Huawei je serijo Watch Fit po dveh generacijah zapeljal v nekoliko drugačno smer, kot jo je sprva zastavil. Zdaj so to skoraj kvadratne športne ure, po tehnologiji in funkcionalnostih skoraj izenačene s serijo Watch GT, vendar pač nekoliko manj modni dodatki. Tudi zaslon je ustrezno manjši, kar pa ni velika ovira. Priznam, da se mi sicer še vedno malo toži po obliki Watch Fit 2, ki je bila bolj pokončna, nekje na pol poti med zapestnico in uro, in s tem za moj okus odlična za »športnanje,« vendar tudi zdajšnje »fitke« v tem pogledu niso napačne, širši zaslon pa dejansko izboljša prikaz določenih podatkov. Tudi Fit 5 se, enako kot Fit 5 Pro, ponaša s kovinskim ohišjem (vendar zgolj aluminijastim, izpuščen je titan), kar je na srečo ne naredi kaj dosti težje. Mislil sem, da bi bilo za udobno nošenje med aktivnostmi plastično ohišje celo boljša izbira, vendar se je nazadnje izkazalo, da je občutek odličen. Tudi pašček, ravno prav gibljiv, mi je všeč. Predvsem pa je pomembno, da ura ne prevelika in s tem med aktivnostmi ne moti. Watch GT 6 Pro je sicer po funkcionalnostih odlična za kolesarjenje, vendar je prevelika za upognjeno zapestje med to dejavnostjo.

Zakaj je ne Fit 5 Pro? Ker je nekoliko večja in težja in ker fitko dojemam kot eno od ur v kolekciji, ne kot edino. Če bi se odločal zgolj za eno, potem morda res Pro, kdor pa ima v predalu še GT ali celo »pravo« Huawei Watch (ali kaj tretjega) za določene priložnosti, morda tudi za vsakdanje nošenje zunaj športnih aktivnosti, bo za vadbo skorajda enake možnosti dobil tudi z običajno različico. Pro k naboru funkcionalnosti dodaja tipalo v tipki, kar ji omogoča merjenje elektrokardiograma, poleg tega meri temperaturo kože, nekoliko natančnejša naj bi bila pri določanju položaja, zaščitno steklo zaslona pa je safirno. Nekaj razlike je še v trajanju baterije, kaj drugega pomembnejša pa ne boste opazili.

Še ena razlika je v številu »pripravljenih« aktivnosti, ki jih je mogoče izbrati za meritve. Sam sicer nisem nobene pogrešal, pretežno pa sem uporabljal tri – gorski pohod, kolesarjenje in sup. Tudi plavanje je seveda prisotno, pa tek in večina ostalega, s čimer se rekreirate te dni, če ne posedate raje kje v senci. Pri kolesarjenju mi je še posebej všeč, ker je mogoče pred začetkom vadbe izbrati, kakšno kolo vozite (cestno, gorsko, itd), pri vseh vadbah pa se da vmes določati, kaj je prikazano v katerem polju. Še vedno je privzeto nastavljeno izredno glasno opominjanje na cilje in ostalo, tako da morate glasnost v nastavitvah znižati ali zadevo celo povsem izključiti. Pri določenih »športih« ura sproti riše tudi traso poti, pri drugih (denimo supanju) jo vidite šele na koncu.

Meritve so se izkazale za zelo konsistentne, morda le srčni utrip ni bil vedno povsem natančen, vendar je to pri meni klasična težava, tudi zato, ker nočem paščka preveč zategniti. Tudi odstopanja od omenjene ure GT in drugih podobnih pripomočkov, denimo kolesarskega »računalnika« (nekoliko starejšega datuma), so bila dovolj majhna, da jih lahko zanemarim. Pri čemer je seveda možno, da je vsaj v primerjavi s katero od drugih meritev ta, ki jo izvede Fit 5, bolj natančna.

Omenjal sem Fit 2 z meni všečno obliko, ki je še vedno povsem uporabna športna ura, toda tri generacije novejša naslednica jo gladko preseže najmanj v dvojem. Ne samo v natančnejših meritvah, tako s tipali (srčni utrip in ostalo), kot s satelitskim sprejemnikom. Tudi njen zaslon premore toliko višjo svetilnost, da se informacije od strani, denimo med kolesarjenjem, ko je roka na krmilu, res dobro vidi.

Nekaj pripomb na Huaweijeve ure imam še vedno. Predvsem to, da je treba za vsako meritev, ko aplikacijo na uri prvič odprete, dvakrat potrditi strinjanje s pravnim besedilom. Jasno mi, da se proizvajalec tako zaščiti pred morebitnimi tožbami, a lahko bi to storil v enem koraku, za vse skupaj, kajti toliko potrjevanja strinjanj je močno nadležno. Rad bi tudi, da bi se med vadbo dalo iti iz aplikacije, in morda v kakšno drugo, toda dokler imate uro na roki, in je spremljanje vadbe aktivno, to ne gre. Ne glede na to dvoje pa Watch Fit 5 ocenjujem za idealno poletno uro. Nenazadnje podpira tudi brezstično plačevanje prek storitve Curve, ki preverjeno deluje brezhibno.

The post Huawei Watch Fit 5: Idealna ura za poletne aktivnosti appeared first on Tehnozvezdje.

Suunto Run je po Huaweievem GT Runnerju že druga športno-pametna ura, ki so jo namenili ozkemu krogu zelo specializiranih rekreativcev. Pašček, velikost in teža, funkcionalnosti in predvsem analitika so prilagojeni tekačem raznolikih profilov, vse tja do načina za beleženje maratona.

Do neke mere spominja na Race S, manjšo izvedbo modela Race, ki sem ga testiral pred leti, vendar je podobnost le navidezna. Za Run so razvili novo programsko in strojno zasnovo. Enak je praktično samo satelitski sprejemnik.

V izogib kakršni koli nejasnosti. Spremlja srčni utrip, nasičenost kisika v krvi, šteje korake in porabljene kalorije izven beleženja ter meri dolžino spanja, vendar je to daleč od zdravstvenih funkcij, s katerimi so založene dražje naprave. Podobno je s pametnimi funkcijami. Dobiš obvestila in dovoljeno ti je poslušanje glasbe, ki je shranjena v pomnilniku ure. A tudi to je bolj ali manj vse. Suunto Run je v prvi vrsti »naprava« za beleženje športa s pripombo, da ne pretirava. Ne podpira sto in več načinov, temveč njih 32, ki jih daleč najpogosteje izberemo! Če želite več, potem boste morali poseči po dražji uri!

Odlična lega na zapestju

Svetel AMOLED zaslon je brez težav berljiv na prostem. Kljub dejstvu, da ima za dlako manjši premer od večjih Suunto modelov, nisem dobil občutka, da bi, ko je informacij veliko, bile te slabše razumljive ob upoštevanju, da moj vid ni več »20/20«. Še bolj vam bo všeč stabilnost ure na zapestju. Njena nizka teža poskrbi, da ne moti, in dober tkani pašček z ježki, da je vedno primerno zategnjena. Run je pač ena od sicer le peščice ur, ki ti, ko med tekom mahaš z rokami, ne dajo občutka, da bi raje šle svojo »pot«. Ne čisto, ampak skoraj že postane naravni »prirastek« zapestja.

Malo manj je navdušil predal za polnjenje. Brezžičnega polnjenja ni, zato tok teče preko štirih kovinskih področju na oboku dna ure. Že tako se moraš navaditi, da jo pravilno postaviš nanj, kajti vgrajeni magneti nudijo občutno premalo »privleka«. Dol sam od sebe predal ne bo padel, a ga zlahka zavrtiš v položaj, kjer »pini« niso poravnani s kontakti ure. Verjetno se prej ali slej na to navadiš, vendar res škoda, da se niso odločili za boljši način polnjenja.

Uradni podatki o avtonomiji so eno in praksa nekaj popolnoma drugega. Glede na moje izkušnje brez težav zdrži sedem dni, če ne pretiravaš z beleženjem. Recimo, da ne tečeš več ur vsak dan. V tem primeru boste hitreje prisiljeni iskati predal za polnjenje. Dejstvo je, da ima Run od vseh Suuntovih ur najkrajši obljubljeni čas neprekinjenega beleženja. Manjše mere in predvsem masa se morajo nekje poznati!

Kako natančne so meritve?

Ocenjevanje natančnosti merjenja srčnega utripa in satelitskega sprejemnika je vedno do neke mere nehvaležno, saj je oboje pogosto odvisno od spremenljivk, na katere ura nima vpliva. Edina smiselna primerjava zabeleženih sledi je, če beležiš večkrat na isti trasi z različnimi urami. Meritve Runa sem primerjal z meritvami Runnerja ter za referenco dodal še modela Suunto Vertical 2. Vse tri so večkrat zabeležile zelo podobno dolžino teka, slabe 7,9 kilometra, na prvi pogled pa so ravno tako usklajene poti po obliki in spremembah smeri. Da zabeležke niso v piko enake, razkrije povečava. Nobena ni ves čas »prilepljena« na pot, vedno so določena odstopanja levo ali desno, a razlike niso velike. Le meter ali dva, zaradi česar sem prepričan, da natančnost Runa ne odstopa od natančnosti dražjih modelov.

