Običajno položnic ne plačam v istem trenutku, ko jih dobim v e-poštni predal (k sreči so jih nehali pošiljati v papirnati obliki), zadnjič pa sem fotografiral kodo in poklikal takoj, ko sem videl sporočilo. Tako zelo sem se podvizal, da sem prehitel tudi običajni sms, ki me vsak mesec obvesti, da me čaka položnica. To sporočilo je prišlo naslednji dan, ko so moje plačilo morda že »knjižili.« Ali bi lahko umetna inteligenca v tistem trenutku že vedela, da sem račun plačal in da jim ni treba poslati esemesa? Teoretično zagotovo, v praksi pa bi najbrž to zahtevalo precej povezovanja in preverjanja zalednih baz, predvidevanja in še česa.

Malce podoben je tudi primer, ko bi pozabil, da sem položnico že plačal, in se namenil znova »skenirati« kodo qr na njej. Mobilna banka me ne bo opozorila, da sem točno to isto »postavko« že poravnal. Tudi v tem primeru bi na pomoč lahko priskočila umetna inteligenca. Kaj glede tega pravijo v NLB? »UI je zagotovo zanimiva tehnologija tudi za digitalno bančništvo in si v prihodnje od nje veliko obetamo, vendar smo pri njenem uvajanju zelo previdni, sploh v neposredni povezavi s plačilnim prometom. Proces plačila s kodo qr je namenoma postavljen v treh korakih: skeniranje, pregled in potrditev plačila, tako da uporabnik vedno zavestno izvede plačilo. Hkrati obstajajo primeri, ko ponudniki vsak mesec izdajo plačilni nalog z identičnimi podatki (vključno z zneskom in referenco), kar bi vodilo v situacijo, ko bi morali uporabniki vsak mesec dodatno potrjevati izvedbo plačila.« Če povzamem, v kolikor bi sistem (z UI ali brez) plačilo z enakimi podatki prepoznal kot že plačanega, a je pravzaprav nov (ampak pač identičen kot prejšnjič), in bi ga poskusil preprečiti, bi bilo to enako slabo kot če pusti drugič plačati že plačanega. V praksi obstajata obe vrsti primerov. Verjetno bi se jih dalo razločiti po datumih ali pa bi morala poseči naprednejša UI, da ne bi bilo napak.

Če se morda sprašujete, zakaj je treba včasih v mobilni ali spletni banki večkrat potrditi plačilo, včasih pa le enkrat ali sploh ne. Razlika je izhaja iz tega, če imate določene pošiljatelje shranjene na svoj seznam, jim redno plačujete in to (recimo ji) UI banke opazi, ali presodi, da je transakcija manj tvega (oz. bolj, takrat zahteva dodatno potrditev).

Mimogrede, pred časom je bilo nekaj razburjanja glede nakazil na TRR pri digitalni banki Revolut za komitente NLB in še nekaterih bank. Kdor je za to uporabljal »pot« prek bančne kartice, je od nekega trenutka naprej plačeval visoko provizijo. Za običajno nakazilo prek UPN te provizije ni, toda ta postopek niti približno ni enako eleganten. Vendar obstaja opcija, ki je. Namreč »nakazilo« prek sistema GPay (Google Pay). Ker dotična banka uporablja Googlov zaledni sistem in je kartico treba dodati v Googlovo denarnico za brezstično plačevanje, je s tem v pravem sistemu tudi za brezplačno posredovanje denarja na Revolut.

Uporabniki mobilnega Klika imajo od nedavnega možnost tudi sklenitve depozita v aplikaciji. Ni sicer zelo očitna, saj je treba iti v kategorijo Ponudba (najdete jo v meniju, ki se odpre na dotik treh pikic spodaj desno) in potem povsem na dnu poiskati NLB Depozit. Nato lahko skozi nekaj korakov, kjer je med drugim treba povedati svoj zaposlitveni status, določite obdobje trajanja in znesek. Šele ko vnesete slednjega, izveste obrestno mero, ki variira med 0,75 in 1,8 odstotka letno, odvisno od trajanja depozita. Najvišja je pri približno letu in pol.

Naslovna fotografija: NLB

The post NEDELJSKI NASVET: Koliko je PAMETNA vaša mobilna banka? appeared first on Tehnozvezdje.

Revolut je nesporno ena od dveh najbolj prepoznavnih t. i. neobank, priljubljena tudi v Sloveniji, predvsem zaradi preproste uporabe, odlične aplikacije, takojšnjega prenašanja denarja in možnosti dodajanje kartice v obe najpomembnejši mobilni denarnici (Applovo in Googlovo) za plačevanje s telefonom ali uro, pri čemer nikakor ne škodi, da je osnovni nivo storitve zastonj. Letos je pritegnila dodatnih več kot deset milijonov uporabnikov, s čimer je presegla mejnik 50 milijonov odprtih uporabniških računov, od tega jih je sicer petina v Veliki Britaniji. V Sloveniji ima po dostopnih podatkih nekaj deset tisoč uporabnikov, koliko so ti aktivni, pa ni mogoče reči

Letos je banka poleg litovske, ki jo uporablja za poslovanje v Evropski uniji, prejela še omejeno britansko bančno licenco, in objavila, da je lani dosegla 2,2 milijardi prihodkov ter 545 milijonov dolarjev (508,5 milijonov evrov) dobička pred obdavčitvijo. Vrednost banke glede na zadnje investicije vanjo znaša 45 milijard dolarjev (42 milijard evrov). Za komitente v EU je letos zagnala program »zvestobe« za zbiranje in unovčevanje točk pri nakupih, v Veliki Britaniji, kjer uporabniki nimajo več ugodnega gostovanja v mobilnih omrežjih po Evropi, pa še storitev eSIM s paketi roaminga.

»Leto 2024 je bilo pomembno za Revolut, pridobili smo več milijonov novih uporabnikov in ponudili nekaj inovativnih novosti. Prihodnje leto bo še boljše in uspešnejše. Želimo prožiti revolucijo v bančništvu in ga spremeniti na bolje. Prepričani smo, da smo na pravi poti k temu cilju,« je v pripravljeni izjavi izpostavil glavni izvršni direktor Revoluta Nik Storonsky. »Smo na poti k stotim milijonom komitentov in k temu, da postanemo prva prava globalna banka,« pa je dodal Antoine Le Nel, direktor področij marketing in rast.

