Preden se potopim v razgradnjo občutkov, ki so me obhajali med igranjem, je na mestu nekaj besed o dilemi, ki se je nisem in se je verjetno še nekaj časa ne bom znebil. Komu je namenjena? Sin od konzol priznava samo Nintendo Switch in ga ne zanima igranje zahtevnih »špilov« kjerkoli drugje kot na namiznem računalniku. Priznal je, da dobro deluje in da je zanimiva, vendar je obenem imel nekaj težav s privajanjem na kontrolnike in tipke.

Razumem, da je njen osrednji namen igranje praktično kjerkoli. Toda nekaj podobnega nudijo gejmerski prenosniki. Da telefonov in manjših 8-palčnih tabličnih računalnikov niti ne omenjam. Rekel bi, da sodi med telefon in prenosnik, a jo s tem obsojam na prekletstvo tretje naprave. Brez telefona ne gre in ravno tako ne brez prenosnika (računalnika). Čemu bi torej potreboval še enega, ki mi bo služil izključno za zabavo? Je nakup sploh gospodaren? Vseeno se mi je poredila rešilna bilka. Doma bi jo povezal na tipkovnico, miško, monitor in potrebi še na zunanjo kartico in jo občasno uporabil za »namizno rešitev«. Čeprav je ideja iz trte izvita, ni popolnoma neumestna in neuporabna, saj je Ally polno delujoč univerzalni okenski računalnik, stlačen v ohišje konzole.

Postopek aktivacije, kot smo ga vajeni na računalnikih s sistemom Windows

Potem ko sem jo vzel iz škatle, sem nameraval uporabiti zvezdišče in preko njega tipkovnico in miš, da bo aktivacija in vnos podatkov o računih in omrežjih preprostejši in predvsem hitrejši. Izkazalo se je, da nista potrebni. Postopek ni bil občutno počasnejši in še manj moten zaradi razmeroma majhnega na dotik občutljivega zaslona. Sem pa potreboval očala, kajti drugače majhnih besedil in ikon ne bi razločno videl. Ko je nastavljena, jo uporabljaš natančno tako, kot uporabljaš na primer tablične računalnike Surface. Le da je poudarek na okolju Steam ali Epic Games, torej igrah, ki si jih vajen igrati na računalniku. V tem je glavna srž prednosti konzole z okenskim sistemom. Karkoli deluje na prenosnem ali namiznem računalniku, lahko naložiš in uporabljaš na konzoli. Ker v igranju nisem najboljši, sem izkoristil veščine gejmerja, ki domujejo v isti hiši. Nisva pretiravala. Ni bilo potrebe. Namestila sva nabor iger, ki so dobro prikazale, česa je konzola sposobna. Tako glede zmogljivosti kot prikaza na zaslonu. Counter Strike 2, Genshin Impact, Cocoon, Dead Cells, Ori and the blind forrest ter Forza Motorsport. Zasedle so kar konkreten kos pomnilnika, saj je ta ena od lastnosti, v katerih Ally ni najbolj radodarna.

Računalnik, »spravljen« v ohišju igralne konzole

Asusova konzola je razmeroma dolga, ozka in predvsem presenetljivo lahka. Ni je težko dlje časa držati v rokah. Pomaga, da se deli ohišja, kjer jo držiš, niti med največjimi obremenitvami ne grejejo in da hladilni sistem topel zrak usmerja stran od tebe. Obenem daje občutek robustnosti in trajnosti, medtem ko sicer bela in zaradi tega v teoriji občutljivejša površina, ne kaže, da se hitro nepopravljivo umaže ali opraska. Pogledal sem na splet in preveril, da podobno trdijo kolegi, ki so jo uporabljali več mesecev. Drugače tega ne bi mogel trditi, kajti teden dni normalne uporabe je občutno prekratek čas za podajanje takšnih ocen. A zlahka rečem nekaj drugega. Krmilniki – igralni paličici, tipke, gumbi – so zgoraj ob zaslonu, na zgornjem robu in na hrbtu. Navaditi se je treba nanje, kar zahteva nekaj časa. To je bil razlog, da se je sin razburjal, kajti on je navajen igranja s tipkovnico in miško. Ni dvoma, da se na to prej ali slej navadiš. Asus je poskrbel za eno boljših ergonomsko oblikovanih konzol, saj ohišje ni »škatlasto«, temveč ravno prav zaobljeno, da je v vseh pogledih prijetno za držanje. Za gejmersko okolje pa poskrbi prijetna in ne preveč vsiljiva barvna osvetlitev. 

V kompletu (žal) ni nobenih drugih dodatkov. Škoda, kajti to pomeni, da bo treba kupiti vsaj dva. Zaradi omejenih priključkov, praktično je uporaben samo priključek USB tipa C, bi si želel razširitvenega dodatka. Če ne zaradi drugega, za občasno povezavo s televizorjem. Drugi dodatek je bolj praktične narave. Med prenosom je občutljiva na poškodbe. Tudi v torbi in nahrbtniku, saj ni izključeno, da se v istem predalu znajde še kakšen trden predmet. Ličen in mehak etui še zdaleč ne bo odveč.

