V resnici pa jih je bilo več, le da njihov vpliv ni pljusknil preko meja naše male deželice. Samo pomisli na zagonska podjetja, ki so pobrala denar od spletnih uporabnikov, pa nikdar izpolnila obljubljena, napovedi, ki so se izkazale za preveč optimistične ter storitev, ki nikdar niso v resnici zaživele. Naslednjih petnajst pa je tako ali drugače vplivalo tudi na naš trg, zato se splača spomniti nanje.

(Naslovna fotografija: Deposit Photos)

Televizorji 3D

Govorili so, da je prihodnost domače zabave, da bo kmalu še preveč vsebin in da bodo v tej tehniki oddajale tudi linearne televizijske postaje. Vodeni v zablodi so izdelovalci stopili na plin. Aktivna tehnologija, ki je pri nekaterih povzročala slabosti, Panasonicova pasivna, ki je obetala, Toshiba pa je kazala celo televizor, ki za gledanje 3D slike ni potreboval očal. V nekem trenutku na trgu skoraj ni bilo modela, če odštejemo res najcenejše, brez 3D-funkcije. Na koncu pa se je kot že nekajkrat, izkazala stara modrost. Če ni dovolj kakovostnih in zanimivih vsebin, potem je lahko še tako dobra tehnologija jalova. Televizorjev z zmogljivostjo prikaza 3D-slike ne moreš več kupiti. Tudi če bi ga hotel. Funkcije v sodobnih televizorjih ni, pa čeprav bi v teoriji pasivna tehnologija zaradi zaslonov razločljivosti 4K dobila na uporabnosti. Izdelovalci so naredili križ prek nje, zaklenili so jo v »predale« in vrgli ključe stran.

Ničesar pa se nismo naučili. Nekateri še vedno »promovirajo« tehnologije, čeprav zanje ni primernih vsebin. Tipičen primer so sistemi navidezne resničnosti. Zdaj pa bi še morali vedeti, da so najprej vsebine, potem udobje uporabe in šele nato tehnikalije!

Samsung Galaxy Note 7

Bil je eden redkih Notov, ki se mi je vtisnil v spomin takoj, ko sem ga imel možnost v Londonu prvič prijeti v roke. Oblika, razmerja, zaslon, zmogljivosti, vse se je poklopilo v eni napravi. Po mojem mnenju prvič, ko gre za izdelke južnokorejskega tehnološkega velikana. Razen ene lastnosti – baterije. V omejen prostor so vodeni z željo uporabnikov po čim daljši avtonomiji vgradili preveliko. Ni »dihala«, ni imela dovolj prostora za raztezanje, ko se je med delovanjem segrevala, zato je v redkih primerih prišlo do nabiranja plinov, eksplozije in morda celo požara. Ne pri vseh, le pri nekaterih, ampak teh je bilo dovolj, da je težava prišla v javnost. Poskušali so jo odpraviti, vendar je bila napaka v zasnovi telefona in nepopravljiva, zato so kmalu obupali ter telefon dokončno umaknili s trga. Očitno pa so se iz zgodbe nekaj naučili, kajti kasnejši modeli kljub večjim baterijam in tanjšim ohišjem, takšnih težav niso imeli. Je pa težave izkoristil kitajski Huawei in začel vzpon proti vrhu lestvice največjih izdelovalcev pametnih telefonov, ki ga je letos upočasnila ameriško-kitajska trgovinska vojna.

Windows Phone

Zakaj je morala propasti Nokia, so že začeli pisati knjige, pa tudi kakšna bolj ali manj verjetna teorija zarote v smeri, Američani so hoteli narediti prostor za vzpon Appla in Googla, se bo pojavila (če se že ni). Ampak nekoč je obstajal še tretji mobilni operacijski sistem.

