V marcu in aprilu se je res marsikaj spremenilo, takrat smo se obnašali drugače, vprašanje pa je, ali smo te spremenjene navade obdržali tudi kasneje. V podjetju Mastercard so julija izvedli raziskavo in izpostavili, da vse pomembnejšo vlogo prevzemajo brezstična plačila in možnost nakupa preko spleta. Podobne zaključke daje vse več raziskav v zadnjem času, zato celotna finančna industrija govori o selitvi poslovanja na splet in večji uporabi brezstičnega ter mobilnega plačevanja.

Po podatkih Mastercardove raziskave je pri plačevanju potrošnikom najbolj pomembna možnost brezgotovinskega plačevanja, ki jo na prvo mesto postavljata dve petini vprašanih, sledita hitro plačevanje (29 odstotkov) in brezstično plačevanje (20 odstotkov). Če kartic ne bi sprejemali kot možnosti plačila, bi to od obiska odvrnilo slabo četrtino vprašanih. Ta podatek se mi zdi kar realen in tudi precej poveden. Tega vprašanja in tolikšnega deleža pritrdilnih odgovorov ne bi bilo, če ne bi še obstajalo veliko prodajnih mest brez možnosti brezstičnega plačevanja ali celo brez terminalov POS in je edini način za plačilo gotovina. To  se res mora spremeniti in če ne gre drugače, mora nekdo prisiliti ponudnike, naj se opremijo s terminali POS.

Zanimivi so tudi podatki, kje je kupcem brezstično plačevanje najbolj pomembno. Prednjačijo bencinski servisi. Sledijo vrtnarije, lokalne trgovine ter nakupi oblačil in obutve, raste pa tudi potreba po tovrstnem plačevanju v gostilnah in restavracijah, barih in kavarnah ter pri ponudnikih lepotnih storitev.  Največji porast spletnih transakcij je (bil) dostavi hrane, kjer se je število povečalo za 25-krat, in trgovinah z živili, kjer je bilo povečanje v primerjavi z aprilom 2019 13-kratno.

Spletno da, a še ne prevladuje

Spletno nakupovanje je pogosto, a še vedno ne prvotna izbira za marsikatero blago. V Mastercardu so ugotovili, da je v zadnjem mesecu vsaj en nakup prek spleta opravilo skoraj tri četrtine vprašanih, medtem ko je pri prejšnjem takem spraševanju, novembra lani, enako odgovorilo 60 odstotkov vprašanih. Novih tovrstnih kupcev, ki pred epidemijo sploh niso ničesar naročali po spletu, pa je pet odstotkov. Za trgovce in druge ponudnike, tudi obrtnike in še koga, verjetno ni dvoma, da se je treba podati na splet in v mobilno okolje. Je pa tam poleg sedmih glavnih zapovedi treba gledati še na dva vidika. Prvi je čim večja enostavnost plačevanja. Skorajda nujna je možnost shranjevanja podatkov o kreditni kartici, kajti nihče, razen morda najbolj paranoičnih uporabnikov, je noče vpisovati vsakič posebej. Že njeno iskanje je marsikomu odveč. Seveda pa je za varno hrambo treba vzeti rešitev kartičnega ponudnika in morda to tudi izpostaviti, da kupci ne bodo imeli težav z zaupanjem. V glavi vsakogar takoj zasvetijo drugačne lučke, če ve, da za podatke skrbi globalni gigant z veliko težje prebojno infrastrukturo kot lokalno podjetje z omejenimi viri.

Toda vse to so tehnični vidiki, ki jih je mogoče izvesti. Težji je sociološki vidik. Sodobne rešitve spletnih trgovin omogočajo določene stopnje poosebljenega nakupovanja, a jim še vedno manjkajo osebni stiki iz fizičnih trgovin. Bližje temu je spletno nakupovanje v živo, ki združujejo komunikacijo med kupcem in gostiteljem (prodajalcem) z udobnostjo nakupovanja z domačega kavča. Postopek trgovanja je povsod enak. Trgovec mora najprej stranko prepričati, da vstopi v trgovino, nato pa še za nakup. Medtem, ko je na spletu lažje pritegniti obiskovalce, imajo običajne trgovine višjo raven konverzacij. Drugače povedano – večji delež obiskovalcev tudi nekaj kupi. Razlog pa se skriva v dejstvu, da na splet ni mogoče preprosto prenesti socialnega vidika.

