sledenje obrazom Archives - Tehnozvezdje

Sony ZV-1: Enostaven, z dobro sliko in ostrenjem, a lahko ga hitro prerasteš

Matjaž Ropret — Thu, 24 Sep 2020 10:13:48 +0000

Nimam pravega vpogleda v dejansko priljubljenost vlogerjev, a očitno je nekaj na tem, saj jih fotografska industrija vidi kot rešitelje svoje usihajoče panoge. Prav tako ne vem, koga vse štejejo med vlogerje. Rekel bi sicer, da so videi, ki jih snemamo za Tehnozvezdje, približno toliko vlogerski, kot članki, ki jih pišemo, blogerski. Toda vsak kupec je dober in filozofske debate lahko pustimo za kakšno drugo priložnost. Raje se posvetimo Sonyjevemu aparatu ZV-1, ki nagovarja prav tiste, ki se veliko nastavljajo objektivu in poskušajo nekaj razlagati občinstvu.

Nobena skrivnost ni, kakšno je poreklo tega snemalnega pripomočka, ki je seveda lahko tudi več kot soliden fotoaparat. Za osnovo so vzeli RX100, kakršen je bil v četrti in peti generaciji (zdaj so sicer že pri sedmi), z objektivom 24-70 mm f/1,8-2,8. So pa temu aparatu z enopalčnim tipalom dodali nekaj lastnosti, ki so za samosnemanje skoraj nujna. Prva je vrtljiv zaslon. Pri RX100 se ga je resda dalo zasukati navzgor, a je odmik vstran in zasuk v tej poziciji še bolj uporabna možnost. Druga pomembna pridobitev je povezana z zajemom zvoka. Mikrofonsko polje je že na samem aparatu bolj napredno kot pri običajnih žepnih fotoaparatih, pa še »mačka« se da povezniti nanj, da potem vsi sprašujejo, kakšno kosmato reč imaš na aparatu. Namen teh dlak je seveda v preprečevanju, da bi se na posnetku preveč slišal veter. Toda glavna razlika je v vhodu za mikrofon, ki ga serija RX100 vse do zadnje generacije ni imela. Tako je mogoče priklopiti zunanji mikrofon, kar v večini razmer da še precej boljši zvok, pa sploh ne nujno za velik strošek. Od tu naprej so »izboljšave« v tem, kaj uporabnik sproži s posameznimi tipkami na aparatu, in v nekaterih nastavitvah. Skoraj pa bi seveda pozabil tisto glavno, ki jo sicer tudi že poznamo z novejših Sonyjevih izdelkov, toda RX100 IV in RX100 V je še nista imela. To je samodejno ostrenje s sledenjem obrazu ter očem. Izjemno pomembna zmožnost, da je lahko uporabnik miren, ali je izostren ali ne, in se povsem osredotoča na svoj nastop.

ZV-1 je podoben, a vseeno malo drugačen kot prej omenjene stotice. Ohišje je nekoliko bolj zaobljeno, ima nekaj oprijema in večje tipke. Odpadlo je izskočno elektronsko iskalo, ki ga ciljna skupina najbrž niti ne bo pogrešala. Prav tako ni vgrajene bliskavice, je pa na voljo pritrdišče za zunanjo, a prav lahko ga bo večina uporabila za namestitev omenjenega mačka. Na vrhu dominira še velika tipka za začetek in konec snemanja, ki bi jo sam sicer raje imel tam, kjer je pri mnogih drugih Sonyjevih aparatih – pod kotom med zgornjo in zadnjo stranjo aparata, koder običajno počiva palec. Na ohišju sta pomembni še dve funkcijski tipki (C1 na vrhu in C2 v kotu na zadnji strani). Za upravljanje objektiva (zuma) je klasičen podaljšek tipke sprožilca, a za snemanje in upravljanje med premikanjem priporočam držalo s podvojenimi komandami, ki delujejo brezžično. Ni to »gimbal«, ki bi še dodatno umirjal sliko, a vsaj glavne tipke so pri roki in lažje se je snemati, če ne držiš neposredno aparata.

