je mogoče določati, katere informacije se prikazujejo na enem od treh zaslonov, med katerimi se je mogoče s potegom prsta pomikati med vadbo. Prav tako se da izbrati, iz katerih satelitskih sistemov naj ura pridobiva podatke o lokaciji. Lahko je to samo GPS, lahko pa zraven tudi Galileo ali Glonass. Ura lahko vibrira ob vnaprej določenih dosežkih, lahko samodejno ustavlja merjenje, ko se ustavimo (denimo pri kolesarjenju), ali pa ne (med hojo). Možno je nalagati programe za vadbo ali sproti ustvarjati nove. Podatkov je kar precej in so v aplikaciji Connect lepo prikazani, številčno in z grafikoni, manjkajo pa nekatere napredne možnosti in zmogljivejših športnih ur, kjer se da še bolj natančno spremljati posamezne odseke in določene podatke, ki zanimajo resnejše športnike. Za svojo ciljno skupino Venu SQ pove povsem dovolj. Več kot konkurenca iz pametnih logov, pa tudi omogoča izvažanje podatkov v priljubljene storitve, kot je Strava, povezovanje zunanjih merilnikov in tipal (kadence, srčnega utripa, itd) ter nameščanje dodatnih športnih aplikacij, če komu privzeta Garminova ni najbolj po godu. Glede na ostale ure in zapestnice, ki jih premorem, je tudi izmerjeno dovolj natančno, edino podatku o srčnem utripu ne bi najbolj zaupal, ker se mi je zdel prenizek, kljub temu, da sem imel uro pripeto kar tesno okrog zapestja. Toda podobno obnašanje sem občasno opazil že pri zapestnici Vivosport, ki jo pogosto uporabljam med rekreacijo. Poleg srčnega utripa ura meri tudi raven kisika v krvi, kar je zdaj moderno. Le da to označujejo kot pulzni oksimeter, ne kot SpO2.

Tudi pri spremljanju vadbe je, žal, problem baterija. Ne za običajne dnevne tekaške podvige, pohode ali kolesarske ture do treh ur. Za take namene zdrži brez težav. Nekje štiri ure pa so glede na porabo (nisem opravil tako dolge rekreacije) že na limitu tega, kar ura z vključenim pridobivanjem pozicije iz satelitov in zaslonom, zdrži z enim polnjenjem. Seveda z izklapljanjem zaslona več, tako da bi najbrž zmogla tudi kakšno hribovsko odpravo ali smučarski dan. V vsakem primeru pa je primerna za uporabnike s krajšimi vadbami, medtem ko resnejši športniki tako ali tako vedo, kakšne ure so prave zanje.

Na pametni strani je seveda na voljo prikazovanje obvestil s telefona. Ta funkcionalnost deluje brez težav in tudi do teh sporočil uporabnik pride hitro, zgolj s potegom od spodnjega roba zaslona navzgor. Grafično pa bi se dalo pri tem prikazu še kaj izboljšati. Odgovarjati se da z vnaprej nastavljenimi povedmi, npr. Ne morem, sem na sestanku. Vendar zgolj, če je ura povezana z androidnim telefonom. Ura prikaže klic, se pa z njo ni mogoče pogovarjati, ker nima vgrajenih mikrofonov in zvočnika. Na voljo je še prikaz vremenskih informacij, vendar se je do njega treba prebiti skozi izbirnike. V trgovini Connect IQ pa je poleg aplikacij solidna zbirka številčnic in nekatere je mogoče še prilagajati po svoje, tako da ura prikazuje točno tiste podatke, ki jih uporabnik želi. Kar pogrešam pri kakšni drugi, sicer bolj prestižni uri.

Med dokaj velikimi pametno-športnimi urami je Garminova Venu SQ prava osvežitev. Je prijetna, lahka in udobna, omogoča veliko in ni predraga. Čeprav tudi zelo ugodna ne. Želel bi si lepšega zaslona in večje baterije, a potem bi verjetno dobil lanski Venu.