Podobno kot televizijski kanali za nakupovanje

Spletno trgovanje v živo izkorišča tehnologije spletnega pretakanja (angl. streaming), v osnovi pa je dokaj preprosto. Gostitelj, pogosto kakšen zvezdnik, pred kamero predstavlja izdelke, jih pomerja, govori o njih in odgovarja na vprašanja, ki mu jih kupci zastavljajo preko interneta. Gre za pristnejšo komunikacijo med »prodajalcem« na eni strani in kupcem na drugem, kot je zgolj brskanje po katalogu spletnih trgovin, prebiranje podatkov o izdelkih in morda še »klepetanje« z navideznim pomočnikom. 

Večina je že stopila v trgovino z oblikovanim mnenjem, kateri izdelek želi kupiti, ven pa je prišla z drugim modelom. Če bi kupovali na spletu, bi kupili izdelek iz prvega izbora, v trgovinah pa ima dober prodajalec moč, da vas prepriča v kaj drugega. Morda celo v dražji izdelek, ki pa vam bolj ustreza. To poskuša tudi v digitalnem okolju poustvariti koncept trgovanja v živo. Vodilna na tem področju je kitajska spletna trgovina Taobao, ki je  na začetku poslovne poti prodajala cenena in srednja draga oblačila mlajšim ženskam. Zneski posameznih nakupov so bili ustrezno nizki, zato je povečanja stopnje konverzij postalo prioriteta. Že takoj je prodajanje s predstavitvami in odgovarjanjem na vprašanja v živo postalo uspešnica in se hitro razširilo med kitajskimi trgovci in tudi širše po Aziji. Samo Taobao predvideva, da bo tovrstna prodaja prihodnje leto ustvarila več kot 500 milijonov nakupov. Med izdelki prednjačijo nakit, ženska in otroška oblačila, modni dodatki in kozmetika.

Ni sicer nujno, da bo enak koncept podobno uspešen tudi v Evropi (in v ZDA). Prve poskuse so v nekaterih državah že izvedli, vseeno pa za zdaj to boljše rezultate daje v Aziji. Toda spletni trgovci bodo morali na določen način spodbuditi tako zanimanje, najsi bodo to časovno in količinsko omejeni »izjemni« popusti, ponudbe, ki jih drugje ni, ali kaj drugega atraktivnega, kot tudi bolj vključiti kupca in mu vtisniti v zavest, da se na spletu podobno ukvarjajo z njim kot v klasični trgovini.

Naslovna fotografija: Deposit Photos

The post S slavno osebnostjo do boljše spletne prodaje! appeared first on Tehnozvezdje.

Že Marjan je takoj ob začetku karantene opozoril, da delo od doma ni za vsakogar in da se je treba temu vsaj dobro prilagoditi, tudi s kakšnimi preureditvami prostorov, si zamisliti rutino, nanjo navaditi domače in se predvsem zelo dobro disciplinirati. Meni denimo slednje ne predstavlja težave, v »službi« sem še preveč, in domače okolje mi čisto ustreza, a hkrati grem prav rad najmanj en dan vsak teden »na teren«. Navsezadnje je to bistven del novinarskega poklica in to sem v času preganjanja virusa kar precej pogrešal. Slišal pa sem za precej primerov, da je delo od doma proti vsem pričakovanjem teklo zelo dobro in tudi dajalo celo boljše rezultate v primerjavi z delom v pisarni. Če ljudje vedo, kaj je treba narediti in so kolikor toliko vestni ter marljivi, to običajno tudi naredijo. In če vsak dan še ne izgubijo od ure do dveh ali celo več za prevažanje sem ter tja, lahko naloge opravijo celo bolje ali pa jim ostane več prostega časa, kar dobro vpliva na počutje, motivacijo in navdih, ko se je treba nečesa resno lotiti. Če res česa ne pogrešam, odkar sem »podjetnik«, je to izgubljanje časa in živcev na poti v službo in nazaj domov.