Tisti tipki imata prednastavljeni uporabni funkciji za vlogerje, toda njuno namembnost je mogoče tudi spremeniti. Tista na vrhu spremeni, koliko je ostro ali zamegljeno ozadje, ali z drugimi besedami, bolj odpre ali nazaj zapre zaslonko, da s tem korigira globinsko ostrino. Kar si aparat lahko privošči zaradi vgrajenega sivega filtra, ki tudi pri daljših časih osvetlitve omogoča snemanje v močni svetlobi. Tipka na zadnji strani pa spremeni delovanje samodejnega ostrenja. Iz osnovnega sledenja obrazu ali očem preklopi na način, ki zaznava, če (samo)snemalec v objektiv pokaže kakšno reč (pred obrazom) in prilagodi izostritev nanjo. Nisem povsem prepričan, da v tem načinu sledenje obrazu deluje enako konsistentno, a je vseeno bolje kot pri večini konkurenčnih aparatov. Izjemno zanimivo pa je, da vklop te funkcionalnosti zmanjša izrez slike, ki je sicer prisoten pri snemanju 4K. Goriščnica je torej manjša in v kader gre nekoliko več okolice, ne zgolj pripovedovalčeva glava, kar je dobrodošlo, kajti v običajnem načinu je goriščnica že skoraj predaleč iz širokokotnega območja.

Kakovost videa je za moj okus zelo dobra. Slika je čista in detajlna, tudi dinamika je solidna in prostora za »vlečenje« podrobnosti iz temin ali ubijanje presvetlitev je še nekaj. Seveda več, če snemaš v S-Log, a tudi brez se da narediti marsikaj. Kakovostni napredek v primerjavi z omenjenima RX 100 je vsekakor opazen. Večje tipalo ali res kakovosten objektiv jasno da še boljše rezultate, a tudi za precej več denarja in z bistveno večjim in težjim pripomočkom v torbi. Toda po svoje je impresivno, do kakšnega nivoja je že prišel video z enopalčnega tiplala. Tokrat se tudi težave s segrevanjem aparata pokažejo bistveno kasneje, po kakšnih 20 min, toda da aparat sploh snema tako dolgo, je treba v nastavitvah najti postavko, kako hitro se snemanje zaključi zaradi višje temperature (Auto Power Off Temp). Dokler je na Auto, so posnetki dolgi največ pet min, z nastavitvijo High pa se meja prestavi na pol ure. Pri prvi se seveda kaj lahko zgodi, da vloger med pripovedovanjem opazi, da ga aparat ne snema več. Potem pa ne ve, kje ga je sistem odrezal. Za resno umirjanje slike je treba poskrbeti s kakšno dodatno pripravo, kajti vgrajeno je za sprehajanje naokrog premalo zmogljivo.

Povezljivost z aplikacijo Imaging Edge je enaka kot pri vseh Sonyjevih aparatih. Kar pomeni, da zadošča za prenos fotografij v zapisu jpg na telefon. Vse ostalo, od prenašanja datotek RAW in videov do nadzora nad aparatom na daljavo med snemanje, pa še vedno manjka. Izbirniki so prav tako enaki, še vedno so posamezne nastavitve razporejene brez kakšnega pravega smisla in reda, uporabnik pa bo potrjevanju določenih izbir vse prehitro pade ven in mora znova nazaj z dodatnimi kliki, če želi spremeniti še kaj drugega.

Sonyju je v glavnem uspelo, kar si je zadal s tem aparatom. ZV-1 ponuja preprosto snemanje za vloge s precej prepričljivo kvaliteto slike, pa še cena je razumna (sploh za to znamko). Kar pa vseeno ne pomeni, da je brezpogojno najboljša izbira. Snemanje s telefonom je še lažje, tudi fizično, ker je pač masa bistveno manjša, in nekateri celo s sprednjo kamero ponujajo presenetljivo dobro kakovost, res pa z manj globinske neostrine. Nikakor ne bi kot tovrstnega pripomočka odpisal niti novega Gopro Hero9 Black, ki ima zdaj tudi zaslonček na sprednji strani, da se vloger lahko ustrezno kadrira. Po drugi strani pa je sploh za tiste, ki imajo aparat pretežno na stativu in snemajo v statičnem okolju, še precej boljša izbira a6100 ali še raje a6400 v kombinaciji s spodobnim objektivom. To daje še lepšo sliko z bolj zabrisanim ozadjem, in pri a6400 tudi možnost slikovnih profilov ter zaklepanje samodejnega prilagajanja izravnavanja beline, da se barve ne spreminjajo, ko se med snemanjem spreminja svetloba (če je njen vir vsaj delno naraven, na zgolj od sijalk). Mislim, da je ZV-1 dobra začetna možnost ali orodje za vloganje na terenu, sumim pa, da si bo marsikateri uporabnik čez čas zaželel še česa naprednejšega.

