Pred petimi, morda šestimi leti, ko so baterijski hranilniki za domačo uporabo začeli dobivati zagon, je višina investicije predstavljala glavno omejitev. Danes je situacija precej drugačna, saj je cena na kWh le še četrtina ali petina takratne in je mogoče takega, ki s svojo kapaciteto zadošča za tipično slovensko hišo (med 15 in 25 kWh), kupiti in namestiti za nekje (čez palec) med štiri in osem tisoč evri, nato pa še država kakšnega tisočaka povrne skozi subvencijo. Vseeno to ni zanemarljiv strošek, običajno je potrebnega tudi nekaj dela na sami napeljavi, elektro omaricah in še čem, zadevo je treba tudi priglasiti elektru (kar je sicer bolj ali manj formalnost), kar nazadnje pomeni, da namestitev ni ravno trivialna zadeva. Čeprav je povsem mogoče marsikje upravičena, jo je treba zaradi navedenih razlogov dobro pretehtati. Kot rečeno, ne zgolj denarno. Zasledovati mora vsaj en konkreten cilja.

Kljub temu, da investicija ni več pretirana, je povračilna doba, gledana striktno skozi potencialne prihranke, ki jih hranilnik omogoča, še vedno mnogo predolga. Poglavitni strošek, ki ga je mogoče znižati, je omrežnina, vendar se pri njem pozna mogoče 100 do 150 evrov na leto, po vsej verjetnosti še manj. Torej bi trajalo dlje od predvidene življenjske dobe baterij v napravi, da bi se investicija povrnila. Stroške s tem pomembno znižujejo večji sistemi ali ponudniki nečesa (denimo ultra hitrega polnjenja električnih vozil, kjer so tudi lokacije, na katerih brez tovrstne pomoči sploh ne bi bilo mogoče zagotavljati zadostnih moči). Po drugi strani doma lahko pomaga pri premagovanju določenih, prej neobhodnih preprek, doseganju ciljev in do neke mere tudi pri energetski neodvisnosti.

Ključne pridobitve

Morda glavna pridobitev hišne baterije je t. i. rezanje konic ali z drugimi besedami, zmanjševanje moči pri odjemu iz omrežja. Poglejmo na primeru. Predpostavimo, da hiša »sama« v danem obdobju dneva oz. večera »vleče« približno kilovat in pol z napravami, ki takrat delujejo, avto se polni z 11 kW, morda pa se vklopi še toplotna črpalka, ki zase zahteva približno 3,5 kW. Skupaj to nanese 16 kW. Najmanj polovico tega ali še več, odvisno od »specifikacij« naprav (razsmernika, velikosti in števila baterijskih modulov v hranilniku, …), lahko prevzame hranilnik. Vsaj dokler ima zadosti energijske zaloge v danem ciklu (koliko je mora biti, je seveda stvar preračunov pred njegovo vgradnjo). Zato je mogoče najvišjo moč iz omrežja omejiti na denimo 8 kW (morda celo manj), ostalo doda baterijska zaloga prek hibridnega razsmernika.  

Na stroške omrežnine je torej treba gledati z drugega konca. Ne toliko v luči njihovega zmanjševanja, čeravno je možno, da tudi ob povečanju dejanskih potreb s hranilnikom celo uspete znižati moč pri odjemu iz omrežja, temveč v tem, da kljub ogrevanju s toplotno črpalko in polnjenju avtomobila (ali celo več avtomobilov) moči ne povečate, in si s tem tudi ne nakopljete neprestanih dodatnih stroškov. Glede na to, da boste uporabljali najcenejši energent za ogrevanje in za transport, hkrati pa boste verjetno izboljšali udobje in uporabniško izkušnjo, se hranilnik s tega vidika zagotovo splača.

Ene od dobrobiti smo se v zgornjem primeru že delno dotaknili. Ni namreč nujno, da vaša, recimo je realna priključna moč, torej tista, določena z varovalkami in stanjem omrežja, ne tista, ki jo plačujete, sploh omogoča 16 kW ali več (številko dajem zgolj za ponazoritev). S hranilnikom da greste namreč lahko bistveno višje kot vam omogoča zgolj odjem iz omrežja. Na ta način lahko, še toliko bolj v kombinaciji s sončno elektrarno, tudi zaobidete določene omejitve omrežja na vašem območju. Za polnjenje hranilnika v času, ko iz njega ne potrebujete energije, pa bo verjetno zadoščala tudi nižja moč od prej omenjene (denimo cca 4 kW).