HVALIMO:

• Manjša od mnogih drugih konkurent in zato zelo udobna na zapestju
• Zna veliko tako na športnem kot na pametnem področju
• Možnost nameščanja aplikacij
• Veliko nastavitev in ves čas vključen zaslon med beleženjem vadbe
• Dosti podatkov o dejavnosti
• Podpora za tri naročniške glasbene storitve

GRAJAMO:

• (Pre)majhna baterija
• Zaslon LCD v vseh vidikih zaostaja za OLED-i
• Preveč plastično ohišje
• Barvne kombinacije so različne za osnovno in glasbeno izvedbo
• Garmin vztraja pri nepriročnem in na dolgi rok nezanesljivem načinu polnjenja

The post Garmin Venu SQ (Music Edition): Simpatična in nadarjena, toda brez vztrajnosti (#video) appeared first on Tehnozvezdje.

Pri tej liniji zapestnic je že od začetka enaka glavna premisa – več kot zadovoljivo opravljajo vse ključne naloge take naprave, ponujajo odlično avtonomijo baterije, so izdelane bolje od večine ostalih za podoben denar in so obenem običajno konkretno cenejše od česar koli vsaj podobno dobrega, kaj še boljšega. V vsaki novi generaciji Xiaomi doda nekaj opaznih novosti, da s tem še zmanjša zaostanek do tistih dražjih, a bolje opremljenih. Štirica je denimo uvedla barvni zaslon, pa tudi nekatere nove zmožnosti, pri petici pa vidim tri ključne izboljšave – znova pri zaslonu, pri polnjenju in pri interpretaciji podatkov o gibanju in »zdravju« uporabnika.

V osnovi je zapestnica še vedno enaka, kot jo poznamo že leta. Ko je na zapestju z izključenim zaslonom bi težko prepoznal, ali gre za štirico ali petico. Oblika se ni spremenila, pašček je skoraj isti. Osrednji del z vso elektroniko je pravzaprav samostojna, podolgovata in polkrožno zaključena reč, debela malo več kot cm. Ko je ta prikazovalnik ter merilnik korakov, srčnega utripa in še česa vstavljen v pašček, nastane zapestnica (»trak«). Zasnova s precej dolgim odstranljivim delom pa tudi pojasni, zakaj se pašček ne zliva lepo v zgornji del z zaslonom in zakaj na slednjem ni nikakršne krivine, zaradi česar Mi Band navidezno ne objame zapestja tako elegantno kot kakšna druga zapestnica. V resnici kot uporabnik ne občutim kakšne razlike med to ali kakšno drugo, bolj v obliki prave zapestnice izdelano napravo, edino zdi se mi, kot da mi nekaj čepi na vrhu zapestja. Med začetkom objemnega dela paščka in merilnikom je pač nekaj stopnice in na vrhu je zadeva ravna, kar čisto v redu deluje na večjih zapestjih, na manjših pa se pozna, da sta oblikovanje in optimizacija elektronike še naprej prilagojena tako ceni kot možnosti enostavne menjave paščkov. Slednji mi je všeč tako zaradi prijetnega materiala kot zaradi zapenjanja, saj nima zaponke in je zato nemoteč pri tipkanju in še kakšnem drugem opravilu.

Prej je bil dodaten razlog za opisano zasnovo še v polnjenju, zdaj pa na srečo osrednjega elementa ni več treba vsakič znova jemati ven iz paščka in ga tlačiti nazaj noter, pri čemer se je treba nekoliko potruditi, da je vse skupaj v pravi liniji (»nacentrirano«). Po novem je polnilnik magneten, z dvema kontaktnima iglicama, ki se spojita s temu namenjenima krogcema na merilniku. Velika izboljšava v priročnosti uporabe, četudi je samo polnjenje še vedno precej počasno. Ampak to sploh ne igra vloge, ker bo verjetno vsakdo polnil preko noči (razen, če nujno vsako noč spremlja kakovost spanja) in ker je to treba početi najpogosteje na deset dni. Celo z vsemi »spremljanji« je mogoče priti do 14-dnevnega polnilnega cikla, a kdor bo dajal zadevo na polnilnik, ko pade pod 30 odstotkov napolnjenosti, bo to počel na deset dni.

