Otroci veselo čofotajo, nato pa je na meni, da se lotim odstranjevanja delčkov trave, telesc strig in drugih žuželk ter kosmov sprijete nesnage, ki se potopijo do dna domačega bazena. Pred leti sem z enim od njih dobil nekakšno krtačo in daljšo cev, ki jo poveže z najmanj močno bazensko črpalko. Medtem ko črpa vodo, se pod krtačo ustvari privlek, ki smeti povleče navzgor po cevi do vrečke, kjer se ujamejo. Deluje, a ne najbolj učinkovito. Če si prehiter, mešaš vodo, da se večina smeti dvigne s površine in moraš čakati, da se spet potopijo. Če si prepočasen, čiščenja traja več ur. Nekako mi je vsako leto uspelo, toda nikdar se z delom nisem prav dobro spoprijateljil.

Ročno čiščenje ni edina možnost. Lastniki stalnih bazenov imajo robote. Toda ti so se mi zdeli ali predragi ali pa neprimerni za montažne bazene. Tega občutka se nisem znebil. Niti letos, kajti še vedno jim dela težava rahlo ukrivljeni robovi namesto pravokotnih, ob katerih se čisto ustavijo oziroma se najboljši na steno prisesajo, da očistijo še to. Seagull 800B temu ni namenjen. Primeren je kvečjemu za sesanje tal in še to pod pogojem, da so kolikor toliko ravna.

Robot bi bil težko bolj preprost. Nobene zapletene logike, pogona ali aplikacije. Namesto tega ima majhna plastična koleščka, odprtine na dnu, filter ter črpalko, ki črpa vodo od spodaj in jo preko filtra usmerja skozi odprtino na sprednji ali na zadnji strani telesa. Vodni curek poganja robota, medtem ko so kolesa dovolj »slaba«, da nikoli ne vozi popolnoma ravno. Namesto tega gre postrani ali celo zavija, da po zaslugi časa in naključja, posesa praktično celo dno. Ko naleti na steno, se tam ustavi in krajši čas čaka, dokler, tako vsaj ugibam, algoritem ne zapove črpalki, naj curek vode preusmeri skozi nasprotno odprtino. Tako križari po bazenu, dokler je v bateriji dovolj energije. Ko je že skoraj prazna, se ustavi ob steni, da ga dvigneš s kljuko na drogu.

Poleg črpalke in elektronike v vodoodpornem kokonu je v telesu sicer zanimivo oblikovanega »morskega galeba« ogromno zraka oziroma med delom vode. Črpalka jo črpa skozi dve majhni reži, pred katerima sta krtači, postavljeni tako, da je ena ne glede na smer vožnje vedno za odprtino. Škoda, da nista širši, kajti zdi se mi, da bi bila potem učinkovitost čiščenja višja. Ta deluje po načelu prevleka. Curek vode, ki teče skozi reži, s seboj nosi nesnago, ki jo ustavi filter na dnu, preden gre voda spet ven skozi eno od pogonskih odprtin. Smeti, ki tam ostanejo kasneje zlahka izpereš, ko zgornji del s črpalko odstraniš od spodnjega.

Učinkovitost sesanja ni najboljša oziroma je na ravni učinkovitosti ročnega sesanja. A za razliko od mene bo robot deloval do 90 minut, nakar ga moraš nujno očistiti in posušiti, preden mu spet napolniš baterijo. A če hočeš, bazen zlahka čisti vsak dan. Ker tega sam nikoli ne boš počel, bo mnogo bolj čist, kot bi bil, če ne bi imel tega preprostega robota.

HVALIMO:

• Poceni robot (249 evrov)
• Preprosto čiščenje in vzdrževanje
• Lahko dela vsak dan

GRAJAMO:

• Slabo čisti ob robovih
• Med premikanjem dviga smeti s tal
• Premajhne reže za pobiranje smeti

The post Potrebuješ ga, če si se naveličal sizifovega dela! (#video) appeared first on Tehnozvezdje.

Govorimo o robotu za približno 140 evrov (vključno z dostavo iz skladišča znotraj EU), mogoče celo manj, kadar je na voljo kakšna koda za popust. Torej takem, ki je še vedno vsaj 60 evrov cenejši od najcenejše Roombe, kadar je slednja v akciji, kot je zdaj. O poceni napravi, ki pa vseeno mora biti dovolj kvalitetna, če hoče imeti kakršno koli možnost za prodajni uspeh. Kolikor namreč poznam potencialne kupce in njihovo razmišljanje, je robotski sesalnik še vedno neke vrste dodatek, luksuz, za katerega večina ne bi plačala preveč, predvsem pa ne večkrat, če se izkaže, da je bil prvi nakup napačen.