Verjetno ste že pomislili na naslednjo točko. Hranilnik namreč pomaga pri shranjevanju »odvečne« energije zaradi »predimenzionirane« sončne elektrarne ali sploh omogoča postavitev tako velike, kakršno ste si zamislili, če zaradi »šibkega« omrežja ali kakšnega drugega razloga dobite soglasje za manjšo (glede oddajanja v omrežje). Nekateri so mnenja, da posameznikom ne bi bilo treba reševati problemov, ki so v domeni upravljavcev omrežja, vendar je glede na izkušnje s tovrstnim čakanjem na ponudnike, da bodo uredili zadeve, in v kombinaciji z zgoraj opisanimi razlogi verjetno bolje lastnoročno poskrbeti za svojo elektroenergetsko sedanjost in prihodnost. Običajno velja, da je bolje v lastni režiji poskrbeti za napredek, kot čakati na druge.

In nekaj pomanjkljivosti

Ni odveč poudariti, da shranjevanje energije v baterije in njeno kasnejše porabljanje iz njih prinaša določene izgube zaradi pretvorb iz izmeničnega toka v enosmernega in znova nazaj. Težko je natančno določiti, kolikšne so, skoraj zagotovo pa nekje okrog desetih odstotkov. Pri dovolj veliki sončni elektrarni, s katero tako ali tako ustvarjate viške, se ne bo dosti poznalo, in morda boste, kot prej omenjeno, šele s hranilnikom v polnosti izkoristili njeno inštalirano moč. Pri manjši ali pri odjemu izključno iz omrežja pa boste zagotovo opazili višjo »porabo.«

Foto: Bluesun Solar

Glede upravljanja s hranilnikom imate v grobem dve možnosti. Lahko se sami pozabavate z nastavitvami glede na svoje potrebe in vzorce uporabe različnih (večjih) porabnikov, lahko pa to prepustite umetni inteligenci v razsmerniku oz. še kakšnem dodatnem krmilniku, kot je denimo Reduxi. Potem avtomatika sama prilagaja, kako se naprava polni in prazni – s kakšno najvišjo močjo, do katere meje, koliko polnilnih ciklov v določenem časovnem obdobju lahko naredi, kako se vse skupaj prilagaja glede na vašo vsakdanjo rutino in delovanje porabnikov in podobno.

Še tretja možnost pa je, da se odločite za hranilnik, ki je del »paketa« pri ponudniku električne energije. Običajno z dinamičnimi cenami, ki se prilagajajo borznim, tako da v teoriji polnite hranilnik takrat, ko je elektrika poceni ali celo »negativna« (mora plačati tisti, ki jo želi oddati, ne kdor jo prevzema), in energije iz njega porabljate kasneje, ko je na trgu draga. Zato z njim upravlja ponudnik, prav tako dinamično, nekaj po vnaprej določenih parametrih, deloma pa glede na zunanje dejavnike. Kar pomeni, da ne deluje zgolj na osnovi tega, kar se dogaja pri vas doma, kot v prej opisanem primeru »pameti« v razsmerniku, temveč tudi na osnovi dogajanja na trgu cen z električno energije in na osnovi potreb samega ponudnika. To je lahko dobro za omrežje, saj ima ponudnik pregled na tem, kar se dogaja, medtem ko nad tem, kar počnejo posamezniki z lastnim upravljanjem baterij ter odjema in oddaje v omrežje nima nobene kontrole. Po drugi strani pa je za uporabnika lahko dvorezen meč. Če denimo ponudnik hkrati nudi storitve za upravljavce omrežij, lahko v določenem trenutku »zahteva« energijo iz hranilnikov pri posameznih odjemalcih znotraj svojega sistema, da pokrije zahteve operaterja.

