Na tem področju se v desetih (morda še več) letih ni kaj veliko spremenilo, določene podrobnosti pač. Cene so pretežno enake, kar je glede na inflacijo povsod drugod v redu, a po drugi strani bi morda glede na napredek tehnologije v tem času in vzpon sončne energije pričakoval celo kakšno pocenitev. Nekateri ponudniki so poenostavili cenike in ne nudijo več manjših paketov, samo 1 TB ali več. Osnovne, zastonjske količine prostora so prav tako kot cene pretežno nespremenjene, kar pomeni dokaj neuporabnih nekaj GB (tipično od 2 do 5). Za shranjevanje česar koli več od besedilnih dokumentov in morda gesel ter še kakšne zadeve, ki ne zasede veliko, je torej treba plačevati.

Prvo vprašanje je, koliko. Za hrambo fotografij zagotovo najmanj 200 GB. Še posebej, če boste prostor delili z družinskimi člani (vsak ga bo sicer imel v svojem računu), kar omogočajo Applov iCloud, Google Drive (prek naročnine Google One) in Microsoftov Onedrive (pri večji količini prostora z naročnino Microsoft 365, ki se je žal podražila zaradi nepotrebne umetne inteligence in ne predstavlja več tako dobre vrednosti kot prej). Toliko prostora dobite že za 30 evrov, skoraj povsod pa za manj kot 50 evrov. Terabajt prostora bi moral zadoščati za večino uporabnikov, v tabelo smo vključili še opcijo 2 TB, tudi zato, ker je ponekod edina v tem razredu. Za tako shrambo je treba računati na izdatek približno 120 evrov letno.

Za shranjevanje varnostnih kopij telefonov (iz katerih lahko ob nakupu novega tega »postavite« v nekaj minutah in imate na njem skoraj vse), morda za e-poštni nabiralnik (Gmail) in podobne namene, je malodane nujen kakšen od nižjih nivojev pri Applu ali Googlu, glede na to, v katerem ekosistemu ste (sami in vaši družinski člani).

Ekosistem je vsekakor pomemben vidik. A za »glavno« shrambo bi vseeno raje izbral nekaj, kar enako dobro deluje z vsemi napravami. Icloud je odličen v povezavi z Applovimi, a če boste kdaj prestopili »na drugo stran,« vas skoraj zagotovo čaka prestavljanje vsebin v drug oblak. Po drugi strani je Google privlačen zaradi daleč najboljšega ravnanja s fotografijami. Toda, če vas denimo premami (fotografsko odličen) telefon Huawei, utegnete imeti težave.

Moj predlog je kombinacija najcenejše naročnine za Googlov »Pogon« ali iOblak, pač odvisno od ekosistema, in malo konkretnejše pri še enem, neodvisnem ponudniku. Najboljši opciji se zdita stari dobri Dropbox, ali pa slovenski Koofr. Prvi je še vedno v vrhu z uporabniško izkušnjo in skoraj vse druge storitve podpirajo integracijo z njim. Pri Koofru pa, kot smo ugotavljali v testiranju, imate zanimive možnosti, ki jih drugi ne ponujajo, in tudi celo plejado različnih opcij glede velikosti »kovčka.« S kodo TEHNOZVEZDJE30 pa si lahko naročnino za prvo leto znižate za 30 odstotkov (pri čemer Tehnozvezdje dobi majhno provizijo).

Naslovna fotografija: DepositPhotos

The post SOBOTNO IZBIRANJE: Kateremu oblaku naj zaupam fotografije in namenim svoje evre? appeared first on Tehnozvezdje.

Lahko imamo pomisleke glede zasebnosti in še česa, denimo uhajanja informacij in tudi stroškov, ti so tudi do določene mere upravičeni, vendar nam nič ne pomagajo, ko so vsi diski zaliti in uničeni, enako velja za požar in še kakšen primer, ko narava pokaže svojo moč. Tudi dve ali tri kopije na zunanjih in omrežnih diskih, zasebni oblak in podobne metode varnostnega kopiranja, ki so sicer zaželene in pohvalne, so lahko brez pomena, če so na isti lokaciji in so doživele enako usodo.