Podobno je z natančnostjo srčnega utripa. Grafi omenjenih ur izkažejo zelo podobno sliko teka. Optično tipalo srčnega utripa je novo in od tu izvira njegovo opazno boljše delovanje v primerjavi z nekaterimi starejšimi modeli Suunta. Se pa še vedno zgodi, da očitek na začetku teka kratkotrajno lahko pokaže previsoko vrednost. Posebej tu velja omeniti, da je za pravilno merjenje nujno, da upoštevate pravila namestitve ure na zapestju.

Dejal sem, da je ura prilagojena tekačem, in od tu nekatere posebnosti. Poleg maratonskega načina, ki je sposoben napovedati predviden prihod v cilj, najdete še način teka po tekaški stezi (Track mode) na stadionu. Značilno je, da v realnem času popravlja tipične napake v satelitskem sledenju, ki tedaj nastanejo. Med drugim na seznamu najdeš način za tek po brezpotju. Ta je v primerjavi z načinom na urah Vertical 2 ali Race 2 ni enako zmogljiv, saj Run ne podpira zemljevidov.

Po vsakem teku te pričaka podrobna analiza z običajnimi in podatki na višji ravni. Nedvoumno so uporabni, a hkrati kompleksni in temu primerno manj razumljivi začetnikom. Splača se jih »preštudirati«, saj ponudijo podrobnejši vpogled v telesno pripravljenost in tehniko teka. Po zaključku teka ura približno tri minute spremlja umirjanje srčnega utripa, kar je še en pomemben podatek. Ravno tako velja preizkusiti tudi trening programe, ki vas vodijo do želenega cilja.

HVALIMO:

• Odlična stabilnost na zapestju
• Številni tekaški načini
• Nadvse dostopna cena
• Natančnost satelitskega sprejemnika
• Funkcija oblikovanja lastne številčnice

GRAJAMO:

• Ni podpore za zemljevide brez povezave
• Ne podpira brezstičnega plačevanja
• Ne najbolj domišljen pladenj za polnjenje
• Ne najboljše spremljanje spanja

The post Suunto Run: Ohranili so ključne funkcije, ki jih tekač dejansko uporablja appeared first on Tehnozvezdje.

Čeprav to še zdaleč ne pomeni, da je stari model preko noči zastarel, strojne nadgradnje, menda naj bi vgradili hitrejši procesor, puščajo več prostora za kasnejše nadgradnje programske opreme. Kjer je Suunto v preteklosti zaostajal za tekmeci, v prvi vrsti za Garminom. Bistveno pa bi skoraj pozabil. Vem, da so okusi in potrebe različne. A če bi moral na podlagi estetike izbrati en njihov model, potem je v mojem umu zmagovalka Race 2. Prijetna je na pogled in ima vse, kar od tovrstne ure pričakujem. Z izjemo brezstičnega plačevanja, ki nikakor ne najde poti do Suuntovih ur!

Večji in bolj svetel zaslon

Medtem ko pri Verticalu takoj začutiš, kam pes taco moli, saj ne skriva, da je estetika usmerjena v športno uporabo, je Raceva bolj vsestranska in uravnotežena. Če se ravno ne odločiš za pašček kričečih barv, jo lahko nosiš ves čas in v vseh priložnostih. Kar ni nekaj, v čemer so Suuntove ure do zdaj blestele, in je sprememba miselnosti oblikovalcev, ki so vsaj do zdaj večinoma na svet gledali iz športne perspektive. V tej smeri je treba iskati razlog, da so opazno stanjšali ohišje. Kar sicer ni vplivalo na avtonomijo. Nasprotno, to so celo podaljšali. Obenem Race 2 ostaja velika ura, kar nekoliko omeji uporabnost na ožjih ženskih zapestjih. Vsaj dokler Suunto ne bo ponudil manjšega modela Race S 2. Pričakujem, da se bo to zgodilo enkrat prihodnje leto.

Kljub prijetnemu minimalističnemu oblikovanju ohišja pa bolj kot to izstopa zaslon. V primerjavi s predhodnikom so premer povečali za skoraj dva milimetra brez povečanja ohišja. To pomeni, da je vrzel do roba zdaj ožja. Ločljivost je ostala enaka, kot tudi živahne barve. Le najvišjo točkovno svetilnost so podvojili za izboljšano čitljivost zaslona na prostem. Čeprav se bo s tem marsikdo strinjal, že do zdaj zaradi zaslonske tehnologije AMOLED ni bilo večjih težav. Pomembneje se mi zdi, da je zdaj tipa LTPO, kar je verjetno eden od razlogov, da kljub tanjšemu ohišju avtonomija ni okrnjena.

Razumljivo, odzivno okolje in odlična avtonomija

Ni odveč, če je estetika ure primerna, vendar je ne kupuješ zaradi lepote. Izjeme vsekakor potrjujejo pravilo. Suunto ima svojo vizijo, kako naj izgleda uporabniški vmesnik, a ko se nanj navadiš, se izkaže za dovolj intuitivnega. Za upravljanje imaš na voljo na dotik občutljiv zaslon, dve bočni tipki in še vrtečo krono. Ta ni odveč, a bom brutalno iskren: ne vem, če sem jo sploh kdaj uporabil.

Nedvomno je ena od prednosti športnih ur Suunto avtonomija baterije. Nikoli se ne bom in ne vem, zakaj bi se moral sprijazniti s polnjenjem vsak ali v najboljšem primeru na nekaj dni. Naj Apple in Samsung govorita karkoli hočeta. Ura, s katero občasno beležiš običajno dolgo in pogosto vadbo, spremljaš zdravstvene podatke ter na njej dobivaš sporočila s telefona (odgovarjanje na sporočila z uro ni podprto), mora brez težav delovati cel teden. Suunto Race 2 to brez težav zagotovi. Veliko v tej smeri pove, da je ura beleženje teka baterijo olajšala za dobra dva odstotka v temperaturnih razmerah, ki niso bile najboljše.

Po novem Suunto dovoli, da z uro seznanite več zunanjih tipal, na primer dva traka za merjenje srčnega utripa in dva merilnika moči (za vsako kolo po enega). Sočasno je z uro povezan samo en, a je to napredek, ki poenostavi uporabo. .

Vse izhaja iz usmerjenosti na šport in rekreacijo

Bistvo tokratne nadgradnje je zamenjava tipala srčnega utripa z novejšim in natančnejšim po zaslugi številčnosti in drugače organiziranih optičnih elementov. Enako tipalo so vgradili v model Vertical 2, s čimer želi Suunto odpraviti kritike glede slabšega spremljanja srčnega utripa, posebej med intenzivnejšo dejavnostjo, ko je srčni utrip visok. Čisto brez težav sicer ni šlo. Vsakič znova ugotavljam, da potrebujem nekaj časa za spoznavanje z novo uro. Najprej sem se držal načela, da pašček ne sme biti preveč zategnjen, a sem ga kaj kmalu zategnil bolj na trdo, da je bil odčitek srčnega utripa bližje pravemu in ne previsok. Na splošno lahko zlahka rečem, da je delovanje optičnega tipala znotraj pričakovane natančnosti in dovolj dobro za večino.

Zasledil sem, da naj bi bilo določanje položaja s satelitskim sprejemnikom slabše od osnovnega modela Race in Verticala 2. Sam kakšnih večjih razlik nisem opazil, a če so, so zelo verjetno posledica programske opreme. V dvopasovni sprejemnik naj ne bi posegali. Race 2 in Vertical 2 sta tekaško stezo izmerila konsistentno, le da je prva pokazala približno 40 metrov manj. Kar je na osmih kilometrih znotraj pričakovane napake. Nobena od ur, ki sem jih testiral letos, me ni »prilepila« na gozdno pot. Vedno je bilo manjše odstopanje levo in desno, le da so zdaj manjša in je oblika steze pravilnejša z manj sekanjem ovinkov in podobnega.

Ura ponudi cel kup podatkov o dejavnosti in splošnem počutju. Ker je spanje pomembno, so to funkcijo dodali že pred časom. Zagotovi tisto, kar pravzaprav najbolj potrebuješ. Faze spanja, kdaj zaspiš in število nočnih kolovratenj do stranišča ali nepotrebnega prebujanja. Enako velja za spremenljivost srčnega utripa (HRV), nasičenost kisika v krvi, v mojem primeru s celim kupom s tekom povezanih analiz (vseh niti ne razumem) in oceno sposobnosti absorpcije kisika (VO2MAX). Pri tem kazalniku imam nekaj pomislekov, čeprav je jasno, da ura poda oceno, ne analitično točne meritve. Zanimivo je naslednje. Ponovno govorim o konsistentnosti podatkov znotraj znamke ure, le da so Huawei ure podale oceno med 31 in 35, Suuntove, pridružila se jim je še Samsungova Watch 8, pa med 41 in 45. Dobro vprašanje je, kateri verjeti?

Najprej se osredotočimo znotraj Suuntove ponudbe z dobršno mero subjektivnosti. Vertical sicer nudi nekaj več vadbenih analiz in rahlo daljšo avtonomijo baterije, a je estetika Race 2 na višji ravni. Kot takšna je primerna za vse priložnosti in obenem še vedno nudi natančno beleženje vadbe, kar je glavni razlog kupovanja športnih ur. Kaj pa izven ponudbe finskega podjetja? Na segmentu športnih ur se splača preveriti še ponudbo Garmina ter na strani telefonskih znamk Huaweia. Drugih pa ne bi metal v isti koš.

