Za razliko od modela, ki se ne ponaša z oznako Pro, je novinec že po oglaševanih lastnostih naprednejši. Mogoče ga je upravljati prek aplikacije na telefonu, poleg sesanja ponuja še pomivanje tal, pa tudi na samem robotu se vidi, da je iz višjega razreda. Na njem so tri lučke/oznake in dve tipki namesto ene, pa tudi daljinski upravljalnik ponuja več možnosti in ima zaslonček. Že na pogled pa daje precej boljši vtis, saj je vse skupaj izdelano kvalitetneje in bolj premišljeno. Že uporaba materialov in barvnih kombinacij ga naredi presetižnejšega, a tudi razne podrobnosti so na višjem nivoju. Še posebej košara za smeti (in rezervoar za vodo, ki jo lahko zamenja) je izdelana z več smisla za vsakdanjo uporabo. Enostavno se jo vzame ven, odpiranje za praznjenje so popravili, tako da skoraj ni več mogoče po nesreči stresti vsebine nekam na tla namesto v koš, dostop do filtra (za čiščenje in pranje) je priročen, na vsakem od teh dveh elementov pa so tudi ustrezni kontakti, da ga robot prepozna in ne uporabi napačnega načina delovanja. Vse skupaj deluje modularno in kar robustno. Če se je prejšnjemu robotu iste znamke že na daleč videlo, da je poceni, bi za tega zlahka rekel, da tekmuje z Roombami za tristo ali štiristo evrov, nobenega sledu cenenosti ni več zaznati. Morda še najbolj pri priključni postaji, daljincu in navodilih, a nič od tega ni ključno, ker je upravljanje z aplikacijo elegantnejša možnost in ker mi je pravzaprav všeč, da polnilnik ne zaseda veliko prostora, četudi ga že najmanjša sapica premakne.

Zasnova robota je precej standardna, a tudi se vidijo izboljšave. Tista polovica obroča, ki ima vgrajena tipala in je na vzmeteh, da se pomočnik lepo zaletava v ovire, ima drugače in bolje nalepljeno gumo in deluje trdneje. Spodaj sta dve metlici, ki zbirata smeti, in imata daljše ščetine kot pri prejšnjem modelu. Kolesi sta standardno poklopni, a vgrajeni drugače, bolj proti notranjosti, njuni držali pa proti zunanjemu robu robota. Pri predhodniku je bilo ravno obratno. Krtača za pobiranje smeti je prav tako izboljšana, saj ima poleg ščetin še gumijaste trakove, je pa tudi pomaknjena malo bolj naprej, med kolesi. Tudi zato, ker je posoda za smeti (ali rezervoar za vodo) večja (in boljša). Spremenili pa so tudi glas, v malo manj »ženskega« (čeprav se še vedno razloči, da so posneli žensko), ne pa tudi glasnosti. Tako še vedno ob vsaki spremembi vsi v stanovanju slišijo, kaj se je z robotom zgodilo. Ne rečem, kadar se reč nekam zatakne, ima glasno opozarjanje na težavo celo nekaj smisla, drugače pa bi bilo lepo, če bi se to lastnost dalo izključiti, ali pa vsaj znižati jakost.

Moderno je, da so tovrstni pomočniki povezani v domače omrežje in da izkazujejo »pamet«, zato so tudi snovalci za znamko Alfawise vgradili te zmožnosti. Uporabnik na telefon (androidni ali iPhone) naloži aplikacijo Smart Life in zadevo prek nje poveže. Meni ni uspelo v prvem poskusu, nekaj minut aplikacija robota preprosto ni videla, čeprav sem med stotino različnih naprav, ki jih je mogoče dodati, vedno izbiral prav »Robotic vacuum cleaner«. potem pa se je čudežno pojavil, vse skupaj je steklo in bilo opravljeno zelo hitro. Odtlej ga v aplikaciji ves čas vidim, tudi na daleč, kadar nisem doma, skupaj s stanjem njegove baterije in morebitnimi napakami. Robota je mogoče povezati z Alexo ali Googlovim pomočnikom in ga upravljati glasovno – v angleščini.