Glede oblike kitajski proizvajalec ni izumljal tople vode, robot je pač okrogel, sprednja polovica obrobe je na vzmeteh, da so trki ob pohištvo čim bolj nežni, če se pripetijo. Na zgornji površini ni nič drugega kot kvadratna tipka za vklop oz. začetek ali konec delovanja. Trdnost samega ohišja, seveda plastičnega, deluje dobra, je pa kar hitro začel rahlo odstopati prav tako plastični rdeči pas, ki na vzmeteni polovici prekriva tipala za zaznavanje ovir. Še dve manjši podobni »okni« sta malo bolj zadaj na vsaki strani, vendar tam ni strahu, da bi kakšna plastika padla ven. Zadaj je posodica za smeti, ki se jo enostavno vzame ven (pritisneš tipko navzdol in izvlečeš), a potem ni takoj očitno, kako se jo odpre in izprazni, dokler ne ugotoviš, da je treba dati palec v vdolbino na spodnji strani in potegniti narazen. V tej posodi so še filtri, ki jih je mogoče vzeti ven in očistiti, slaba stran pa je ta, da tudi poklopec, skozi katerega gre posesano v »koš« in preprečuje smetem pot v obratni smeri, lahko hitro izpade, saj ni ravno trdno pritrjen.

Sesalni sistem je sestavljen iz dveh metlic na sprednji strani, pogosto imajo roboti eno samo, in ščetinaste krtače na sredini. Glede na ceno, ki jo zahtevajo za ta sesalnik, niti nisem pričakoval gumijaste, ki bi pomenila manj odstranjevanja las in še česa. Nasploh bi delo, ki ga opravi V8S lahko opisal kot – dobra osnova, ki zahteva še nekaj uporabnikovih posegov. Posesanega je namreč presenetljivo veliko, je pa to navsezadnje treba nekako spraviti iz posodice in krtače v pravi koš, pri tem pa si se je treba vsaj občasno pomagati še s klasičnim sesalnikom, sicer v predalčku in na filtrih ostaja veliko prahu, v krtači pa las in nitk.

Za upravljanje robota sta na voljo omenjena tipka in pa daljinski upravljalnik. Ta ponuja še nekaj dodatnih možnosti, kot so ustavljanje, sesanje ob robovih in z večjo močjo (sicer reč sama prilagaja, kdaj gre bolj nežno in kdaj »na polno«) in ukaz za odhod nazaj na polnilno postajo. Opazovanja, kaj robot počne prek aplikacije sploh nisem pogrešal, še toliko manj, ker moje stanovanje le v enem nadstropju omogoča, da se sesalnik prosto sprehaja, v drugem pa je toliko različnih nivojev, da ga je treba stalno prenašati iz ene sobe v drugo. Pri taki konfiguraciji tudi nima problemov s tem, da ne bi obhodil vsega in pobral večine smeti. Zato pa je v bolj odprtem stanovanju s kar veliko kvadraturo pokazal nekaj nepredvidljivosti. V približno četrtini poskusov je obdelal vse in to počel kakšno uro in pol, za kar je tudi baterijska zaloga zadoščala, in to se mi zdi dober dosežek. Toda v ostalih primerih je obupal nekje na tretjini ali polovici opravljenega dela ter se vrnil na postajo. Pa ne zato, da bi se napolnil in potem nadaljeval, temveč je preprosto zaključil. Za nekoga, ki bi robota zjutraj, ko gre od doma, poslal sesat, je taka nepredvidljivost in potem nezmožnost kontroliranja, kaj dejansko počne, kar problematična. Poleg tega ga ni mogoče nastaviti na urnik, ampak se ga da zgolj ročno poslati na sesanje.

Vedno, ko robot karkoli stori, se oglasi glas prijazne Kitajke, ki najprej pozdravi z »Welcome to you, smart vacuum robot, glad to serve for you!« Nato pa še pove, kakšna poteza sledi. Po eni strani zabavno zaradi polomljene angleščine, po drugi pa včasih že malo najedljivo. Ampak, uporabnik vsaj ve, pri čem je, če že ni kakšnega zaslončka ali aplikacije. Med samim opravljanjem dolžnosti je nato pretežno tiho, algoritem vožnje po sobi pa je zelo sistematičen, ni naključnega premikanja kot pri mnogih (starejših) Roombah. Zato pa bi bilo prepoznavanje ovir lahko boljše. Če te nimajo prave višine, se robot hitro zaleti vanje. Nič tragičnega, a videl sem že boljše sisteme, ki pa imajo tudi več tipal in kamer. Tih robot pa to ni.

