Ko so po kolovozih zapeljali prvi avtomobili, so bili dragi, kot se za nekaj popolnoma novega in do tedaj še nikdar narejenega, spodobi. Govorim seveda o avtomobilu z motorjem. Ni toliko pomemben kakšnim – električnim ali z notranjim zgorevanjem. Več kot sto let je že od začetkov njihovega razvoja, medtem ko začetki razvoja motorjev segajo v 18. stoletje. Kaj je torej tukaj novega in naprednega? Baterija ravno tako ni. Tudi njen razvoj sega v isto stoletje, če zanemarimo morebitno iznajdbo primitivne v antiki. Tehnološki preboj litijeve baterije, ki je nekako nujna za pogon električnih vozil, se je začel v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Še pred motorji na notranje zgorevanje smo kakopak imeli parni motor in parna vozila, tako da je govoriti o električnem avtomobilu kot nekaj popolnoma novega in drugačnega od vsega, s čimer smo se prevažali zadnjih tisto let, milo rečeno neumestno.

V zori avtomobilizma smo bili priča obema pogonoma. Če ne bi bila nafta enostavna za pridobivanje in transport, morda danes sploh ne bi imeli dileme in bi se nam zdela električna mobilnost nekaj popolnoma običajnega. A že tedaj je bilo jasno, kje so ovire elektrifikacije. Bencin, nafto ali kaj tretjega v posodo preprosto natočiš, medtem ko je hranjene elektrike še vedno nerazrešljiva težava. Toda, če bi zadnjih sto let namenili njenemu reševanju, namesto razvoju motorjev z notranjim zgorevanjem, bi bila že zdavnaj rešena. A ker nikogar prav zares ni težilo, smo, kjer smo!

Zgodovina bi nas morala nekaj naučiti. Lekcija je silno preprosta. Dokler Ford in kasneje Nemci z ljudskim vozilom niso znižali cen na raven dosegljivo srednjemu razredu, toliko časa je bilo avtomobilov s pečico namesto motorja približno toliko, kot je danes električnih. Takisto velja za infrastrukturo. Domače nalivanje iz kant v rezervoarje so zamenjala priročnejša točilna mesta ob cestah šele, ko je bilo na njih dovolj avtomobilov. Zgodovina se ponavlja. Polnilnic je recimo temu dovolj za obstoječa vozila in jih ne bo več, dokler teh ne bomo pokupili več. Drugače ne more biti, ker gre za preprosto logiko.

Draga in prestižna električna vozila ne bodo pospešila prehoda v električno mobilnost. Premalo jih je in jih vedno bo, da bi vplivala na »karkoli« pomembnega.

Tu se pojavi srž naše težave. Zagovarjam namreč tezo, da tovarne izdelujejo napačne električne avtomobile. Rad vozim izredna vozila, kot je BMW iX M60. Zabaven je, udoben, z uporabnim dosegom in s pomočniki, ki dejansko poenostavijo vožnjo. Bi ga imel? Nikakor ne. S 140 tisočaki začetne cene je daleč zunaj mojega dosega. Pravzaprav so zunaj dosega vsi električni modeli, saj niti pod razno ne mislim plačati petdeset tisočakov in več, kolikor brez državne subvencije stane uporaben. V tem je ovira, ki bo, če je nihče ne bo odstranil, preprečila optimistične napovedi električnega prehoda. Običajni avtomobili so postali množični, ko si jih je lahko privoščil nižji srednji in srednji razred. Nič drugače ne bo z električnimi. Žal smo še daleč od tega in nič se ne bo spremenilo, dokler na ceste ne bodo zapeljala vozila s ceno med 20 in 30 tisoči evrov z dosegom ene posode za gorivo, 500 kilometrov, normalno opremo in ki ne bodo trošili po nepotrebnem 20 in več kilovatnih ur na sto kilometrov med običajno vožnjo na avtocesti. Z drugimi besedami polovico cenejši in preko palca najmanj tretjino varčnejši.

Tudi sam ne verjamem rokom, ki so jih postavili Bruseljski birokrati. Toda ne zaradi razlogov, ki jih največkrat slišim od nasprotnikov električnih vozil. Da je tehnologija napačna, da bi morali presedlati na vodik (ali kaj drugega eksplozivnega), da električna vozila niso nič bolj ekološka od običajnih, da ne moremo izgraditi adekvatne infrastrukture, da bi omrežje počepnilo, če bi vsi na enkrat polnili svoja vozila in še kaj bi se našlo. Marsikaj od tega je sicer res, a hkrati rešljivo. Toda če avtomobili ne bodo cenovno dostopni večini, potem lahko na vse skupaj preprosto pozabimo!

Naslovna fotografija: DepositPhotos

The post Ker ne delajo pravih avtov, električni prehod ne bo uspešen? appeared first on Tehnozvezdje.