To je video, posnet s tem aparatom:

HVALIMO:

Preprosto upravljanje
Zelo lepa slika
Odlično ostrenje na obraz ali oči
Nekaj priročnih možnosti za vlogerje
Končno vrtljiv zaslon pri Sonyju
Soliden zvok z vgrajenimi mikrofoni
Cena ni pretirana

GRAJAMO:

Majhni aparati imajo še vedno težave s segrevanjem pri snemanju 4K
Kratka avtonomija baterije
Za snemanje med hojo umirjanje slike ni dovolj zmogljivo
Izrez pri snemanju 4K
Brezzrcalna a6100 in sploh a6400 za ne dosti višjo ceno ponujata še marsikaj več

The post Sony ZV-1: Enostaven, z dobro sliko in ostrenjem, a lahko ga hitro prerasteš appeared first on Tehnozvezdje.

Sony A9 II: Nindža med profesionalnimi fotoaparati

Alan Orlič — Tue, 02 Jun 2020 10:29:00 +0000

Profesionalni fotoaparat mora biti velik in težak, objektivov raje ne omenjamo. Le tako je lahko hiter in zmogljiv, da o faktorju pomembnosti niti ne govorimo. Tako je vsaj splošno prepričanje.

Sony pravi nasprotno. Pravzaprav je to pred njim rekel že Olympus, a njega nihče (več) ne jemlje resno, še najmanj reporterski fotografi. Če je glavni problem Olympusa majhno in s tem nekonkurenčno tipalo, Sony te težave nima. Zato je bila odločitev tega podjetja s prvim A9, ki je še v neposredno borbo s profesionalnimi Canoni in Nikoni, dokaj pogumna in upamo si trditi, korak v pravo smer. Ker naj bi bile letos olimpijske igre, so se odločili za osvežitev, ki je bolj kot ne kozmetične narave, čeprav prinaša tudi nekaj konkretnega napredka.

Kot rečeno je A9 II (fizično) malček v deželi velikanov. Postavite ga poleg Nikona D6 ali Canona 1DX in vse bo jasno. Še bolj bode dejstvo, da nima vgrajenega pokončnega držala, ampak ga je potrebno dokupiti. Vseeno ima kljub manjšim meram vse, kar imata velika dva, tudi cel kup gumbov, ki omogočajo lažje delo. Vsi pomembne nastavitve so blokirane z dodatnim gumbom, ki preprečuje, da bi kaj po nesreči premaknili. Držalo je po novem še malo debelejše in pravzaprav nismo pogrešali pokončnega držala. Če bi imeli na preizkusu še kakšen objektiv 400mm f2.8 ali kaj podobnega, bi bila druga zgodba, tam je pokončno držalo tako rekoč obvezen element.

Zaporedno fotografiranje, pri čemer aparat drži izostritev in ne zatemnjuje iskala, je neverjetno.

Novinec ima odlično elektronsko iskalo z 3,68 milijona točk, posamezne pike se praktično ne vidi več. Za natančno ročno ostrenje bo še vedno potrebno poseči po povečavi oziroma »cvetenju« robov, a ta del brezzrcalni aparati že zelo dobro obvladajo. Zaslon na zadnji strani je občutljiv na dotik in ga lahko izkoristimo za hitro izbiro točke za ostrenje, čeprav bo večina raje uporabljala poseben večsmerni gumb. Ostale tehnikalije so zelo sonyjevske, s toliko različnimi izbirniki, da človek skoraj prej prebere Vojno in mir kot se pretolče skozi njih. Po svoje to ni slabo, a po drugi plati bi lahko bilo bolj enostavno.

ISO 6400
ISO 12800
Primerjava z A7 II pri ISO 6400.
Primerjava z A7 II pri ISO 12800.

Znova uporabljeno 24-milijonsko tipalo na prvi pogled ni nič posebnega, dokler ne pridemo do pomembnega podatka, ki se mu reče hitrost pobiranja slike s tipala. Slednje je namreč pomembno pri elektronskemu zaklopu, ki nima brisanja tipala pred ponovnim fotografiranjem. Zaradi običajno uporabljenega načina (linijsko branje) je to dokaj počasno za današnje razmere, fotoaparat porabi okoli 1/150s, da prebere celo tipalo. Tako večina aparatov trpi za učinkom »želeja«, ko je lahko zaradi gibanja fotoaparata ali objekta ta na fotografiji nenaravno zamaknjen oz. ukrivljen. Sonyu je uspelo to pohitriti na zavidljivih 1/980s, kar je še hitreje, kot to opravi klasični mehanski zaklop (praviloma 1/250s, najhitrejši 1/500s). Še bolj pomembno pa je, da to lahko počne, ne da bi vmes prekinil predvajanje žive slike.