Banka je napovedala novosti na štirih področjih. Prva je navidezni pomočnik na osnovi umetne inteligence, ki naj bi se prilagajal potrebam komitentov in njihovim nastavitvam v aplikaciji ter jim pomagal k pametnejšemu trošenju denarja in boljšim finančnim odločitvam. Postopno ga bodo po različnih trgih uvajali skozi prihodnje leto. V Litvi, Franciji in na Irskem bodo ponudili storitev hipoteke, pri čemer naj bi komitentom zadevo odobrili hipno in jim po oceni vrednosti premoženja in drugih preverjanjih dali končno ponudbo v roku enega dneva. Hipoteke naj bi bile le del obsežne posojilne ponudbe, Revolut pa razmišlja tudi o tem, da bi dovolil prekoračitev limita, kot ga omogoča večina klasičnih bank.

Morda najbolj nepričakovana in zanimiva je napoved lastnih bankomatov, ki jih bodo že v začetku prihodnjega leta najprej začeli postavljati po Španiji. Bankomati Revolut bodo izdajali tako bankovce kot kartice, kasneje bodo omogočali tudi polaganje denarja na račun, kar seveda ni nič novega. Malce drugačna bo avtentikacija komitenta, saj bodo bankomati izvajali prepoznavo obraza. Novosti se obetajo tudi pri poslovnih računih, med drugim glede depozitov.

Naslovna fotografija: Revolut

The post Revolut trdi, da postaja prva prava globalna banka appeared first on Tehnozvezdje.

Da lahko rečete nasvidenje plastiki in morda v določenih primerih kar denarnici, je treba imeti ustrezno napravo in še bančno kartico, ki jo je mogoče dodati v mobilno denarnico (aplikacijo za digitalizacijo plačilnih kartic) na telefonu in/ali uri. Pri telefonih je že dolgo ni več strojnih ovir, saj bi se morali res potruditi, da bi našli kakšnega brez vgrajene tehnologije NFC, ki je nujna za brezstično plačevanje. Tudi operacijski sistem ni toliko pomemben, treba je zgolj vedeti, da (Googlov) Android nudi največji nabor različnih mobilnih denarnic, v sistemu iOS je za zdaj še vedno edina Apple Pay in je tako treba imeti račun pri banki oz. si pomagati s storitvijo Curve, na Huaweijevi platformi pa je slednja edina možnost, vendar na srečo ta omogoča uporabo katere koli kartice.

Nekoliko bolj je treba biti »izbirčen« pri uri. Nekateri proizvajalci nudijo mobilno denarnico, drugi (še) ne. Med prvimi so najmanj ure Apple Watch (Apple Pay), Garmin (Garmin Pay), vse z operacijskim sistemom Wear OS (Denarnica Google), med katere sodijo Samsung Galaxy Watch zadnjih štirih generacij, nekateri modeli Oneplus, Xiaomi, Mobvoi Ticwatch in druge, ter Amazfit Balance (Zepp Pay). Brez mobilne denarnice, čeprav nekatere premorejo vgrajen NFC, so ure proizvajalcev Huawei, Polar in Suunto.

Katere banke gredo v korak s časom?

Znotraj sistema Android je »privzeta« mobilna denarnica Googlova, v njej pa od bank, relevantnih za slovenske uporabnike, sodelujejo Delavska hranilnica, Intesa Sanpaolo, mBills, NLB, OTP banka (ki je to prevzela od NKBM) in Revolut. Pri slednji račun odprete v nekaj minutah, vključno s preverjanjem osebnega dokumenta. Nekatere so sicer imele ali še imajo tudi lastne aplikacije, vendar jih vse bolj opuščajo. Na Applovi strani so vse omenjene, z izjemo Delavske hranilnice, najdemo pa še Aircash in N26. Prav tako je v obeh prisoten Curve, kamor vpišemo kartico svoje banke (lahko tudi več kartic, pri čemer je uporaba več kot treh plačljiva), ta storitev pa »izda« lastno, ki jo nato uporabljamo za plačevanje, tako v digitalni kot v fizični obliki. Kot rečeno je na telefonih Huawei to edina delujoča mobilna denarnica.

Več o mobilnem plačevanju si lahko prebereš v članku na portalu Vse bo v redu Zavarovalnice Triglav.

Na urah Apple Watch je enaka denarnica kot na telefonih iPhone (torej Apple Pay) in na urah z Wear OS Denarnica Google. Torej v obeh primerih velja enako, kot smo napisali za telefone. V denarnici Garmin Pay so vključeni Curve, mBills, NLB in Revolut, v Zepp Pay pa Curve in mBills.

Najbolj »univerzalne« banke so torej mBills, NLB in Revolut, če nimate nobene od teh ali od tistih, ki so prisotne v posameznih denarnicah (ne pa v vseh), pa vas še vedno lahko reši Curve. A slednji je v zadnjem času vse manj nujen.

Še ena možnost brezstičnega plačevanja z androidnimi telefoni je prek storitve Flik Pay. Toda zanjo je treba terminal POS prestaviti v poseben način in ko vas trgovci ali natakarji vprašajo, »Gotovina ali kartica,« tega načina ne omenjajo in ga tudi nimajo v zavesti. Kolikor bi ga rad priporočal, ker so ga vzpostavile slovenske banke in je za trgovce cenejši kot kartične sheme, ga iz povsem praktičnih vidikov težko. Veliko lažje je uporabljati »kartico« v telefonu in ne prepričevati ponudnikov vedno znova, da je tudi Flik legitimna možnost.

Tudi če tvoja slovenska banka omogoča brezstično plačevanje s telefon (in morda tudi uro), vseeno ni odveč imeti še dodatne kartice Revolut (ali kakšne druge), morda zgolj navidezne za uporabo v mobilni denarnici. Lahko pride prav v določenih primerih, ko je denimo primarna banka »bolj papeška od papeža« z blokadami določenih predelov sveta ali trgovcev, za predavtorizacije na polnilnicah in še kakšen drug primer. Uporabna je lahko tudi, če slovenska banka podpira zgolj telefone, ne pa tudi ur.

Naslovna fotografija: DepositPhotos

The post NEDELJSKI NASVET: Kaj rabiš za plačevanje s telefonom ali uro? appeared first on Tehnozvezdje.