HVALIMO:

• Vrteča krona (če se navadiš nanjo)
• Perfekten zaslon OLED
• Avtonomija baterije
• Natančnost večine meritev
• Vgrajeni zemljevidi (prenos na uro za enkrat samo brezžičen)
• Natančnejše merjenje srčnega utripa

GRAJAMO:

• Manj zdravstvenih in pametnih funkcij (glavne seveda podpira)
• Na uri ni mogoče hraniti skladb
• Ne omogoča brezstičnega plačevanja

The post Suunto Race 2: Že tako dobro uro so še malo izboljšali! appeared first on Tehnozvezdje.

Prenova najboljše »finske« športne ure ni bila sama sebi namen, kakor to počne večina izdelovalcev, ki iz nekega ne najbolj pametnega razloga menijo, da morajo vsako leto predstaviti novosti, temveč odgovor na izražene potrebe. Vgradili so svetel zaslon OLED živahnih barv in prenovljeno optično tipalo, zravnali dno ure, da se lepše prilega zapestju, ter dodali tri sijalke na robu za osvetlitev in svetlobno signaliziranje. Ne gre za nepomembni dodatek, kajti obstajajo primeri, ko svetloba pride še kako prav.

Vertical 2 se na videz ne razlikuje prav dosti od predhodnice. Ohranja ohišje iz nadvse vzdržljivega kompozitnega materiala ali delno titana in oblikovanje, po zaslugi katerega je športna ura uporabna tudi izven časa, namenjenega športnim dejavnostim. Obenem je ponudba dovolj raznolika, da najdeš najbolj primerno kombinacijo barv in materialov. Črna (all black), ki sem jo dobil na test, velja za najbolj univerzalno, meni je bolj všeč izvedba z belim, a ni dvoma, da bosta tudi z zelenim in oranžnim našli zagovornike. Okusi so pač različni.

Kaj je tokrat novega?

Nič ni narobe z zaslonom originalnega Verticala. A ko nekdo ponudi boljše lastnosti, ne da bi vplivale na avtonomijo baterije, je jasno, za kateri model se bom odločil. Živahnejše barve imajo dvojno vlogo. Poleg vizualne všečnosti v povezavi z večjo ločljivostjo in svetilnostjo izboljšajo čitljivost na prostem v vseh svetlobnih razmerah, tudi ko je temno ali je zaslon obsijan s sončnimi žarki. Razlika je očitna in hitro opazna, ter lahko potrdim, da sem želene podatke celo med tekom dojel že z bežnim pogledom. Kaj naj rečem, razen tega, da je »perfekten«.

Ravno tako pomembna je druga nadgradnja, čeprav manj opazna. Zamenjali so tipalo srčnega utripa, ki ima šest virov in štiri sprejemnike svetlobe, ter zravnali izboklino, v katero je bilo vgrajeno staro. Ura lepše in stabilnejše »leži« na zapestju. Vse to pa vpliva na natančnejše merjenje srčnega utripa, nasičenosti kisika v krvi in povezanih kazalnikov, ki pride do izraza predvsem, ko je več motečih dejavnikov. Tipično, ko vadimo zaradi intenzivnejših premikov ure, temperaturnih razmer in podobnega.

Eni boste dejali, da je Suunto končno vgradil sijalke. Natančneje eno rdečo in dve beli. Za marsikaj so uporabne. Ne ravno v vlogi zamenjave za naglavno svetilko, a toliko bolj za nemoteče iskanje stvari ponoči in kot klic v sili, kjer sta še posebej uporabna beli vzorec utripanja, ki signalizira Morsejev SOS, ali preprost rdeči, za katerega ni dvoma, kaj želimo sporočiti. Sijalko vklopiš z daljšim pritiskom na zgornji desni gumb, ki skrbi še za izbiro načina delovanja. Le kadar je delujoč športni program, jo boš moral poiskati med nnastavitvami.

Izboljšav v primerjavi z »enko« je pravzaprav še nekaj, le da so manj opazne. Hitrejši procesor izboljša odzivnost menijskega sistema, medtem ko velik pomnilnik pripravlja teren za prihodnje nadgradnje programske opreme. Zaenkrat na primer ni mogoče nanj prenesti glasbenih datotek in jih predvajati na povezanih slušalkah. Ravno tako več prostora pomeni, da imaš lahko na uri nameščenih veliko zemljevidov! Kdor pogosto potuje po svetu, bo nadgradnjo znal ceniti.

Nadgradnje niso pokvarile odlične avtonomije!

Sprememba zaslona ni vplivala na avtonomijo, ki prekaša podobno zmogljive športne ure, da pametnih ur niti ne omenjam. Do 65 ur beleženja z najvišjo natančnostjo vseh sistemov doseže redkokatera, hkrati pa pomeni, da za Vertical 2 nobena športna prireditev ne predstavlja težave. Zlahka celo zabeleži vikend naskok na Triglav, kar ljubiteljem pohodništva v razumljivejši luči prikaže moč vgrajene baterije. Vrag se skriva v podrobnosti, tokrat v besedici »do«. Dejanska vzdržljivost je pogosto odvisna od razmer, med njimi je na prvem mestu temperatura okolice, a vseeno zlahka potrdim, da padec napolnjenosti po uri beleženja teka po gozdu ni nikdar presegel dveh odstotkov.

Suunto je obenem bolje zasnoval pladenj za polnjenje. Magneti zdaj uro močneje držijo na ravno pravšnjem mestu, zato skoraj ni možnosti, da bi jo poveznil nanj narobe in se baterija ne bi polnila. Malce me je zmotilo zgolj dejstvo, da se niso odločili za brezžično polnjenje. Razumem slabosti tega pristopa, a po drugi strani ima prednost v tem, da bi lahko baterijo polnil na univerzalnih brezžičnih polnilnikih.

Korektno in natančno upravljanje

Za upravljanje so na voljo trije gumbi, vsi na desnem boku ter na dotik občutljiv zaslon, ki je izklopljen, ko poteka beleženje, v izogib neželenim dotikom. Tu razlik ni, kakor tudi ne v zasnovi menijev. Nima smisla iti v podrobnosti, saj minimalistična zasnova in preglednost omogočata, da se nanj hitro navadiš. Z novim zaslonom bolj do izraza pridejo digitalne številčnice. Nova in obenem privzeta na jasen način prikaže vse podatke, ki jih pričakujem, da jih ura pokaže, kadar ni v režimu beleženja. Hkrati je poskrbljeno tudi za prikaz obvestil s telefona, le da nanje ni mogoče odgovarjati. Še ena od tistih zadev, ki jih bodo zlahka uvedli preko nadgradnje programske opreme.

Ni skrivnost, da se Suunto poleg osredotočenosti na rekreativce in športnike nagiba k minimalističnemu pristopu do stalnega merjenja gibanja in telesnih kazalnikov, ki so vedno sinhronizirani z aplikacijo na telefonu. Vertical 2 nudi vse glavne metrike, ki jih pričakujem, le kakšna od teh zabeleži manj podatkov od konkurenčnih naprav. Kar je daleč od tega, da bi bilo slabo, kajti marsikdo se v preobilju podatkov hitro izgubi, zato je zanj pomembneje, da so mu na voljo bistvene. Na primer analiza spanja s prikazom faz spanja in oceno kakovosti.

Težko uporabiš vse, kar nudi!

Preko 100 športnih načinov ni malo. Marsikateri od teh so bolj »osnovni«, a najbolj uporabljeni, mednje sodijo tek, kolesarjenje, pohodništvo in na primer plavanje, postrežejo z milo rečeno »goro« raznolikih in uporabnih podatkov. To je razumljivo, kajti to je prednost, ki se je Suunto še kako zaveda. Poleg analize dosežkov ura nudi še napovedi na podlagi prejšnjih dosežkov, kjer velja preprosto načelo. Več dejavnosti boš opravil, bolj natančne bodo ocene časa, na primer teka na želeno razdaljo, in absorpcije kisika (VO₂max).

Že pred časom je Suunto v svoje ure vgradil dvopasovni satelitski sprejemnik, ki mu v želji po daljši avtonomiji na račun natančnosti zapoveš, naj deluje le v enem pasu oziroma mu celo podaljšaš vzorčenje položaja. Tukaj nimam pripomb. Ura mi je v več ponovitvah teka vedno ponudila zelo podobno dolžino poti in zabeležke poti na zemljevidu. Obenem pridejo prav preneseni zemljevidi, ki preprečujejo, da bi se izgubil. Če želiš, potem lahko preneseš poti drugih, le da si v tem primeru omejen na okoli deset, ki so stalno na pomnilniku.

Z uro Vertical 2 je za Suunto zaključena ena doba in se začne druga. Odločili so se, da zaslonov z majhno porabo, kjer ima vsaka pika manjši pomnilnik (MIP), ne bodo več uporabljali. To so naredili na najboljši možni način. Vgradili so z naskokom boljši zaslon, ne da bi to vplivalo na avtonomijo baterije, ki je še vedno odlična. Ne samo, da je videz številčnice zdaj lepši, tudi čitljivost med vadbo je neprimerljiva.