Microsoft ima zgodovino napačnih poskusov prodora sistemom Windows na naprave, ki niso namizni ali prenosni računalniki. Pa jim nikdar ni uspelo. Z Windows CE so hoteli vsiliti filozofijo računalniškega namizja tudi na napravah s (pre)majhnimi zasloni, z Windows 10 pa nuditi en sistem za vse. Čeprav ni bil slab, gotovo bolj zanesljiv in uporabniku prijazen kot tedanje različice Androida, Microsoft pa je kupil Nokio, da bi njihovo ekspertizo v izdelavi naprav združil s svojo s področja operacijskih sistemov, to ni bilo dovolj. Presodile so aplikacije. Ni jih bilo dovolj, da bi lahko Microsoft s svojimi telefoni in sistemom tekmoval z Googlovim Androidom, kaj šele Applom, ki je v nekem trenutku trdno sedel na vrhu lestvice največjih izdelovalcev pametnih telefonov. Pa naj Bill Gates reče, kar hoče. Microsoftu ni bilo usojeno, da bi prevladujoč položaj sistema Windows prenesel tudi na pametne telefone.

Direktiva o piškotkih

Ideja je bila prava, vendar zdaj že lahko rečemo, da se je izjalovila in ni dosegla namena. Ni omejila sledenja uporabnikom na spletu, kar je bil njen cilj, zaradi »neudobne« implementacije pa je celo prinesla več slabosti kot prednosti.

Kako bi se počutil, če bi nekdo ves čas dihal za ovratnik, ti sledil, kamorkoli bi šel, in opazoval, karkoli bi počel? Verjetno ti ne bi bilo prav, a točno tako je v digitalnem svetu. Neutrudno sledenje in zbiranje podatkov, zato se je Evropska unija odločila temu narediti konec. Menili so, da če veš, kako ti sledijo, če lahko vidiš vse programske piškotke, potem boš mora temu storil konec. A nismo. Izvedba direktive je namreč tako birokratska, da večina uporabnikov sploh ne ve, kaj točno želi opozorilo, ko se prvič ali po določenem času spet znajdejo na neki spletni strani. Opozorilo te zmoti, zato takoj pritisneš na gumb »sprejmi«, samo da izgine in lahko nemoteno brskaš naprej. Stavim, da večina ne pogleda piškotkov, ki jih spletna stran namesti, še manj, da bi omejila njihovo nameščanje, posledica pa je, da je direktiva vzorno vpeljana, vsi jo upoštevajo, samo nobene koristi ni od nje!

Diesel Gate

Niso se Američani zarotili proti takrat največjemu izdelovalcu avtomobilom, temveč se je ta proti kupcem. Da greš in v vozila vgradiš programsko opremo, ki zazna, kdaj je vozilo podvrženo testiranju izpustov, in temu primerno prilagodi delovanje motorja, ni nič drugega kot velika goljufija. Nobenih izgovorov, nobenih olajševalnih okoliščin, na kolenih bi nas morali prositi za oproščene. Pobožne želje. V Ameriki so plačali kazni, kupcem povrnili denar, Evropejcem pa nič od tega. Zakaj pa, saj so vendarle naša industrija, ki jo moramo ščititi? Zgodba ima tudi drugo plat. Kaže na to, kaj si pravzaprav kapital misli o potrošnikih. Da so ovce, ki se jim dobrikaš in jim lažeš, dokler izdelka ne kupijo, potem pa jim, ko in če imajo z njim težave, na lep način poveš, da pravzaprav nimajo ravno veliko pravic. Je pa posledica afere vsak to, da smo začeli resno razmišljati o točnosti podatkov, ki nam jih izdelovalci servirajo na pladnju ter ne verjamemo več čisto vsemu.

Windows RT

Windows Phone ni bil edini Microsoftov strel mimo v zadnji dekadi, tudi drugi pa se dotika podobnega področja – mobilnih naprav. Ni važno kdaj in komu se je utrnila ideja o osiromašenem sistemu Widnows RT, važno je, da so mu kupci obrnili hrbet. Kako mu ne bi, ko pa so pozabili povedati, da sicer dobiš znano okensko namizje (okolje), v katero pa ne moreš namestiti dobršnega dela programov, ki jih uporabljaš na namiznem ali prenosnem računalniku. Bili smo složni in Microsoft je dojel, da ne želimo omejeno funkcionalnega sistema, temveč celovitega tudi na napravah s procesorjem ARM. Vsaj upam, da so dojeli, kajti za naslednje leto so spet napovedali prodor nanje. Tokrat sicer malce drugače, vendar je očitno, da Microsoft še ni obupal nad njimi, kot na primer Google. Verjetno pa si ne želijo, da se ponovi leto 2013, ko so odpisali za 900 milijonov dolarjev naprav Surface RT, ki jih nihče ni hotel kupiti.