Za namestitev baterijskega hranilnika je nekaj dobrih razlogov, predvsem z vidika optimizacije delovanja in tudi stroškov domačega elektroenergetskega sistema, ki lahko pomaga tudi širšemu sistemu, možnosti dodajanja novih večjih porabnikov, premoščanja določenih tehničnih ovir (nizke priključne moči, majhne odobrene inštalirane moči sončne elektrarne) in nenazadnje večje energetske varnosti oz. neodvisnosti, saj izpadi električne energije, če se ne zavlečejo v dneve namesto minut ali ur, ne predstavljajo več nikakršne drame. Za marsikaterega niti vedeli več ne boste, da se je zgodil.

Naslovno ilustracijo je ustvarila umetna inteligenca.

The post Ali se baterijski hranilnik splača? appeared first on Tehnozvezdje.

Agencija za energijo je pred vzpostavitvijo novega sistema opravila študijo, kar je dobrodošla sprememba v primerjavi s klasičnim načinom uvajanja nove regulacije v tej države, saj marsikaj poteka zgolj na osnovi ocen oz. kakor se nekomu zdi prav. Pri novi shemi verjetno lahko predvidijo učinke, tako na odjemalce, kot na sistem. Slednje je navsezadnje tudi namen, saj naj bi poskušali omejiti preobremenitve in z višjimi cenami za določene bloke pomagati financirati naložbe v nadgradnje omrežja.

Kot vedno v podobnih primerih, ko se nekaj spremeni, kar bi lahko ali celo bo vplivalo na položnice, se je sprožil vihar nepopolnih trditev, zavajanj in tovrstnih dvomljivih praks. Nazadnje so preračuni vendarle pokazali, da bo velika večina gospodinjskih odjemalcev ostala na približno enakih stroških za omrežnino. Izjema bodo nekatere posebnosti kot so odjemna mesta z občasnim odjemom, npr. vikendi, ali tista, kjer sta za enim odjemnim mestom dve v praksi ločeni gospodinjstvi. Ter seveda odjemna mesta, kjer so lastniki (ali obiskovalci!) polnili električna vozila ne glede na razmere v omrežju, in tista s sončnimi elektrarnami, ki so doslej plačevala minimalno omrežnine. Za običajna gospodinjstva (brez sončnih elektrarn) se tako spreminja malo, a ostaja nekaj pomembnih detajlov, ki po trenutni ureditvi močno otežijo tvorno sodelovanje odjemalca.

Kako sploh meriti?

Velja sicer, da nevednost ni opravičilo za kršenje zakonov, in morda bi lahko kdo enako argumentacijo uporabil tudi v tem primeru. Vendar je v praksi malo drugače, kajti tu je na več ravneh težko vedeti, kaj se dogaja. Človek nima čutil, ki bi zaznavala porabo energije, poleg tega si marsikdo enot za moč, še posebej v povezavi z električnimi aparati, niti ne zna predstavljati. Znate posamezne pripomočke razporediti denimo v razrede okrog 100 W, 500 W ali nekaj kW? Zato običajen uporabnik električnega aparata nima dobrega občutka, koliko slednji porablja, s kakšno močjo deluje. Ta se lahko skozi različne cikle delovanja tudi močno spreminja. Tipičen primer je pralni stroj, ki na začetku, ko vključi grelec za segrevanje vode, porablja nekaj kilovatov, nato pa ob vrtenju bobna kvečjemu nekaj sto vatov. Za razumevanje obračunske moči sicer ni ključno poznavanje razlike med močjo (W) in količino (Wh), toda pri preračunavanju, koliko časa in s kakšno močjo naj se polni električni avto, je tudi to dobro obvladati.

Brez merjenja in analiz meritev posameznik tako nima možnosti, da bi pridobil občutek, kateri stroji porabljajo več in kateri manj. Možnost sprotnega merjenja je izjema. Na trgu so na voljo necertificirani števci, ki omogočajo nadzor preko mobilne aplikacije. Distributerji imajo na voljo tudi vmesnik na števcu, a še nismo zasledili, da bi to možnost kdor koli izkoriščal. Še največ vedo lastniki sončnih elektrarn, kajti pri njihovi postavitvi se na hišno napeljavo vgradi tokovnike, ki sporočajo trenutno porabo hiše, odjem iz omrežja in oddajanje vanj. Nujni so, ker so oddajne moči omejene. Prav tako tokovnike zahtevajo dinamične polnilnice za električne avtomobile, da lahko prilagajajo moč polnjenja glede na druge porabnike in tudi najvišjo določeno moč. Vendar tudi s tem ni mogoče vedeti, razen za polnilnico, s kolikšno močjo deluje posamezna naprava.

