Preprosto preveč všeč mi je vožnja in vsakdanja priročnost baterijskega. Toda po drugi strani vsakomur, ki ne more polniti doma, in/ali se pogosto odpravlja na daljše poti, še posebej če so te po državah s slabšo polnilno infrastrukturo, priporočam, da v tej rundi kupovanja še ostane na bencinu ali celo dizlu (četudi nikoli nisem bil ljubitelj dizelskih motorjev). Čez sedem in sploh deset let ne samo, da niti tem uporabnikom elektrika ne gine, skoraj zagotovo si jo bodo tudi že želeli. Poglejmo tokrat razloge, zakaj bom sam raje prej kot slej dokončno »presedlal«, v drugem delu čez nekaj dni pa sledijo še razlogi, čemu mnogi še ne bodo.

Tokrat ne bom govoril o ekologiji in tudi ne o stroških. Torej, nižja cena energenta ali servisov na eni in ugodnejša cena novega vozila na drugi strani ne bodo med razlogi, ki jih bom izpostavil. Prav tako ne bom razpredal in se prerekal, katera možnost manj ali bolj obremenjuje okolje. Običajno pridejo ravno ti razlogi v ospredje, a tudi sprožajo kup prerekanja med zagovorniki enega in drugega pogona, kar je precej brezplodno. Osredotočil sem bom na uporabniške vidike, ki po mojem mnenju prej pretehtajo pri odločitvi za eno ali drugo možnost.

Lepa, zvezna vožnja

Električni avto me je razvadil z boljšimi pospeški in spremenil način vožnje s koristnim izkoriščanjem zaviranja. Ne govorim o 3,6 s od 0 do 100 km/h, temveč o tem, da »skoči«, kadar je treba. Znotraj hitrostnih omejitev. Poleg pa je mogoče z rekuperacijo lepo, enakomerno zavirati do bližajoče se omejitve hitrosti (npr. zaradi naselja).  

Vsem je jasno, da ima elektromotor vedno na voljo poln navor in da so zaradi tega avti z njim(i) izjemno odzivni in hitri pri pospeševanju. V vsakdanjih situacijah pa to lastnost začne človek zares ceniti in pogrešati, če se vozi s čim drugim. Ta hitrost z mesta ali pri pospeševanju iz dokaj nizkih hitrosti (pod 40 km/h) tako pogosto pride prav, da je zagotovo med mojimi glavnimi razlogi, zakaj nimam več pravega veselja voziti omenjenega »bencinarja«, četudi je objektivno bolj dodelan in vsestranski, premore spodoben »hlev« (150 konjičev rezgeta pod motornim pokrovom) in ima uradno zelo podoben pospešek od 0 do 100 km/h (malo več kot 8 s). Z električnim namreč lahko dobesedno švignem mimo počasnega tovornjaka, hitreje smuknem skozi kakšen ozek predel te ali one vasi (brez preseganja omejitev), preden se nasproti pripelje kaj velikega, čemur se moram umikati, »zbežim« s kraja, kjer je nastal prometni zamašek, in podobno. Običajen avto z motorjem na notranje zgorevanje večinoma ne omogoča takih manevrov.

Potem je tu zaviranje, ki ga vsaj delno opravlja rekuperacija energije v baterijo. Nekateri avti omogočajo tudi tako močno, da praktično ni treba uporabljati pedala za zavoro. Naš ni tak in morda pogrešam še eno močnejšo stopnjo (kot izbiro), popolnoma enopedalna vožnja pa mi ni pretirano všeč. Toda blaga ali srednja rekuperacija je super, ker se hitro navadiš, da pred začetkom kraja ali omejitvijo spustiš ravno toliko, da prideš na pravo hitrost brez dodatnega zaviranja. Kadar vozim na tempomat, pač prilagodim tega. Fino je, da odvečna energija pri zaviranju ne gre v nič, ampak zvišuje doseg. V klanec resda električni avto porabi precej, a s klanca tudi dosti pridobi. Bencinski zgolj ne porablja, v tank pa ne steče nič nazaj.   

Zakaj bi se prerekal o ročnem ali samodejnem, če sem lahko brez menjalnika?

Še drugi, s prvim povezani vidik vožnje s popolnoma električnim avtom. Občutijo ga sicer lahko tudi tisti s hibridi, kadar ti vozijo brez pomoči termičnega motorja. Menjalnika namreč ni in zato je vožnja še toliko bolj gladka, kajti poleg stalnega maksimalnega navora ni treba »telovaditi« z ročico menjalnika ali čakati samodejnega, da bo prestavil in da bo motor ali dobil ustrezen zagon ali se umiril na zmerne vrtljaje. Prav menjalnik je pogosto omejujoči vidik za tisto, kar sem opisoval v prvi točki. V počasni koloni je premikanje z aktivnim regulatorjem hitrosti, ki zna tudi speljevati, skoraj kot vožnja s samovozečim avtomobilom. Ničesar ni treba početi, nobenega cukanja in drugih nevšečnosti, vmes bi lahko gledal kakšno serijo, če bi se mi zahotelo in če bi bilo dovoljeno. Če meni ne verjamete, lahko povem, da je ta točka daleč na prvem mestu prepričljivih lastnosti električnega avta pri najbolj pogosti uporabnici našega. Nad dejstvom, da ji ni treba preklinjati menjalnika, je naravnost navdušena.