Za sesanje je tokrat na voljo več možnosti – samodejno, čiščenje posamezne sobe, čiščenje ob robovih, čiščenje določene točke – in aplikacija sproti izrisuje zemljevid (tloris) stanovanja, ki ga sporoča robot. Ta lahko deluje pri treh različnih močeh in te prav tako lahko določaš v aplikaciji. Nisem znanstveno preučeval, kakšne so razlike med njimi, koliko najmočnejša pobere več, toda glede na kar precej vzdržljivo baterijo in dejstvo, da se hrupu, ki sicer ni pretiran, lahko izogneš z nastavljanjem delovanja po urniku – kadar te ni doma –, ne vidim pravega smisla, da ne sesanje ne bi potekalo z največjo možno učinkovitostjo. Urnik se prav tako preprosto nastavi v aplikaciji. Poskrbeti moraš le, da ni takih ovir in česa drugega po tleh, kamor bi se robot lahko zapletel. Kitajski roboti večinoma sesajo dokaj metodično, ne bezljajo brezglavo semtertja, temveč gredo smiselno v ravnini in po vrsti, se pa lahko V8S Pro kdaj hecno odloči in preide na drug konec sobe, toda na koncu gre čez vsak del tal vsaj trikrat, vsaj v samodejnem načinu, zato uspe pobrati veliko večino smeti. Nasploh je bil v svoji osnovni nalogi uspešen. Razen tam, kamor res ne more doseči s svojimi metlicami, pobere vse bistveno. Večjih težav med delovanjem nisem zaznal, zgolj enkrat se je ustavil, a še vedno na polno vrtel metlici in krtačo, po izklopu in ponovnem vklopu pa je bilo vse v redu. Mogoče je manjša konstrukcijska napada nekoliko nizka višina ovir, ki jih lahko premaga, saj zna nasesti na robu kakšne debele preproge, sicer pa nima težav. Zemljevid, ki ga riše, pa je pretežno za zabavo uporabnika medtem, ko se mu ni treba preganjati naokrog po stanovanju kot Freddie Mercury v videospotu. S karto ni mogoče početi ničesar, ne da se označiti območij, kamor naj robot (ne) gre, pa tudi izgubi se vsakič sproti. Mogoče je kaj drugače pri modelu z lasersko navigacijo (kakršno ima Roborock S5), ni pa to večja pomanjkljivost. Zdi se, da robot zemljevid riše predvsem zato, da lahko na koncu najde pot nazaj do polnilne postaje. Kot rečeno je baterija presenetljivo zmogljiva. Njena kapaciteta zadostuje za približno dobro uro do uro in pol sesanja pri najvišji moči.

Medtem ko je sesanje kar na nivoju, je pomivanje tal bolj za okras. Posoda in vse skupaj je čisto dobro izvedeno, poleg rezervoarja za vodo je še manjši prekat, saj robot mimogrede malo zbira smeti, toda z mokro krpo se čez madeže na tleh samo pelje, ne more drgniti po njih, zato odstrani samo manjše in ne preveč utrte v tla. Ni dvoma, da so tla po tem postopku lepša, toda za resno pomivanje je še vedno treba ročno pritisniti, nisem še srečal robota, ki bi se glede tega približal kombinaciji krpe in palice. Omenil sem, da je čiščenje posode dokaj enostavno, priložena je tudi metlica za to opravilo, v kompletu pa sta še rezervni metlici in filter, manjka zgolj glavna krtača, ki pa tudi ni draga, samo nekaj časa bo verjetno treba čakati nanjo.

Sesalnik Alfawise V8S Pro stane 150 evrov (s kodo ALFAV8S001, pošljejo pa ga iz EU) in za ta denar je izvrsten hišni pripomoček. Izdelan je kvaliteto, sesa dobro, baterije je dovolj tudi za večje površine, aplikacija ponuja ravno dovolj možnosti, kakšen redek cene element, kot je priključna postaja, pa brez težav spregledam pri tej ceni. Kako se bo obnesel na dolgi rok pa ob svojem času.