Posameznik, pa tudi manjše podjetje, ima zelo težko kakšen disk shranjen še na drugi, oddaljeni lokaciji, in ga tudi dovolj pogosto sinhronizira z glavnim, da so na njem tudi novejši podatki, ne zgolj tisti izpred nekaj mesecev ali celo let. Poznam primere diskov v sefih in še kje, kar je sicer vsaj glede dostopa do podatkov precej varno shranjevanje, glede naravnih katastrof ne nujno, vsekakor pa popolnoma nepriročno za osveževanje podatkov na teh nosilcih. Najboljša opcija za slednje je kajpak samodejna sinhronizacija, kot jo poznamo za prenašanje fotografij in videov s telefon na oblačne shrambe. Če disk nekje čepi, nepriključen, sinhronizacija odpade, treba je tja z računalnikom ali po možnosti še enim diskom, in skopirati vse na novo ustvarjene podatke, teh pa je lahko veliko, in celoten postopek traja dlje časa.

Resni ponudniki shranjevanja podatkov v oblaku imajo tolikšno redundanco, kot je nekdo drug ne more imeti, in so zato datoteke tam najbolj na varnem glede morebitnih poplav, požarov, potresov, cunamijev in podobnega. Vsaka datoteka je najmanj podvojena tako na isti lokaciji (kot je lahko denimo tudi v domačen NAS-u) kot tudi na vsaj še eni lokaciji povsem drugje. Če vse ostalo, doma, v pisarni, v računalniški sobi gre (denimo z vodo), potem ostane vsaj kopija v oblaku. Tisto najbolj pomembno je sicer mogoče skoraj vedno, vsekakor pa takrat, ko se bliža katastrofa (če človek lahko ukrepa dovolj hitro), imeti tudi v žepu. A to ne pomeni, da se je pametno zaradi tega oblaku odpovedati. Kdor se mu, kot rečeno, za to ima lahko legitimne razloge, to počne na lastno tveganje.

Nalaganje podatkov v oblačno shrambo ni zastonj, ko pridemo do fotografij in še kakšnih drugih vsebin in podatkov, ki jih ne bi radi izgubili. Zgolj kakšne pisarniške datoteke in podobno ne zasede velike, za to je dovolj zastonjska količina gigabajtov, ki jih ponuja vsaka storitev. Tudi vseh zelo podobnih ali serij enakih fotografij ni treba shranjevati, marsikakšen balast se da oklestiti, pa vendar bo najbrž treba zakupiti vsaj 100 ali 200 GB, morda kar 1 TB, kar stane nekje do 100 evrov na leto. Morda se sliši veliko, vendar je malo v primerjavi s trajno izgubo spominskega materiala, pomembnih dokumentov, zapiskov in še marsičesa. Pri drugih storitvah, ki so zastonj, se pridušamo, da jih plačujemo s svojimi osebnimi podatki. Plačljive oblačne shrambe niso med takimi, večina pa tudi ponuja možnost, da najbolj občutljive datoteke shranimo v razdelek z dodatno zaščito (geslom), nekakšen sef, in jih tako še dodatno skrijemo pred morebitnimi vohljači, najsi bodo robotski ali »resnični«.

Oblačna shramba se mi torej zdi nujna. Tako z vidika varnosti in zanesljivosti shranjevanja podatkov, varnostne kopije, če hočete, kot tudi z vidika priročnosti dostopanja do nje in nenazadnje uporabe različnih naprav. Nedavno smo izvedli menjavo prenosnikov in je bilo praktično vse, kar je bilo potrebno pri vsakem storiti, vpis v pravi uporabniški račun. Potem je skoraj takoj na voljo vse, ker tako ali tako zadeve že vrsto let shranjujemo v oblak (in seveda hkrati sinhroniziramo na disk(e) v računalniku in še na podvojeni omrežni disk).

Tu še ne bom zaključil, predlagati nameravam še dvoje. Tudi to ni zastonj, vendar poceni v primerjavi z nenadomestljivo škodo zaradi za vedno izgubljenih spominov, podatkov, pomembnih dokumentov in ostalega.

