Telemachova velikonočna akcija deset telefonov, od tega po tri Samsunge in Xiaomije ter po dva Huaweija in LG-ja, zastopani pa so skorajda vsi cenovni razredi, razen povsem najvišjega, kajti letošnjih paradnih modelov (logično) ni v znižanju. Kot vedno je treba za cenejši nakup mobilnika skleniti dvoletno vezavo z operaterjem, to pa prinese še tri mesece brezplačne (mobilne) naročnine in za darilo naročniki dobijo še leseno družabno igro.

V Telemachu so telefone razvrstili po proizvajalcih, mi pa jih bomo nekoliko drugače – po zmogljivostnih razredih in kot bo kmalu opazno, ti niso povsem enaki kot cenovni razredi. Toda na ta način bo takoj jasno, kam kateri od teh izdelkov sodi in za koga je primeren kateri, znotraj posamezne kategorije pa bomo seveda izpostavili ključne lastnosti in razlike med modeli. Niti ne, da bi poskušali razglasiti »zmagovalce«, temveč da bi izpostavili ključne dejavnike, kajti nima vsak kupec enakih preferenc, želja in potreb. Začeli bomo od zgoraj navzdol. Skoraj vse telefone smo tudi testirali, tako da lahko klikneš na povezave do teh člankov, in prebereš še podrobnejše opise.

Lanske primadone

Huawei P30, LG G8S ThinQ in Samsung Galaxy S10

Lahko bi rekli, da so tu zastopani najbolj tradicionalni androidni proizvajalci zadnjih let, morda zadnjič v tej zasedbi. Samsungov telefon je daleč najdražji, a tudi najbolj atraktiven in nabit z različno tehnologijo.

»Osrednji« S10 je tudi eden najmanjših mobilnikov, kar se jih da dobiti, zato je izvrstna izbira za vse tiste, ki mislijo, da nimajo dovolj velikih dlani za telefone, kakršni so običajni dandanašnji. Največja prednost es desetice, poleg izgleda in občutka v rokah, je zagotovo čudovit (zaobljen) zaslon OLED, zmogljivosti in kamere so blizu najboljšim, opremljenost izvrstna (vodotesnost, brezžično polnjenje, reža za pomnilniške kartice, izhod za slušalke), največji slabosti pa sta nezanesljiv znotrajzaslonski čitalnik prstnih odtisov in ne posebej velika baterija. Cena morda ni najugodnejša, a je bistveno nižja od letošnjega Galaxyja S20, ki je še največji napredek prinesel v foto-video delu, sicer pa so njegove izboljšave dokaj neopazne.

Huaweijeva predstavnika v tej akciji sta še iz »Googlove« ere, torej še s polnim Androidom s Trgovino Play. P30 je bil manjši in cenejši od lanske paradne dvojice, verjetno tudi bolj simpatičen, kajti P30 Pro je bil res velikanski telefon. Od tega se P30 niti ni pretirano razlikoval, morda celo manj kot letos P40 od P40 Pro, saj je poleg manj zmogljivega teleobjektiva pri fotoaparatu – s trikratno optično povečavo namesto petkratne – izgubil le še vodoodpornost in brezžično polnjenje. Njegova cena je glede na vse strojne lastnosti pravzaprav odlična.

Kar pa velja tudi za LG-jev telefon. Za razliko od ostalih dveh G8S ni v ničemer zares izstopal, a tudi bistvenih pomanjkljivosti mu nismo mogli očitati. Še najbolj zaostaja pri fotoaparatu, ki je sicer enako fleksibilen kot pri drugih dveh, a ne tako kakovosten, pa oblikovanje je nekoliko bolj generično. Toda po funkcionalnostih se povsem kosa z S10, ima celo zmogljivejši procesor od njega, tudi njegov OLED je lep, čitalnik prstnih odtisov zadaj pa morda deluje staromodno, vendar deluje, kot je treba.