Spletni nakupi pri preverjenih trgovcih so po eni strani dobro zaščiteni, a vendarle nikoli ne moremo biti povsem prepričani, da se ne bo zgodilo kaj neprijetnega. Pogosto se dogajajo vdori v različne baze podatkov in nato na temnem spletu krožijo številke bančnih kartic, poleg tega obstaja (sicer majhna) možnost, da s kakšnim prestrezanjem podatkov ali prevarami (t. i. socialnim inženiringom) kdo neposredno od imetnika pridobi podatke ali o kartici ali za vstop v spletno oz. mobilno banko.

Četudi določen del prebivalstva že več let z velikim zadovoljstvom uporablja storitve t. i. neobank (angl. Fintech) ali drugih podobnih ponudnikov, se velika večina še vedno zanaša na svojo primarno banko in verjetno povsod vpisuje številko ene in iste kartice, ko želi v digitalnem okolju kaj plačati. Podobno, kot povsod uporablja isto geslo, toda to je tema za kdaj drugič.

Ena kartica oz. ena možnost plačevanja se zdi najbolj udobna in pregledna, vendar je hkrati daleč najbolj tvegana taktika. Če jo komu uspe zlorabiti (in skupaj z njo kar bančni račun), to imetniku povzroči škodo – nekaj bo dobil povrnjene, a ne nujno celotne -, predvsem pa ogromno sitnosti, saj bo moral menjati kartico in ter povsod, kjer ima vpisano, denimo za plačevanje naročnin, v digitalnih platformah in mobilnih denarnicah ter drugod vpisovati novo kartico. Zato je najbolje imeti najmanj eno dodatno, predplačniško, navidezno kartico ter morda še račun v Paypalu.

Priskrbite si dodatno kartico ali »kartice«

Kartico svoje primarne banke verjetno uporabljate za plačevanje v fizičnem svetu, najsi bo s plastiko ali pa digitalizirano v telefonu oz. uri. Za nakupe na spletu je zato priporočljivo imeti vsaj še eno dodatno, ki ima omejena sredstva in ki jo lahko brez oklevanja prekličete. Za ta namen so najboljša opcija neobanke z brezplačnimi paketi. V teh sicer nekaj plačate za prejem fizične, plastične kartice, ki pa je morda niti ne boste potrebovali in se lahko odločite zgolj za »navidezno.« N26, Revolut, Aircash in drugi tovrstni ponudniki vas bodo sicer želeli prepričati, da se odločite za plačljiv paket z dodatnimi ugodnostmi, ki pa ga za opisane namene ne boste potrebovali, medtem ko je denimo mBills v vsakem primeru plačljiv, a je naročnina dokaj nizka.

Pri omenjenih in še mnogo drugih neobankah si lahko omislite eno ali več kartic za spletne in druge, potencialne rizične nakupe, obenem pa ta račun omogoča še marsikaj drugega, denimo preprosto in takojšnje pošiljanje denarja drugim uporabnikom storitve (ali prejemanje od njih), varčevalne in otroške račune in še kaj. Tudi nekatere »klasične« domače banke (Deželna banka, Intesa Sanpaolo, NKBM oz. po novem OTP banka, …) nudijo možnost predplačniških kartic, na katero si nakažete želeni znesek, da lahko z njimi plačujete v spletnih trgovinah in drugod, a obenem nikoli nimate na kartici toliko denarja, da bi trepetali, če vam jo slučajno zlorabijo.

Brezkartično plačevanje naročnin

Paypal se je mogoče nekoč zdel kot prihodnost plačevanja, a se ni izteklo povsem tako, vseeno pa je ostal v uporabi marsikje in se mi zdi dobra možnost za nekatere nakupe. Še posebej za ponavljajoče se, kot so naročnine. V njem sicer imate vpisano kartico, lahko pa gre denar tudi z bančnega računa. Shranjen podatek o kartici sicer pomeni potencialno nevarnost, če bi hekerjem uspelo vdreti v Paypalove sisteme, kar pa se doslej še ni zgodilo, in tudi verjetnost za kaj takega je majhna. Če kot plačilno sredstvo za vsakomesečno poravnavanje naročnine vnesete Paypal, ni treba vpisovati podatkov o kartici. Poleg tega je ob poteku kartice, ko vam banka pošlje novo, dovolj da zgolj v tej storitvi posodobite podatke, ni treba povsod početi tega, in tudi ni treba voditi evidence, v kateri storitvi je vpisana katera od kartic.  

Na kaj paziti pri kupovanju vstopnic za koncerte ali športne dogodke po spletu? Preberite si nasvete v članku na portalu Vse bo v redu Zavarovalnice Triglav.

Navidezne kartice

Ena možnost je, da Revolut ali katero drugo tovrstno storitev uporabljate kot dodatno univerzalno kartico, in imate tamkaj na računu vedno dovolj sredstev, da lahko plačate karkoli (razen morda kakšnih izrednih nakupov, takrat bi si morali nakazati ustrezno vsoto). Lahko si tudi nastavite mesečni limit. Za nakupe v določenih spletnih trgovinah si lahko ustvarite še dodatno navidezno kartico ali uporabite tisto za enkratno uporabo, ki jo Revolut tudi nudi. Slednja ima svojo številko zgolj za tisti nakup, kasneje se z njo ne da storiti ničesar več, aplikacija pa vam generira novo. Medtem ko navidezna ostane, vendar jo lahko, če bi se izkazalo, da je kompromitirana, brez zadržkov takoj »uničite.«

Druga možnost pa je, da tako kartico obravnavate kot predplačniško (ali si pri svoji banki omislite tako, če banka nudi to možnost), in si denar tja nakažete tik pred tem, ko želite nekaj kupiti, in vsekakor ne preveč. Morda je najbolje kombinirati več kartic oz. storitev in vsako uporabljati za določene namene.

Za plačevanje na nemškem Amazonu je odlična možnost kar prek bančnega računa N26. Vnesete torej številko TRR in plačilo se izvede kot nakazilo neposredno z računa, ne prek kartice. To prinaša več prednosti. Ena je že v tem, da Amazon nima shranjenih podatkov o kartici. Poleg tega se plačilo izvede šele, ko je pošiljka že na poti ali celo že pri kupcu, ne takoj ob naročilu. To bistveno olajša morebitni preklic naročila v vmesnem času, preden gre paket na pot, saj trgovcu sploh ni treba vračati denarja, kupcu pa ne čakati, da se bo znesek znova pojavil na njegovem kartičnem računu.