HVALIMO:

• Uporaba zemljevidov brez povezave v internet
• Izredna avtonomija baterije
• Natančnost in celovitost športnih programov
• Dvopasovni satelitski sprejemnik
• Kakovostni materiali in robustna izdelava
• Perfekten zaslon

GRAJAMO:

• Ni brezstičnega plačevanja
• Za marsikoga visoka cena
• Ne podpira slovenskega jezika

The post Suunto Vertical 2: Z zamenjavo zaslona so zadeli »JACKPOT«! appeared first on Tehnozvezdje.

Suuntove ure so ene redkih, za katere ste lahko popolnoma prepričani, da bodo zdržale in zabeležile še tako zahteven in dolgotrajen »trail.« Hkrati blagoslov in prekletstvo. Po zaslugi trajnostne zasnove, popravljivosti in že v osnovi celovito zasnovanih športnih načinov niste redki, ki jih uporabljate dolga leta in jih ne zamenjate zgolj zato, ker je na voljo novejši model. Finsko podjetje v kitajski lasti tudi ne predstavlja novosti vsako leto in ne dozira funkcij po kapljicah prek široke palete modelov, zato bo tista, za katero se boste na koncu odločili, zadostila zahtevam vseh – od priložnostnih rekreativcev do vrhunskih športnikov.

Zimzelena športna estetika

Najsi bom še tako velik zagovornik športne oprave za vse priložnosti, pri zdravi pameti ne morem reči žal besede čez sodobno obliko ure Suunto Vertical, vendar nečesa nočem poriniti za stoično resnico. Ne more se, in odkrito rečeno, zakaj bi se morala, primerjati z estetiko klasičnih ur, sploh tistih iz prestižnejšega razreda. Zato ni modni dodatek, okrasek moškega ali ženskega zapestja, temveč delovni »konjiček«, ki jamči, da bo preživel vse razmere.

Športna naravnanost ne vpliva pretirano na obliko. Robustno, da ne rečem kakovostno izdelano okroglo ohišje s posluhom za minimalistično oblikovane podrobnosti, daje uri sodoben, vendar ne pretirano futurističen videz, ki je na primer značilnost Applovih ur za zahtevnejše rekreativce. V tem pogledu je na videz podobna Samsungovim pametnim uram, hkrati pa se razlikuje od Huaweievih, ki dajejo večji poudarek prestižnemu videzu. S tem nisem povedal ničesar pretresljivega, saj je Suunto jasen v tem, kar počne – snovanju športnih ur za najbolj zahtevne športnike.

Za upravljanje je namenjen na dotik občutljiv zaslon ter trije gumbi na desni strani ohišja. V tem se Vertical ne razlikuje od predhodnic, predvsem ur Suunto 9 Peak, ki pa so za moj okus morda nekoliko premajhne (želeli so narediti eno uro za oba spola) in imajo še bolj minimalistično oblikovano ohišje. Kljub večjemu ohišju je po zaslugi mehkega silikonskega paščka udobna za nošenje. Ko sem jo poleti nosil ves dan, petek in svetek, z njo tekel, plaval in se tuširal, se mi je na enem delu pod paščkom rahlo odrgnila koža. Ne gre za napako ure, temveč prej za neljubo kombinacijo velikosti zapestja, kotov držal za pašček in pretirano tesno zapenjanje. Kasneje, ko sem pašček manj zategnil in občasno uro tudi snel, se težave ni ponovila.

Sončne celice so dobrodošle (a ne nujne)

Niti malo me ne moti refleksivni tip zaslona. Dobro je čitljiv na prostem in predvsem z nižjo porabo služi svojemu namenu. Vendar se zaradi lepših »barv« in razločljivosti vse bolj uveljavlja tehnika OLED, ki jo na primer najdete v modelu Suunto Race. Odkrito rečeno, jo uporabljajo predvsem zato, ker omogoča več svobode pri oblikovanju digitalnih številčnic. Nekaj, kar v primeru športne ure zlahka pogrešam. Povezava preko Bluetootha se je izkazala za razmeroma stabilno, čeprav se je pripetilo, da je bila občasno prekinjena, nakar sta se napravi razmeroma hitro spet »našli«. V redkih primeru, ko se nista, je bilo treba sprožiti sinhronizacijo v aplikaciji.

Suunto Vertical po določenem času, v želji po varčevanju z energijo, zaslon ugasne. Prižge se, ko ura zazna pravšnji dvig zapestja in oceni, da ste pogledali na zaslon. Ta funkcija deluje dobro; še več, nisem imel težav z vidljivostjo podatkov na zaslonu, ko sem jih želel videti, bodisi med običajno uporabo bodisi med beleženjem dejavnosti.

Kdor je navajen na delovanje večine, recimo jim bolj razvpitih pametnih ur z Googlovim ali Applovim sistemom, bo presenečen nad avtonomijo, ko bo uro prvič nadel na zapestje in konec dneva ugotovil, da je baterija kljub stalnemu spremljanju nekaterih podatkov, kazanju točnega časa in prikazu obvestil s telefona, izgubila zgolj nekaj odstotkov napolnjenosti. Šestdesetminutno skakanje po bližnjem hribu na trasi slabih pet kilometrov pa je pri največji možni natančnosti satelitske navigacije »porabilo« le 2 odstotka energijske zaloge. Uradno napovedani časi delovanja so vsekakor dosegljivi.

Konkretni model je opremljen s sončnimi celicami na obodu številčnice. Ni pričakovati, da bodo napolnile baterijo do roba, ko jo boste krajši čas pustili na vrtni mizi, da se koplje v poletnem soncu, a nekaj dodatne energije bo vseeno steklo vanjo. Dovolj, da se opazno podaljša avtonomija tako pri preprosti uporabi (do 60 dni) kot pri beleženju dejavnosti (do 90 ur pri najvišji natančnosti). Bil sem pozitivno presenečen, koliko energije so celice pridobile poleti (temu je namenjen pripomoček z grafikonom).

Poudarek na beleženju športa (manj spremljanju zdravja)

Poleg bogatega nabora športnih načinov, kjer ne manjka skoraj nobenega pomembnega, Vertical odlikuje natančno satelitsko sledenje z dvopasovnim sprejemnikom. Ko lovi številne satelite, po zaslugi eliminacije napak zaradi sprejema od zgradb in drugih objektov v okolici, nudi natančnost nekaj decimetrov. Tako je v teoriji, a praksa je pogosto drugačna. Primerjava tras, merjenih z različnimi urami, med katerimi so imele nekatere enopasovni sprejemnik, pokaže podobno sliko, a je res, da vas tiste z dvopasovnim pogosteje »postavijo« na gozdno pot, po kateri ste šli (in ne na bližnjo strmino).

Ljubitelji potepanja po divjini bodo znali ceniti možnost prenosa poti, ki ste jo naložili ali sami oblikovali, na uro, ki vas potem vodi s prikazom na zemljevidu, shranjenem v njenem lastnem pomnilniku.

Zdravje kot takšno oziroma funkcije spremljanja zdravja niso v ospredju. Tipalo srčnega utripa, ki pri tej uri prvič omogoča stalno spremljanje (namesto merjenja v desetminutnih intervalih), podatke o srčnem utripu, nasičenosti kisika v krvi ter spremljanje spanja, Suunto Vertical uporablja prvenstveno za izboljšanje športnih dosežkov, odmeri potrebnega počitka in oceno porabe kisika (VO2Max). To sicer ne pomeni, da je ne morete uporabiti zgolj za merjenje telesnih znakov, le da je za kaj takšnega verjetno predraga.

HVALIMO:

• Uporaba zemljevidov brez povezave v internet
• Izredna avtonomija baterije
• Natančnost in celovitost športnih programov
• Natančen satelitski sprejemnik
• Kakovostni materiali in robustna izdelava
• Solarne celice podaljšajo avtonomijo

GRAJAMO:

• Ni brezstičnega plačevanja
• Manj splošnih zdravstvenih funkcij
• Za marsikoga visoka cena
• Prilegel bi se jih zaslon OLED
• Ne podpira slovenskega jezika

The post KRATKI TEST Suunto Vertical Solar: Si upate staviti, da ste enako neuničljivi? appeared first on Tehnozvezdje.

Morebiten problem in pravzaprav glavna razloga, zakaj jo bodo nekateri že na prvi pogled odpisali, drugim pa bo zelo po godu, sta velikost in uporabljeni materiali. Tako velikost same ure kot zaslona. Oboje je namreč majhno (zaslon ima premer 30,4 mm oz. 1,2 palca in ločljivost 390 x 390). Na mojem zapestju, na katerem je tudi sicer zadnja leta večino časa skoraj enako velika oz. majhna Venu prve generacije, še nekako izgleda, na kakšnem bolj možatem pa bo delovala kot igrača. In kdor malce slabše vidi, hoče večje zaslonske elemente, več informacij na zaslonu ali prave aplikacije, tudi sam se po treh letih nagibam v to smer, bo tudi moral poseči po čem drugem. Prav tako, kdor hoče elegantno, kakovostno kovinsko ohišje. Tukaj nekaj sledi kovine menda celo je v luneti, toda vse ostalo je plastično, pašček pa silikonski, še kar soliden. Seveda je mogoče namestiti tudi drugega velikosti 20 mm, kar bo po kakšnem letu ali dveh neizbežno, ko se bo izvirnemu že preveč poznala obraba.