Zdelo se je tudi, da so ljudje dobro zapopadli tehnologijo, od video konferenčnih programov, telefonov namesto spletnih kamer in platform za »sodelovanje« in deljenje vsebin, do morda celo navideznih zasebnih omrežij (VPN) in še česa. Celo internetne povezave so bile večinoma dovolj hitre in stabilne. Vsaj nismo zaznali kakšnega večjega pritoževanja čez to, kar očitno pomeni, da po tehnološki in izvedbeni plati ne bi bilo težav z delom od doma. Morda bi morali v podjetjih še malo bolje poskrbeti za varnost podatkov, ki so shranjeni na računalnikih zaposlenih in ki se pretakajo po omrežjih, kajti ni ravno dobrodošlo, če tovrstne dokumente kdo prestreza. Mnogi tudi nimajo službenih prenosnikov, ki bi jih za tovrsten način dela skorajda potrebovali, kajti uporabljati zaseben računalnik v službene namene ni najbolj pametno. Še toliko manj, če na njem karkoli počnejo tudi otroci. To bi se zagotovo dalo urediti, četudi bi predstavljalo nekaj izdatkov za podjetja. Bi pa morda prihranila na drugih področjih, denimo pri dodatkih zaposlenim za prevoz, verjetno bi potrebovali tudi manjše prostore. Zelo verjetno ne bi nikjer prešli na izključno delo od doma, če pa bi uvedli sistem tri – dva, torej tri dni na teden doma in dva dni v pisarni (ali obratno), bi vseeno potrebovali nekaj manj miz, stolov in monitorjev (kamor bi zaposleni priklapljali svoje prenosnike), s tem pa tudi manj kvadratnih metrov pisarn. Še vedno se je treba občasno dobiti na kupu, izmenjati ideje in pregledati narejeno, pa tudi navsezadnje povedati in slišati določene novice in govorice, doma nam je le nekoliko dolgčas. Prepričan sem, da bi marsikomu tak ritem in način dela povsem ustrezal.

Pa vseeno je kar hitro udarila »stara normalnost«, ponekod bodo očitno poskušali ubiti »novo realnost«, še preden bo ta zares postala realna. Že po tednu ali dveh je marsikateri šef (ali direktorica), kot mi pripovedujejo, zahteval konstantno prisotnost v službi. Četudi prej ni bilo nikakršnih težav na daljavo ali je vse skupaj potekalo celo bolje. Kolikor imam izkušenj s temi profili, pa nočem stereotipizirati, ampak vzorci se zelo pogosto ponavljajo, precej nadrejenih v svojih vlogah kmalu zboli za podobnimi simptomi. Prvi je nezaupljivost do podrejenih. Če jih ne vidijo, ne verjamejo, da sploh kaj delajo. Verjetno si mislijo, da doma lenarijo, gledajo TV ali igrajo igr(ic)e. V vseh medijih, kjer sem bil v svoji karieri, bi novinarje najraje imeli ves čas v pisarnah. Na očeh. Četudi je osnova novinarstva, da si zunaj, se dobivaš z ljudmi (»viri«), pobiraš izjave, si ogleduješ kraj dogajanja, itd Nikoli nisem dobro razumel, čemu več šteje prisotnost kot končni rezultat. Pomembno bi moralo biti, kaj zaposleni da od sebe, in da to stori v dogovorjenem roku. Seveda pa so začeli marsikomu v zadnjih letih nalagati še dodatne birokratske naloge, poleg njegovega osnovnega dela, in šefom je pogosto celo pomembneje, da so opravljena ta »pisarniška« opravila kot vse ostalo.