Razlika v diagonali barvnega zaslona med štirico in petico je na papirju vsega pol cm (2,4 cm proti 2,9 cm) in tudi v praksi novi ne prikaže kaj bistveno več informacij. Pogledati pa je veliko večje veselje, ker ne daje vtisa, da je nekdo varčeval, temveč se lepo raztega od zgornjega do spodnjega začetka krivine. Je tudi za odtenek svetlejši. Če je bilo treba pri štirici za vidljivost na soncu svetlost nastaviti na najvišjo stopnjo (pet), je zdaj solidno viden že na četrti, znotraj pa tudi na tretji. Vseeno mislim, da je nivo štiri najboljši kompromis med živahnim prikazom in trajanjem baterije. V tem, kaj je lahko prikazano, kako se to da prilagajati in kakšne so nastavitve glede vklapljanja ter omejevanja zaslona, ni kakšnih razlik v primerjavi s predhodno zapestnico. Je pa v tem pogledu Mi Band pred večino ostalih podobnih izdelkov. Še posebej pri izbiri in prilagajanju številčnic. Pri nekaterih je mogoče povsem poljubno določati, kateri podatek prikazuje katero od polj, kar je zame sanjsko, saj si tako lahko uredim številčnico, ki mi hkrati kaže čas, dan in datum, odstotek baterije, vreme (trenutno temperaturo in napoved za tekoči dan) ter število korakov. Vsega tega naenkrat ne dobim niti pri Huaweijevih urah, čeprav imajo neprimerno večji zaslon in jih oglašujejo kot »pametne«. Pa še klik na vreme ali korake odpre njuna razdelka z več informacijami. Možno se je odpovedati določenim informacijam in si izbrati bolj zanimivo in barvito številčnico ali pa celo nastaviti svojo fotografijo za ozadje. Odlične so tudi nastavitve za večerno delovanje, saj se ob določeni uri lahko zaslon malo zatemni in pred spanjem (ali že prej, po želji) se lahko do zjutraj neha vklapljati ob premiku roke. Potem pa je v nastavitvah še funkcija »ne moti« (DND), da zapestnica ne prikazuje obvestil in ne vibrira. Zoprno je le, da so nekatere možnosti dostopne zelo hitro, druge, tudi štoparica in še kaj, pa so skrite nekje v podnivojih nastavitev.

Upravljanje zapestnice je enako, kot ga poznamo. Navidezna tipka pod zaslonom vključi zaslon in vrne uporabnika korak nazaj (oz. domov, če je zgolj en nivo oddaljen od tam), poteg s prstom po zaslonu gor ali dol je namenjen pomikanju med »aplikacijami« in po vsebini, poteg v desno nadomešča »nazaj«, z domačega zaslona pa je mogoče v desno ali levo še na hiter način doseči nekatere najpomembnejše funkcionalnosti – prikaz obvestil s telefona, vremenske informacije in upravljanje glasbe. Slednja možnost je priročna, a zapestnica vedno znova rabi kakšno sekundo, da se »sinhronizira« s telefonom. Po novem je na voljo tudi proženje telefonovega fotoaparata z zapestja, ki deluje brez težav in je fino za zajemanje selfijev in še česa, je pa tudi ta možnost skrita pod razdelkom »več«, namesto da bi imela svojo ikono v glavnem meniju.