Želita izstopati v srednjem razredu

Samsung Galaxy A71 in Xiaomi Mi Note 10 Pro

Xiaomi je bil prvi, ki je v telefon vstavil fotografsko tipalo s 108 milijoni točk. Ta daje precej dobre, ne pa zares izvrstnih rezultatov. Mi smo sicer testirali Mi Note 10, različica Pro pa ima še eno dodatno lečo v objektivu ter več pomnilnika (8/256 GB namesto 6/128 GB). Zaradi tega je tudi dražja in se umešča nekje vmes med S10 in druga dva iz zgornje kategorije. Vanjo ne sodi, ker telefon poganja procesor srednjih zmogljivosti in ker ima še nekaj drugih primesi, ki ne sodijo v zgornji razred, denimo manj prestižne materiale ohišja, slabši zvočnik, počasnejši pomnilnik in podobno. Z velikim zaslonom OLED in kar petimi fotografskimi objektivi je ta izdelek še vedno nekaj posebnega, nazaj ga nekoliko drži le Xiaomijeva programska oprema, tako pri androidni preobleki in posodobitvah kot pri obdelavi signala s fotografskih tipal.

Galaxy A71 je povsem drugačen, četudi ga poganja skoraj identičen procesor. Lep in vpadljiv, a malce preveč plastičen, in zelo vsestranski. Fotoaparat ni na nivoju Xiaomija, niti se ne more povsem kosati z zgornjo trojico, a je med boljšimi v svojem razredu, enako velja tudi za zaslon. Na splošno je opremljenost dobra, trajanje baterije vrhunsko, novi Samsungov uporabniški vmesnik velik korak naprej in znižana cena ga postavlja na bolj pravo mesto, kajti začel je nekoliko previsoko.

Ukleščen nekje vmes

Huawei P30 Lite

Običajno je namen modelov Lite zadržati kakšen duha tistih pravih predstavnikov družine, torej v tem primeru zgoraj opisanega P30, vendar ponuditi precej cenejšo alternativo za tiste, ki si dražje pač ne morejo ali nočejo privoščiti. Tukaj je P30 Lite še vedno pol cenejši, toda skozi celotno dvoletno vezavo to nanese 190 evrov, standardni P30 pa to razliko zlahka upraviči. Olajšana izvedenka ima nekaj odlik, denimo povsem soliden procesor in bila je ena prvih s fotografskim tipalom z 48 milijoni točk, ki se je izkazalo za precej posrečeno, če ga le proizvajalec zna izkoristiti z algoritmi za obdelavo signala. Toda ta telefon ni težavni poziciji ne samo zaradi tistih zgoraj, temveč tudi zaradi Xiaomija v naslednji kategoriji, ki zmore pretežno enake stvari, a še za pol nižjo ceno.

Na vrhu nižjega razreda

Samsung Galaxy A30s in Xiaomi Redmi Note 8T

Ta Samsungov predstavnik ima morda še najbolj nepravilno cenovno pozicijo od vseh telefonov v tej akciji. Ima sicer nekaj lastnosti, ki bi morda celo upravičevalo tako postavko, med njimi zaslon OLED in vanj integrirano prepoznavo prstnih odtisov, bluetooth 5.0 ter veliko baterijo. Toda omenjena biometrična rešitev ni najboljša, ločljivost zaslona nižja kot pri konkurentih, fotoaparat manj vsestranski in kakovosten, pa tudi strojna platforma je že nekoliko v letih. Kdor je pristaš Samsungovega ekosistema mu bo verjetno za večino omenjenih slabosti vseeno, ostali pa lahko v tej ponudbi naredijo kakšno boljšo izbiro.

Redmi Note 8T je presenetljivo kakovostno izdelan za svoj cenovni razred, žal pa ni tudi atraktiven, saj je najbrž na pogled med bolj dolgočasnimi v tej druščini. Z zmogljivostmi, četudi so zadostne za vsakdanjo uporabo, se ne more pohvaliti. Zato pa se odkupi z zelo spodobnim fotoaparatom (sploh glavnim objektivom), odličnim trajanjem baterije, solidnim zaslonom in NFC-jem, ki ga »osnovni« Redmi Note 8 ne premore. Še največja neznanka so nadaljnje posodobitve operacijskega sistema, pa tudi sicer Xiaomijev vmesnik MIUI z veliko nepotrebnimi aplikacijami, brez predala za aplikacije in s precej posnemanja Appla namesto sledenja Googlovim smernicam, ne bo vsem po godu.