Možnosti za varno in hkrati udobno plačevanje na spletu je obilo, nismo našteli vseh. Karkoli boste izbrali in dodali v svoj repertoar, bo dober korak v smeri preventivnega ravnanja. Če imate načine plačevanja ustrezno, a spet ne preveč razpršene, in jih uporabljate smiselno, se vam kaj hujšega od kakšne nevšečnosti skoraj ne more pripetiti.

Naslovna fotografija: DepositPhotos

The post Prenehajte za vse nakupe uporabljati isto bančno kartico! appeared first on Tehnozvezdje.

Komitenti pogosto mislijo, da so vse stvari, vsi postopki enakovredni, za težave, odsotnost storitev ali podražitve pa krivijo izključno banko in nikogar drugega. Slednje je razumljivo, ni pa najbolj točno, in je pogosto tudi krivično. V konkretnem primeru je treba razlikovati med nakazili in kartičnimi storitvami. Pa tudi tem, kdo je krivec za katere stroške. Nakazilo UPN (univerzalni plačilni nalog) se ni podražilo oz. je za prenos denarja na račun Revoluta (ali N26 ali mBills/Petrol Pay ali katere koli druge podobne finančne storitve) enako »drago« kot med klasičnimi bankami. Poslovanje s kartico za ta namen pa so določene banke podražile. Vendar najbrž ne zgolj zaradi svoje pogoltnosti ali celo zlobe, temveč tudi zaradi vmesnih členov, ki prav tako vzamejo svoje provizije, in podjetje z običajnim načinom poslovanja to želi pokriti oz. s tem ne imeti izgube.

Seveda je lahko prenos s kartice enostavnejši in hitrejši, vendar tudi postopek nakazila v mobilni banki, sploh če imate ustvarjeno »hitro plačilo,« ne traja dosti dlje in terja veliko dodatnega pritiskanja po zaslonu. Tudi avtomatizirati se ga da. Dokler obstaja taka, ostalim nakazilom cenovno enaka možnost, nikakor ne vidim potrebe po kakšnem dramatiziranju in demoniziranju bank. Zanje tako ali tako vemo, zaradi česa obstajajo.

Dobiček nad vsem 

Najprej se namreč moramo v takih primerih nehati sprenevedati, da je namen katerekoli banke, najsi bo klasična ali novodobna »fintech,« karkoli drugega, kot ustvarjanje dobička. Niso tam zaradi »uporabniške izkušnje« ali zaradi preprostih, prilagodljivih storitev, še manj zato, da bi svoje storitve ponujale čim ceneje ali celo zastonj. Če razni revoluti ne zaračunavajo provizij ali drugih stroškov – in vse bolj jih, samo postopno jih uvajajo, ko so uporabnike že »navlekli« na svoje storitve –, se je treba vprašati, na kakšen način potem zaslužijo oz. kje je njihov poslovni model. Ne dosti drugače kot pri Facebooku, Googlu, Tiktoku in še kom, ki storitev ponuja zastonj. Katere uporabniške podatke obdelujejo in preprodajajo, koliko oglasov prikazujejo, jih še vedno podpira tvegani kapital v pričakovanju prodaje najboljšemu ponudniku (iz vrste »starih« bank?), ko bo število uporabnikov oz. komitentov dovolj veliko, ali se morda najde še kakšna razlaga za »darežljivo« postopanje. Vendar ta razlaga ne vključuje kakšnega altruizma ali sodobnega robinhoodovstva.

Še zdaleč ne gojim edini prepričanja, da pri teh storitvah sploh ne gre za enostavno uporabo ali hitrost prenosa denarja, čeravno to seveda ne škodi pri naštevanju prednosti in je definitivno vplivalo tudi na klasične banke, ki so se morali začeti »vrteti« drugače, temveč v prvi vrsti za brezplačnost. Takoj, ko bodo morali vsi komitenti plačevati vsaj kakšen evro mesečne »naročnine,« če že ne zelo podoben znesek kot pri običajnih bankah, bo navdušenje v hipu splahnelo. Ne slepimo se, da se to ne bo prej ali slej zgodilo. N26 je že uvedel kopico plačljivih paketov in jih močno promovira, zastonj je le še osnovni z vse manjšim naborom vključenih možnosti. Z Mbills je marsikdo končal takoj, ko so uvedli (zgolj) dva evra mesečne naročnine (resda tudi zato, ker so prej trdili, da je ne bodo). Storitev Curve je brezplačni paket omejila na tri kartice in vsi tovrstni ponudniki dodajajo vedno več plačljivih zadev oz. prej brezplačne spreminjajo v plačljive. Prej ali slej bodo ali obstoječi lastniki želeli dobičke in dividende, ali pa bodo ponudnike prodali, in bodo novi lastniki pričakovali donos na svoje investicije.

Siva konservativnost

Bančništvo je že po naravi stvari eno najbolj konservativnih področij. Gre za čuvanje in plemenitenje denarja, morda najbolj pomembne dobrine, vse odkar si jo je človeštvo izmislilo, pri čemer mora obstajati kar največja stopnja zaupanja. Ni presenetljivo, da te institucije niso hudo tehnološko inovativne. Poleg konservativnosti pa je to tudi eno najbolj reguliranih področij. Banke morajo izpolnjevati stroga merila, najprej za pridobitev licence in potem za delovanje, in nikakor se ne morejo iti tega posla kar malo po svoje. »Fintech« bi marsikaj rad poenostavil in si predstavlja, da se vse mora odvijati hipno. Ne rečem, da ni zaslužen za določene pohitritve in izboljšanja postopkov, vendar je tudi njemu kar hitro zmanjkalo idej in inovativnosti ter je postal ujet v vsakdanjo sivino bančništva. Konec koncev, je to res nekaj, kar tako pogosto uporabljamo in kjer »uporabniška izkušnja« igra tako veliko vlogo?  

Kot uporabnik N26 še iz časov, ko ni imela bančne licence in storitev v Sloveniji uradno sploh ni bila na voljo, lahko trdim, da so se tradicionalne banke s svojimi novimi aplikacijami, mobilnimi denarnicami oz. vpisom vanje (in s tem možnostmi plačevanja tako s telefoni kot z urami in še čim) ter storitvijo Flik povsem približale ali izenačile in da veliko prednosti prve ne vidim več. Lahko je koristna za sprotno nalaganje denarja pred nakupi v spletnih trgovinah, Revolut ima še fine otroške račune (teh N26 žal ne ponuja), nekaj podobnega nudi tudi mBills. Še kakšno partnersko deljenje računov (komur je to blizu) se najde, kaj dosti drugega res koristnega pa ne vidim.

