Lani smo testirali dva robustna telefona in nad nobenim od njiju nismo bili pretirano navdušeni. Motorola Defy je še najboljši vtis naredila s samim »oklepljenim« ohišjem, medtem ko je bila Nokia XR20 nekoliko bolj zmogljiva in je imela določene neobičajne lastnosti za to vrsto telefona, denimo brezžično polnjenje, vendar je bila tudi cena dokaj visoka glede na ponujeno. XCover6 Pro je sicer s 629 evri še malenkost dražji, vendar vsaj na prvi pogled tudi nudi bistveno več in bi morda lahko prekinil več let trajajoč nasvet, da je preprosto bolje kupiti konkreten ovitek za dober »običajni« telefon kot pa kakšnega robustnega, ki bo v vseh pogledih, razen v zaščiti ohišja, opazno slabši.

XCover6 Pro je od omenjenih dveh nekoliko manjši ali vsaj tanjši ter z 235 g ni najtežji, kar bo nedvomno blagodejno vplivalo tako na prenašanje v žepu kot na ergonomijo med uporabo. V Samsungu zagotavljajo, da je »izdelan tako, da zdrži hude vremenske razmere, padce in druge nevarnosti, ki spremljajo delo na terenu. Poleg tega zaslon ponuja način večje občutljivosti za delo v rokavicah in z vlažnimi rokami.  Med drugim se ponaša z vojaškim certifikatom za vzdržljivost MIL-STD-810H, kar sicer ne pove dosti o vzdržljivosti, in vodoodpornostjo po standardu IP68. Preživel naj bi padce na trdna tla z metra in pol višine.

Zaslon, ki ga prekriva utrjeno steklo Gorilla Glass Victus+, je s 6,6 palci diagonale dokaj velik in premore polno visoko ločljivost. Zaradi prej omenjenih lastnosti je vrste LCD, vendar omogoča osveževanje s 120 Hz. Verjetno najpomembnejša razlika v primerjavi z omenjenima lanskim telefonoma je v procesorju. Za delovanje so namreč vgradili Snapdragon 778G, kar je zelo dobra izbira, saj ta srednjerazredni čip, četudi že lanskega datuma, nudi zelo dobro kombinacijo solidnih zmogljivosti in zelo dobre energijske učinkovitosti. Podpira tudi povezovanje v omrežja 5G, poleg tega pa so v Samsungu zagotovili še podporo za brezžična omrežja Wi-Fi 6E, torej tudi v frekvenčnem pasu 6 GHz. Tu so seveda obvezni čitalnik prstnih odtisov v stranski tipki, pa prepoznava obraza, funkcija push-to-talk (walkie-talkie), varovanje pomembnih vsebin na telefonu prek platforme Knox ter možnost uporabe naprave kot nadomestka namiznega računalnika s sistemom DeX. Skrbniki lahko z napravo upravljajo tudi na daljavo, kar bo seveda najbolj razveselilo administratorje v podjetjih, kajti ni skrivnost, da Samsung s tem modelom najbolj cilja na velika naročila podjetij, ki bodo telefone razdelila med zaposlene. V tem sklopu je pomembna tudi obljublja posodobitev štiri naslednje izdaje Androida in pet let varnostnih posodobitev. To po eni strani pomeni dolgo življenjsko dobo in manj potrebe po menjavah telefonov v podjetjih že po dveh ali treh letih, po drugi strani pa tudi skupaj z reciklirano plastiko, ki jo uporabljajo za izdelavo ohišja, manj odpadkov.

Če kaj, bi utegnila biti šibka točka baterija. Ta ima namreč kapaciteto zgolj 4050 mAh in se polni dokaj počasi s 15 W. Pomnilniška kombinacija je 6 + 128 GB, pri čemer je podatkovni prostor mogoče razširiti s pomnilniško kartico microSD, veliko do 1 TB. Za fotografijo in snemanje skrbita dva objektiva na zadnji in en na sprednji strani. Glavni premore 50-milijonsko tipalo in utegne prav tako predstavljati korak naprej v primerjavi s tem, kar običajno v fotografskem in še posebej video smislu nudijo robustni telefoni. Za ultraširoki objektiv z osmimi milijoni pik in 13-milijonsko tipalo spredaj tega ne bi ravno trdili. Snemanje z glavnim objektivom gre sicer do 4K, česar ostali tovrstni telefoni prav tako večinoma ne zmorejo.