Operaterji distribucijskih omrežij odjemalcem nudijo aplikacijo Moj elektro. To je fina možnost, saj vsakomur omogoča vpogled v lastni odjem. Toda dostop do nje je zahtevnejši, kot bi lahko bil.  Omejena je zgolj na lastnika odjemnega mesta in njegove pooblaščence in za prijaviti se je mogoče samo z digitalno identifikacijo. Pri mobilni aplikaciji je nujno potreben Rekono, spletna pa poleg tega načina omogoča še prijavo s SI-PASS. V vsakem primeru so visoke tehnične zahteve tudi ovira za širšo uporabo aplikacije Moj elektro.

Podrobni podatki o odjemu so lahko občutljivi, saj potencialno razkrivajo vzorce obnašanja. Vendar bi bilo nekomu, ki ima vpogled v račun, smiselno omogočiti vsaj dostop do agregiranih podatkov in do pomembnih operativnih informacij, denimo trenutne dogovorjene moči blokov ter aktualnih preseganj moči. Pri boljši informiranosti je ovira še dejstvo, da je bilo »dogovorjeno« moč, ki jo je določil distributer, mogoče videti zgolj na računih za štiri mesece, za katere to določa akt o omrežnini. Glede na aktualnost in javno izpostavljenost nove omrežnine je nerodno, da mora odjemalec iskati ravno določen račun, da pride do iskane informacije.

Nemoč odjemalca

Iz vsega povedanega nujno izhaja, da bo velika večina uporabnikov za preseganje dogovorjenih moči – že zanje si najbrž ne predstavljajo, kako nizke ali visoke sploh so – izvedela, ko bo dobila položnico. Prej ne bodo mogli izmeriti in sproti, dovolj zgodaj videti, da niso več na varni strani. In tudi iz računa bo preseganje moči marsikdo razbral zgolj v primeru, da bo znesek močno odstopal od običajnega, Če bodo razlike majhne, si bo verjetno mislil, da je to nekaj normalnega (ker smo pač pri plačevanju električne energije nihanj zneskov navajeni).

Kaj potem? Ko bo posameznik ugotovil, da občutno presega (in plačuje) dogovorjeno priključno moč, in bo želel ukrepati, bo lahko spremenil dogovorjeno moč. Z drugimi besedami, zvišal, kar bo sicer pomenilo nekoliko višji stalni strošek, a manj možnosti za preseganje in drage »penale.« Novo moč bo moral sporočiti distributerju, kjer se pojavi naslednja težava. Akt o omrežnini določa, da se nova dogovorjena moč upošteva v naslednjem mesecu, če jo odjemalec sporoči do osmega dne tekočega meseca. Elektronski računi pogosto prihajajo po desetem v posameznem mesecu. Z malo smole bo odjemalec dobil račun prepozno, da bi se nova moč upoštevala v naslednjem mesecu, in bo tako obsojen na še dodatne tedne čakanja, pretirane pazljivosti, da se preseganja ne bodo ponovila, in v najslabšem primeru še en po nepotrebnem previsok račun.

Z vidika odjemalca ni razumljivega razloga, da ne bi mogla dogovorjena moč začeti veljati v bolj razumnem roku, največ v nekaj dneh. Obračunava se lahko po deležu dni v mesecu, kot je to običajno pri ponudnikih drugih storitev. Naročniški paket pri mobilnem operaterju lahko spremenimo hipno, pa znajo ta podjetja zadevo brez težav obračunati. Za preprečevanje izigravanja je še vedno mogoče določiti, da je možna največ ena sprememba na mesec ali na vsakih 30 dni.

Vse našteto velja za odjemalce, ki lahko sami odločajo. Obstajajo pa še kategorije uporabnikov električne energije, ki nimajo niti te možnosti, npr. najemniki. Pogosto nimajo niti vpogleda v račun za električno energijo, kaj šele, da bi lahko prilagajali dogovorjene moči, da ne bi plačevali pogodbene kazni samo zaradi potreb in navad, ki se razlikujejo od prejšnjih najemnikov.