Poleg tega pa tudi tu izkušnja ni tako brezmadežna, ko bi nekateri radi prikazali. Da N26 po vseh teh letih še vedno noče ponuditi klasičnih slovenskih polj za nakazilo (»sklica«) in še naprej ne nudi možnosti klica za reševanje težav, je komaj še vredno omenjati. Toda vsako jesen skorajda doktoriram iz izvažanja izpiska na »presečni« datum, ki ga zaradi otroških dodatkov želi Center za socialno delo. In se potem čudim, da so z njim celo zadovoljni, čeprav je narejen povsem drugače od klasičnih, na osnovi sprememb, ki jih povzročijo posamične transakcije. Ko sem pisal tole, pa je aplikacija od mene hotel geslo namesto prstnega odtisa. Nakar sem dobil e-pošto z naslovom Neobičajna prijava v aplikacijo.  Kar je bilo neobičajnega pri tej prijavi na istem telefonu kot zadnje pol leta, povezanem v isto domače omrežje, je bila zahteva, da vpišem geslo, četudi imam nastavljeno vstopanje s prstnim odtisom.

Na koncu je še največji problem pri vsem skupaj pomanjkanje transparentnosti. Nedavno me je bankomat pred dvigom opozoril, da mi bo »nabil« (seveda ne s tako dikcijo) štiri evre provizije. Lahko je bil točen znesek tudi drugačen, a vsekakor je bil zadosten, da me je odvrnil od namere, in se enkrat kasneje obiskal bankomat moje primarne banke. Uporabniki Revoluta pri »nakazovanju« s kartice očitno takega opozorila niso dobili. Če bi ga, morda zgodbe sploh ne bi bilo ali pa bi bila drugačna.

Naslovna fotografija: DepositPhotos

The post Banke ne delajo v dobro komitentov in tudi ne zastonj appeared first on Tehnozvezdje.

S telefonom plačujem že skoraj tri leta, vse odkar je na voljo sistem NLB Pay. Občasno tudi z Apple Payjem in v sklopu slednjega sem vedno, kadar sem testiral katero od jabolčnih ur, uporabil tudi možnost plačevanja z njo. To se mi je zdelo priročno, zato sem ob izbiranju ure za osebno uporabo zmožnost plačevanja imel med pomembnimi lastnostmi in tako zdaj že nekaj tednov, kolikor sem v tem času naokrog (ne prav veliko), k terminalom POS prislanjam tudi uro, ne vedno telefona. Vendar ne Apple Watch, ker se ta žal ne povezuje z androidnimi telefoni, iPhone pa je v vlogi mojega primarnega telefona le občasno, in tudi zato, ker ni okrogla. Tako ste lahko že uganili, da govorim o platformi Garmin Pay, kajti to je druga tovrstna možnost, ki po uradni poti deluje v Sloveniji. Po ovinkih se da pripraviti k delovanju še Googlov sistem, vendar se mi s tem niti ne da ukvarjati niti ni nobene ure, ki bi me pritegnila. Na Samsung Pay tudi še vedno čakamo in zapestni Galaxyji imajo za moj okus preslabo trajanje baterije, sploh takrat, ko merijo aktivnost.

Za začetek uporabe plačilne kartice na zapestju, jo je najprej treba vnesti v svoj uporabniški račun za storitev Garmin Connect. To storiš v aplikaciji, kjer vpišeš njene številke in nato se kartica prikaže na uri, levo od glavne številčnice, torej do nje prideš s potegom prsta v desno. Ali pa s kakšnim pritiskom na eno od tipk, če ura nima zaslona na dotik (moja ga ima, tako da postopka s tipkami ne poznam natančno). Ko to storiš, se prikaže številčna tipkovnica v krogu, vanjo odtipkaš PIN in kartica se odklene. Takrat je ura v načinu »plačevanja«, torej pripravljena na sporazumevanje s terminali POS. V tem načinu ostane kakšne pol minute ali malo več, PIN pa je odklenjen kar nekaj ur, razen če uro snameš z zapestja. Potem je treba na novo vtipkati tiste štiri številke, kar je seveda pravilno, saj bi sicer kdo lahko izkoristil zadevo in si kaj privoščil z najdeno ali ukradeno uro. Sam običajno vnesem PIN enkrat zjutraj, ko si tudi izmerim vsebnost kisika v krvi (SpO₂), torej se tako ali tako ukvarjam z uro. V trgovini ali kje drugje, kjer plačujem, pa je nato dovolj, da samo zbudim zaslon in potegnem s prstom v desno. Sama komunikacija med uro in terminalom traja nekaj dlje kot s kartico, pa tudi kot s telefonom, a to ni moteče. Včasih zna biti pozicija terminala taka, da je treba malce zasukati roko, kar pa prav tako ni kakšen problem. V splošnem je izkušnja zelo dobra in tudi nekaj vzhičenih odzivov sem že dobil.

Pred začetkom uporabe sem nekako imel predstavo, da bo »kartica« na uri predvsem v funkciji nakupov nižje vrednosti, tudi zato, ker je mBills v bistvu predplačniški račun, za večje nakupe pa bom še naprej iz žepa vlekel telefon. A se zdaj večkrat dogaja obratno. Stvar je namreč v tem, da tako kot Apple Pay tudi Garmin Pay deluje po principu CDCVM (Consumer Device Cardholder Verification Method), kar pomeni, da se preverjanje kupca zgodi na sami napravi (ko jo uporabnik odklene, najsi bo s PIN-om ali biometrično), in tako ni treba vtipkati PIN-a v terminal POS, četudi je znesek višji od 25 evrov. Zato je seveda privlačno v večini primerov podrsati po uri, da se postavi v način za plačevanje, in jo približati bralniku. Plačevanje z NLB Pay na telefonu je seveda izjemno elegantno, dokler so zneski pod omenjeno mejo, ker je treba samo s prstom odkleniti telefon, ga prisloniti k bralniku in počakati sekundo ali dve. Vpisovanje PIN-a pa je že odvečen korak, ki se mu z veseljem izognem, če se le da.