O tem, da fotoaparat dela z 20 posnetki na sekundo, nam sporočata le hitro spreminjanje številke nastalih posnetkov ter tih elektronski zvok, ki ponazarja sprožilec. Nič, kar bi spominjalo na nabijanje zrcalca oziroma odpiranje in zapiranje zaklopa pri klasičnih fotoaparatih. Še lepše je spremljati ples točk za ostrenje, ki se trudijo slediti objektu, in tako narediti čim več uspešnih posnetkov. Rekord na testu je 163 posnetkov z ostrino na željenem premikajočem se objektu v eni seriji, kar nas na koncu pripelje do dodatne težave, izbire uspešnega posnetka. A to so na eni strani sladke težave, izkaže se, da postane ozko grlo pomnilniška kartica. Fotoaparat namreč zmore do 336 posnetkov vmesnega pomnilnika oziroma tek na 100 metrov od štarta do cilja in še malo ostane za prve čestitke in objemanja, a potem se prične shranjevanje, ki zna trajati nekaj časa. Zakaj se je Sony odločil obdržati kartice SD, je velika neznanka, še posebej, če upoštevamo, da gre v tem primeru za izboljšano različico. Vsekakor, če se odločite za ta fotoaparat, potem izberite tudi najhitrejšo kartico oziroma dve, saj ima fotoaparat dve mesti. Slednje lahko izkoristimo na različne načine, na eno JPEG, na drugo RAW, na eno fotografije, na drugo video ali preprosto za rezervno kopijo prve. Če se vrnemo še malo nazaj, ob dvajsetih posnetkih na sekundo z elektronskim zaklopom je tu na voljo še deset posnetkov na sekundo z mehanskim zaklopom, če je komu to ljubše. Za nameček dodajmo 693 točk za ostrenje, ki so razporejene praktično po celem tipalu, prepoznavanje obrazov ter še bolj uporabno, prepoznavanje oči in ostrenje na njih. Novejši Sonyjevi fotoaparati z izostritvijo sledijo celo živalskim obrazom in očem, če komu to pride prav. Tu se pozna prednost stalnega živega ogleda slike, ki jo imajo brezzrcalni fotoaparati v primerjavi z klasičnimi zrcalno refleksnimi, ki morajo za to praviloma preklopiti v način žive slike, kar jim zmanjša uporabnost oziroma ogled le na zaslonu.

Zvezdno nebo z A9 II.
Zvezdno nebo z A7 II.
Primerjava med A9 II (na desni) in A7 II.

Tipalo sicer zmore ISO 51200, v sili lahko posežete tudi po ISO 204800. V nižjih občutljivostih je tudi dinamični razpon spodoben, barve pa tipično Sonyjeve. Že omenjeno samodejno ostrenje odlično opravi svoje delo, če je le kolikor toliko svetlobe, v slabih svetlobnih razmerah se pozna prednost večjih tipal za ostrenje v zrcalnorefleksnih fotoaparatih.

Če pogledamo profesionalno fotografsko srenjo, je ustrezen fotoaparat le en del enačbe, drugi del so seveda objektivi in tretji, ki prav tako pomemben, podpora. Tu v primerjavi s Canonom in Nikonom Sony caplja rahlo caplja, vsaj v Sloveniji. Kljub temu je A9 II resno reportersko orodje, ki je pripravljeno gristi, mlatiti in biti ves čas na preži za novimi posnetki. Z velikostjo in glasnostjo tega res ne pokaže, a tako kot nindže opravi svoje delo hitro in učinkovito. Vsekakor je Sony naredil nov mejnik in postavil letvico zelo visoko, kar za Canikon pomeni, da bosta morala konkretno pljuniti v roke.

HVALIMO:

Odzivnost
Hitrost
Nobenega prekinjanja slike v iskalu
Samodejno ostrenje (sledenje obrazom in očem)

GRAJAMO:

Baterijsko držalo zgolj doplačljiva opcija
Ostrenje v slabih svetlobnih razmerah
Vztrajanje pri (počasnih) karticah SD

The post Sony A9 II: Nindža med profesionalnimi fotoaparati appeared first on Tehnozvezdje.