Poleg tega se šefi ne morejo obnašati kot šefi, če je večino časa okrog njih vse prazno. Če spet malo pretiravam, a ne dosti, morajo imeti zaposlene tam, da lahko kažejo svojo pomembnost in nepogrešljivost. Če so se sami žrtvovali za to naporno in odgovorno vlogo, pri kateri ni niti trenutka zadovoljstva, kajti ves čas so pritiski z vseh strani, morajo tudi njihovi podrejeni sedeti na delovnem mestu za svojimi monitorji in trpeti. Bognedaj, da bi veselo delali doma v trenirki in s kakšno sproščujočo glasbo na zvočnikih, da bi lahko šli za 15 min ven na pavzo ali celo med delovnim časom skočili v trgovino. Vse to se preprosto ne spodobi in šefi bodo naredili vse, da na take bogokletne ideje čimprej pozabimo.

Mogoče ni tako hudo in verjetno sem preveč sarkastičen, slišal sem tudi za primere, kjer še naprej pretežno delajo od doma in nikogar ne silijo, naj prihaja v pisarno. So pa to pretežno podjetja, ki so tako prakso imela že prej. Zato imam občutek, da bo na marsikaterem področju zelo hitro vse tako, kot je bilo do sredine marca. Navade ljudi so se spremenile samo kratkoročno, potem je večina pozabila na peko kruha, sprehode po bližnjem gozdu, naročanje stvari domov in plačevanje s kreditnimi karticami, podobno bo najbrž tudi z delom od doma. Če se da po starem, potem je jasno, kako bomo.  

Naslovna fotografija: Deposit Photos

The post Dela od doma ne bo preprečila tehnologija, ampak nezaupljivi in zavistni šefi appeared first on Tehnozvezdje.

Omejitve bi lažje razumeli, če bi bilo stanje res tako hudo, kot ga slikajo in če bi veljale za vse. Tudi meni bi “pasalo” skočiti do Kolpe, se sprehoditi, upoštevati socialno distanco in nikogar ogrožati, saj sem se vsakodnevnega vandranja po Šentviškem hribu že malo prenajedel. Vse težje je tudi iz obilja informacij izluščiti resnicoljubne, kajti Vojaki in Vojščaki se gredo “otroške” igrice, ki pa bodo imele zaradi obilice lažnih novic in pozivov k nasilju katastrofalne posledice. Skrajno spolitizirana tabora bi lahko razumela, da besedi “levičar” in “desničar” nista kletvici, da smo vsi ljudje, ne glede na nazor. Želim pa si tudi, da bi strokovnjaki podajali verodostojne informacije, namesto statističnih trikov, nepotrjenih hipotez in napihnjenih številk. To pa nikakor niso tiste, ki jih hitro in argumentirano lahko zanika vsak z vsaj dobro oceno pri gimnazijski matematiki! Ni njihova naloga, da nas strašijo, to je naloga politikov in žal jo tudi s pomočjo najete delovne sile za sejanje neumnosti po spletu, zelo dobro opravljajo. Zdravstveno krizo bomo prebrodili, vendar se zelo bojim, kako bo z gospodarskim okrevanjem, saj smo že zdaj prepričani, da vsi samo kradejo! 

Ko je na morju vihar, morajo mornarji brezpogojno poslušati kapitana, a ta ve, da bo kasneje odgovarjal za napačne odločitve. Okoli nas pa so sami krapi, ščuke pa ni. Ne odgovarja politik, ki se mu dokaže, da je kradel zase in za svoje, ne odgovarja direktor, ki je zaradi nesposobnosti (ali drugih razlogov) zavozil podjetje. Zapitek smo morali vedno plačati državljani!

Morda pa tokrat ne bo šlo po ustaljeni formuli, kajti ta kriza in razlogi zanjo so drugačni. Zagotovo so se spremenile nakupne navade, saj smo bili prisiljeni vse mogoče kupovati na spletu. Nesreče se dogajajo. V običajnih razmerah bi po “pipo” in zidne ventile skočil v bližnjo tehnično trgovino, tokrat sem vse nabral v spletni trgovini. Zraven pa kliknil še na vrtni bazen. Pohvala tudi poštnim uslužbencem. Ne pustijo več paketa pred vrati, pokličejo pred prihodom in ne tarnajo, ko jih prosiš, da paket zapeljejo v garažo. Ti pa stojiš dva metra stran, si navdušen nad uslugo, a človeku niti za kavo ne moreš stisniti v roko. Celo Mercator je bil prisiljen nadgraditi svojo e-trgovino, ki je bila prej več let nespremenjena in ne nadgrajena. 