Mesečna pristojbina dveh evrov vključuje tudi možnost uporabe kartice v sistemu Garmin Pay, torej zadevo izkoristim bolj kot verjetno večina »komitentov«, in se mi zdi cena povsem poštena. Pa tudi logično se mi zdi, da so jo začeli zaračunavati, kajti od nič je težko živeti. Od prodaje (anonimiziranih) osebnih podatkov se sicer verjetno da, vendar mi (in še marsikomu) taki poslovni modeli niso najbolj všeč. Kljub temu pa na spletu in družabnih omrežjih berem komentarje, da uporabnikom »ni všeč,« ker je kartica postala plačljiva, in da so se poslovili, čeprav so imeli še posebej plačevanje z uro zelo radi.

Zato se sprašujem, koliko so ljudem storitve teh novodobnih bank (t. i. fintecha), ki so »toliko modernejše in prijaznejše od zaostalih dinozavrov,« s čimer vedno mislijo na klasične banke, res pri srcu in koliko jim gre zgolj za to, da bi čim manj plačevali. Podobno kot na spletu, kjer so zastonjske storitve prav tako »boljše«, četudi jih plačujemo s svojimi podatki in zanimanje zanje splahni, ko postanejo plačljive. Prav zanimivo bi bilo (oz. bo) brati odzive, ko bo mesečno naročnino uvedel denimo Revolut. Zlahka si predstavljam zapise v slogu: »Mah, saj tega Revoluta ne rabim tako zelo.« Zanimivo pa je, da prej toliko hvalospeva nečemu, kar se očitno marsikomu ne zdi vredno niti dveh evrov na mesec.

The post Novodobne bančne storitve so zanimive, dokler so zastonj … appeared first on Tehnozvezdje.

Namen aplikacije Toshl je uporabniku dati nazorne podatke, kako porablja svoj denar, da morda lahko prilagodi navade. Skupno je na voljo 14073 bančnih povezav, vse nove pa uporabljajo programski vmesnik, ki po besedah razvijalcev prinaša nekaj ključnih prednosti in ki ga omogoča nova bančna direktiva PSD2. Zaradi njega se povezava vedno posodablja samodejno, uporabniku ni več treba klikati »posodobi« in vsakič znova potrjevati, da je res on, preden podatki pritečejo v aplikacijo. Poslej bo treba avtentikacijo znova opraviti na vsake tri mesece.

Prav avtentikacija je druga večja pridobitev, saj jo zdaj uporabnik opravi neposredno pri banki. Kar v praksi pomeni, da se odpre bančna aplikacija, kamor se je treba vpisati in potrditi povezavo s Toshlom. Slednji tako ne shranjuje nobenih prijavnih podatkov, zgolj dobit potrditev, da je prijava uspela, in potem (prek svojega partnerja Salt Edge, še enega podjetja s področja »Fintecha«) uvaža ter obdeluje podatke. Ti se zaradi povezavo prek API posodabljajo precej bolj pogosto, najmanj enkrat dnevno.

Med slovenskimi bankami s tovrstno povezavo so že vključene denimo Addiko, BKS, Deželna banka Slovenije, Gorenjska banka, LON, Primorska hranilnica, Sberbank, SKB in Unicredit, integracija z največjo, NLB, pa je v teku in bi bila menda lahko zaključena v nekaj tednih. Potem pa so tu še tuje banke in finančne institucije, ki so za slovenske uporabnike prav tako zanimive, kot so N26, Paypal, Revolut in Bitstamp. Za zdaj pri nekaterih bankah, predvsem zaradi tehničnih ovir, niso na voljo podatki o kreditnih karticah, čeprav bi po omenjeni direktivi morali biti. Vendar naj bi to v prihodnje popravili. Ob vzpostavitvi povezave se lahko uporabnik odloči, ali bo spremljal podatke samo od takrat naprej, ali pa bo uvozil tudi starejše, ki so na voljo. Večinoma gre to za mesec ali dva nazaj.

Tovrstne povezave lahko uporabljajo naročniki na Toshl Medici, ki stane 39 evrov na leto ali pet evrov na mesec (če se naročnik ne odloči za enkratno letno plačilo, temveč plačuje vsak mesec posebej). Uporabniki brezplačne aplikacije ali naročniki na Toshl Pro – ta stane nekaj manj kot dvajset evrov na leto – morajo podatke še vedno dodajati ročno ali pa jih uvažati z datotekami (CSV, XLS, OFX, …). Razvijalci pa lahko programski vmesnik uporabijo še za kakšno svojo rešitev.

The post Podatki iz banke neposredno v aplikacijo Toshl appeared first on Tehnozvezdje.

Klasično nakazovanje denarja nekomu drugemu ni nič kaj prijazno opravilo. Treba je izpolniti plačilni nalog v spletni ali mobilni banki (ali pa celo v fizični), pri tem pa je treba imeti kar nekaj podatkov. “Fintech” je to popolnoma poenostavil, saj je treba samo s seznama izbrati prejemnika, vpisati znesek in potrditi prenos denarja drugam. Kar pa deluje le med uporabniki točno določene storitve. Velika prednost Flika naj bi bila v tem, da bodo vključene vse slovenske banke in bo tako mogoče poslati denar komur koli, ki se bo registriral v aplikacijo. Prednost pred običajnim nakazilom, poleg tega, da je treba zgolj imeti v imeniku (na telefonu) mobilno številko ali e-poštni naslov prejemnika, pa je seveda v tem, da stvar deluje ves čas in da se znesek pri prejemniku pojavi takoj. Nakažeš lahko v soboto zvečer, ne samo od ponedeljka do petka od osmih do dveh, prenosi pa so, vsaj za zdaj, zastonj, brez provizije. 

Flik Pay svojim komitentom v prvi fazi ponujajo naslednje banke: Addiko Bank, BKS Bank, DBS, Gorenjska Banka, LON, Nova KBM, Primorska hranilnica, Sberbank, SKB banka in Sparkasse. Storitev v osnovi deluje tako na androidnih telefonih kot na sistemu iOS, vendar še pri vseh bankah na obeh platformah, naj bi pa kmalu. Naenkrat je mogoče “nakazati” največ 15 tisoč evrov, drugih omejitev glede plačil ni, lahko pa si uporabnik nastavi svoj limit. Glavna lastnost pa je kajpak ta, da je aplikacija povezana z osebnim bančnim računom, denar je torej takoj na računu, ne zgolj v aplikaciji, in tudi gre s TRR-ja. 

