Prvi znani primer shranjevanja podatkov sega v leto 9000 pr. Kr. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja so arheologi našli tako imenovano Kost Ishango. Kost golenice pavijana in njene zareze, narejene s kremenom, so bile uporabljene za preproste izračune, a tudi ponazarjajo, kako ljudje podatke zbirajo že tisočletja – z označevanjem ustreznih številk na palici ali drugem dolgem predmetu.

A pojdimo na konec četrtega stoletja pred Kristusom in najbolj znano zbirko znanja v antičnem svetu – Veliko Aleksandrijsko knjižnico. Obstaja napačno prepričanje, da so vsi njeni viri med Cezarjevim obleganjem mesta pogoreli. Vse kaže, da je zbirka zvitkov ali vsaj njen pomemben del preživela požar, knjižnica pa je propadla okoli 3. stoletja zaradi pomanjkanja financiranja in zanemarjanja. Lahko rečemo, da je vsebovala vse, kar je antični svet poznal. Toda kaj to pomeni? Koliko podatkov je bilo shranjenih ob obali Egipta?

Strokovnjaki ocenjujejo, da je imela Aleksandrija med 40.000 in 400.000 zvitki. Za shranjevanje ene od štiriindvajsetih knjig Iliade na računalniku je v povprečju potrebnih približno 34 KB pomnilnika. To lahko primerjamo z enim zvitkom v Veliki knjižnici. Ocenjujemo lahko, da je imela Aleksandrija med 1,3 in 13 GB prostora za shranjevanje, odvisno od domnevnega števila rokopisov v zbirki. Ključ USB Samsung Fit Plus, ki je nekoliko večji od nohta, lahko shrani do 256 GB podatkov, tako da lahko nanj večkrat shranite »vse, kar je antični svet poznal,« in ga pospravite v žep.

Seveda sta iznajdba premičnih črk in razvoj tiskarskega stroja knjižnicam omogočila veliko razširitev zbirk. Znanstveniki aleksandrijske zvitke primerjajo s 100.000 sodobnimi knjigami. Medtem največja knjižnica na svetu, zbirka ameriškega kongresa, vsebuje 170 milijonov elementov, shranjenih na različnih medijih. Ocene velikosti teh podatkov se gibljejo v območju 10 petabajtov (10 milijonov GB).

Prva miniaturizacija podatkov se je zgodila konec 19. stoletja. Za zapisovanje rezultatov popisa prebivalstva v ZDA so leta 1890 uporabljali luknjane kartice. V zgodnjih petdesetih letih prejšnjega stoletja so trakovi hranili 2 milijona številk na kolut. Pomnilnik, uporabljen v raketah Apollo, je znašal 74 KB – ta rešitev je bila samo za branje in nanjo ni bilo mogoče shranjevati podatkov – celotna stvar pa je bila ročno izdelana.

Z razvojem interneta in vsesplošnim uveljavljanjem računalnikov je človeštvo začelo ustvarjati in zbirati nepredstavljive količine podatkov. Leta 2023 je bilo po ocenah ustvarjenih 120 zetabajtov (zetabajt znaša milijon petabajtov) novih informacij – 60-krat več kot leta 2010. Do leta 2025 naj bi ta številka narasla na 181 zetabajtov.

Za mnoge metode shranjevanja, ki smo jih uporabljali skozi stoletja, obstaja en razlog – naši možgani so nezanesljivi, čeprav so znanstveniki izračunali, da lahko shranijo 2,5 petabajta podatkov. Ne glede na to, ali gre za vozel na šalu, listek ali sodoben prenosni disk, zunanji mediji olajšajo življenje, saj ohranjajo podatke organizirane in dostopne. Slednje vam omogoča, da s seboj vzamete marsikaj, pri čemer Samsungovi modeli T9 ponujajo do 4 TB prostora za shranjevanje, poleg tega pa gredo v žep (so primerljivo manjši od mobilnika, po širini in višini pa spominjajo na poslovno vizitko). Razvijanje načinov za shranjevanje pomembnih številk in spominov kaže, kako daleč smo prišli od zanašanja na pavijanske kosti.

The post Kako smo skozi zgodovino shranjevali pomembne spomine? appeared first on Tehnozvezdje.