Google Glass

V nekem trenutku je imel Google vizijo prihodnosti, ko bomo vsi imeli na očeh povezana očala s kamerami za snemanje okolice in sposobnostjo v vidno polje prikazati uporabne informacije, morda celo navidezne predmete, vendar je ideja kmalu trčila ob resničnost. Si želite imeti na nosu očala, ki bi vaš pogled ves čas prenašala v internet? In kako bi na to, da jih snemate, gledali drugi? Leta 2015 se je podobna ideja utrnila še Snapchatu (očala Spectatles) in doživela enako usodo. Ni pa šla v nič razvita tehnologija. Posvojila sta jo namreč Microsoft in Magic Leap z očali za dodano (obogateno) resničnost. Pri tem ima več uspeha Microsoft, ki je Hololense namenil poslovni uporabi, kar ima po mojem mišljenju rep, glavo in potencial, Megic Leap, ki je leta obljubljal nasploh revolucionarno tehnologijo, pa naj bi bil trenutno v težavah, saj prodaja ne sledi željam (in zahtevam) investitorjem. To pa ne spremeni dejstva, da so bila Googlova očala ena od njegovih večjih napak.

Blackberry Playbook

O tabličnih računalnikih je že v začetku prejšnjega desetletja sanjal Bill Gates, vendar se mu tehnologija ni poklopila. Njegovemu velikemu tekmecu Stevu Jobsu se leta 2010 je in instantni uspeh iPada je vse izdelovalce telefonov, računalnikov in podobnega pognal v paniko in hitro sestavljanje konkurenčnih naprav iTablici. Dela so se lotili tudi v kanadskem podjetju Research in Motion (RIM), enem pionirjev pametnih telefonov. Proizvajalec, ki je pri telefonih obvladal predvsem produktivnost, je poskušal izdelati napravo za »uživanje«, a ji namenil premajhen zaslon, ji ni preskrbel vsebin in aplikacij, in pozabil na vse svoje znanje iz telefonskega sveta. Tablica na začetku niti e-pošte po Blackberryjevem protokolu ni znala brati in pošiljati. Začetna prodaja je bila katastrofalna, kasneje so se s konkretnimi znižanji cene znebili vsaj dela zalog, naslednice pa takrat že vidno upešani in preimenovani Blackberry ni pripravil, kar ni presenetilo nikogar.

Applova »metuljčkasta« tipkovnica

Nekje od sredine desetletja pa vse do letos je Apple zasledoval ideal čim tanjših naprav, govorice pravijo, da ga je najbolj forsiral šef oblikovanja Jony Ive in da je zaradi tega tudi moral oditi. Slabo trajanje baterije pri telefonu se še nekako da preživeti, tipkovnica, ki je v vseh pogledih slaba in ki se neprestano kvari, pa je veliko večja težava. Prenosnike Macbook namreč pogosto kupujejo prav tisti, ki od tipkanja živijo. Zato se je širilo nezadovoljstvo nad tipkovnicami z mehanizmom v obliki metulja namesto klasičnih škarij. Kakorkoli je poskušal Apple piarovsko prikazovati to »inovacijo« kot korak naprej, je moral najprej uvesti brezplačne menjave, nazadnje pa le priznati, da je bila stara tehnologija boljša. Novi Macbook 16 nima »nove« tipkovnice, temveč v bistvu staro, zelo podobno, kot jo je imela 15-ica pred letom 2015. V 2020 zagotovo sledi še Macbook 13, morda pa tudi Air.