Za začetek uporabe storitve Flik Pay je treba namestiti aplikacijo in v svoji spletni ali mobilni banki pridobiti kodo za registracijo. Še pred tem mora komitent vpisati svojo telefonsko številko in e-poštni naslov. Nekatere banke imajo že ustrezen razdelek v spletni banki in je pridobivanje kode enostavno, pri drugih je treba zaprositi za kodo v sporočilu banki. Ko uporabnik vpiše kodo, dobi še dodatno enkratno geslo po SMS-u, potem pa določi PIN za potrjevanje plačil (in vstop v aplikacijo, če za to ne uporablja prstnega odtisa ali prepoznave obraza) in seveda, ali ga lahko drugi uporabniki za plačilo najdejo po številki, e-pošti ali obojem.  

V aplikaciji potem najdemo tri možnosti – pošlji, zahtevaj in plačaj. Nakazilom sta namenjeni prvi dve. Postopek je preprost. V imeniku najdeš pravega človeka, izbereš želeni kontakt (številko ali e-pošto), določiš znesek in potrdiš, pa je denar ali zahteva po plačilu na poti. Plačaj pa bo nekoč, v banki SKB še niso mogli sporočiti točnega datuma, v vlogi mobilne denarnice. “Stranke bodo lahko plačevale brezstično (uporabniki Androida) oz. s QR-kodo (uporabniki iOS).” Torej bodo tudi tisti, ki jim banke doslej še niso ponudile možnosti plačevanja s telefonom, to dobili z aplikacijo Flik Pay. In tu je tudi razlog, da NLB, Intesa Sanpaolo, A Banka in še nekatere banke Flika še niso uvedle, saj ga bodo integrirale v NLB Pay in ostale aplikacije, ki jih že poznamo. Poanta vsega skupaj pa je, da bo sčasoma mogoče s tem orodjem pošiljati denar komitentu katere koli banke v Sloveniji. 

The post Flik Pay, domači odgovor na Revolut, konkretno poenostavlja nakazila prijateljem appeared first on Tehnozvezdje.

Poleg dejstva, da omenjeni ponudniki ne zaračunavajo mesečne »naročnine«, kar zagotovo prispeva k njihovi priljubljenosti, uporabnikom dajejo precejšnje možnosti nadzora, kje lahko delujejo kartice. Zdaj ta nivo kontrole ponuja tudi NLB Pay. Za vsako kartico, ki je vnesena v to mobilno denarnico, je namreč mogoče obkljukati, ali jo je mogoče uporabljati za spletna plačila, ali se z njo da dvigovati gotovino na bankomatih, če je dovoljeno plačevati v tujini, da pa se jo tudi povsem blokirati. Kadarkoli se seveda da iti nazaj v aplikacijo in to znova spremeniti. Vse te možnosti so pravzaprav popolnoma enake, kot jih že od vsega začetka za kartice te banke ponuja aplikacija N26. Edina razlika je v tem, da je pri nemški banki mogoče nastaviti tudi dnevna limita za dvige in plačila. Te nastavitve seveda veljajo pri uporabi kartice v kakršni koli obliki – v fizični obliki, na telefonu ali zgolj vpisu številke pri spletnem plačilu.

Prednosti in dobrobiti teh nastavitev, ki so zdaj našle pot v NLB Pay, pa so precejšnje. Izključitev spletnih plačil se mi zdi že posebej koristna, iz dveh vidikov. Debetna kartica Maestro, ki jo največja slovenska banka še izdaja (v prihodnje jo utegne zamenjati debetna z elementi kreditne Mastercard Debit), ni ravno primerna za spletna plačila, zato je to možnost pri njej čisto smiselno izključiti. A tudi za Mastercard ali Viso, ki se je po novem tudi da »digitalizirati« v mobilno denarnico, lahko pride v poštev primer, kot ga navaja banka sama. Namreč da spletna plačila omogočiš samo takrat, za tistih nekaj sekund, ko dejansko opravljaš nakup. Sicer pa imaš onemogočena. Še posebej, če sumiš, da je bila številka kartice morda kje izpostavljena kakšnemu razkritju. Tudi za bankomate v tujini je v redu onesposobljenje, če se bojiš prevelikih provizij.

Začasna popolna blokada kartice pa je tudi lahko koristna. Poznam več primerov, ko so prijateljem ali ukradli denarnico ali so jim vdrli v enega od spletnih računov in so v naglici preklicali kartice, pa mogoče niti ne bi bilo treba. Vsaj eden je namreč imel možnost tovrstne blokade v aplikaciji in ker je naslednji dan dobil kartico nazaj (v denarnici, iz katere je izginilo samo tisto malo gotovine, kolikor jo je bilo notri), bi potem lahko kartico preprosto odblokiral. Drugi pa je hitro zamenjal gesla, prijavil zlorabe in ker je bila ta vezana na Paypal, kjer je bila v ozadju kartica, te prav tako ne bi bilo treba preklicati, čakati in nato povsod vpisovati nove.

Edina manjša nevšečnost pri tej spremembi v NLB Pay je v dejstvu, da nadgradnja aplikacije izbriše vse vnesene kartice. Zato jih je treba dodati na novo, kar v resnici vzame manj kot minuto časa. Treba je biti pozoren zgolj na to, katero nastaviš za privzeto, če jih imaš več.

Sicer pa omenjena mobilna denarnica ostaja zgolj na sistemu Android. Uporabniki iNaprav so še naprej obsojeni na čakanje, da bo v Sloveniji uradno na voljo Apple Pay. Po naših informacijah NLB verjetno ne bo ena od bank, s katerimi bo ta platforma štartala na slovenskem trgu, temveč naj bi jo Apple dodal jeseni ali do konca leta, kot najbrž še kakšno drugo. Na začetku bosta menda vključeni največ dve banki, ena od njiju bo skoraj zagotovo N26, datum prihoda storitve v Slovenijo pa najbrž pozna samo Apple, a utegne se zgoditi že zelo kmalu. Prejšnji teden je sicer v Apple Pay vstopil Revolut, za dan ali dva je bilo z nekakšnim obvodom pri nastavitvah regije mogoče zadevo uporabljati celo v Sloveniji, toda kasneje so kartice slovenskih uporabnikov izključili in nadaljuje se čakanje. Lepo pa je videti, da v vmesnem času domače banke sledijo dobrim zgledom pri uporabniški izkušnji. Zagotovo pa je zanjo treba nekaj prilagajanja infrastrukture v ozadju.