XCover6 Pro je v maniri Henryja Forda na voljo v kakršni koli barvi, dokler je ta črna. Rdeča obroba fotografskih objektivov pa bo poskrbela za nekaj prepoznavnosti tega telefona.

Fotografiji: Samsung

• 
  Ena redkih, ki to ponujajo, zato se priložnost splača izkoristiti
• 
  Huawei Watch Fit 5: Pametna ura za aktivne, ki ne želijo sklepati kompromisov
• 
  KRATKI TEST Opel Frontera GS Electric: Začelo se je slabo, potem pa je postalo …
• 
  Telekom Slovenije z novo generacijo klicev v sili omogoča prihodnost nujnih komunikacij (NG112 in NG eCall)
• 
  Na trg prenosnikov s sistemom Windows zdaj vstopa še Nvidia!

The post Lahko še ena osamljena lastovka ali pa preporod za robustne telefone appeared first on Tehnozvezdje.

V korejskem podjetju so si že pred časom zamislili pametni monitor, zdaj pa je prišla v prodajo nova izvedba tega izdelka z oznako M8. Osnovna premisa je že od začetka ta, da ne gre zgolj za »neumni« zaslon, ki zna prikazovati zgolj slike z prek običajnih vhodov, v konkretnem primeru sta to USB-C in mikro HDMI. Monitor se namreč lahko poveže v brezžično omrežje (Wi-Fi) in ima lahko nameščene aplikacije za storitve pretočnega videa. V tem pogledu je kot pametni televizor (s sistemom Tizen). Priložen je tudi mali daljinski upravljalnik in tako je mogoče brez kakšne dodatne naprave uživati v vsebinah s storitev, kot so Netflix, Apple TV+, Amazon Prime Video ali Disney+. Seveda so vgrajeni zvočniki, pa tudi mikrofoni za govorno upravljanje in video klice. Tej generaciji so dodali še magnetno in odstranljivo kamero SmimFit Cam s funkcijo sledenja obrazu in samodejne povečave. Ker je monitor povezan v domače omrežje, je mogoče nanj zrcaliti vsebino s pametnega telefona, lahko pred Samsungovega protokola, če imate telefon iste znamke, ali pa prek Applovega načina Airplay (2), možno pa je tudi uporabljati okolje DeX. Dostop do interneta pa omogoča še neposredno uporabo Microsoftove oblačne pisarne, pri čemer je mogoče tipkovnico in miško povezati tudi prek bluetootha. Novost je tokrat še v tem, da monitor lahko opravlja vlogo vozlišča pametnih naprav (SmartThings Hub), ki podpirajo to Samsungovo platformo.

Tokrat gre sicer za monitor 4K z diagonalo 81,2 cm oz. 32 palcev klasičnega razmerja stranic 16:9. Ločljivost je torej 3840 x 2160. Ena redkih, a ne nepomembnih hib prejšnje generacije je bila dokaj nizka svetilnost, kar so tokrat popravili. Zaslon z matriko VA se namreč ponaša z najvišjo svetilnostjo 400 kandel na m², kar omogoča tudi podporo za format HDR10+. Poleg tega naj bi bil boljši tudi barvno, zajema 99 odstotkov barvnega prostora sRBG.

Pri zunanjosti je še posebej pri stojalu in ravni zadnji površini nezgrešljivo, po kom so se zgledovali oblikovalci. Je pa tukaj stojalo bolj prilagodljivo, saj dopušča spreminjanje višine. Monitor je na voljo v štirih barvah – beli, modri, zeleni in rožnati, najbolj klasično črno pa so tokrat izpustili. Stane 800 evrov, kar predstavlja precejšen dvig v primerjavi s predhodnikom (ta je bil na voljo tudi s 27-palčno diagonalo), to pa naj bi izdelek upravičil s širšim naborom lastnosti ter bolj kakovostnim in svetlim zaslonom.