Napad WannaCry

Sredi maja 2017 so čez vikend obstale mnoge tovarne in v ponedeljek zjutraj so se mnogi uslužbenci  v 150 državah po vsem svetu usedli za šifrirane računalnike. Napadalci so izkoristiti ranljivost v operacijskem sistemu Windows za širjenje izsiljevalskega virusa, ki je dobil ime WannaCry (najraje bi se zjokal). Zakriptirali so podatke na računalnikih in zahtevali odkupnino za odklepanje množice diskov. Menda so okužili dvesto tisoč računalnikov, škoda pa je segala v milijarde evrov. Ironija je bila dvojna. Najprej v tem, da je zlonamerna koda izvirala iz ameriške »varnostne« agencije NSA, od koder so jo ukradli hekerji. In nato še v dejstvu, da je Microsoft že nekaj časa pred napadom izdal popravek. Vendar le za »podprte« operacijske sistema, mnoga podjetja pa so še vedno uporabljala arhaični XP ali pa se niso zmenila za nujne posodobitve, kar jih je kasneje teplo. Microsoft je celo  Po nekaterih teorijah naj bi bila za napadom Severna Koreja, bil pa je to vrhunec izsiljevalskih virusov. WannaCry je na srečo imel možnost onesposobitve, danes pa obstaja že precej dešifrirnikov. Ampak težko bi trdili, da je osnovna varnostna higiena v podjetjih kaj boljša.

Cambridge Analytica

V Facebooku so pred izbruhom afere že najmanj dve leti vedeli, kaj se dogaja, ukrenili pa niso kaj dosti. Najbrž jim niti ni bilo v interesu ukrepati, kajti denarci od političnih oglasov in propagiranja tovrstnih člankov so bili in so še res dobri. A če bi kaj že takoj zaprli pipico britanskim zbiralcem podatkov, bi mogoče v zadnjem letu in pol imeli več miru in se vodilnim ne bi bilo treba na vseh koncih zagovarjati glede neetičnega in na vseh nivojih spornega početja. Srž afere je bil sicer v tem, da je podjetje Cambridge Analytica dolgo časa brez privolitve uporabnikov želo njihove podatke, tudi take, ki naj sploh ne bi bili javni. V Facebooku so nazadnje le zakrpali luknjo, ki je omogočala tako podatkovno sesanje v ozadju, zadeva pa je bila vsaj za nekaj dobra. Začeli smo se namreč spraševati o političnem oglaševanju, lažnih novicah, vplivu družabnih omrežij na izide volitev in podobno. Res pa je, da je razprava pogosto bolj akademske narave, spremeni pa se malo ali nič.

Google+

Opogumljen in zavisten ob uspehu soseda iz Silicijeve doline se je Google že kmalu vrgel v konkuriranje Facebooku. Predstavljal si je, da bodo uporabniki zaradi razširjenosti Gmaila, Androida in ostalih storitev kar drli v njegov peskovnik. Pa niso, razlogov je bilo več. Največji gotovo ta, da je omrežje Plus in njegove principe malokdo razumel, mnogim pa je šlo preprosto »na živce«, da jih je Google na vsakem koraku poskušal spraviti v to novo okolje. Zdelo se je, kar najbrž ni bilo daleč od resnice, da je to samo še en način za zbiranje še dodatnih informacij o uporabnikih. Četudi je Facebookov namen enak, to vsaj ni bilo očitno od vsega začetka, ko pa so bili uporabniki enkrat tam, si je lahko upravljavec privoščil kakšno nečednost. Na silo pa se ljudi ne da nekaj zvleči, kar je bilo Googlu verjetno hitro jasno. Vseeno si je še nekaj let prizadeval preobrniti trend, dokler ni lani dokončno obupal in letos omrežje dokončno zaprl. Kar je tudi ena od razlogov, da smo vedno previdni ob Googlovih novih storitvah, saj nikoli ne vemo, kdaj se jih bodo odločili čez noč ukiniti.

Nokia N8

Dogodek Nokia World 2010 je bil čuden. Pričakovali smo spremembe, vendar se takrat še povsem sveži predsednik uprave Stephen Elop ni pojavil na odru v londonske dvorane Excel, stare sile pa so poskušale ustvarjati vtis, da je vse v najlepšem redu. Najbolj očiten zunanji znak zaslepljenosti je bil paradni telefon N8. Napovedali so ga sicer že pol leta prej, potem zamikali njegov prihod na trg, ko so ga jeseni vendarle začeli prodajati, pa je povsem razločno pokazal, kako zastarel in nepopravljivo zapleten v jedru je v primerjavi z Androidom in iOS-om operacijski sistem Symbian. Telefon naj bi sicer postavil nove mejnike na fotografskem področju in je tudi dejansko bil sposoben zajemati kakovostne fotografije ter snemati video HD, toda deljenje teh posnetkov kamorkoli je bilo naporno ali nemogoče, in medtem, ko so kupci telefonov z omenjenima sistemoma odkrivali vedno nove atraktivne aplikacije, so se uporabniki N8 borili s tem, kje naj najdejo kakšno nastavitev in s podhranjenim procesorjem. Čez nekaj mesecev je sledila napoved prehoda na Windows Phone, kar Nokie ni rešilo, toda N8 in N9 z alternativnim sistemom Meego sta pokazala, da bi bila edina možnost za morebiten obstoj prehod na Android.

