Kitajci nagovarjajo z najbolj osnovnimi čustvi. Prestiž, udobje, prostornost in veliko opreme za razumen denar. Kdor vidi skozi meglo obljub, se bo vprašal, koliko je to dejansko vredno. Korak naprej je razmišljanje o servisnih storitvah. Obljube so, dlje pa po mojih informacijah še niso prišli. Dobra servisna mreža je še posebej pomembna za priključne hibride. Kompleksnost pogona namreč kar kliče po okvarah. Še nekaj svetohlinskega bom izustil. Cene dobrih avtomobilov niso nizke in tozadevno je čisto vseeno, od kod so!

Komur so všeč »karavani«, ga ne bo mogel spregledati. Drugačen je, a me je vseeno spomnil na Passata s priključno hibridnim pogonom. Zmogljivosti imata podobne, le da je Seal notri drugače oblikovan. Minimalistično in prestižno. A ko enkrat spoznaš modele znamke BYD, hitro ugotoviš, da so notri podobni. Če ne celo identični. Malo gumbov, velik osrednji zaslon in tako naprej. Lepo in prijetno. Ni dvoma, a po drugi strani vsaj mene hitro začne motiti odsotnost fizičnih tipk, ki so za klimatsko napravo skoraj nujne, in nekatere čudne »kitajske« rešitve. Zvočna izolacija kabine se večinoma dobro obnese, le kadar drviš, zna okolje postati glasnejše od pričakovanj.

Lepo je gledati velik zaslon, manj prijetno ga je uporabljati. Oblikovno mu nimam česa očitati, a logika je druga zgodba. Preveč osnovnih funkcij se skriva po menijih, zato moraš za stvari, ki bi morale biti dosegljive z enim pritiskom, med vožnjo brskati po zaslonu. Še bolj me moti, da si sistem nekaterih nastavitev ne zapomni, zato jih po vsakem zagonu avtomobila opravljaš znova. To ni tehnološka naprednost, ampak nepotrebno oteževanje življenja. Da slabega delovanja opozorilnika na prekoračitve hitrosti in stalnega opozarjanja na vse mogoče, posebej če nosiš očala, ponovno ne omenjam. Slabosti, ki sem ji omenil v testu Seala, je podedoval tudi ta model.  

Testni avtomobil je imel že deset tisoč kilometrov, ko sem izgubljal živce z iskanjem digitalnega radia. Pojavil se je šele po nadgradnji programske opreme. Še dobro, da sem se odločil zanjo. Potem je tu še za moj okus res čudna vključenost navigacijske aplikacije v okolje osrednjega zaslona. Postane njegov del, ko jo zaženeš, kar moraš storiti po vsakem zagonu motorja.

To bom pustil ob strani, kajti noben avtomobil ni popoln, še najmanj Kitajci, v kar bi nas nekateri radi prepričali, predvsem pa se na stvari preprosto navadiš. Zdi se mi pomembneje, da so sedeži udobni in imajo dober oprijem, čeprav ta model zaradi mehko nastavljenega podvozja ni najbolj primeren za divjanje oziroma, pravilneje povedano, dinamično vožnjo. Presenetilo me je, da se kljub nizkemu težišču in karoseriji nadpovprečno nagiba v ovinkih. Ko ga zajameš bolj na ozko in hitro. Če hkrati še globoko pritisneš stopalko za plin, sprednji kolesi malo spodrsavata. Ravno tako ga ni najbolj prijetno voziti blizu največje možne hitrosti. Nisem dobil občutka varnosti in zanesljivosti. Največja težava ni nagibanje karoserije, temveč občutek, da podvozje nikoli ni povsem umirjeno. Na slabšem asfaltu se karoserija pozibava, medtem ko volan vozniku ne pove prav veliko o dogajanju pod sprednjima kolesoma.

Ko zmanjka elektrike, pogon izgubi lahkotnost. Bencinski motor mora opraviti večino dela, pri tem pa hitro postane glasen in precej manj uglajen. Prav veliko ne moreš nastavljati. Voznih načinov ni veliko in odzivnost volana ima samo dve stopnji. Meni se je dopadel športni, drugim verjetno mehkejši standardni. Bolj od tega me je presenetilo, da sta spet samo dve stopnji rekuperacije energije ter da ni načina vožnje z enim pedalom. Ta se mi zdi elementarna stvar, ki bi jo morala imeti električna vozila in priključni hibridi.

Prijetneje so me presenetile zavore. Pedal je dobro odmerjen ter prehod med regenerativnim in mehanskim zaviranjem skoraj neopazen. Že omenjeni električni Seal je imel s tem konkretne težave.

Zaključil bom z gospodarnostjo tega modela. Baterija je dovolj velika za po mojih izračunih tja do 80 kilometrov v realnih razmerah. To pomeni, da boste z njim brez težav šli po dnevnih opravilih na elektriko ter bencin kurili le na dolgih poteh. Tozadevno zna marsikoga premamiti obljuba o dosegu krepko prek tisoč kilometrov z enim polnjenjem posode za gorivo. Tega sicer nisem utegnil preveriti, a je glede na doseženo porabo kar realno. Še to. Polnjenje baterije na izmenični tok je dokaj konstantno potekalo z močjo malce prek 6 kilovatov in na enosmerni tok s 27 kilovati vse tja do 80-odstotne napolnjenosti. Bolj razumljivo. Na hitri polnilnici sem preždel pol ure, da se je kazalec napolnjenosti baterije z 18 dvignil na 81 odstotkov. Sistem v avtomobilu me je opozoril, da bi moral čakati še dvajset minut za dosego »stotke«. Da sem to potem dokaj hitro spet skuril, verjetno nima smisla izgubljati besed. Priključni hibrid se splača le v primeru rednega polnjenja baterije.

HVALIMO:

• Velik električni doseg v realnih razmerah
• Prostorna in kakovostno izdelana notranjost
• Veliko opreme že v osnovnem paketu
• Nizka poraba ob rednem polnjenju baterije
• Hitro polnjenje z enosmernim tokom (DC)
• Odprtina za daljše predmete na zadnji klopi

GRAJAMO:

• Mehko podvozje zmanjša zaupanje pri hitrejši vožnji
• Nepregleden infozabavni sistem z nelogično uporabniško izkušnjo
• Ni vožnje z enim pedalom
• Bencinski motor postane pri močnejšem pospeševanju glasen
• Servisna mreža v Sloveniji je še vedno v razvoju

The post KRATKI TEST BYD Seal 6 DM-i Touring: Ima doseg, a ne nudi občutka električne vožnje appeared first on Tehnozvezdje.