• 
  Ena redkih, ki to ponujajo, zato se priložnost splača izkoristiti
• 
  Huawei Watch Fit 5: Pametna ura za aktivne, ki ne želijo sklepati kompromisov
• 
  KRATKI TEST Opel Frontera GS Electric: Začelo se je slabo, potem pa je postalo …
• 
  Telekom Slovenije z novo generacijo klicev v sili omogoča prihodnost nujnih komunikacij (NG112 in NG eCall)
• 
  Na trg prenosnikov s sistemom Windows zdaj vstopa še Nvidia!

The post Konkretna osvežitev monitorja, ki je še mnogo več kot to appeared first on Tehnozvezdje.

Odyssey Neo G8 (G85NB)

Ta monitor z ekstremno ukrivljenim zaslonom nadaljuje tam, kjer smo pred dobrim letom srečali orjaka Odyssey G9. Je pa manjši, a hkrati z večjo ločljivostjo. Njegova diagonala je tokrat 32 palcev (81 cm), G9 je bil z 49 palci (skoraj 125 cm) diagonale res ogromen. Tudi precej širši, kajti G8 ima »klasično« razmerje strani 16:9, toda ločljivost 4K (3840 x 2160), kar ga potencialno dela uporabnega še za kakšno resno delo, ne zgolj za igre. Seveda odvisno od tega, kako dober bo v zmožnosti prikaza čim širšega barvnega spektra in barvni pravilnosti.

Igričarji pa se bodo razveselili dejstva (ali pa tudi ne, če nimajo dovolj zmogljivega PC-ja), da je to prvi Samsungov monitor, ki pri ločljivosti 4K ponuja osveževanje vse do 240 Hz. Za izkoriščanje obojega v igrah je res treba imeti hudo namizno zverino (s prenosnikom verjetno ne bi šlo). Zaslon je vrste mini LED z množico miniaturnih svetečih diod za osvetlitev, ki zmorejo vse do 2000 kandel najvišje svetilnosti (seveda ne celotnega zaslona in ne dolgotrajno). Krivina je znova ekstremnih 1000R, bolj pogosto srečujemo monitorje s 1500R ali celo samo 1800R. Če bi naredili krog iz tovrstnih monitorjev, bi imel polmer vsega en meter. Zraven je še igričarska osvetlitev ohišja, ki glede na prvo fotografijo ni dosti drugačno od modela G9. Drugih podrobnosti in cene v Samsungu še niso razkrili.

S8 (S80PB)

Za tiste, ki ne bi krivin, temveč klasičen raven monitor, in jih ne zanimajo igre, je korejsko podjetje pripravilo dva modela z oznako S8. Eden bo imel 27-palčno (68,5 cm), drugi 32-palčno diagonalo. Pri obeh bo ločljivost 4K in bosta pokrivala 98 odstotkov barvnega spektra DCI-P3, kar pomeni, da naj bi bila primerna za ustvarjalce vsebin. Večji od monitorjev podpira tudi standard HDR600 (manjši HDR400), vendar proizvajalec ne pove, ali dejansko dosega 600 kandel na m² svetilnosti, kar bi bilo izvrstno. Vgrajen je priključek USB-C, ki lahko polni prenosnik z 90W, pa tudi omrežni priključek (LAN), tako da je mogoče imeti računalnik povezan z enim samim kablom.

Smart Monitor M8 (M80B)

Samsung je že pred časom ponudil linijo »pametnih« monitorjev, ki imajo vgrajeno podporo za način DeX, funkcionalnosti pametnega televizorja (a brez sprejemnikov dvb-c/t/s), daljinski upravljalnik in še nekatere neobičajne lastnosti. Glavna težava je bila svetilnost 250 kandel na m², kajti večina monitorjev dosega vsaj 300 kandel. Tokrat so jo pri 32-palčnem M8 dvignili na že zelo spodobnih 400 kandel in tudi barvna pokritost (99 odstotkov sRGB) naj bi bila solidna. Ločljivost je znova 4K, priključek USB-C lahko polni prenosnik s 65W, premična magnetna kamera pa skrbi za video klice. Letošnja novost je še vgrajeno vozlišče SmartThings, tako da je mogoče neposredno z monitorja nadzorovati naprave pametnega doma, ki podpirajo to Samsungovo platformo. O ceni tudi tu še nič, predvidevamo pa, da bo monitor stal vsaj 500 evrov.