FlyKly

Ideja preobrazbe klasičnega kolesa v električno se je slišala privlačno. Tudi vožnja s tako pomočjo je bila zanimiva, saj so bili pospeški nekaj posebnega, in z malo truda se je dalo priti na konkretne razdalje. Že takoj pa so se pojavljali dvomi. Cena nadomestnega zadnjega kolesa s pestom, ki je skrivalo celotno elektroniko, je bila visoka. Krožile so obtožbe, da reč ni bila tako izvirna, kot so jo avtorji predstavljali. In pri kickstarterjevskih projektih nikoli ne moremo biti prepričani, da bo prototip dejansko kdaj postal realnost.  Danes je zadeva menda v italijanski lasti, vendar po mestu ni videti prav veliko tovrstnih koles, vozi pa se precej električnih skirojev.

Mobilna Urbana

Kartica Urbana je nedvomno uspeh. Poenostavila je prevažanje z avtobusom ali kolesom po Ljubljani in parkiranje v prestolnici. Toda v enaki meri je njen prenos na telefone pretežno polomija. Ena od osnovnih težav je že v napačni izbiri parkomatov z nepopolno podporo standardu NFC. Še večja je v zasnovi aplikacije, neizpolnjenih obljubah, počasnem razvoju, kopici manjkajočih funkcionalnosti (v primerjavi s fizično kartico) in omejenosti na sistem Android. Največja pa v tem, da ni uporabniškega računa, zaradi česar se podatki o dobroimetju nikamor ne shranjujejo, uporabniki pa ga ne morejo enostavno prenašati z ene naprave na drugo. Zadnja prigoda je ponastavitev aplikacije ob posodobitvi telefona na Android 10. Dovolj razlogov za resetiranje vsega skupaj v začetku novega desetletja.

The post KONEC DEKADE: Največje tehnološke polomije! appeared first on Tehnozvezdje.

Marsikatera tehnologija, ki je zaznamovala desetletje in v tem času prinesla pravo preobrazbo, malodane malo revolucijo, se seveda ni rodila šele od leta 2010 naprej. Je pa šele v tej dekadi postala zrela ali tako napredna, da je lahko sprožila resne spremembe. Nekatere zelo zanimive tehnologije pa so še v fazi, ko še niso primerne za množični trg ali pa niso uspele izpolniti svojega potenciala, četudi je bilo okrog njih veliko, (ne)upravičenega hrupa. Poglejmo torej naš izbor tistega, kar nam je v tem desetletju spreminjalo življenja.

(Naslovna fotografija: Deposit Photos)

Tehnologije, ki so nakazale potencial, a se še niso povsem prijele

Navidezna in dodana resničnost

Zasloni pred očmi, ki nas ali pretentajo, da smo nekje drugje, ali pa nam prikazujejo dodatne informacije v svetu, ki ga gledamo sicer, že desetletja obljubljajo revolucijo. Pa se ta, kljub napredku tehnologije, kar ne zgodi. Še vedno so naglavniki preveliki in pretežki, predvsem pa človeka osamijo. To desetletje je prineslo veliko naporov v smeri popularizacije navidezne resničnosti in nekaj res nepozabnih izkušenj, še vedno pa je malo takih, ki bi si rekli, »To moram imeti doma!«

Prepoznava glasovnih ukazov

Razmah navideznih pomočnikov ter namenskih naprav (zvočnikov) zanje je nekoliko presenetil, toda na tovrstni tehnologiji so različna podjetja in laboratoriji delali že desetletja. Slovenci se preboja ne moremo kaj dosti veseliti, saj se s telefoni, zvočniki, avtomobili ali sesalniki še vedno ne moremo pogovarjati v maternem jeziku in vprašanje, če se kdaj bomo. V angleščini pa ukazi, kot so pokliči ženo, predvajaj najbolj pocukrano božično skladbo ali poišči najbližjo restavracijo večinoma funkcionirajo.