Alfawise sicer, kot sem omenil, ponuja tudi model V9S z lasersko navigacijo po prostoru, ki stane slabih 250 evrov (prav tako z dostavo iz EU), vendar žal nimam izkušenj s tem, ali je še toliko boljši od V8S Pro, da upraviči opazno višjo ceno. Verjetno je smiseln za večja in bolj kompleksna stanovanja, za manjše in/ali preprostejše tlorise pa je V8S Pro zagotovo povsem primeren.

HVALIMO

• Precej boljša izdelava kot pri prejšnjem modelu iste znamke
• Povezovanje v omrežje in upravljanje z aplikacijo
• Dovolj, a hkrati ne preveč možnosti v aplikaciji
• Dobro sesanje
• Vzdržljiva baterija
• Bistveno cenejši od primerljivih Roomb

GRAJAMO

• Pomivanje tal ni pretirano učinkovito
• Zemljevid prostora v aplikaciji je samo za lažje vračanje robota do priključne postaje
• Glasnih zvočnih sporočil se ne da izključiti ali vsaj utišati

The post Alfawise V8S Pro: Roomba za polovično ceno appeared first on Tehnozvezdje.

Govorimo o robotu za približno 140 evrov (vključno z dostavo iz skladišča znotraj EU), mogoče celo manj, kadar je na voljo kakšna koda za popust. Torej takem, ki je še vedno vsaj 60 evrov cenejši od najcenejše Roombe, kadar je slednja v akciji, kot je zdaj. O poceni napravi, ki pa vseeno mora biti dovolj kvalitetna, če hoče imeti kakršno koli možnost za prodajni uspeh. Kolikor namreč poznam potencialne kupce in njihovo razmišljanje, je robotski sesalnik še vedno neke vrste dodatek, luksuz, za katerega večina ne bi plačala preveč, predvsem pa ne večkrat, če se izkaže, da je bil prvi nakup napačen.

Glede oblike kitajski proizvajalec ni izumljal tople vode, robot je pač okrogel, sprednja polovica obrobe je na vzmeteh, da so trki ob pohištvo čim bolj nežni, če se pripetijo. Na zgornji površini ni nič drugega kot kvadratna tipka za vklop oz. začetek ali konec delovanja. Trdnost samega ohišja, seveda plastičnega, deluje dobra, je pa kar hitro začel rahlo odstopati prav tako plastični rdeči pas, ki na vzmeteni polovici prekriva tipala za zaznavanje ovir. Še dve manjši podobni »okni« sta malo bolj zadaj na vsaki strani, vendar tam ni strahu, da bi kakšna plastika padla ven. Zadaj je posodica za smeti, ki se jo enostavno vzame ven (pritisneš tipko navzdol in izvlečeš), a potem ni takoj očitno, kako se jo odpre in izprazni, dokler ne ugotoviš, da je treba dati palec v vdolbino na spodnji strani in potegniti narazen. V tej posodi so še filtri, ki jih je mogoče vzeti ven in očistiti, slaba stran pa je ta, da tudi poklopec, skozi katerega gre posesano v »koš« in preprečuje smetem pot v obratni smeri, lahko hitro izpade, saj ni ravno trdno pritrjen.

Sesalni sistem je sestavljen iz dveh metlic na sprednji strani, pogosto imajo roboti eno samo, in ščetinaste krtače na sredini. Glede na ceno, ki jo zahtevajo za ta sesalnik, niti nisem pričakoval gumijaste, ki bi pomenila manj odstranjevanja las in še česa. Nasploh bi delo, ki ga opravi V8S lahko opisal kot – dobra osnova, ki zahteva še nekaj uporabnikovih posegov. Posesanega je namreč presenetljivo veliko, je pa to navsezadnje treba nekako spraviti iz posodice in krtače v pravi koš, pri tem pa si se je treba vsaj občasno pomagati še s klasičnim sesalnikom, sicer v predalčku in na filtrih ostaja veliko prahu, v krtači pa las in nitk.