The post Samsung z novimi izstopajočimi monitorji appeared first on Tehnozvezdje.

Marsikaj je seveda odvisno od potreb in okoliščin, pa tudi od načina dela in nenazadnje prostora. Prenosniki so sicer že davno prevladali, kar pa ne pomeni, da namizni računalniki niso več smiselni in priljubljeni pri določenih  kategorijah uporabnikov. Za običajne, nezahtevne kupce večinoma ni vprašanja ali prenosnik ali namiznik, temveč zgolj, ali naj si, tako kot kolega iz uvoda, zraven prenosnega omislijo še nekaj »konkretnejšega« stacionarnega. Za tiste, ki rabijo dobro profi »mašino«, pa gre lahko razmislek v smeri, ali je to lahko zmogljiv prenosnik ali mora nujno biti s hrupno in potratno grafično kartico ter ostalimi hitrimi internalijami naphano ohišje.

Prav nič narobe se mi ne zdi, da je večina prešla na prenosnike. Nekaj časa sem se boril proti temu trendu, vendar sem ugotovil, da nima smisla. Prenosnik je pač prijaznejši, ne zaseda prostora in okrog njega ni popolne navlake kablovja. Pa seveda se z njim lahko zavlečeš vsaj na kavč, četudi pretežno ostaja znotraj stanovanja, in tako ne izpolnjuje v popolnosti svojega premičnega poslanstva. Marsikdo tudi ne potrebuje ekstra zmogljivosti in še redkejši se ukvarjajo z dodajanjem ali menjavo komponent za nadgrajevanje zmogljivosti. In, nenazadnje, morebiten izpad električne energije ni nobena tragika. Vseeno pa je škoda, da se le malokateri od teh računalnikov kdaj znajde priključen na zunanji monitor, saj tako uporabniki sedijo sklonjeni pretirano naprej, in si ne privoščijo videti več in večje vsebine. Seveda pa dober in velik monitor lahko stane toliko ali še več kot sam prenosnik, zato se to mnogim zdi predrago, če že ne tudi prehud korak v smeri zasedanja prostora in kompleksnosti (morda bi bilo treba dodajati tipkovnico in še kaj). Čemur so se ravno z nakupom prenosnika izognili.

In podobno ni čisto nič narobe, da igričarji in še kdo vztraja pri resnih namiznih strojih. Moči je veliko več in predvsem tak računalnik lahko zares zadiha in kontinuirano deluje pri polni obremenitvi. Prenosnik se začne hitro pregrevati in mora zato zmanjševati hitrost, takih omejitev pri namiznem modelu z ustreznim hlajenjem ni. Prav tako je veliko lažje dodati pomnilnik ali zamenjati procesor in grafično kartico, če se pokažejo potrebe. Pogosto se zgodi, da ob prvem nakupu nekaj podcenimo, potem pa je treba kmalu nadgraditi računalnik. Pri prenosniku to ne gre, zato je treba že na začetku zelo dobro razmisliti, kaj rabimo in bomo rabili čez nekaj časa, sicer se lahko hitro izkaže, da smo si kupili »prepočasen« računalnik.  