Kvaliteta modela Alfawise V8S se je v nekaj tednih pokazala za dovolj dobro, da je lahko primeren za uporabnika, ki ga bo spuščal po manjših sobah in lahko vsaj vsake toliko časa preveril, kaj robot počne. Na srečo tudi ni težav s potrošno robo, se pravi nadomestnimi krtačami in filtri. Za ne preveliko razliko v ceno bi sicer še vedno raje imel Roombo, če je ta razlika dvakratna, pa se mi kitajski izdelek zdi čisto ustrezen občasni pomočnik. Za večja (odprta) stanovanja, kjer bi bil ta način čiščenja mogoče tudi prevladujoč, pa je vsekakor treba poseči po čem naprednejšem in pametnejšem, vsaj Roborocku, če že ne eni od dražjih Roomb.

HVALIMO

• Preprost za uporabo
• Solidno sesanje
• Dolgo trajanje baterije
• Poceni

GRAJAMO

• Nezanesljiv v večjih prostorih
• Nobene možnosti upravljanja na daljavo ali s programsko uro
• Čiščenje posodice s smetmi občasno zahteva še klasičen sesalnik
• Kvaliteta izdelave ni vrhunska

The post Alfawise V8S: Malo pameti, pa nič zato! appeared first on Tehnozvezdje.

Ponudba pri nas je žal bolj kot ne omejena na enega samega resnega ponudnika, ker pa je bolj pestra na spletu, velja pogledati, kateri tehnični podatki so za izbor pomembni, kateri manj oziroma kateri so »fajn«, a v resnici nimajo dosti vpliva na opravilo, zaradi katerega robota kupimo. In prav nič me ni sram priznati, da je to v prvi vrsti podpiranje lenobe družinskih članov.

Četverica pomembnih

Mehanizem pobiranja smeti

Ni algoritem, ki žene sesalnika po bivališču, prvo kar moramo preveriti. Sesalna moč je najbolj pomembna, največkrat pa je izražena v paskalih (Pa). Fizikalni podatek sicer ni čisto natančna mera, s katero lahko ocenimo sesalno sposobnost robota, saj je ta odvisna še od marsičesa drugega. Logično je tudi, da v robotu ni prostora za velik in zmogljiv motor, če pa bi bil, potem bi bila baterija ozko grlo. Čez palec pa velja, da naj ima robot s krtačami, te namreč opravijo pol dela, vsaj med 400 in 500 Pa, če pa krtač nima, potem naj bo sesalna moč vsaj med 600 in 700 Pa. Velja za poceni robote, saj imajo najdražji moči krepko prek 1000 Pa.

Naj bo drag ali poceni, eno je kot na dlani. Izogibajte se robotom, ki nimajo krtač ter dve nasproti se vrteči sta gotovo boljši od ene same. Potem pa pride na vrsto oblika ter material iz katere krtače so. Ščetinaste je mnogo težje čistiti od krtač iz gume.

Baterija

Litij ionska je boljša od nikelj metalne (te so cenejše, a manj zmogljive), podobno kot pri sesalni moči, pa tudi tu velja preprosto pravilo, da je več boljše. Večja je kapaciteta baterije, dlje bo robot lahko sesal. Bodisi po urniku ali pa ko ga zaženemo ročno. Pri čemer robota prenašamo iz sobe v sobo ter nimamo potrpljenja, da bi med tem več ur polnili izpraznjene baterije. Upoštevati pa moramo še eno stvar. Večina boljših robotov je dokaj robustno izdelana, zato je večja možnost, da se izrabi baterija, kot okvari kaj drugega. Cena dodatne baterije ter preprost nakupa sta tudi zanimiva podatka. Dober robot lahko nepretrgano sesa od 120 do 150 minut, baterija pa se bo napolnila v od 3 do 4 urah. Cenejši imajo seveda slabše podatke.

Filtri

Kot pri vsakem sesalcu, se tudi pri robotskih, o filtrih ne sprašujemo veliko. Pa so še kako pomembni v procesu sesanja in vzdrževanja robota. Po domače povedano morajo zadržati neželene delce v posodi za smeti ter čim manj omejiti moč curka zraka. Dober filter je sposoben zadržati 99,95 odstotkov delcev večjih od 3 mikrone. Zadrži tudi različne mikroorganizme in alergene, zato ni nepomembno, kakšen je. Oznaka HEPA je zato skoraj postala nujnost, sicer pa je odlično, če lahko filtre spiramo pod curkom vode, ko se lotimo rednega tedenskega (ali pogostejšega) čiščenja robota.

Rezervni deli in servis

Morda se sliši banalno, a zdi se mi pomembno, ali je mogoče hitro dobiti rezervne dele, kot so krtače, metlice, filtri, po »poštenih« cenah ter da je garancijska doba čim daljša. Podobno velja tudi za servis. Robota bomo uporabljali leta in gotovo bo v tem času prišlo do okvare. Zamenjava na primer okvarjenega infrardečega tipala Roombe stane 50 evrov, nova pa desetkrat več. Torej je jasno, kaj se splača. A le, če je servis dosegljiv, togledno pa se lahko v primeru nakupa prek spleta lahko zaplete. To pa še ne pomeni, da tovrstno početje notorično odsvetujemo.