Problematika presežne moči kot pogodbene kazni

Obračunavanje presežne moči je oblika pogodbene kazni, sicer določena z aktom o omrežnini določa, ki pa je morda sporno z vidika varstva potrošnikov. Presežno moč lahko interpretiramo kot pogodbeno kazen, ta pa spada pod nepoštene pogodbene pogoje. Potrošnik lahko oporeka, da je obračunavanje presežne moči dodatno dogovorjeno plačilo, pred plačilom katerega podjetje potrebuje njegovo izrecno soglasje. Distribucijska podjetja teh soglasij niso pridobila. Tudi če bi jih, so vezana na akt o omrežnini, ki ne določa drugačnega načina uveljavljanja pogodbenih omejitev. Soglasja ni pridobila niti Agencija za energijo. Potrošnik po tej ureditvi nima možnosti, da se izogne dodatnemu plačilu, in v trenutni obliki je akt o omrežnini po našem mnenju v neskladju z Zakonom o varstvu potrošnikov.

Španski vzor

Ni skrivnost, da se študija Agencije zgleduje po španski ureditvi. Tam so podoben sistem uvedli že pred časom in uporabljajo enak princip računanja presežnih moči. Drugače pa se lotevajo samega uveljavljanja dogovorjene moči, brez obračunavanja pogodbenih kazni.

Kdor razume špansko, si lahko v španskem uradnem glasilu (Disposición 1066 del BOE núm. 21 de 2020) prebere, da za odjemna mesta pod 15 kW moči praviloma nastavijo omejitev toka na t. i. pogodbeno zakupljeno moč. Preseganje pomeni samodejni izklop odjemnega mesta. Z drugimi besedami, zgodi se enako, kot če bi »vrglo ven« glavno varovalko. Ne vemo, zakaj Agencija za energijo ni vpeljala enakega mehanizma pri nas.

Samodejni izklop je sicer nekoliko primitiven, a učinkovit način obveščanja odjemalca, da dogovorjena moč ni ustrezna in da je potrebna prilagoditev. Ali dogovorjene moči ali vzorcev uporabe (mogoče pomaga tudi nakup energijsko učinkovitejših aparatov). Kljub samodejnemu izklopu sistem dobro deluje, ker je spreminjanje moči enostavno izvedljivo preko spletnega vmesnika, kjer se zakupi višjo moč, zaledni sistem ustrezno nastavi pripadajoči pametni števec in na novo pogodbeno moč ni potrebno čakati do konca meseca.

Kljub temu v Španiji obstaja možnost obračunavanja in plačevanja presežne moči, uporabljajo jo za tiste odjemna mesta, kjer izklopi niso zaželeni. Primer je lahko, če je v gospodinjstvu posameznik z medicinskim pripomočkom, ki potrebuje neprekinjeno napajanje.

Nujne spremembe ureditve

Če v Sloveniji odjemalec ni spreminjal dogovorjene moči, presežne moči v prehodnem obdobju do konca leta 2025 še ne bo plačeval. Z začetkom 2026 bo postala plačljiva in v trenutni obliki pogodbena kazen. Prepričani smo, da mora do takrat Agencija za energijo najti in urediti drugačen način uveljavljanja pogodbenih dogovorov, ki so pri večini enostranski (nihče nas ni vprašal, za kakšno moč se želimo »dogovoriti,« in znani so primeri, ko so ljudem določini bistveno previsoko in posledično predrago na osnovi enega bistvenega odstopanja pri porabi zaradi neprevidnosti in nezmožnosti sprotnega spremljanja), brez nepoštenih kazni in skladen z načeli varstva potrošnikov. Omogočiti mora tudi možnost nastavljanja dogovorjene moči v sprejemljivejšem, bistveno krajšem, časovnem roku. Vsi vpleteni bi tudi morali razmisliti o poenostavitvi dostopa do aplikacije Moj elektro, ki je na žalost za mnoge edini vir podatkov, na osnovi katerih lahko ukrepajo.

* Soavtor prispevka je Gašper Žejn.

The post Nova shema omrežnine sledi pravemu cilju, a odjemalce tolče s kladivom   appeared first on Tehnozvezdje.