Igram prilagojene strojne komponente

Zaslon ni pretirano velik, drugače niti ni moglo biti, vendar sem pomislil, da bi bil OLED boljša izbira. Daleč od tega, da bi bil obstoječi slab, a vseeno. Visoka hitrost osveževanja za novejšo zaslonsko tehniko ni več ovira, torej bi še vedno lahko uživali v gladkem 120-herčnem prikazu slike, kar je presodnega pomena pri igrah, kot je Counter Strike, a zato bi bile barve lepše, kontrast pa višji. Ravno tako se ne bi branil nekaj kandel višje svetilnosti, kar bi se poznalo pri igranju na prostem pod milim nebom. Svetilnosti je seveda več kot dovolj za uporabo v prostoru, ne oziraje se, kako osvetljen je.

Hitrost osveževanja sama po sebi ni dovolj, če ni podprta z zmogljivim procesorjem oziroma njegovimi grafičnimi zmogljivostmi, od katerih je odvisno število sličic na sekundo (fps). Procesor Z1 Extreme je razmeroma zmogljiv, in čeprav je prilagojen za poganjanje iger, se ne more kosati s kombinacijo univerzalnega procesorja in zmogljive grafične kartice. Kljub temu se mi zdi, da se je v primeru omenjenih iger dobro obnesel. Pri nobeni nisem opazil zatikanja v prikazu dogajanja, čeprav število sličic na sekundo pri zahtevnejših ni letelo v nebo. Starejše, kot sta Dead cells in Ori sta v polnosti izkoristili zaslon, Cocoon je obstal malo pod stotimi sličicami na sekundo. Pri strelski igri Counter Strike se je povprečje vrtelo okoli 85 in pri Genshin med 45 in 50. Igra je tekla v srednjih grafičnih nastavitvah ob največ 60 sličicah na sekundo. Najhuje je konzolo obremenila Forza Motorsport, saj je le z najnižjimi nastavitvami ali znižanjem ločljivosti s polne na običajno visoko (720p) zmogla med 40 in 50 fps.

Ni presenetljivo, da se je procesor ob tem segreval, toda igralna izkušnja je ves čas ostajala stabilna. Oziroma nisem opazil, da bi sistem zaradi pregrevanja zniževal hitrost procesorskih jeder. Ventilator, hitrost po potrebi nastaviš v aplikaciji Armoury Crate, tudi nikoli ni bil pretirano glasen in temperatura večinoma ostaja nekje pri 60 stopinjah Celzija. V določenih zahtevnejših igrah je bilo mogoče zaznati hiter dvig na 85 stopinj, nakar je počasi padala. Ally sicer podpira prilagojeno osveževanje (VVR) oziroma izenačitev osveževanja zaslona s številom sličic na sekundo, ki jih je sposobna prikazati igra. To prinaša dobro igralno izkušnjo brez zatikanj in trganja pri prikazu slike in drugih zamud, ki bi lahko vplivale ne igranje.

Konzola je opremljena z dvema stereo zvočnikoma za zadovoljivo kakovostjo in jakostjo zvoka. Presežkov seveda ni mogoče pričakovati, če ne zaradi drugega, potem zaradi majhnosti ohišja in iskanja kompromisov pri zagotavljanju avtonomije. Zato je dobro, da so na zadnjem robu vrata za slušalke. Vseeno pa med tremi ta čas najbolj izpostavljenimi Ally iz zvočnikov izvleče največ.

Zgolj zadovoljiva avtonomija

Nič od tega ne bi bilo vredno počenega groša, če zmogljivosti ne bi bile podkrepljene z dovolj veliko baterijo. Naj kar takoj povem, da je avtonomija povprečna oziroma odvisna od perspektive. Ni pretirano velika, ko na Ally gledaš kot na konzolo, oziroma je, ko jo vidiš kot povprečno zmogljiv računalnik. Podatki so jasni. Pol ure raziskovanja sveta igre Genshin je baterijo osušilo za tretjino, kar pomeni uro in pol brez iskanja vtičnice. Še malo manj pri Forzi, medtem ko bi Cocoon brez težav lahko igral vsaj uro dlje. Poskusil sem še nekaj. Pol ure video posnetkov, ne oziraje se na svetilnost, jo je izpraznilo za 23 odstotkov (2 uri brezskrbnosti) in za 16 odstotkov, ko je bila svetilnost 50-odstotna ob delovanju procesorja s 15 vati moči (slabe tri ure uživanja). Kaj pa Cyperpunk? Pošteno rečeno, ne najbolje. Dosti več kot uro bo težko iztisniti iz baterije.

Če za hip odmislim vprašanje, zakaj bi konzolo Ally potreboval, potem je treba priznati, da gre za zanimivo napravo, s katero skuša Asus pritegniti pozornost. Pri teh naporih ni osamljen. Steamdeck nima sistem Windows, temveč prilagojen in poenostavljen Linux, ki je sicer manj univerzalen za igričarsko sfero, a je zato uporaba preprostejša, medtem ko Lonovo s konzolo Legion Go sledi podobni poti kot Ally.

HVALIMO:

• Udobno, ergonomsko dobro in kakovostno izdelano ohišje
• Hitro osveževanje zaslona
• Tih ventilator
• Hitro polnjenje

GRAJAMO:

• Ne najboljša avtonomija
• Omejene zmogljivosti
• Windows ni najboljši sistem za ta tip naprav, sploh ne za tako majhen zaslon
• Tipka za glasnost je preveč na sredini in zahteva premik celotne dlani

The post Asus ROG Ally: Je to najboljša zaveznica zapriseženih »bojevnikov«? (#video) appeared first on Tehnozvezdje.