Zaslon je sicer zelo lep in svetel, za razliko od moje ure ima svetlobna leta naprednejšo, bolj podrobno in atraktivno grafično podobo, tudi na soncu se ga bolje vidi. Nisem pa čisto prepričan, da tipalo zunanje svetlobe karkoli počne. Morda prilagaja svetilnost znotraj nastavljene vrednosti, vsekakor pa v nastavitvah ni možnosti samodejnega prilagajanja svetlosti zaslona, kot ga v maniri pametnih telefonov poznajo mnoge druge ure in ki bi ga zelo rad videl, saj v določenih prostorih in predvsem priložnostih ni najbolj primerno in olikano, če zaslon ure »na polno« zasveti vsakič, ko premaknem zapestje. V vsakem primeru pa je lepo videti, da se tehnologija OLED pomika tudi proti vstopnemu razredu linije Forerunner, če ceno, kakršna je, lahko označimo za vstopni razred.

Nova era?

V zadnjih letih je Garmin potisnil cene svojih ur konkretno navzgor, denimo za Venu 3 in Forerunner 265 ju je postavil na 500 evrov, potem ko smo bili navajeni, da tovrstni modeli stanejo morda malo čez 300. Zato smo bili skoraj ekstatični, ko je ameriško podjetje poslalo v prodajo novinko Forerunner 165 z zaslonom OLED za »samo« 280 evrov (330 v izvedbi Music, kakršno sem tudi testiral), še posebej glede na to dokaj malo kompromisov za dosego tega cilja. Ni denimo meritve elektrokardiograma (EKG-ja), bolj zavzete športnike bo lahko zmotila nezmožnost povezovanja z merilniki moči, manj tekaških meritev, odsotnost »triatlonskega« načina (merjenje različnih športov v eni vadbi) in dvofrekvenčnega satelitskega sprejemnika, pa seveda manjši zaslon (pri podobni velikosti ure) in baterija. Morda za nekoga povsem sprejemljive »degradacije«, za koga drugega prehude. Vsekakor pa mislim, da dražji uri težko upravičita približno dvesto evrov pribitka.

Najprej še malo o upravljanju, kajti ta ura ima ob strani kar pet tipk, dve na desni in tri na levi. Večinoma srečamo zgolj dve, mogoče tri (vse na desni). Da se celo nastaviti, da denimo med vadbo dotikanje zaslona sploh ne reagira in je treba vse s tipkami. Kar sem nastavil, a nato pozabil in se vedno čudil, zakaj zaslon ne reagira. Za hiter dostop do česa so tipke v redu, za pomikanje po sistemu in potrjevanje izbir pa imam raje druge načine, kot je denimo kombinacija vrtljive lunete ali krone in dotikanja zaslona. Tu sem se še posebej motil pri tipkah za gor-dol, to sta spodnja in srednja na levi, saj se mi je ves čas zdelo povsem logično, da sta spodnja in zgornja za pomikanja, srednja pa za potrjevanje. A ni tako, za potrjevanje je denimo zgornja na desni. Sicer pa leve ob dolgem pritisku prikličejo – spodnja glasbo, srednja  številčnice in nastavitve in zgornja hitri dostop do pomembnih funkcij, tudi denarnice, ki tako nima več svoje tipke in je dostop do nje zamudnejši, zaradi česar je skoraj bolj priročno iz žepa vzeti telefon.

Še ena glede ergonomije in priročnosti se dotika polnjenja. Garmin vztraja pri svojem priključku, na uri je ženski, na kablu moški, ki ga je treba vtakniti v prvega, le da so zdaj na drugo stran kabla dali USB-C, na uri pa je vtič(nica) na drugi strani kot pri moji. Samo zato, da mi zmede rutino. USB-C je fin za novejše napajalnike in za priklop na prenosnik. Toda, če želite uporabljati isti napajalnik, kot ste ga dobili s telefonom, in je zelo verjetno iz izhodom USB-A, ali kabel priključiti na namizni računalnik brez priključka tipa C, vam ne preostane drugega, kot da si zagotovite dodaten kabel s starejšim priključkom, v kolikor ga nimate na zaloge od katere od prejšnjih ur iste znamke. Čakam pa na dan, ko bo ameriško podjetje prešlo na kakršno koli obliko (magnetnega) induktivnega polnjenja.

Sama baterija naj bi omogočala do 11 dni uporabe, kar je tudi z izklapljanjem zaslona težko dosegljivo, razen če ure ne nameravate uporabljati za njen osnovni namen, torej spremljanje vadbe. Z vedno vklopljenim zaslonom, to je zame edini smisel ure, da jo lahko ošvrknem z vsakega kota in brez obračanja zapestja, in približno uro satelitskega določanja položaja na dan, sem jo polnil na tri dni ali tri dni in pol. To je podoben dosežek kot na začetku pri že omenjeni, enako veliki Venu (prve generacije), ta je morda dosegla celo štiri dni, ki po treh letih že kaže nekaj znakov pešanja, a še vedno nudi dva in pol do tri dni avtonomije.

Veliko, mogoče celo preveč

Forerunner 165 torej daje obilo informacij iz vsega, kar izmeri. Mogoče celo preveč. Iz aplikacije (Garmin Connect) imam tako dolg posnetek zaslona, da sem ga moral konkretno razsekati za objavo. Seveda lahko poleg srčnega utripa ves čas meri nasičenost krvi s kisikom (pulzni oksimeter) in stres, ponoči spanje, potem so tu še »nadstropja« in še kaj, ura pa to vsako jutro zapakira v »jutranje poročilo,« vmes pa še v podatek o zalogi energije v telesu (body battery) in različne predloge. Kar nato umešča med »pripomočke«, do katerih pridemo s potegom z zgornjega ali spodnjega roba proti sredini zaslona. In tam je hitro vsega preveč, kot je tudi v aplikaciji. Dozdeva se mi, da bo veliko uporabnikov podobnih meni in bo samo sproti približno spremljalo številke, kakšne resne analize in vpogledov za nazaj pa ne bodo opravili nikoli.

Spremljanje vadbe je na nivoju, edino športnih profilov se mi zdi dokaj malo. Ker se v času testiranja še nismo povsem poslovili od zime, sem denimo pogrešal smučanje in druge športe na snegu. Tudi kolesarjenje ima en sam profil. Toda merjenje je natančno, pri čemer je mogoče izbirati, kateri satelitski sistemi so »vklopljeni«, in kako pogosto ura osveži signal, in na koncu podatkov veliko. Še posebej mi je bilo všeč, da za pravilne o srčnem utripu ni bilo treba močno zategniti paščka kot pri nekaterih drugih urah. Pri dolžini moje najbolj običajne pohodne poti (v klanec) ni bilo bistvenega odstopanja od večine drugih ur ali telefonov, morda za deset metrov v dveh kilometrih. Prav tako je skoraj povsem pravilno izmerila višinsko razliko, pri čemer ji najbrž pomaga tudi barometer (tega denimo zelo podobna Vivoactive 5 za skoraj enako ceno nima) Ura seveda lahko vmes daje govorjena obvestila o napredku in mogoče je spremeniti polja, kateri podatki so prikazani med vadbo, a je oboje treba spremeniti ali izklopiti preden začnemo, kar je nekoliko zoprno.

Pametne funkcije ima Garmin že leta dokaj spodobno pokrite. Obvestila s telefona prihajajo brezhibno, se pa na sporočila ne da odgovarjati. Telefonske klice je mogoče prevzeti, vendar ni mikrofona za pogovore (zvočnik seveda je, kar potrjujejo »prekinitve« vadbe in različni piski, vendar ni omogočen za ta namen), pa tudi samostojno ne more delovati ura, ker nima modema za mobilna omrežja in podpore za kartico eSIM. Mobilno denarnico Garmin Pay – v Sloveniji sta vključeni finančni storitvi mBills in Curve – že dobro poznamo in prav tako deluje perfektno, je pa priklic »plačevanja« na zaslon zdaj malo bolj zamuden, kot je bil včasih, in vpisovanje kode PIN po namestitvi ure na roko je treba opraviti s tipkami, medtem ko gre na moji uri z dotikanjem številk na zaslonu, kar je bolj priročno in hitreje.

Da se namestiti nekatere preproste programe in pripomočke, toda težko bi rekel, da so na voljo prave aplikacije, kot jih poznata platformi Watch OS (Apple Watch) in Wear OS (ure Samsung, Xiaomi, itd). Tudi že nameščene oz. vgrajene funkcionalnosti, kot so različne (zdravstvene) meritve (SpO₂, dejavnost, kalorije, spanje, stres), ali drugo (vreme, obvestila, klici, itd), nimajo seznama »aplikacij«, temveč se vse skrivajo med pripomočki, do katerih se pride s potegom od spodaj navzgor ali od zgoraj navzdol. To je nekoliko zoprno, kajti ta seznam, ki ga je sicer mogoče prilagajati, se hitro preveč razbohoti, če pa ga uporabnik namenoma pušča zelo osredotočenega na nekaj ključnih zadev, mora za vse ostale informacije odpirati aplikacijo na telefonu. Rad kaj preverim na sami uri in mi je všeč, če je na enem, od dostopa do obvestil in »hitrih zadev« ločenem seznamu vse tisto, kar ura nudi. Všeč mi je tudi premikanje po »karticah« v levo ali desno na nekaterih urah, toda tega tukaj prav tako ni. Prav tako bi lahko obvestila ura postavila na začetek seznama pripomočkov, vsaj z ene strani, kar na moji starejši Garminovi še obstaja, zdaj pa se obvestila vrinejo nekam na sredino.