Za upravljanje robota sta na voljo omenjena tipka in pa daljinski upravljalnik. Ta ponuja še nekaj dodatnih možnosti, kot so ustavljanje, sesanje ob robovih in z večjo močjo (sicer reč sama prilagaja, kdaj gre bolj nežno in kdaj »na polno«) in ukaz za odhod nazaj na polnilno postajo. Opazovanja, kaj robot počne prek aplikacije sploh nisem pogrešal, še toliko manj, ker moje stanovanje le v enem nadstropju omogoča, da se sesalnik prosto sprehaja, v drugem pa je toliko različnih nivojev, da ga je treba stalno prenašati iz ene sobe v drugo. Pri taki konfiguraciji tudi nima problemov s tem, da ne bi obhodil vsega in pobral večine smeti. Zato pa je v bolj odprtem stanovanju s kar veliko kvadraturo pokazal nekaj nepredvidljivosti. V približno četrtini poskusov je obdelal vse in to počel kakšno uro in pol, za kar je tudi baterijska zaloga zadoščala, in to se mi zdi dober dosežek. Toda v ostalih primerih je obupal nekje na tretjini ali polovici opravljenega dela ter se vrnil na postajo. Pa ne zato, da bi se napolnil in potem nadaljeval, temveč je preprosto zaključil. Za nekoga, ki bi robota zjutraj, ko gre od doma, poslal sesat, je taka nepredvidljivost in potem nezmožnost kontroliranja, kaj dejansko počne, kar problematična. Poleg tega ga ni mogoče nastaviti na urnik, ampak se ga da zgolj ročno poslati na sesanje.

Vedno, ko robot karkoli stori, se oglasi glas prijazne Kitajke, ki najprej pozdravi z »Welcome to you, smart vacuum robot, glad to serve for you!« Nato pa še pove, kakšna poteza sledi. Po eni strani zabavno zaradi polomljene angleščine, po drugi pa včasih že malo najedljivo. Ampak, uporabnik vsaj ve, pri čem je, če že ni kakšnega zaslončka ali aplikacije. Med samim opravljanjem dolžnosti je nato pretežno tiho, algoritem vožnje po sobi pa je zelo sistematičen, ni naključnega premikanja kot pri mnogih (starejših) Roombah. Zato pa bi bilo prepoznavanje ovir lahko boljše. Če te nimajo prave višine, se robot hitro zaleti vanje. Nič tragičnega, a videl sem že boljše sisteme, ki pa imajo tudi več tipal in kamer. Tih robot pa to ni.

Kvaliteta modela Alfawise V8S se je v nekaj tednih pokazala za dovolj dobro, da je lahko primeren za uporabnika, ki ga bo spuščal po manjših sobah in lahko vsaj vsake toliko časa preveril, kaj robot počne. Na srečo tudi ni težav s potrošno robo, se pravi nadomestnimi krtačami in filtri. Za ne preveliko razliko v ceno bi sicer še vedno raje imel Roombo, če je ta razlika dvakratna, pa se mi kitajski izdelek zdi čisto ustrezen občasni pomočnik. Za večja (odprta) stanovanja, kjer bi bil ta način čiščenja mogoče tudi prevladujoč, pa je vsekakor treba poseči po čem naprednejšem in pametnejšem, vsaj Roborocku, če že ne eni od dražjih Roomb.

HVALIMO

• Preprost za uporabo
• Solidno sesanje
• Dolgo trajanje baterije
• Poceni

GRAJAMO

• Nezanesljiv v večjih prostorih
• Nobene možnosti upravljanja na daljavo ali s programsko uro
• Čiščenje posodice s smetmi občasno zahteva še klasičen sesalnik
• Kvaliteta izdelave ni vrhunska

The post Alfawise V8S: Malo pameti, pa nič zato! appeared first on Tehnozvezdje.