Žal se ne morem znebiti občutka, da kdor je ta hip pri “koritu”, zdravstveno krizo bolj ali manj izrablja za doseganje drugih ciljev.

Zelo opevano globalizacijo je širjenje virusa zatreslo do temeljev. Morda bomo končno ugotovili, da zaradi pohlepa za dobičkom ni treba čisto vsega prestaviti v države z nizko ceno delovne sile. Nekoč so zaščitna oblačila in maske delale tovarne v skoraj vsaki resni državi, nakar so v nekem trenutku proizvodnjo preselili v Azijo. V normalnih razmerah so vsi od tega imeli prednost. Tovarne so bile polno zasedene, ker jih je bilo manj, cene so bile nizke, potrebe pa pokrite. Virus je vse skupaj postavil na glavo. Niso samo v nebo skočile cene, opreme ni bilo dovolj, strošek prevoza pa je eksplodiral. Prednosti, ki jih je globalizacija v preteklosti prinesla, je virus izničil v zelo kratkem času. Da ne omenjam protekcionizma, ko je nekaterim čisto vseeno za druge, samo da oni dobijo, kar hočejo. Upam, da smo priča koncu podivjane globalizacije in sveta, kjer je pomemben le denar!

Poletje bo zagotovo drugačno, kot smo ga vajeni, saj nič ne kaže, da se koronavirus kaj dosti zmeni za letne čase. Slovenija ima malo morja, težko bomo vsi dopustovali tam, bazen na vrtu zna biti za marsikoga najboljši način namakanja v vodi. Kot večina stvari so tudi bazeni narejeni v Kitajskih tovarnah, zaloge pa niso pretirano velike. Kaj pa, če jih zmanjka, bo treba čakati na nove dobave, cene pa bodo poskočile. Ne samo bazenov. Tudi nujno potrebnih kemikalij, za katere pa sploh ne vem, kdo in kje jih pakira.

So pa iz Kitajske vsi električni skiroji in vsaj dobršen del električnih koles oziroma delov zanje, najmanj pa baterija. Prodaja električnih prevoznikov zna tudi poskočiti. Kolesa in skiroje bomo verjetno manj najemali, kajti nikdar ne veš, kdo ga je imel pred teboj in ali ni morda okužen. Z avtomobilom ne moreš povsod, javni prevoz pa bo omejen na tretjino običajnih zmogljivosti in veliko manj učinkovit. Torej. Električni skiro je primeren za prevoze do 5 km v eno smer, prečkanje meje občine je zato malo verjetno, kolesa pa za daljše razdalje, tudi do 20 in več kilometrov. Ko je baterija prazna, sta še vedno na voljo pedali, poganjanje skiroja s prazno baterijo pa ni niti približno enako udobno.

Upam, da bo gospodarska kriza zavrtela tok časa vsaj malo nazaj in bodo spet ugotovili, da moraš imeti v državi ali tvorbi, kot je Evropska unija, proizvodnjo strateških izdelkov. Verjetno pa ne bi bilo čisto nič narobe, če bi v Evropi poleg zaščitne opreme in respiratorjev izdelovali električne prevoznike in še kakšne tehnološke izdelke. Če pa bi po vsem tem postali manj sebični in bolj razumevajoči do drugih, pa bi bilo pa sploh dobro. Ampak zadnje je vsaj na snovi 30 let samostojnosti malo verjetno. Pravičniki ene in druge strani se bodo še vedno na smrt sovražili in za doseganje kratkoročnih ciljev izbirali vsa sredstva. Nekateri ne razumejo, da svet ni in nikdar ni bil črno-bel! 

Naslovna fotografija: Deposit Photos

The post Poleti boš potreboval(a) električni prevoz, bazen in jeklene živce appeared first on Tehnozvezdje.