Za glasbo podpira pretočnike Apple Music, Deezer in Spotify, medtem ko »mojega« Tidal ne. Zato sem poskusil zgolj s prenašanjem glasbe z računalnika, za kar je treba nanj namestiti program Garmin Express, toda potem ga niti ni treba uporabljati, saj je mogoče datoteke premikati kar v Raziskovalcu. Uro je seveda za poslušanje glasbe treba povezati s slušalkami bluetooth. Ker ne tečem in ker nasploh zunaj skoraj nikoli nimam slušalk v ušesih, če pa že, imam tudi telefon v žepu, bi se brez pomislekov odločil za osnovno izvedbo brez dodatnega pomnilnika za glasbo.

Forerunner 165 ves čas prehaja med pozitivnimi in negativnimi vidiki posameznih odločitev snovalcev te ure. Ker je majhna, je simpatična in ne predraga, a za koga s premajhnim prikazom in morda premalo šik za poslovne in »gala« priložnosti. Upravljanje s tipkami je lahko udobno, a skoraj istočasno nadležno. Veliko možnosti in podatkov je dobrodošlih, toda zelo hitro jih postane preveč. In odsotnost klasičnih aplikacij po eni strani ohranja vmesnik ure dokaj čist, toda seznam pripomočkov, kjer je potem treba poiskati izmerjene podatke (ali pa v aplikaciji), se lahko pretirano podaljša. Ta ura mi je bila všeč z vidika funkcionalnosti in tudi vrednosti za ceno, toda prav zares spoprijateljila se nisva. Sam bi najbrž še vedno ciljal na Venu 3, četudi se mi zdi obupno precenjena.

HVALIMO:

• Lep, svetel in grafično dobro izkoriščen zaslon
• Ogromno funkcij in meritev
• Natančna tipala
• Stranske tipke za vse, ki ne marajo zaslonov na dotik
• Možnost brezstičnega plačevanja
• Razumna cena (sploh za dotično znamko)

GRAJAMO:

• Zaslon je dokaj majhen
• Ni možnosti popolnoma samodejne svetlosti zaslona
• Ni grajenih zvočnikov in mikrofona
• Prenatrpan vmesnik in kombinacija upravljanja prek zaslona in s tipkami
• Vztrajanje pri polnilnem priključku (ki ima zdaj po vrhu vsega kabel USB-C)

The post Garmin Forerunner 165: Zelo veliko športne ure za zmerno ceno appeared first on Tehnozvezdje.

Očitali so mi, da nisem dojel »filozofije« finskega podjetja, ko sem pisal o športni uri Suunto 9 Peak Pro ter omenil, kaj me pri njej moti. Zdaj so marsikaj od tega popravili in naredili uro, ki mi je neskončno bolj všeč in je obenem ravno tako bolj uporabna. Če sem odkrit, ji manjka zgolj ena od zadev, ki jih od pametne ure vse pogosteje pričakujemo. Plačevanje. Ker tega ni mogoče tako preprosto dodati kot nekatere druge na programski opremi temelječe funkcije, se bo treba sprijazniti. Ne bo težko, kajti v večini ostalega prepriča celo najbolj zahtevne.

Čeprav naj bi jo Suunto namenil tekačem, se mi zdi čisto v redu univerzalna športna ura, ki se je nihče pri zdravi pametni ne bi branil. Sploh, ker so prej dokaj minimalistični videz ur z oznako »peak« ravno prav nališpali, da je v mojih očeh postala bolj moška in predvsem robustnejša. Obenem je Suunto dojel, da z Garminom še ne more tekmovati v bogastvu funkcij, a lahko v agresivni cenovni politiki. Cena je na prvi pogled za nekoga visoka, toda ko jo pogledaš skozi prizmo zmogljivosti in kakovosti izdelave, postane veliko bolj sprejemljiva. Če bodo, kot je bilo običaj do zdaj, občasno nudili bolj ali manj visoke akcijske popuste, bo še dodatno pridobila vrednost. 

Vrteča krona je odličen dodatek

Dva izvedbi sta. Obema sta skupni safirno steklo in ojačani polimer, medtem ko se razlikujeta v okvirju, ki je iz nerjavečega jekla ali titana. Videza to ne kazi, kakor tudi ne vpliva na vgrajene komponente. Ko smo nekako že navajani večino upravljana poteka preko na dotik občutljivega zaslona in s tremi gumbi na desnem robu gledano od zgoraj. Prvič je Suunto vgradil vrtečo krono, ki izboljša udobje upravljanja, sploh v primerih, ko »dotik« ni na voljo. Recimo med plavanje ali potapljanjem.

Čeprav je Suunto Race razmeroma velika, je udobna za nošenje in se po zaslugi udobnega silikonskega paščka lepo »usede« na zapestje. Dokler imamo v mislih običajno velike obsege, predvsem moških uporabnikov. Tu je na mesti manjša kritika. Suunto ne razmišlja o dveh velikostih, da bi potešene še predstavnice nežnejšega spola. Kljub temu da bi v tem primeru imela manjša ura verjetno manjšo avtonomijo, uspehi drugih izdelovalcev kažejo, da takšen pristop ni čisto neutemeljen.

Bistvena razlika v primerjavi z dosedanjimi finskimi športnimi urami, je odločitev za zaslon Amoled. Lagal bi, če bi dejal, da je uporabljen prvič. Pred leti so ga vgradili v model Suunto 7, toda ker se je sodelovanje z Googlom izkazalo za slepo vejo evolucije (vsaj za nekaj časa), je praktično vseeno, če se spet navdušujemo nad njim. Zaradi več razlogov je odločitev pomembna. Večja je razločljivost, kar razširi možnosti snovanja digitalnih številčnic, katerih je za enkrat še razmeroma malo. Zaslon je obenem čitljiv ponoči in dovolj svetel tudi za uporabo na prostem. A najbolj pomembna je varčnost, saj drugače ne bi mogli nuditi tolikšne avtonomije, kot jo nudijo. Pri čemer je pomembno upoštevati, da odločitev za vedno prižgan zaslon, namesto prižiganja zaslona, ko ura zazna premik roke navzgor, poveča porabo in zmanjša avtonomijo.

Okolje takšno, kot je bilo (in kot ste ga nekateri vajeni)

Suunto ni spreminjal uporabniškega vmesnika. Zakaj bi ga, ko so nanj zavedni uporabniki navajeni? Seveda to drži. Vendar! Obenem postaja jasno, da želijo razširi krog uporabnikov. Zanje pa bo moral prilagoditi uporabniški vmesnik, da bo preglednejši in predvsem bolj dojemljiv. Da vsakdo v trenutku razume, kje se skriva katera nastavitev ali katera funkcija in kaj je treba pritisniti. Vrteča krona je vsekakor dober začetek, ki ji bo morala prej ali slej slediti še programska oprema. Naj mi dolgoletni ponosni lastniki ur Suunto oprostijo in naj me razumejo, kajti dobro vem, da je njim vmesnik kristalno jasen. Ravno tako bi si želel več številčnic, ki bi bolje izkoristile danosti res odličnega zaslona.

Res ne razumem, zakaj je treba nekatere ure polniti vsak mili dan

Razumem, da imate nekateri več potreb in se vam zdijo nujne aplikacije in tvorno sobivanje med uro in pametnim telefonom. Meni zadoščajo obvestila o prejetih sporočilih in klicih, morda bi si občasno želel še možnost, da klic sprejmem na uri. Ker se mi ravno ne ljubi vstati, ko je telefon izven dosega roke. Bolj kot »zmogljivosti« me zanima avtonomija in to je ena od svetlih točk te ure. Dovolite mi konkretni primer. Ura skakanja po bližnjem hribu na trasi slabih pet kilometrov je pri največji možni natančnosti satelitske navigacije, je »požrlo« vsega 2 odstotka energijske zaloge. Najmanj 40-urno beleženje je torej realnost. A lahko beleži dlje, če se odločiš za manj pogosto vzorčenje satelitskega signala (izračun položaja).

Odlična je ravno tako, recimo temu med običajno uporabo, ko uro uporabljaš za merjenje časa, srčnega utripa, spremljanje spanja in pregled sporočil. Po slabih 38 urah je bila baterija lažja za deset odstotkov, kar pomeni, da je 12 dni med polnjenji dosegljivih tudi ob kakšnem kratkotrajnem beleženju športne dejavnosti.

Še nekaj me je pozitivno presenetilo. Običajno je bilo tako. Ko sem se z uro Suunto na zapestju sprehodil izven dosega radijskega vmesnika, se napravi potem niste vedno takoj spet našli. Pri uri Race teh težavic nisem zasledil kljub uporabi istega telefona.

Kolikšna je natančnost meritev?

Rekel bi, da je dobra. Sploh satelitskega določanja položaja. Ura ima dvopasovni satelitski sprejemnik, ki v idealnih razmerah natančneje izračuna geografski položaj. Ni prva ura z njim, kajti nekatere tekmice ga imajo že leto ali celo več. Ko lovi številne satelite, po zaslugi eliminacije napak zaradi sprejema od zgradb in drugih objektov v okolici, nudi natančnost nekaj decimetrov. Tako je v teoriji, a praksa je pogosto drugačna. Primerjava trasa merjena z različnimi urami, med katerimi so imele nekatere enopasovni sprejemnik, pokaže podobno sliko. V večini primerov se mi zdijo zabeležke več kot dovolj natančne, zatorej Suunto Race nudi natančnost beleženja poti in razdalj na podlagi satelitskega signala, s katero vsa bo velika večina, posebneži se vedno najdejo, zadovoljna.