Malce se zaplete, ko začnemo kombinirati oboje. Kot prvo, to poviša stroške, in kot drugo se je treba sprijazniti s prehajanjem med različnima (ali različnimi) računalniki. V dobi oblačnih shramb, vseprisotne povezljivosti ter hitrih in velikih zunanjih diskov to ni večja težava, vseeno pa še ni povsem »brezšivno«, kot rada obljublja industrija. Prav zato, ker sem si neizmerno želel, da bi bil moj celoten delovni proces, z vsemi odprtimi zavihki, zgodovino, datotekami in vsem ostalim na eni napravi, sem lani presedlal s kombinacije solidnega, a že malo ostarelega namiznika, in prav tako solidnega, vendar ne ravno vrhunskega ultrabooka, na precej zmogljivejši prenosnik. Ta je zdaj moj primarni PC tako doma (za delo in zabavo) kot na terenu. Včasih priključen na monitor in morda še na zunanjo grafično kartico prek priključka Thunderbolt 3 (v istem ohišju domuje še dodaten disk SSD za video vsebine), drugič pa pač v svoji osnovni pojavi. Vem, da je zmogljivost, tudi ob tisti grafiki nižja, kot bi jo dobil z resno »kišto«. In se tudi zavedam, da skupna cena takega  sistema dosega ali presega dva evrska tisočaka. Podobna bi bila tudi, če bi se odločil za nekoliko večji in debelejši prenosnik, ki imel ločeno grafično kartico že vgrajeno, skupaj s procesorjem iz serije H (namesto manj zmogljivega U) in boljšim hlajenjem.

Toda problem je v tem, da namesto enega res dobrega prenosnika ne morem (več) imeti dveh solidnih ali povprečnih računalnikov. Enako večina profesionalnih uporabnikov. Konkretno moč, dobro sliko in ostale lastnosti (od tipkovnice in miške/sledilne ploščice do hitre povezljivosti in vsega ostalega) hočejo povsod. Prenosnik z malce slabšimi specifikacijami (npr. 8 GB pomnilnika na mesto 16 GB, manjši disk in podobno) je za dvesto ali tristo evrov cenejši. Podobno je pri namiznem računalniku in tako je skupna cena obeh še vedno precej višja in na koncu je vsaj eden od njiju konkretno podizkoriščen, vsakič pa uporabnik tudi malo zavzdihne, zakaj si ni privoščil najboljše možne specifikacije. Se torej da shajati samo s prenosnikom, tudi če mora poganjati najbolj zahtevne operacije? V večini primerov absolutno, v čisto vseh pa seveda ne. In določeni tipi uporabnikov take spremembe nikoli ne bi storili. Tudi zato, ker zelo redko ali nikoli ne delajo (ali igrajo) drugje kot v svoji standardni pisarni/sobi, zato je zanje razmišljanje o prenosniku kajpak povsem zgrešeno.

Kaj pa kombinacija močnega namiznega računalnika in iPada Pro ali česa podobnega za prenašanje naokrog? Taka mobilna naprava tudi obljublja, da lahko v marsikateri situaciji nadomesti osebni računalnik. V večini tistih, kjer se dobro obnese vsak telefon, ga res lahko. Odgovarjanje na e-pošto in tudi pisanje daljših besedil sploh ni problematično. Niti montiranje videa ali obdelava fotografij. Zatakne se pri marsičem drugem. Denimo že pri prenašanju posnetkov na tablico ali telefon. V PC vtakneš pomnilniško kartico in pretočiš datoteke, pri mobilnih napravah, še posebej tistih z operacijskim sistemom iOS, ni tako enostavno. Pa urejati zadeve, ki zahtevajo pravi namizniški brskalnik? Odpreti več dokumentov enake sorte (najsi bodo besedila, pregledice, kar koli) naenkrat, brez česar denimo prevajalci ne morejo živeti? Spremeniti ločljivost, ko mobilnik ali tablico priključiš na monitor? Omejitev je preprosto preveč, da bi bila to realna opcija. Še posebej ob dejstvu, da »profesionalne« tablice pogosto stanejo celo več kot zmogljivi in ne dosti večji ter težji prenosniki, ki mogoče niso tako seksi, zmorejo pa vse prej opisano in še kaj zraven. Mogoče na staromoden način, toda z njimi da se opraviti posel. Večinoma brez preklinjanja.

Pogojno je mobilna naprava lahko nadomestek prenosnika za delo na terenu, če njene omejitve niso v napoto ali če je zaradi upravljanja z dotikom bolj primerna za točno določene naloge. Od uresničitve sanj o telefonu kot edini računalniški napravi pa smo še precej daleč. Zato za zdaj v enačbi še vedno ostaja najmanj en PC, mogoče celo dva ali več. Naj bo njihovo število in kombiniranje tako, da bo delo z njimi kar najbolj udobno.