Nujno 256 GB

Tvoj naslednji telefon naj ima 256 GB prostora za podatke. Če izbrani model obstaja s 512 GB ali celo 1 TB in so tako različico lahko privoščiš, toliko bolje, a mislim, da je vsaj še za nekaj časa 256 GB hkrati spodnja meja in tudi dovolj. Zagotovo bo marsikdo rekel, da mu 128 GB zadošča, in s tem se lahko v večini primerov strinjam. AMPAK!

Kot smo videli, lahko v naravni nesreči vse dobesedno odplava. Če bo katera od naprav ostala in ne bo poškodovana, je to pametni telefon, ker ga vedno vzamemo s seboj. In če se sami obvarujemo vode, ognja ali česarkoli že, s tem obvarujemo tudi telefon. Z njim zelo verjetno fotografiramo vse v svojem in družinskem življenju. Naj fotografije ostanejo na njem, tudi ko gre kopija v oblak in/ali na zunanji oz. omrežni disk. Prostora je pri omenjeni kapaciteti dovolj. Uporabiti jo je mogoče tudi kot »zunanji disk« za varnostno kopijo nekaterih najbolj pomembnih datotek. Znova že slišim pripombo, kaj pa če kdo ukrade telefon? Seveda je treba biti previden in skrben. Predvsem imeti kombinacijo biometričnega in odklepanja z vsaj šestmestnim PIN-om, kar že v osnovi predpostavlja šifriranje notranjega pomnilnika, nekateri telefoni pa omogočajo shranjevanje datotek še v posebno, dodatno varovano mapo, zato je zelo majhna verjetnost, da bi podatke kdo prebral, tudi če bi se polastil samega telefona.

Osmisli si zunanji disk, ki ga lahko daš v žep

Večina verjetno ima kakšen zunanji disk, na katerega odlaga fotografije, videe in ostalo, ko na disku računalnika začne zmanjkovati prostora, ali nanj dela varnostne kopije. Toda ta disk je običajno velikosti 2,5 palca, morda pa celo 3,5. Prvega se da pospraviti v kakšen malo večji žep ali v nahrbtnik, drugega precej težje. Nekdanji sodelavec je pred desetletjem sanjal o tem, da bo imel vso svojo zbirko (klasične) glasbe in ostalega na malem (nekajterabajtnem) ključku in danes smo že blizu uresničitve tega. Zunanji diski SSD so majhni in lahki, sicer večjo od ključkov, a vendar jih je res mogoče spraviti kamor koli. Takega z dvema terabajtoma prostora je mogoče danes kupiti, kot končni izdelek ali v dveh delih in ga sestaviti, za manj kot 150 evrov, s kapaciteto 1 TB pa za manj kot sto evrov.

Možnosti sta torej dve. Ali mali, namenski zunanji disk, med katerimi priporočamo Samsungove T7, najsi bo običajne ali izvedbo Shield z dodatnim gumiranim ovojem za zaščito pred padci, ali pa notranji disk (ploščica) NVMe m.2 in zunanje ohišje zanj, ki stane kakih 25 evrov. Za zunanjo uporabo ni treba, da je ta NVMe m.2 zelo hiter in da ima največje vrednosti zapisovanj, ki jih zmore v življenjski dobi, saj ne bo ves čas v uporabi, temveč le občasno, hitrost prenašanja datotek pa je tako ali tako omejena z vodilom USB. Imeti eno od varnostnih kopij na disku, ki ga lahko kadarkoli spustiš v žep, pa tudi sicer vedno, kadar je potreba, odneseš s seboj (in ne čutiš zaradi njega nobene dodatne teže), se mi zdi vredno veliko več kot sama reč stane.

Naslovna fotografija: DepositPhotos

• 
  SOBOTNO IZBIRANJE: Svetoskrunjenje ali balzam za ušesa?
• 
  Začetek projekta ShieldHealthAdria: Telekom Slovenije vodi evropski projekt za večjo kibernetsko varnost in odpornost zdravstva
• 
  Pri izbiranju »televizijskih« vsebin sem očitno popoln dinozaver
• 
  Ali bo »streaming« ubil televizijo?
• 
  KRATKI TEST Huawei Watch Fit 5 Pro: Ko plavate, bodite pozorni, da je pašček zategnjen!

The post Voda je pokazala, da je (javni) oblak najbolj varno in zanesljivo mesto shranjevanja podatkov appeared first on Tehnozvezdje.