Mi Band zdaj res opravlja vse ključne naloge, ki jih taki napravi pripisujemo. Izboljšali so zanesljivost prikazovanja obvestil s telefona, je pa na nekaterih telefonih treba potrditi nekaj več dovoljenj. Žal se obvestila še vedno pojavijo v dokaj majhnem, neoblikovanem besedilu. Da se jih prebrati, deluje pa kot v časih besedilnih operacijskih sistemov. Tudi možnosti neposrednega odgovarjanja na sporočila ni. Štetje korakov, merjenje srčnega utripa in spremljanje spanja že poznamo in vse to naj bi bilo tokrat bolj natančno. Morda je res, kajti pri korakih sem dobil občutek, da je Mi band zdaj nekoliko bolj konservativen, njegove številke so bile celo konstantno nekoliko nižje kot pri nekaterih drugih, dražjih izdelkih. Za srčni utrip sta Xiaomijeva in Garminova zapestnica med samo vadbo občasno sporočali nekoliko različne podatke, določene razlike so bile običajno tudi na grafu, toda večino časa sta bili kar usklajeni in povprečne vrednosti so se običajno povsem ujemale, odstopanja je bilo za en ali dva utripa na minuto, torej v krogu statistične napake. Glede natančnosti spremljanja spanja sem manj prepričan, ker tega običajno ne merim. Aplikacija da lepo razdelane podatke o tem in kdor ima zapestnico tudi ponoči vedno na roki, bo najbrž opazil kakšen vzorec.

Za spremljanje vadbe so dodali nekaj dodatnih »športov«, večinoma povezanih z aparati za fitnes (trenažerji in podobno), seveda pa je za natančne podatke pri zunanjih dejavnostih še vedno treba imeti pri sebi telefon. Zapestnica nima vgrajenega satelitskega določanja položaja in lahko ta podatek pridobiva samo od povezanega mobilnika. Pri vadbi znotraj pa pač šteje premike roke in se zanaša na informacijo o srčnem utripu kot najbolj merodajnem za ocenjevanje napora. Iz tega potem izračunava nov podatek – PAI. Prevedeno je to pokazatelj telesne aktivnosti, ki sešteva »točke« za zadnjih sedem dni. Če je število nad sto, naj bi bilo to odlično, dobro pa je že vse nad 50. Kar zanimiv indeks in dobra spodbuda za gibanje, je pa pridobivanje točk nekoliko nesorazmerno. Kolesarjenje ali tek jih denimo prinese ogromno, lahko tudi stotico z enim zamahom, hoja, tudi daljša navkreber, pa komaj nekaj točk.

Poleg tega Mi Band 5 lahko izmeri še stres, kar počne z enomunutnim preučevanjem informacij s tipala za srčni utrip, pomaga uporabniku pri sproščanju z globokim dihanjem in za nežnejši spol je novost menstrualni koledarček. Kaj točno zapestnica pri njem sporoča, seveda nisem mogel preizkusiti, se mi pa zdi čisto smiselno, da je to združeno z ostalimi telesnimi podatki, namesto v samostojni aplikaciji.   

Za ogledovanje podatkov in nastavljanje še naprej skrbi aplikacija Mi Fit, ki sčasoma postaja boljša in preglednejša, še vedno pa ni idealna. Ni denimo na prvi pogled očitno, da je treba za prikaz preteklih tekov ali kolesarjenj najprej klikniti na razdelek tek, kot da želiš na telefonu sprožiti snemanje teka, nato pa tam na skupno razdaljo na vrhu ter z vlečenjem prsta v desno najti zgodovino vadb v koledarju. Prikaz posamezne vadbe je sicer lep, z grafikoni in kar natančnimi podatki. Te je mogoče izvažati še v Google Fit in v WeChat, ne pa denimo v Stravo, kar je najbrž tudi logično, glede na to, da Mi Band ni samostojna merilna naprava (nima GPS-a).

Situacija z Mi Band 5 je po svoje hecna. Na prvi pogled so delovale nadgradnje v primerjavi s štirico precejšnje. Mogoče tudi zato, ker so med njimi navajali še NFC, ki ga različica, naprodaj pri nas, ne premore. V praksi tako zelo velike razlike ni, za lastnike Mi Band 4 najbrž ni pravega razloga za nakup nove zapestnice. Vseeno pa mi je že zaradi večjega in svetlejšega zaslona ter zaradi priročnejšega načina polnjenja Xiaomijeva zapestnica v peti izdaji končno simpatična. Res je s 50 evri (vsaj na začetku) nekoliko dražja, kot smo bili navajeni, a bi se vseeno zlahka odločil zanjo namesto za kakšno drugo, niti štirice za polovično ceno zdaj ne bi več kupil.  