Dobro če je, a ni (popolna) katastrofa, če ni!

Algoritem premikanja

Ni popolnoma nepomembno, po kakšnem načelu se robot premika. So pa algoritmi toliko napredovali, da skoraj vsi robotki uspešno posesajo vsaj povprečno veliko slovensko stanovanje. Imamo pa oni, ki sesajo po naključnem algoritmu lahko težave s tlorisi z veliko majhnimi prostori ter zavitimi dostopi do njih. Zgodi se, da se zmedejo ter ne najdemo poti nazaj na polnilno postajo. Ni katastrofalno, vendarle se tozadevno bolje odrežejo roboti, ki s kamero ali laserjem »vidijo« prostor, zato so tudi primernejši za nadpovprečno velika stanovanja. Zadeva pride do izraza, ko robot po urniku sesa ko ni nikogar doma. Če pa ga uporabljamo po načelu ročnega upravljanja in ga prenašamo iz sobe v sobo, pa to postane brezpredmetno.

Dostop do interneta

Možnost priklopa v domače omrežje, prek njega pa v internet, kar posledično pomeni preprostejše upravljanje prek mobilne aplikacije, je stvar novejših modelov. Na ta način imamo na »dlani« cel kup podatkov, ki so ali pa niso uporabni, prava vrednost funkcije pa je nekje druge. V nadgrajevanju programske opreme, kar je pri starejših (ali cenejših) modelih za večino uporabnikov dostopno le, če robota odnesejo serviserju. Naprednejši program (firmware) kajpada lahko izboljša delovanje robota.

Nastavljanja urnika sesanja

Manjše število robotskih sesalnikov te možnosti nima, lahko jih le ročno zaženemo. Kako pomembno je to, je odvisno od načina uporabe, vendar je smisel v tem, da robot začne delati ob nastavljenem dnevu in času, po možnosti, ko nikogar ni doma. Da je stanovanje res čisto, je namreč najbolje, da robotu zapovemo čiščenje vsak dan ali vsaj vsak drug dan. Dostikrat pa to ne gre. Predvsem če je stanovanje varovano s tipali gibanja, saj lahko robot sproži alarm.

Niso ravno v vrhu pomembnosti

Velikost posode za smeti

Običajno imajo robotski sesalniki manjšo posodo za smeti, zaradi česar pa si vsaj jaz ne belim preveč glave. Nikakor si ne želim, da bi se po prostoru kotalila naprava velika kot mikrovalovna pečica. So bilo primeri robotov z dodatno večjo posodo v polnilni postaji, vendar se niso najbolj obnesli. Je pač treba vsake toliko časa preveriti in po potrebi posodo izprazniti.

Prijazen do hišnih ljubljenčkov

Tudi ta »funkcija« je izgubila na pomenu, vsaj pri robotih s kakovostnimi krtačami oziroma celotnim sesalnim delom. Zanje ni namreč tolikšna težava sesati krajše in daljše dlake. Vseeno pa zasledimo ta podatek pri izdelovalcu, ki ima cel raznoliko ponudbo in je to način, kako opravičiti različne modele. S hišnimi ljubljenčki pa je povezana še ena težava, ki pa je ne reši nobeden. Predstavljajte si, kaj nastane, če robot razmaže lužico ali celo smrdeč kupček, po celem stanovanju.

Gospodinjsko ropotalo

Glasnost robota je vsaj delno povezava s sesalno močjo. Lahko je tih, a potem kaj pride na sesa ali pa glasen ter bolj učinkovit. Če sesa, ko nas ni doma, njegov hrup nikogar ne moti. Drugače pa je, če imamo nastavljeno, da dela ponoči. Ampak tudi ko je najtišji, še vedno ni tako zelo tik, da ne bi nikogar zmotil. Glasnost robotov se namreč odvisno od modela giblje med 55 in 70 dB. Podatek, ki ga je pač treba vzeti v zakup.

Majhen, lep in ….

Naj bo tako nizek in majhen, da se lahko giblje pod na primer kavno mizico in drugimi prostori pod pohištvom. Estetika pa tudi ni popolnoma odveč, kajti ko ne dela, je nekje, kjer ga lahko vsi vidijo. Grde stvarce in katere štrli kaj vem kaj, si namreč nihče ne želi ves čas opazovati. Izbirati robota glede na njegovo barvo ali druge estetske dodatke, pa se mi zdi dokaj jalovo početje.

The post Kako izbrati hišno pomočnico, ki bo ženo razveselila? appeared first on Tehnozvezdje.