The post Namizni PC, prenosnik, oba ali pa za vse skupaj kar telefon? appeared first on Tehnozvezdje.

To možnost ni nova, doživela pa je malo nadgradnje glede na prvo generacijo. In če jo sčasoma posvojijo še razvijalci in ji prilagodijo upravljanje svojih aplikacij, bo še veliko uporabnejša. Osnove pa stojijo že zdaj. Ko galaksija priključiš na podstavek (prek USB-C, seveda), se slika preseli na monitor ali TV, kar koli imaš pač povezano s kablom HDMI. In se tudi prilagodi dejstvu, da je takrat namizje, ne več domači zaslon telefona. Aplikacije so v levem spodnjem kotu, glavne informacije, obvestila v desnem, aplikacije se odpirajo v oknih. Skoraj kot bi uporabljal Windows, pa si še vedno v Androidu. Za prikaz priporočam TV ali monitor z ne preveliko ločljivostjo. Sistem namreč še vedno vztraja pri omejitvi za polno visoko ločljivost (Full HD), zato je na monitorju z več pikami ob strani precej črnine. TV, tudi če je 4K, pa še vedno pokaže namizje celozaslonsko, samo pri nižji ločljivosti, kar pa kakovosti ne poslabša kdo ve kako opazno.

Telefon po novem leži na podstavku, ne več napol pokončno. To pa zato, ker je mogoče njegov zaslon uporabljati kot sledilno ploščico. Čisto posrečena rešitev, ki smo jo videli že kje drugje. Kdor hoče opravit kaj resnega, pa naj vseeno priključi še miško in tipkovnico. Lahko po kablu, brezžično z vmesnikom USB ali po bluetoothu. Vse možnosti preverjeno funkcionirajo. Ni pa mi uspelo po HDMI-ju speljati še zvoka. Morda sem kaj spregledal ali pa se dejansko ne da in je to treba rešiti z dodatnim kablom prek izhoda za slušalke.

Nabor aplikacij, ki jih je mogoče odpreti v tem načinu, je kar obsežen. In za določena opravila je DeX res v redu. Na primer za e-pošto, pisanje besedil in delo v drugih pisarniških programih, tudi kakšno spletno urejanje in administracijo, pa še kaj bi se našlo. Določene stvari je pač mnogo lažje početi na večjem ekranu, s pravo tipkovnico in s pomočjo miške. Telefonu, ki vse skupaj poganja, pa za take naloge nikoli ne zmanjka sape, procesorski moči je več kot dovolj. Vsake toliko časa se malo oglasi ventilator v podstavku, da se kaj ne pregreje, kar pa je logično. Tudi pravi prenosniki ali namizni računalniki rabijo tako ali drugačno hlajenje.

Bi pa rekel, da je DeX vsaj za zdaj pretežno namenjen delu, manj zabavi. Krivec niti ni Samsung s svojo zasnovo, če odmislim omejitev glede ločljivosti, ki pa pričakujem, da bo prej ali slej odpadla. Svoje morajo postoriti še razvijalci aplikacij. Te namreč pogosto niso prilagojene niti velikosti zaslona niti upravljanju z miško ali sledilno ploščico. Tipičen primer so Googlovi zemljevidi, pri katerih manjkata plus in minus za povečevanje in pomanjševanje pogleda. Dvoprstnih potegov tu pač ni. Nekatere aplikacije za video pa se denimo ne pustijo raztegniti čez celoten zaslon, v osnovi pa tečejo v majhnem pokončnem oknu, kot na telefonu. Ko bodo v Samsungu enkrat prepričali Netflix, HBO, operaterje in ostale, da prilagodijo aplikacije, bo to tudi zelo privlačen večpredstavnostni dodatek za dnevno sobo. Na telefonu je tako ali tako vsakdo prijavljen v vse storitve pretočnega videa in mobilne televizije, ki jih ima na voljo. In če bi jih lahko s pomočja DeX-a enostavno prenesel na veliki ekran, bi ubil še tretjo muho. Upam na skorajšnji napredek glede tega. Že zdaj pa je ta priključna postaja smiseln nakup za vsakega lastnika novejšega Galaxyja S ali Note, ki ima kakšen neizkoriščen monitor ali bi rad na televizor imel priključen »računalnik«. Še majhna tipkovnica in miška, pa je to prav ljubka občasna pisarna.