Tiskalniki 3D

Napovedovali so, da si bomo čez nekaj let kar sami doma natisnili novo napravo ali rezervni del zanjo, ko bo nekaj odpovedalo. Seveda so bila ta pričakovanja pretirana, kajti tiskalniki 3D večinoma še vedno delajo samo z eno vrsto materiala in zelo počasi, vseeno pa so olajšali marsikaj. Na primer izdelovanje kakšnih okraskov, prototipov, tudi določenih delov končnih izdelkov. Kdor zna to tehnologijo uporabiti v svojem poslu, lahko v primerjavi s prejšnjimi postopki prihrani (deset)tisoče evrov in veliko ur. Že zato si zasluži omembo, čeprav je za domačo uporabo ostala na nivoju igračkanja. A je vsaj desetkrat cenejša kot na začetku.

e-črnilo

Še ena od tistih tehnologij, ki je naredila velik začetni bum, izkazovala še večji potencial, potem pa nekako obstala na mestu. Poleg elektronskih bralnikov, ki niso izpodrinili papirnatih knjig, poznamo še prikazovalnike cen v trgovinah, pa mogoče še kakšno nišno uporabo e-črnila. Nismo pa dočakali barvnih izvedb, tudi ne takih s hitrejšim osveževanjem, in v telefone kljub nekaterim poskusom (običajno na zadnji strani) taki zasloni niso prodrli.

Že znane tehnologije, brez katerih ne moremo več

Bluetooth LE

S četrto generacijo je tehnologija brezžičnega povezovanja na kratke razdalje dobila pravi zalet. Standard bluetooth 4.0 je bistveno zmanjšal porabo energije in povečal zanesljivost povezovanja, s čimer se je začel razmah pametnih ur, zapestnic, različnih tipal in čuda naprav, ki se povezujejo s telefonom (ali čim drugim), pri tem pa niti same niti osrednja naprava ne izgubljata veliko soka v bateriji. Da ne omenjamo slušalk in zvočnikov, čeprav tam 4.0 ni bil ključen, je pa kasnejši 5.0 prinesel možnost hkratnega povezovanja zvočnih naprav z več telefoni ali telefona z več zvočniki in slušalkami. Nekoč so bile z bluetoothom same težave (in občasno so še), zdaj pa le še redko kdo pomisli, da bi ga za kratek čas izključil. V hipu bi ostal brez kopice bolj ali manj uporabnih pripomočkov.

NFC

Plačevanje z brezstičnimi karticami je v dveh ali treh letih povsem prevladalo. Priročnost in varnost nista prepričali le še najbolj zvestih zagovornikov gotovine. Počasi pa se bančne in kartice za javni prevoz selijo še na telefone. V Sloveniji res ne gre navdušujoče hitro, v tujini pa je ponekod že res mogoče iti od doma brez denarnice. Pametni telefon je v pozabo poslal mnogo namenskih naprav, ki so bile prej nepogrešljive, morda bo nekoč tudi »tošl«.

Aktivno odpravljanje hrupa

Nekateri ne marajo tišine, skoraj nikomur pa ni po godu hrup. Še najmanj takrat, ko bi rad v miru pogledal film (ali nadaljevanko) ali poslušal glasbo, ker med potovanjem z letalom, vlakom ali avtobusom tako ali tako nima česa pametnejšega početi. Dolgo so bile slušalke, ki znajo izničiti konstantno hrumenje, bučanje in cviljenje, domena uporabnikov z globokimi žepi in pripravljenostjo imeti na glavi nekaj ogromnega. Zdaj pa je mogoče izbirati med majhnimi čepki, naušesnimi ali čezušesnimi slušalkami, vse so lahko udobne in učinkovite, tudi celega premoženja ni treba odriniti zanje. Pa še brezžično se povezujejo s telefonom (ali čim drugim) in prav spodobno godejo.