Drugače je menda z merjenjem srčnega utripa. Ker zabeležk nisem mogel z ničimer primerjati, se moram zanašati na rezultate meritev, ko so jih na spletu objavili drugi. Ti kažejo, da Race v sposobnosti merjenja srčnega utripa rahlo zaostaja. Meni se sicer ni zdelo, spet glede na moje starejše meritve, torej so razlike majhne. A razumljive. Zaradi načina delovanja optičnega tipala so v rahli prednosti izdelovalci, ki imajo v obtoku veliko ur in svoje algoritme analize signala s tipala trenirajo na večjem korpusu podatkov. Suunto je v tem nekoliko v podrejenem položaju. A zaradi tega ne bi delal težav, saj njegove ure dovolijo povezavo z zunanjimi merilniki (merilni pas), česar Applove, Samsungove in Huaweieve ure ne dopuščajo. Dejal pa sem tudi, da se meni zdi kljub vsemu merjenje srčnega utripa znotraj sprejemljivih meja.

Omeniti velja še to, da je izboljšana funkcija spremljanja spanja, ki je bolj natančna, obenem pa je analiza spanja na voljo na zaslonu ure. Poleg tega natančno izračuna čas okrevanja glede na intenzivnost vadbe ter na zahtevo izmeri nasičenost kisika v krvi.

Zemljevidi so hvalevreden dodatek

Ni prva Suuntova ura z zemljevidi, a je trenutno najcenejša. Zemljevide naložite preko aplikacije na telefonu, kar v praksi traja kar dolgo, a potem so vam vedno na voljo. Moje mnenje je, da so nadvse natančni in uporabni, ko radi med pohodništvom, tekom ali kolesarjenjem raziskujete neznana področja. Zemljevidi so nedvoumno funkcija, zaradi katere bosta Suunto Race in Vertical lažje tekmovali z urami Garmin Forerunner 965, Epix 2 in Fenix 7, ki so ravno tako priljubljene med rekreativnimi športniki.

Zaradi naslednjega bo morda nekdo dejal, da ne razumem filozofije Suunta. Nič hudega. Njihove ure ne primerjam z Applovimi, Samsungovimi in Huaweijevimi pametnimi urami, temveč z Garminom. Čeprav je Suunto naredil velik korak naprej, v dvojem zaostaja. Hranjenju skladb na pomnilniku ure in predvajanju na povezane slušalke, lahko pa upravljate predvajanje na telefonu, in mobilnem plačevanju. Prvo je razmeroma preprosto rešljivo, glede drugega pa sem skeptičen.

Odlična ura, če …

Brez dvoma je Race najboljša Suuntova ura doslej. Odlična je, tu predvsem mislim na perfektni zaslon, avtonomijo baterije, zemljevide in natančnost satelitskega sprejemnika. Nekoliko slabša je natančnost merjenja srčnega utripa in poleg tega manjkata »pametni« funkciji, ki ju nekateri rekreativci želijo. A kljub temu sem optimističen. Suunto poznam veliko let in prvič lahko rečem, da se končno trudijo in premikajo v pravo smer. Novi kitajski lastnik jim je očitno vdihnil nekaj prepotrebnega zagona.

HVALIMO:

• Vrteča krona
• Perfekten zaslon OLED
• Avtonomija baterije
• Natančnost večine meritev
• Vgrajeni zemljevidi

GRAJAMO:

• Še vedno nekoliko zanemarjene zdravstvene in pametne funkcije
• Na organizacijo vmesnika se je treba privaditi
• Merjenje srčnega utripa zaostaja za konkurenco
• Na uri ni mogoče hraniti skladb
• Ne omogoča brezstičnega plačevanja

The post Suunto Race: Zdaj je takšna, kot smo si vedno želeli! appeared first on Tehnozvezdje.

Če zadnja leta niste sedeli na ušesih in ne verjamete slepo dezinformacijam iz jabolčnega nasada, potem vam je znano, da nekatere ure in telefoni tehniko izboljšanja natančnosti določanja geografskega položaja poznajo že kar nekaj časa. Odkar je ustrezen čip zasijal v Xiaomiju Mi 8 daljnega leta 2018. Veliko od tega tedaj niste imeli, saj je bilo v orbiti bore malo ustrezno nadgrajenih satelitov. V ure je dvopasovni sprejemnik zato vstopil kasneje, v letu gospodovem 2021.

Satelitski sprejemnik prisluškuje satelitom, da bi na podlagi njihovih signalov dojel, kje je na »kugli zemeljski«. Več signalov iz različnih satelitov ujame, bolj natančen je. V primeru ameriškega sistema GPS in sprejemanja signala L1 (1575 MHz) to pomeni natančnost plus/minus pet metrov. Tako pravi teorija. Praksa je marsikdaj drugačna in natančnost slabša. Najprej zato, ker ima naprava na dani lokaciji moten pogled na nebo in spremlja signale manj satelitov ali ker sprejema od dreves, stavb, pečin ali česa drugega odbite signale. Eno, drugo ali oboje je razlog, da se marsikdaj sled poti ne vije do centimetra natančno po zemljevidu. Če bi bilo samo to, potem se verjetno nihče pri zdravi pameti ne bi pretirano razburjal. Vendar ni. Napake v določanju položaja se poznajo v izračunu prehojene, pretečene ali prevožene poti, za kar pa nam kar na enkrat ni več vseeno.

Zadnjič sem se peljal po odročnih gozdovih in bil negativno presenečen, ker znak na zemljevidu osrednjega zaslona ni bil naliman na cesto, temveč sem se po njegovem vozil čez drn in strm.

Ko smo Evropejci zagnali satelitski sistem Galileo, so začele krožiti govorice o nekaj decimetrski natančnosti. Ničesar pretresljivega niso naredili, razen, da so sateliti takoj oddajali na pasovih E1 in E5. Popolnoma na enak način izboljšano natančnost nudi sistem GPS, le da pri tem govorimo o signalu L5 (1176 MHz). Bistvo drugega signala je, da z njegovo pomočjo sprejemnik zazna in odstrani odbite signale, ki potujejo po daljši poti in zato v izračun položaja vnesejo napako. Kakopak ima tehnika smisel samo takrat, kadar je nad sprejemnikom dovolj satelitov, saj kadar jih je malo, ne more kaj dosti izboljšati natančnosti. Še vedno bodo torej sledi, ki se ne bodo natančno vile po poti.

Pri dvopasovnem satelitskem sistemu gre za zlitje starega z novim. Signal L5 sistema GPS je namreč močnejši in omogoča natančnejše določanje položaja, zato je bil rezerviran za kritične sisteme, na primer letalstvo. Poleg tega zahteva hitrejši »čip«, katerega ne morejo vgraditi ravno v vsako nam namenjeno napravo. Toda že to, da s pomočjo obeh signalov sprejemnik »odstrani« neželene odbite signala, zna močno izboljšati natančnost predvsem ur in telefonov.

Naslovna fotografija www.euspa.europa.eu

The post NEDELJSKI NASVET: Zato so nekatere ure natančnejše od drugih appeared first on Tehnozvezdje.

Do pred kratkim njihova najbolj izpopolnjena ura je bila v različici »Pro« deležna močne nadgradnje. Dobila je nov procesor, nov satelitski sprejemnik, novo tipalo srčnega utripa in precej daljšo avtonomijo (trajanje baterije). Zunanjosti se niso dotikali, v kar (žal) sodi tudi zaslon. Ostal je identičen, enako velik in z enako razmeroma nizko ločljivostjo, kar je svojevrstna škoda. Največ ga uporabljamo in njegovo izboljšanje bi mnogo lažje opazili kot nadgradnje izpod pokrova. Sploh procesorja, kajti Suuntove ure imajo zelo asketski vmesnik, ki skupaj s pomanjkljivim naborom pametnih funkcij ter že omenjeno razločljivostjo zaslona ne zahteva ravno vrhunsko hitrega!

Ko gre za sledenje dejavnosti, ura nudi vse, kar boste kadarkoli potrebovali. Od priljubljenih športnih načinov, kot so tek, hoja in kolesarjenje, preko podpore za več športnih dejavnosti, kot je triatlon, do bolj marginalnih, kot je potapljanje na dah. Kot se za izdelek razmeroma visokega ugleda med zahtevnimi rekreativci in športniki spodobi, nudi mnogo več od preprostega sledenja in štetja korakov. Našli boste celo pronicljive vadbene nasvete za doseganje optimalnih rezultatov, primernih obremenitev in priporočenega časa okrevanja. Še mnogo več pa nudi aplikacija Suunto, kamor se stekajo vsi zbrani podatki.