The post Samsung DeX: Veliko potenciala, nekaj še neizkoriščenega appeared first on Tehnozvezdje.

V osnovi je stvar podobna, kot jo je nazadnje poskušal Microsoft pri Lumijah 950. Vendar je Continuum precej več obetal, kot je nazadnje izpolnil. Problema sta bila (poleg ostalih) dva – aplikacije so tekle zgolj v celozaslonskem načinu in, kar je bilo še huje, pognati se je delo zgolj manjši del že tako ne ravno izjemnega nabora aplikacij v sistemu Windows Phone oz. kasneje Windows 10 (Mobile). Toda strojna zasnova je bila zelo podobna, srčika vsega je prilagojevalnik z USB-C na HDMI. Le da ga je Samsung vgradil v stojalo, ki vsebuje še napajalnik, omrežni priključek in vhoda USB (še stara, ne tipa C) ter zvočnik in ventilator za občasno hlajenje. Predvsem pa telefon prepozna to stojalo in zažene okolje DeX, z običajnim »adapterjem« je na monitorju preprosto zrcaljenje zaslona.

Razlika je v tem, da je Samsungovo okolje prilagojeno namiznemu izgledu. Z opravilno vrstico in okni, ki jih je (večinoma) mogoče poljubno prilagajati. Izgled neizbežno nekoliko spominja na Okna, čeprav je seveda še vedno prepoznavni Android, z osnovnimi komandami na levi (namesto na dnu zaslona) in obvestilno vrstico na desni (namesto na vrhu). Vmes so ikone odprtih aplikacij. Seveda pa je mogoče odpreti tudi vizualni pogled tega, kar teče v ozadju, kot na telefonu.

Z miško in tipkovnico, priključi se ju na USB ali po bluetoothu, oboje deluje brez težav, to res postane skoraj namizni računalnik. Priložnosten, ampak kulski. Velika prednost pred Microsoftovo rešitvijo je v tem, da aplikacije niso izbirčne, v osnovi so delovale vse, kar sem jih pognal. Tako ima lahko uporabnik odprt urejevalnik besedil, brskalnik, predvajalnik glasbe, e-poštni odjemalec, aplikacije za družabna omrežja, galerijo in kakšen preprost obdelovalnik fotografij. Načeloma vse, kar potrebuje za vsakdanje delo. In zadeva je odzivna, teče res lepo, samo občasno ventilator malce shladi telefon, ki se kar segreje – to se občuti, ko ga vzamemo iz podstavka. Če lahko že na telefonu urediš večino zadev, ki jih moraš ali želiš urediti, jih s tem dodatkom še lažje. In če doma ne rabiš resnega računalnika za delo, je DeX s kakšnim 24-palčnim monitorjem FHD ter brezžično miško in tipkovnico zelo fino, minimalistično okolje za tiste priložnosti, ko se ti zahoče večjega zaslona.

Tudi telefonske plati niso problem. Ko kdo kliče, se na monitorju pojavi okence s klicem in možnostjo prevzema ali zavrnitve. In ko se uporabnik oglasi, se odpre enako okno, kot je med klicem na zaslonu telefona. Zvok pa gre privzeto na zvočnik v podstavku. Podobno se vsa obvestila, od sms-ov do drugih, prikažejo nekje v kotu zaslona. Telefon je med računalniško uporabo polno funkcionalen. In se seveda tudi polni (zelo hitro), kar je tudi verjetno eden od razlogov za segrevanje.