Pokončne sesalnike si verjetno večina predstavlja v izvedbi, s kakršno je že pred več kot tremi desetletji v videu za pesem I want to break free v ženski opravi po stanovanju skakal Freddie Mercury. Se pravi, da so motor, elektronika in vrečka ali posoda za smeti razporejeni po celotni dolžini. Pokojni pevec skupine Queen je za seboj še vlekel kabel – zdaj gre seveda na baterijo – in sesalnik je bil precej manj sofisticiran od današnjih, toda koncept je bil enak. Dokaj priročen, a vseeno nefleksibilen. Dysonov je drugačen, bistveno bolj prilagodljiv. Vse so namreč pospravili okrog držala, na katerega se potem natika posamezne nastavke. V7 Motorhead ni najnovejši model in v bistvu zdaj predstavlja vstopno točko pri tej znamki, je pa zato cena že kar prijazna. Za novejše in bolj optimizirane tovrstne sesalnike, pa tudi za večino robotskih je treba odšteti precej več kot 300 evrov, za kolikor se dobi tokrat preizkušenega.

Dysonovi sesalniki delujejo na osnovi ciklonskega ločevanja. Poanta je v tem, da se smeti in prah v »ciklonu«, okroglem prostoru zanje (namesto vrečke), tako hitro vrtinčijo, da jih odnese ob stene in proti dnu posode, zrak pa gre v prostor precej bolj čist kot pri klasičnem sesalniku. Pri tem namreč vsa sesalna moč tišči topel zrak skozi vrečko, ki je vedno bolj polna, in potem naprej skozi filter nazaj v prostor. Filter prestreže, kolikor prahu pač lahko. Tukaj je samo notranji filter, kamor se ujamejo lasje in podobne zadeve, običajnega filtra Hepa pa ni. Vsaj ne pri tem modelu. Kljub temu nisem zaznal, da bi prah uhajal nazaj, kvečjemu ga lahko nekaj ostane v prostoru ob praznjenju posode. Smeti pa se res nabirajo pri dnu, s tega vidika tehnologija deluje. Prav nekaj posebnega je opazovati to napravo med delovanjem. Če je običajen, tudi pokončen sesalnik pripomoček, ki bi ga najraje videl čim manj pogosto, je Dysona kar veselje prijeti v roke. Tudi za otroke je silno zabaven. Zato – kdor želi naraščaj pripraviti do sesanja, bo z nakupom tovrstnega sesalnika opravil izjemno učinkovit trik.

Še preden povem kaj o učinkovitosti, priročnosti in trajanju baterije, moram kakšno besedo nameniti zunanjosti tega izdelka. Ker res izstopa. Še posebej glava z nekakšnimi možgani ali ovelim cvetjem, ki jo v ekscentričnosti še potencira divja vijolična barva. Temnosiva plastika pri motorju, držalu in bateriji pa se dobro ujema. In potem uporabnik (uporabnica) natakne še palico in vrtljivo krtačo za sesanje tal. Cev je rožnata, kar ni vsem všeč, nekaterim pa se zdi izjemno frajersko. Krtača pa tudi v dobri kombinaciji modre in rdeče. Nisem si mislil, da bom kdaj na tak način opisoval zunanjost sesalnika, vendar si ta zasluži nekaj povedi. Izvedba držala in ciklona je sicer še pokončna, novejši model V10 ima se skupaj postavljeno vodoravno, da potem skupaj z nastavki tvori enotno linijo. Ampak tudi tu se ni nad čem pritoževati, edino mišice v dlani začnejo pod daljšem sesanju rahlo boleti, ker je treba vseskozi stiskati tipko za vklop in hkrati še opravljati osnoven posel. Ampak se da brez večjih težav, tudi zato, ker reč z dobrim kilogramom mase res ni naporna.

Za sesanje so torej v kompletu na voljo trije različni nastavki. Vrteča se krtača (zato Motorhead, ne zaradi kakšne povezave z Lemmyjem ), ozek kotni nastavek in malce širši dvonamenski – lahko ima trd ali ščetinasti zaključek. S tem naborom se da opraviti precej, dokupiti pa se da še nastavek za vzmetnice, ki ga nisem preizkusil. Nastavki in cev gredo na glavo z zelo lepimi kliki. Sistem se sestavlja skoraj kot kocke Lego. Res dobra stran takega sesalnika v primerjavi s klasičnimi pokončnimi je v vsestranskosti. Lahko je pokončen ali pa ročen. Z njim se da sesati skoraj povsod. In v primerjavi z robotom, ki je uporaben samo za ravne površine, je Dyson fin tako za stopnišča kot za čiščenje avta. Za oboje je pravzaprav tudi bolj priročen od klasičnega sesalnika. Mogoče se bo komu zdel rahlo glasen, toda katera sesalna naprava pa ne ropota? Le da ju tu hrup nekoliko drugačen. Kadar pa delaš s krtačo na cevi je reč presenetljivo okretna. Z lahko se pride pod mize, kavče in še kam. Le dokaj ozka in ostra koleščka na krtači mi nista najbolj všeč, a škode ne povzročata.