Odličen je za hlajenje in ogrevanje

Razširilo se je prepričanje, da ogrevanje električnega vozila v nizkih zimskih temperaturah ali hlajenje s klimatsko napravo v poletni vročini »požre« ogromno energije in drastično znižuje doseg. Najbolj prestrašeni (in hkrati najslabši v poznavanju osnov fizike in računanju) celo svarijo pred izpraznjenjem baterije v kakšni koloni. Možnosti za kaj takega so zelo majhne. Še več, na osnovi izkušenj trdim, da je električni avto boljši za oba scenarija. Pozimi sem ga nekajkrat odtajal v treh minutah, poleti pa ga uporabljal kot mobilno pisarno, s prijetnimi 22 stopinjami, vmes se je polnil telefon, avto pa ni povzročal nobenega hrupa, izpustov, smradu ali česar koli. Pri bencinskem bi moral ves čas teči motor in pozimi bi se moral ta najprej še segreti, pri električnem ni treba čakati ničesar. Nekateri že ponujajo tudi močnejše priključke USB, ki zmorejo polniti prenosnike, ali celo vtičnice »šuko«, na katere je mogoče priklopiti močnejše porabnike, kot so hladilnik, mikrovalovna pečica, avtomat za kavo ali kakšno orodje.

Juhej, pretežno sem se znebil obiskov bencinskih servisov!

Za vsakdanjo uporabo ni treba avta priklapljati nikjer drugje kot doma. Dosega ima dovolj za veliko večino poti, če ga že kje polnim, ga bolj zaradi parkiranja kot zaradi nuje. Tudi na hitrih polnilnicah smo zelo redko z njim. Ko bomo zamenjali še bencinskega karavana z nečim električnim, bomo zagotovo več polnili kje na avtocesti ali na izletniški oz. počitniški destinaciji, hkrati pa bo ta avto imel tudi večjo baterijo in bo zmogel hitrejše polnjenje z enosmernim tokom, zaradi česar avtocestni postanki ne bodo predolgi (seveda se nadejam, da bo do takrat še kakšen ponudnik, razen Ionityja in Tesle, kaj uporabnega postavil ob slovenskem in tudi hrvaškem avtocestnem omrežju). »Stanja« zaradi polnjenja tako skoraj nimam, medtem ko priklapljanje doma vzame nekaj sekund, kakšno več potem zvijanje kabla okrog polnilnice, ko avto odklopim, na javnih polnilnicah celoten postopek traja malce več, ker je treba zagnati polnjenje, a tudi ne veliko.

Pogosto poslušam ali berem, koliko časa traja polnjenje na daljši poti, to je tudi vedno znova eno prvih vprašanj. Relevantno je samo za tiste, ki se res pogosto vozijo na daljše razdalje. Za veliko večino bo tega »izgubljanja časa« zelo malo, vmes pa si bodo prihranili veliko tistega na bencinskih črpalkah. Na teh, kadar jih še obiščem, skoraj nikoli ne opravim točenja v petih minutah, kakor gre mantra zagovornikov fosilnih goriv, kajti praviloma nisem prvi na vrsti. Odkar je na avtocestah gorivo občutno dražje, je gneča na lokalnih »črpalkah« pogosto taka, da na vsakem točilnem mestu čakajo tudi po trije avtomobili, še posebej v naših koncih, ki so nekoliko bolj turistični. Nič ne pogrešam tega obreda, niti vonja ali preračunavanja, kje se mi najbolj splača ustaviti.

Sčasoma se bo dalo polniti kjerkoli

Ta točka še ni realnost. V bistvu še zdaleč nismo tam. Pa vendar si lahko zamišljam prihodnost s počasnimi priključki na parkiriščih, kjer bodo avti stali dolgo (ob službah, trgovskih centrih, živalskem vrtu, smučiščih, letališčih, pred bloki, itd), običajnimi 11 kW povsod tam, kjer se bomo zadržali od ure do treh ur (mestno središče, kino, gledališče, cerkev, gostilna, itd), ter hitrimi in ultra hitrimi, koder bomo želeli v pol ure naprej. Lepota elektrike je v tem, da jo je mogoče potegniti praktično kamor koli. Tako so lahko tam tudi priključki in za vse še zdaleč ni treba, da so hitri. V nekaterih primerih je povsem dovolj čisto običajno vtičnica šuko ali pa morda polnilnica, ki da je štiri kilovate. Tako se avto v šestih, osmih, desetih urah ali pa celo v več dneh napolni več kot dovolj za pot nazaj domov ali pa vsaj do ustrezne ultra hitre polnilnice. Vem, nismo še tam, niti približno. Vendar upam in vsaj delno pričakujem precej drugačno sliko v začetku ali vsaj pred koncem prve polovice naslednjega desetletja. Morda sem pretiran optimist, toda dejstvo, da je mogoče avto polniti malodane povsod, bi bilo treba izkoristiti.

V drugem delu pa, kot rečeno, razlogi za vztrajanje pri avtu z motorjem na notranje zgorevanje. In morda v tretjem še o hibridih. Kmalu.

The post Pet razlogov, zakaj ne bom več kupil »bencinarja« in sploh ne »dizlaša« appeared first on Tehnozvezdje.