Ko gremo na polje zahtevnejšega se koncept tudi Samsungu začne lomiti. Aplikacije delujejo, ampak mnoge ne povsem pravilno. Še posebej tiste za video (Netflix, Tvin, …) ostajajo v oknu, ki mu ni mogoče spreminjati velikosti niti ga raztegniti čez cel zaslon. Enako velja za igre. Zanje je enostavno bolje prijeti telefon v roke in se zabavati na ta način. Za igranje na velikem zaslonu pa si je treba omisliti konkretno konzolo. Prehajanju iz domačega v mobilno igranje je za zdaj najbližje prišel Nintendov Switch. Brskalnik Chrome strani, celo Googlova iskanja, privzeto zelo rad odpira v mobilniškem načinu in ga je treba prisiliti, da jih pokaže v namiznem. Zemljevidi predpostavljajo dotikanje zaslona in tako nimajo komand za povečevanje ali pomanjševanje pogleda. In tako naprej. Aplikacije pač niso prilagojene namiznemu pogledu in uporabi z miško in hitro se pokažejo pomanjkljivosti tega.

Naslednja omejitev je glede zaslona. Največja izhodna ločljivost je namreč Full HD (1920 x 1080), zato je daleč najbolje, če monitor dejansko ima prav toliko točk. Na mojem, ki je bistveno širši, pa tudi po višini ima več točk (1440), je bilo na levi in desni veliko črnine, slika pa ni bila povsem ostra, ker je sistem pač ločljivost 1080 raztegnil na 1440 točk. V načinu zrcaljenja je bil prikaz precej lepši. Zvočnik je slab, celo slabši od tega v telefonu. Za pogovore in mogoče poslušanje podcastov je v redu, za gledanje videa in še posebej poslušanje glasbe pa mu hudo manjka frekvenčnega razpona, globine, čistosti in še česa. Ker zvok ne gre po HDMI-ju v monitor (ti imajo pogosto vgrajene bistveno boljše zvočnike) in ker izhod za slušalke ni dostopen, na podstavku pa ga ni, se je treba znajti drugače. Edino, kar mi pride na misel, so slušalke ali zvočnik bluetooth.  Zgornja stran stojala bi lahko, kadar je zaprto, delovala kot brezžični polnilnik, pa so žal pri Samsungu poleg vgradnje boljšega zvočnika zamudili tudi to priložnost.

Ena od možnosti (poslovne) uporabe tega sistema bi bila kot odjemalec za dostop do oddaljenega namizja. Spet pa je proizvajalec podprl nekatere rešitve, drugih ne. Mogoče bo podpora prišla kdaj v prihodnosti, ampak na to se težko zanašamo. Kar se tiče zmogljivosti, nimam pripomb. Videa na DeX-u nisem montiral, z igrami ni težav, kar je ločljivost celo nižja kot na samem telefonu, obdelovanje fotografij v Lightroomu ni bilo bliskovito, kot je v Affinity Photo na iPadu Pro, čakati pa me procesor tudi večinoma ni puščal. Vsekakor ima zadeva še nekaj zaloge v moči, če bi vse skupaj bolje prilagodili namiznemu delu.

Razumem, zakaj mnogi še vedno sanjajo, da bi jim telefon zamenjal računalnik. Bil sem v tej skupini ljudi, a so me pretekle slabe izkušnje in realna situacija, ki narekuje uporabo bolj zmogljivih (namenskih) naprav, malo oddaljile od takih sanj. Samsungov DeX sem seveda preizkusil z veseljem, ker je že na predstavitvah kazal precej večji potencial od vseh poprejšnjih poskusov. In tudi v praksi ga je večinoma potrdil. Je pa vseeno hkrati navdušujoč in frustrirajoč. Fino je kar telefon povezniti v podstavek in na večjem zaslonu in s konkretno tipkovnico delati naprej. Potem pa ob vseh omejitvah, posebej zaradi neprilagojenih aplikacij, pridejo trenutki, ko bi esosmico spet najraje vzel v roke in preprosto podrsal po zaslonu, namesto, da se trudiš z miško. Če ti kje čepijo kakšen odvečen monitor FHD, miška in tipkovnica, je DeX lahko zanimiv nakup za postavitev v nek kot v vlogi občasnega računalnika. Resen PC pa to še vedno ni. Kot žal tudi ne večpredstavnostni predvajalnik.

The post Samsung DeX približa sanje o telefonu kot namiznem računalniku malce bližje resničnosti appeared first on Tehnozvezdje.