Učinkovitost pa je tudi na kar zavidljivi ravni za baterijsko napajanje. Laboratorijskega testa nisem izvajal, na oko pa bi rekel, da je V7 vsakič posrkal v ciklonsko posodo najmanj toliko ali več smeti, kot jih je uspel pobrati kitajski robot. In to pretežno na nižji od dveh stopenj sesalne moči. Že ta je za večino drobtin in ostalih manjših delcev čisto zadostna. Za kakšne večje smeti pa je treba kdaj res preklopiti na Max ali pa se tudi skloniti in z nohtom malo podrzati zasušeno reč s tal. »Motorna« krtača je najbolj primerna za trde površine, da pa se z njo kaj postoriti tudi na preprogah ali tapisonih, samo malo manj učinkovita je tam in gre raje v eno kot v drugo smer. Z baterijo pa je tako – na nižji moči zdrži do pol ure. Ta podatek navaja proizvajalec in nekako tako je tudi v praksi. Višja moč je petkrat večja in zato tudi trajanje petkrat krajše – šest minut. Kombinacija obojega pomeni, da je mogoče z enim polnjenjem počistiti nekajsobno stanovanje ali avto. Za hišo pa bo treba vmes sesalnik napolniti. Ampak namen tega pripomočka vidim bolj v tem, da takrat, ko je treba, na hitro počistiš glavne smeti, na vsake toliko časa pa potem še vedno posesaš z »resnim« sesalnikom. Takim, s katerim dobro prideš tudi v vogale, pod strop, ometeš pajčevine in njihove prebivalce in tako naprej. Podobno, kot je s simbiozo robotov in klasičnih sesalnikov. Tudi Roombe in kompanija so težko edine naprave za sesanje doma.

Posesano je seveda treba nekam izprazniti, če ni vrečke. To je izvedeno sijajno, samo ugotoviti je treba, kako izvedeš postopek. Namreč tako, da potegneš navzgor vzvod na zgornji strani sesalnika, in ta potem povleče filter iz posode ter odpre loputo na spodnji strani. Zato je dobro to početi nad košem, da gre vsebina neposredno vanj. Mogoče se včasih splača še malo obrisati »rezervoar« ali ga posesati z drugim sesalnikom. Potem samo potisneš glavno nazaj noter in zapreš vratca. Res enostavno.

Nekaterim, denimo Marjanu, sesalni roboti odvrnejo veliko, in jim skoraj ni treba hoditi naokoli še s čim drugim. Za moje potrebe in predvsem razpored ter konfiguracijo stanovanja je sesalnik, kakršen je Dyson V7, bistveno bolj uporaben. Če si v moji skupini »gospodinj«, ta izdelek res priporočam. Britanski proizvajalec, kot rečeno, ponuja tudi boljše modele, a nisem prepričan, da nudijo veliko več. Lahko pa tudi, morda kdaj pride priložnost za preizkus. Edini pomislek, ki ga imam, ob zelo verjetni pogosti uporabi, je glede baterije. Kako hitro jo bo treba zamenjati ali kar kupiti novo napravo? Do takrat pa …

HVALIMO

• Kakovost izdelave
• Zelo solidno sesanje
• Vsestranskost in priročnost
• Razumna cena
• Zabavnega sesalnika ne srečaš prav pogosto

GRAJAMO

• Trajanje baterije bi bilo lahko daljše, še posebej pri maksimalni moči sesanja
• Edina barvna kombinacija ni za vsak okus

The post Dyson V7 Motorhead: Ko še otroci hočejo sesat! appeared first on Tehnozvezdje.