Začetna zabava

LG K50 in Xiaomi Redmi 8

Ta dva sta predvsem za tiste, ki so doslej še vztrajali pri klasiki ali res želijo najbolj možnost, ker vedo, da bodo uporabljali samo peščico funkcionalnosti ter jim je vseeno za kakovost fotografij. Telefona sta sicer precej primerljiva po lastnostih, zato predlagamo odločanje glede na občutek v rokah in pri uporabi androidne preobleke. Prepričani pa smo, da je smiselno med mesečne izdatke za telefon uvrstiti nekaj evrov več in si privoščiti enega od boljših modelov. Kajti vezava navsezadnje traja dve leti, to pa je za poceni telefone že kar dolga doba in tudi navade ter želje se v tem času lahko drastično spremenijo.

The post Dešifriranje Telemachovih velikonočnih telefonov appeared first on Tehnozvezdje.

Začnimo z razlikami med vsemi v uvodu omenjenimi. Izpustili bomo Redmi 8, kajti to je model najnižjega cenovnega razreda in je primeren samo za uporabnike, ki potrebujejo zgolj osnovne funkcionalnosti. Če pogledamo primerjavi med različnimi predstavniki družine Redmi Note, pa vidimo, da je Redmi Note 8T (s kodo GBNOTE8T123 ga lahko v trgovini Gearbest kupiš za 154 evrov) pravzaprav za evropski trg prilagojeni Redmi Note 8. Večina strojnih lastnosti je namreč povsem enakih, dodali so zgolj NFC, kar je dobrodošlo za mobilno plačevanje, javni prevoz (ko bo spet v funkciji) ter sporazumevanje z drugimi napravami, ter hitrejši (18 W) polnilnik, odvzeli pa sprednjo obvestilno svetečo diodo. Pri tem pa so še nekoliko povečali ohišje. Po drugi strani je Redmi Note 8 Pro precej drugačen, saj ima večji zaslon in baterijo, poganja ga drug procesor, več je delovnega pomnilnika, glavna kamera ima drugo tipalo in sprednja je boljša, vgrajen je bluetooth 5.0 (namesto 4.2) ter podpora za satelitski sistem Galileo (poleg GPS-a in Glonassa). Tokrat testirani model bi torej lahko označili za vstopno točko, če kupec želi soliden pametni telefon. Vprašanje pa je, ali je Redmi Note 8T že dovolj dober, da ni treba pogledovati višje.

Na kratko povedano je pri večini kategorij ravno nekje vmes. Po eni strani je nepričakovano dober (glede na ceno), po drugi pa pušča ravno toliko neizpolnjenih želja, da je končni vtis nekako toplo-hladen. In nobena od kategorij tega ne pooseblja bolje kot ohišje in izdelava. Materiali so pravzaprav super. Ogrodje je iz zelo trdne plastike, ki bi jo morda kdo celo zamenjal za kovino, če bi bila malo hladnejša. Zadnja stran je steklena, tako kot sprednja, in telefon kot celota daje dober in vzdržljiv občutek. Tudi izboklina za foto-video sklop ni pretirana, a še vedno taka, da se telefon med tipkanjem ziblje na mizi. Glede na materiale bi moral biti tudi občutek med uporabo fin, pa ni tako zelo, ker je ohišja v vsem smeri dimenzijsko malo preveč. Okrog zaslona je več roba, kot smo ga zadnje čase navajeni, sploh brade je precej, a tudi čela, zaradi česar je zareza v obliki kapljice za selfijevski fotoaparat malo smešna. Če bi objektiv prestavili nekam ob stran, zareze mogoče sploh ne bi bilo treba. Telefon je torej večji kot bi bilo glede na 6,3-palčno diagonalo zaslona potrebno. Toda to so pač zakonitosti cenejših izdelkov. Optimizacija in eleganca ohišja sta opazno slabši kot pri dražjih. V škatli je priložen silikonski ovitek, vendar ne prav prijeten, kot nekakšen telefonski kondom.