Z dizajnom (in sestavo) ura jasno pove, koga nagovarja

Ni dvoma, da bo marsikdo navdušen nad tankostjo in lahkostjo ure, ki nudi perfektno udobje. Oboje, ob robustnosti ohišja, boste znali ceniti vsi, a verjetno najbolj tekači, saj nizka masa pride najbolj do izraza med tekom. Malo manj boste navdušeni nad dizajnom, saj je popolnoma jasno, da to ni ura, ki bi jo z veseljem imeli na zapestju ob vsaki priložnosti. Kar morda ni najboljša popotnica. Tekmeci, še posebej ponudniki pametnih ur, za katere ne morem več reči, da v natančnosti beleženja svetlobna leta zaostajajo za športnimi, dajejo zadnje čase velik poudarek na univerzalnem videzu ročnih ur in uvajanju novih materialov. Večina si namreč ne prestavlja, da je ohišje ure, primerne za vse priložnosti, iz umetnega materiala videza plastike, naj gre za še tako naprednega in trdoživega. Nobenega dvoma pa ni, da se ta odlično obnese med uporabo, ki je pogosto daleč od nežne. 

Nadgradnja stroje opreme je vedno dobrodošla, a nekaj dvoma vseeno ostaja, ker je ni bil deležen zaslon. Ta je praktično enak v nizu športnih ur Suunto. Dobro se obnese na prostem v dnevni svetlobi, nekoliko manj ponoči kljub funkciji osvetlitve, ko zna biti manj čitljiv. Obenem poleg nizke razločljivosti ponuja za sodobne razmere premalo barv. Zaslon je občutljiv na dotik, kar je poleg treh gumbov na desnem obodu ohišja, pogost način dela z uro. Tozadevno je pomemben še dizajn uporabniškega vmesnika. Deluje hitro ter je predvsem tako zelo preprost in intuitiven, da jo lahko začnete uporabljati praktično takoj, četudi do tistega trenutka še nikdar niste v rokah držali nobene Suuntove. 

Odlične športne, a zanemarjene zdravstvene in pametne funkcije

Poleg bogatega nabora športnih načinov, kjer ne manjka skoraj nobeden, kolikor toliko pomemben, in natančnega ter podrobnega beleženja dejavnosti, so na voljo še omejene pametne in funkcije beleženja zdravja. Pametne so bolj kot ne zreducirane na prikaz obvestil s poveznega telefona, v aplikaciji je potrebno natančno presejati obvestilne možnosti, kajti če jih je preveč, potem ura »cinglja« kot zmešana, in upravljanje predvajanje glasbe na telefonu. Škoda, da nima pomnilnika, na katerega bi prenesli datoteke skladb in glasbo poslušali med vadbo, ne da bi moral biti telefon v bližini. Povezava preko Bluetootha se je izkazala za razmeroma stabilno, čeprav se je pripetilo, da je bila občasno prekinjena, nakar sta se napravi takoj spet »našli«. Gre za podobne težave, kot jih opažam pri nekaterih drugih urah, še posebej pametnih, ko so povezane s telefoni drugih izdelovalcev.

Omenil sem omejene zdravstvene funkcije. Ura spremlja srčni utrip, a ne ves čas, temveč le na vsakih deset minut, meri na zahtevo oziroma samodejno med spanjem nasičenost kisika v krvi, omejeno natančno beleži spanje ter meri stopnjo stresa. Gre torej za funkcije, ki so povezane s telesno pripravljenostjo in ne sodijo toliko med univerzalne funkcije spremljanja zdravja, s čimer se ponaša večina sodobnih pametnih ur. Nekoliko negativno me je presenetilo merjenje nasičenosti kisika v krvi (SpO2), sploh ker so se nosljive naprave v tej vlogi dokazano dobro znašle. Razen med spanjem podatek, ki je med drugim uporaben za vadbo in aklimatizacijo na velikih višinah, ura nudi na zahtevo. Nasičenosti kisika ne zna, kot nekatere druge ure, meriti ves čas, obenem pa je meritev dolgotrajna in zahteva, da ste popolnoma mirni in da je pašček res dobro zategnjen, da sploh uspe. O natančnosti meritve previdno dvomim tudi zato, ker sem občasno dobil rezultat med 80 in 90 odstotki, medtem ko je druga ura pokazala več kot 90-odstotno nasičenost kisika v krvi.

Suunto pravi, da ima 9 Peak Pro nov satelitski sprejemnik s povečano natančnostjo. V to ne dvomim, a sem pobrskal po zabeleženih enakih poteh, nekaj jih je bilo narejenih z uro Suunto 9 in urami drugih izdelovalcev, ter ugotovil, da vsaj na tej poti beleženje veliko ne odstopa. 80-odstotkov poti me je postavila na gozdno cesto in le manjši del nekaj metrov levo ali desno od nje. Praktično to pomeni, o tem sem popolnoma prepričan, da nikomur pri zdravi pameti ni treba skrbeti, da njegova ura Suunto 9 Peak Pro ne bi natančno beležila vadbe.

Avtonomija, kot si jo želi vsak resen uporabnik

Za pametno-športno baterijo je vse bolj pomemben podatek o avtonomiji. Morda se nekateri ne boste strinjali s tem, toda moje mnenje je preprosto. Izredne sposobnosti in zvrhan koš funkcij mi prav nič ne pomagajo, ko je baterija prazna. Zato ure, ki jih je treba polniti vsak dan ali v najboljšem primeru dvakrat do trikrat na teden, pri meni nikdar ne pridejo v ožji izbor. Avtonomija je bila vedno močna plat športnih ur in v tem pogledu Suunotva ura ne razočara. Ob zgolj prikazovanju časa, obvestil s telefona, štetju korakov in omejenem merjenju srčnega utripa (vsakih 10 minut) brez težav zdrži najmanj 14 dni, uradno do tri tedne. Čas delovanja z vključenim satelitskim sprejemnikom (in zagnanim športnim načinom) pa se odvisno od pogostosti določanja lokacije razpotegne vse do 300 ur. Pri mojem načinu uporabe, ki je vseboval krajšo dejavnost enkrat na teden, sem uro polnil na dva tedna.

HVALIMO:

• Robustna zasnova
• Lahka in udobna za dolgotrajno nošenje
• Razmeroma hitro polnjenje
• Odlična avtonomija (življenjska doba baterije)
• Nabor športnih načinov

GRAJAMO:

• Dolgočasen zaslon
• Razmeroma počasen vmesnik
• Ne more samostojno predvajati glasbe
• Popolna odsotnost zdravstvenih funkcij
• Ni funkcije plačevanja z uro

The post KRATEK TEST Suunto 9 Peak Pro: Odlična za športnike, za druge manj! appeared first on Tehnozvezdje.

Za začetek, ki kar takoj nalijmo čistega vina. Čeprav ima Huaweieva ura Watch Gt 3 Pro program, s katerim spremlja globino, trajanje potopa ter čas med potopi, v nobenem primeru niti približno ne more nadomestiti potapljaškega računalnika. Tako ni primerna za resen podvodni ribolov, kaj šele za potapljače. Druga pesem s(m)o občasni obiskovalci globin, ki bi kljub vsemu radi imeli na voljo za odtenek več podatkov, kot nam jih zagotovi »občutek«.

Občutek je namreč bolj kot ne izmuzljiv in globina namenjena »hvaljenju«. Bodimo realni. Večini, ki se s potapljanjem na dah ne ukvarja redno, ga ne trenira in se na potop ne zna najbolj pravilno pripraviti, vse globlje od desetih metrov predstavlja velik izziv. Če nič drugega, po zaslugi omenjene ure zdaj vsaj vem, kako globoko sem bil. Nič več ocena preko palca in s po ribiško dodanim kakšnim metrom. Ugotovil sem, da mi bolj kot podatek o globini koristita podatka o času potopa in števec časa med potopi. Oba sta prikazana na zaslonu ure, medtem ko je način beleženja aktiviran. Zalotil sem se namreč, da sem rajši počakal še kakšno minuto ali dve na gladini, namesto, da bi se takoj po nepotrebnem spet podal tja dol, ker sem ravnokar opazi še eno zanimivo školjko.

Privzeta nastavitev je slana voda, kar moramo seveda spremeniti, ko se potapljamo v jezeru ali reki. Če tega ne storimo, globina ne bo prava. Drugače pa je program preprosto za uporabo. Ko ga zaženeš, počakaš trenutek za izračun lokacije, da nato med plavanjem opazuješ trenutno hitrost in še nekatere druge podatke. Ura samodejno zazna začetek potopa, ga spremlja in po vrnitvi na površje z zvokom odstrani vodo iz luknjic nad tipalom pritiska. Nobene podrobnejše razlage o njem nisem našel, zato sumim, da uporablja tipalo zračnega pritiska (barometer) tudi za zaznavo globine. Poleg spremljanja potopa je na voljo še način vadbe prostega potapljanja. Poteka preko intervalov globokega dihanja in zadrževanja diha. Število in trajanje določimo sami. Ves ta čas ura tudi spremlja srčni utrip. Veljalo bi to početi redno preko celega leta in verjamem, da bi potem naslednjič zmogel »iti« globlje oziroma dlje časa ostati tam doli.

Dosti nas že uporablja nosljive naprave za spremljanje aktivnosti iz fizioloških funkcij, zato ne bi bilo napak, če bi funkcijo v svoje naprave vključili še drugi izdelovalci. Sodi namreč med športne načine, ki jih sicer ne uporablja veliko ljudi, toda, tem zna priti še kako prav. Meni je!

The post NEDELJSKI NASVET: Če te zanima globina in čas med potopi na dah appeared first on Tehnozvezdje.