The post NLB Pay z dobrodošlimi nastavitvami za varno uporabo kartic appeared first on Tehnozvezdje.

Še pomnite, ko je prva informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar uporabljala krilatico, da svet ni en, temveč sta dva? Že tedaj se mi je dozdevalo, da ni prava, saj so jo nekateri razumeli na neprimeren način. V digitalnem svetu se lahko obnašam drugače, kot v resničnem. Kajpada je svet samo en, to so spoznali tudi samooklicani strokovnjaki za »internet« in posledično je tudi vzorec obnašanja en sam. Ta pa velja oziroma naj bi veljalo v vseh vidikih človeškega življenja. Ampak eni tega še vedno niso popolnoma osvojili. Na družbenih omrežjih delijo vsako še tako neumno reklamno sporočilo, ki njim osebno obljublja koristi ali pa označujejo prijatelje, ker jim objava zapove, naj označijo tiste, za katere menijo, da bi jim objavljeno koristilo. Pa če je na sliki lepo grajen/grajena, ali pa gre za kaj drugega. Spomnite, svet je samo en in opisano ni nič drugega, kot so bila pred dobo interneta verižna pisma ali skrivnostno povabilo na ekskluzivno srečanje, kjer so ti vsiljevali včlanitev v sheme verižnega marketinga. Kdor je smetil nekoč, smeti tudi zdaj, pa če prizna ali ne.

Zdaj pa k Revolutu. Ni prevara in ni slaba storitev, a po drugi strani tudi ni svetlobna leta daleč pred podobnimi, ki jih poznamo. Primera sta digitalna banka N26 ali slovenska storitev mBills. O tej sem že pisal ter povedal, kaj me moti, in če Revolut primerjam z njo, obe zahtevata nalaganje denarja na račun, potem mi je vseeno bolj pri srcu. Ne zato, ker bi nudila več, temveč ker je narejena pri nas. Žal pa lahko ravno to pri nekaterih sproži zavoro. Jugoslovanske miselnosti, da je tuje tudi vedno boljše, žal še nismo v celoti izkoreninili. Je pa tudi res, da je mBills lokalno usmerjen, Revolut pa je globalna storitev s sedežem v Veliki Britaniji. Ne vem, ali je to dobro ali slabo v luči Brexita.

Gre pa takole. Naložiš aplikacijo, se registriraš, pošlješ fotografijo potnega lista ali osebne izkaznice, potem pa dobiš virtualno kartico, recimo temu možnost plačevanja iz aplikacije na pametnem telefonu, bančni račun v Veliki Britaniji (IBAN), debetno kartico Mastercard ali Visa (po želji) pa nato pošljejo po pošti na vpisani naslov. Tako kot pri mBillsih je tudi tu kartica predplačniška, kar pomeni, da lahko z njo plačaš le največ tolikšen znesek, kot je stanje na računu, sprejemajo jo skoraj povsod, plačuješ pa lahko tudi na spletu. A prej moraš plačevanje na spletu v aplikaciji dovoliti.

Čemu torej še ena kartica? Revolut ima dve plačljivi storitvi, vendar bo brezplačna zadostila potrebam večine uporabnikov. Nima sicer kreditne kartice, ampak tudi debetna je v redu, še posebej za zapravljivce, ki se težko disciplinirajo in porabijo le toliko, kot zaslužijo. V primerjavi z mBillsi se mi zdi boljša za uporabnike, ki bodo z njo večinoma »operirali« v tujini. Za določen mesečni znesek (200 evrov) pri dvigovanju denarja v tujini ni provizije, pa tudi tečajne razlike so med delovnimi dnevi ugodne. Nastavimo lahko, da del denarja na računu sistem pretovori v drugo valuto na določen dan ali ko doseže menjalno vrednost, ki jo vnesemo. Pozabljivci, ki tega niso naredili in bi radi menjali med vikendom, pa naj se sprijaznijo z manj ugodnim menjalnim razmerjem. Tako, kot sami lahko na račun nakazujete denar, vam ga lahko tudi drugi, kar ima malo prednosti, ko vam ga nakazujejo tujci. Da pa bi se zaradi tega izognili radarju davčnega urada, pa je malo verjetno.

Tovrstne storitve so sicer dobrodošle, čeprav se mi zdi, da našega finančnega trga niso niti za milimeter premaknile. Banke še vedno računajo, karkoli hočejo, dvigujejo tarife, večina pa se tudi kaj dosti ne trudi, da bi stopila v korak s časom. Veliko večja verjetnost je, da boste lahko kartico Revolut (podobno kot mBillsovo) prej vključili v Applov, Googlov ali kateri tretji plačilni sistem, kot kartice večine slovenskih bank. Prav tako te še vedno računajo članarine vsaj za plačilne kartice, pa zato česa res uporabnega ne nudijo, da ne govorimo o dodatkih za obveščanje prek kratkih sporočil in tako naprej. Včasih se mi zdi, da se obnašajo, kot da smo mi tu zaradi njih in ne obratno. Bodimo veseli, da imamo banke?

Veliko vprašanje pa je, kaj bo prinesel »jutri«. Namreč, potreba po nalaganju denarja, ki mene drastično moti, naj bi v doglednem času padla zaradi evropske zakonodaje, ki preprosto povedano zapoveduje bankam, da se odprejo in mi omogočijo, da svoj račun pri njih neposredno povežem z omenjenimi finančnimi storitvami. Tedaj bo mukotrpno nalaganje ter skrb, da je na računu vedno dovolj denarja, postalo stvar preteklosti. Kaj pa se bo potem zgodilo z omenjenimi storitvami? Bodo še vedno brezplačne in brez provizij? Zagotovo, vsaj dokler ne bodo pridobile dovolj strank ter se hkrati prepričale, da so ti postali odvisni. Potem pa bodo počasi začeli z zaračunavanjem. Na začetku malo in le za nekatere možnosti, kasneje pa bo vse odvisno od trže tekme, doseženih položajev ter zahtev zdajšnjih investitorjev, ki jim omogočajo delovanje. Na dolgo in široko nas lahko prepričujejo, da ne bo tako, ker niso banke. A so. Pa če še tako ožiš definicijo banke!

The post Ni vse zlato, kar se sveti na netu! appeared first on Tehnozvezdje.