Zasloni v telefonih se večajo in 6,3 palce pri razmerju 19,5:9 ni več nič izstopajočega, toda vsekakor dovolj za vsakršno vsebino in zgledno veliko sliko v Youtubu. Tudi zaslon, četudi (IPS) LCD, ne OLED, je po kakovosti več kot primeren za ta cenovni razred. Ima polno visoko ločljivost, zato je slika povsem jasna, pa tudi barvno je soliden. Bela je zelo pravilna, sicer pa vse skupaj malo vleče na modro in barvni razpon ni vrhunski, a tega verjetno ne bo nihče opazil. Večini se bo zaslon verjetno zdel kar živahen, mogoče pa bo kdo pogrešal nekaj svetlosti na soncu. Zareza v resnici nič ne moti, čeravno si zaradi čistejšega dizajna želim, da je ne bi bilo. Za videe je telefon tako povsem primeren, tudi njegov zvočnik je kar glasen, a seveda povprečne kakovosti, in zgornji je pri večpredstavnosti žal nem, igra le spodnji. Ima pa Redmi Note 8T 3,5 mm izhod za slušalke. Te lahko služijo tudi kot antena za radio FM, kar je še ena že skoraj pozabljena funkcionalnost, ki so jo tu še obudili. Na srečo pa so pozabili na mikro USB, ki se še vedno prikrade v cenejše mobilnike, in se prijazno odločili za USB-C.

Strojna zasnova je še en primer dobrega in slabšega naenkrat. Pomnilnika je 4 GB in shrambe 64 GB ali celo 128 GB (obstaja sicer tudi različica 3/32 GB, vendar jo odsvetujem), pa še reža za pomnilniško kartico je na voljo. Procesor, ki poganja vse skupaj, pa je bolj z nižjega konca zmogljivostne lestvice in to se pozna. Ne, da bi bil telefon počasen, toda občasna zatikanja pri nalaganju ali pomikanju vsebine so prisotna. Če kje, se pri zmogljivostih in delovanju čitalnika prstnih odtisov pozna, da je to telefon nižjega cenovnega razreda. Prepoznava prstov je namreč nekoliko nezanesljiva in tudi sorazmerno počasna, v primerjavi s tem, česar smo navajeni. Nekaj k temu zagotovo pripomore omenjena strojna platforma, nekaj pa dokaj majhna površina tipala za prepoznavo.

Fotoaparat ali kamera z napisom 48MP AI camera ima štiri objektive, vendar bi bila oznaka četverna kamera malo zavajajoča. V resnici so za končne izdelke v uporabi trije od četverice objektivov, od teh pa sta res uporabna dva. Tisti četrti je prisoten zgolj za merjenje »globine« na posnetku, koliko to pripomore k čemur koli, pa je stvar debate. Pa tudi tretji, makro objektiv s tipalom, ki premore pičli dve megapiki (ločljivost fotografij je 1600 x 1200) – do njega se pride s pritiskom na ikono rože –, je le pogojno uporaben. Fotografije imajo dovolj pik le za ogled na zaslonu telefona, vsakršno povečevanje da mozaik, pa tudi sicer se da več podrobnosti zajeti z glavnim objektivom, četudi z njim ni mogoče fotografirati tako na blizu.

Ostaneta torej glavni in ultraširokokotni objektiv. Je pa v aplikaciji poleg teh dveh (1x in 0.6x) še tretja možnost – 2x. Ta namiguje na dvakratno optično povečavo, a je to v resnici le izrez in povečanje z glavnega objektiva, ki premore 48 milijonov točk, od tod tisti napis. Fotografije imajo namreč privzeto 12 milijonov točk (4000 x 3000 pik), torej je zaloge dovolj. Vseeno pa uporabe tega »zuma« ne priporočam, kajti fotografije z njim so za moj okus slabše, kot če bi uporabil možnost fotografiranja v izvirni ločljivosti, označena je z 48M, in potem sam ustvaril izrez. V tem primeru je podrobnosti več in slika nasploh izpade bolj ostra. Ima nekaj šuma, ki pa vsaj mene ne moti, možnost 2x pa ga poskuša odpraviti in v tem procesu toliko »polika« fotografijo, da se izgubijo detajli. Dejstvo pa je tudi, da so fotografije z glavnega tipala dobre. Že nekajkrat smo v zadnjem letu videli fotoaparate z enakim ali podobnim tipalom, ki so se dobro odrezali in to je še en primer. Tokrat mogoče nekoliko nepričakovan, ker smo videli že tudi slabše izvedbe 48-milijonske kamere in glede na ceno ne bi bilo presenetljivo, če bi jo tudi tu. Toda splošen vtis je res več kot soliden, tudi v zahtevnejših svetlobnih razmerah se fotoaparat večinoma izkaže, dinamika je boljša kot jo običajno srečamo v tem razredu, podrobnosti zgledne, nastavitve večinoma prave. Vendar v običajnem načinu, tisto umetno inteligenco (AI) in njene čudaške poskuse, da bi fotografije izpadle všečno, je najbolje že v začetku odmisliti in pozabiti.