HVALIMO:

• Zaslon je večji in svetlejši kot pri štirici
• Polnjenje je končno magnetno
• Baterija še vedno zdrži dva tedna
• Uporabne možnosti prilagajanja številčnic in vklapljanja zaslona
• Več informacij za uporabnika kot pri večini konkurenčnih izdelkov
• Zapenjanje, material in udobje paščka

GRAJAMO:

• Prikaz obvestil s telefona in nekaterih drugih informacij ni videl oblikovalcev
• Oblika še vedno ni nič posebnega
• Plastika, ki pokriva zaslona, bo verjetno hitro pridelala praske

The post Xiaomi Mi Band 5: Za vse, ki nimajo štirice appeared first on Tehnozvezdje.

Glavne prednosti zapestnic Mi Band so torej cena, soliden nabor zmožnosti (počno večino tistega, kar uporabniki od njih pričakujejo) in dolgo, tudi tritedensko trajanje baterije. Vseeno pa imajo tudi nekaj kar očitnih pomanjkljivosti, med njimi so natančnost, omejenost pri spremljanju vadbe, nekoliko utilitarističen izgled, ne ravno velik in svetel zaslon ter zoprn način polnjenja. Nekaj od teh zamer bi petica utegnila odpraviti.

Xiaomi bo menda Mi Band 5 predstavil jutri, toda trgovina Gearbest je že razkrila sedmerico glavnih izboljšav, saj je že ponudila možnost prednaročila tega izdelka. »Globalna« različica je na voljo za slabih 40 evrov, vključno z načinom pošiljanja, pri katerem trgovec uvozi pošiljko (Priority line), da kupec nima dodatnih stroškov z davki in carinami. Ta cena je celo nekaj nižja od začetne za Mi Band 4, ki se je sicer kmalu po prvih tednih prodaje ustalil nekje med 25 in 30 evri, včasih pa se ga je dalo dobiti celo za vsega 20 evrov.

Peta generacija Xiaomijeve zapestnice bo imela večji zaslon, praktično do tipke pod njim. Verjetno bo tudi bolj barvit in svetlejši, kar bi bilo odlično za ogledovanje informacij in obvestil na soncu. Po novem bo polnilni kabel za zapestnico magneten in tako ne bo več treba vedno znova izvleči glavne enote iz paščka, ki bo očitno tudi oblikovan nekoliko drugače na tem delu. Sicer pa bo osnovni izgled zapestnice zelo podoben, prav tako najbrž velikost.

Naslednji novosti sta novo tipalo za spremljanje gibanja in spanja, verjetno v želji po večji natančnosti, in pa 11 dodatnih športnih načinov med spremljanjem vadbe. Naprava sicer še vedno ne bo imela vgrajenega satelitskega sprejemnika, zato bo treba za res natančne podatke zraven še naprej imeti telefon. Nov bo tudi način za beleženje »ženskega zdravja«. Zadnji dve novosti pa bosta daljinsko upravljanje fotoaparata na telefonu – napravi sta tako ali tako povezani, in pa možnost plačevanja z zapestnico zaradi vgrajene tehnologije NFC. Domnevamo pa, da bo to prejkoslej na voljo le na Kitajskem, kajti promocijski materiali omenjajo sistem Unionpay Quickpass. Tudi če bi Xiaomi podprl denimo Google Pay, to v Sloveniji (na uraden način) ne bi delovalo, dokler ta plačilna storitev ne najde poti do naše države. Za sisteme kot je NLB Pay in podobne pa bi morali zapestnico podpreti njihovi ponudniki, ki pa večinoma tega načina plačevanja še niso omogočili niti na pametnih urah.

Mi Band 5 bomo seveda preizkusili takoj, ko nam pride pod roke, in takrat o njej napišemo še več. Na prvi pogled pa deluje skoraj večja nadgradnja kot je bila iz trojke na štirico.

Fotografije: Gearbest

The post Xiaomi z Mi Band 5 popravlja nekatere najbolj očitne minuse svojih zapestnic appeared first on Tehnozvezdje.