Zanimivo pa je, da je med »zmanjšanimi« 12-milijonskimi in »polnimi« 48-milijonskimi fotografijami zelo malo razlike. Sploh glede detajlov, saj polna ločljivost praktično ne razkrije ničesar, kar se ne bi videlo tudi na zmanjšani. Glede dinamike ali barv pa tudi ni prav velikih odstopanj. Zato je pravzaprav vseeno, v katerem načinu fotografiraš. Razen v slabši svetlobi, takrat je bolje ostati pri privzetem in mogoče uporabiti še nočni način. Za razliko od glavne pa je kamera z ultra širokim kotom precej povprečna. Že njena optika ji ne omogoča povsem jasnih in ostrih fotografij, če še svetloba ni optimalna, pa ni samo popačenj in mehkobe ob robovih ter slabih detajlov, temveč je celotna fotografija kar malo meglena. Torej spet toplo-hladno. Video se da snemati celo v razločljivost 4K, vendar tega pri dokaj slabotnem procesorju, ki poganja telefon, ne priporočam. Kajti slika ni nič posebnega in še tresoča po vrhu, bolje je ostati pri polni visoki razločljivosti, ki jo strojna zasnova lahko prebavi in spodobno obdela. Sprednja kamera je zadovoljiva, če zmanjšaš glajenje kože in morebitne druge »izboljšave« na minimum. V nobenem primeru pa fotografije z nje ne bodo imele veliko življenja, ampak bodo nekoliko blede.

Androidna preobleka MIUI je nekaterim uporabnikom všeč, meni pa ne preveč. Medtem ko gredo ostali na bolj prečiščen videz, Xiaomi vztraja pri bolj načičkanem in nikakor noče uvesti predala z aplikacijami. Nekaj aplikacij je kar Googlovih, denimo za sms-e, še vedno pa tudi konkreten delež podvajanja in neodstranljivega aplikacijskega smetja. Različica MIUI je sicer 11, Androida pa še vedno 9. Nedavno je prišel vsaj marčevski varnostni popravek, potem ko je telefon prej vztrajal na približno pol leta starem. Vsekakor pri Xiaomijevih telefonih hitrih in ažurnih posodobitev jedrnega Androida ne gre pričakovati. Edino nadgradnje njihovih aplikacij ter funkcionalnosti MIUI so dokaj pogoste. Še ena slaba lastnost mobilnikov tega proizvajalca, ki jo pogosto opažam, je neoptimizacija porabe baterije med mirovanjem. Če je telefon bolj ali manj stalno v uporabi, ni težav, če po več ur na dan nekje leži, pa lahko povsem brez razloga posrka kakšno petino baterijske zaloge. Vseeno je tokrat testirani ob običajni uporabi zaradi kar velike kapacitete (4000 mAh) ter pretežno nepožrešnih komponent večinoma zlahka zagotavljal dva dni delovanja od enega polnjenja do naslednjega.  

Nivo kakovosti se je res že konkretno zvišal, a še vedno do 250 evrov (redne cene) niso redki telefoni z resnimi pomanjkljivostmi. Pri Xiaomiju Redmi Note 8T je mogoče še največja nepredvidljiva prepoznava prstnih odtisov, pri večino ostalih lastnosti pa gre za mešanico dobre osnove in določenih manj dobrih elementov. Telefon je tako več kot zgolj funkcionalen, dvomim pa, da bo pri kom sprožal kakšne čustvene izlive. Prednosti Huaweija P smart Z so večji zaslon, za odtenek zmogljivejši procesor, precej boljši čitalnik prstnih odtisov, bluetooth 5.0 in verjetno tudi sprednji (motorizirani) fotoaparat, ima pa Xiaomi zagotovo naprednejši glavni fotoaparat, je malce manjši in deluje bolj robustno, ter ponuja boljše trajanje baterije s hitrejšim polnjenjem. Samsung A30s se sicer ponaša z zaslonom OLED, vendar nižje ločljivosti, in bluetoothom 5.0, sicer pa večinoma ne dohaja ostalih dveh. Tako se nazadnje od te trojice zdi Xiaomi najbolj vsestranski.

The post Xiaomi Redmi Note 8T: Ponuja dosti, a te pusti hladnega appeared first on Tehnozvezdje.