Zasloni OLED

V prejšnjem desetletju so ploski zasloni, večinoma s tehnologijo tekočih kristalov, na smetišče zgodovine poslali katodne ekrane. Vseeno pa pri LCD-jih dolgo nismo bili povsem prepričani v kakovost slike. Zdaj so nekateri primerki že na zelo visokem nivoju, toda tiste prave črnine in prijaznih barv, kot smo jih bili vmes deležni na »plazmah«, vseeno ne zmorejo prikazati. Tehnologija OLED pač. V telefonih se je že povsem udomačila, v televizorjih pa tudi ni več astronomsko draga. Zaradi je pogled na elektronske naprave lepši, oči pa pri tem manj trpijo.

Luči s svetečimi diodami

»Ledice« poznamo že zelo dolgo, vendar so bile prej omejene na funkcijo statusnih lučk in podobnega. V tem desetletju pa so tako napredovale v svetilnosti, širini snopa in zanesljivosti delovanja, da jih imamo zdaj v hišah, stanovanjih in poslovnih prostorih za glavno razsvetljavo, v avtih namesto halogenskih ali ksenonskih žarometov, pa še kje drugje. Pri čemer porabijo približno desetino energije za enak ali boljši učinek od »klasike«. Prihranek v primerjavi z vmesnimi »varčnimi« sijalkami je malo manjši, toda izboljšava v vseh pogledih je tako velika, da je čakanje z zamenjavo povsem nesmiselno. Še posebej zdaj, ko cene niso več pretirane.

Hitro polnjenje baterij

Večina je prepričana, da baterije v zadnjih letih niso kaj dosti ali pa sploh nič napredovale. To prepričanje je kajpak zmotno, saj so kapacitete v enakih prostorninah opazno večje, čeprav je kemijska sestava še vedno pretežno enaka in čakamo na konkreten preboj na tem področju, najsi bo z grafenom ali čim drugim. V zadnjih letih pa se je hitrost polnjenja povečala za nekaj stopnic. Telefon z zelo veliko baterijo lahko od skoraj praznega do povsem polnega pride v eni uri, avto pa ultra hitri polnilnici v pol ure do 80 odstotkov. Brez tega napredka bi z baterijami, kakršne poznamo, zelo težko shajali.

Robotski sesalniki

Naj gre za lenobo ali za kaj drugega, dejstvo je, da so to najbolj pogosti roboti v naših domovih. Sobotnemu obredu s sesalnikom se je veliko ljudi odpovedalo in vse skupaj prepustilo tem hišnim pomočnicam. Zdaj z upravljanjem prek aplikacije, lasersko navigacijo, priključno postajo, ki robota izprazni in drugimi dobrotami. Vstopni prag za solidnega je padel na približno 150 evrov, zato so postali povsem vsakdanji, o njihovi uporabnosti pa ni dvoma.

Popolnoma so preobrazili družbo

Pametni telefon

Ta bi lahko šel tudi v zgornjo kategorijo in je pravzaprav zmes marsičesa, kar opisujem ločeno. Omenil pa sem že, da se je prav leta 2010 zares začelo dogajati, takrat so množice prvič vstopale na ta vlak, in potem je šlo hitreje kot v Šanghaju z letališča do mesta. Telefon je danes vse. Ni naloge in zabave, ki je ne bi opravljal, in je prva naprava na katero pomislimo zjutraj, ko vstanemo, ter zadnja, ki jo odložimo zvečer, preden gremo spat. Nedvomno naprava desetletja in čeprav jo nekateri že nekaj časa poskušajo zamenjati s čim drugim, bo tudi v naslednji dekadi še vedno v ospredju.

Google Maps

Ob koncu prejšnjega desetletja smo že veselo uporabljali navigacijo v telefonih, saj je marsikateri od dražjih imel vgrajen GPS in tudi različne tovrstne aplikacije so obstajale. Toda v tej dekadi je Google Maps z vso silo pljusknil na vsa mogoča področja. Ne samo s tem, da daje lokacijsko informacijo in da zna voditi do cilja, temveč predvsem z ostalimi zmožnostmi. Vožnje si marsikdo ne predstavlja več brez sprotnih informacij o gostoti prometa na zemljevidu. Preden se kam odpravimo, poškilimo na Street View, kako okolica tamkaj dejansko izgleda. Pogosto je informacija o tem, kje nekaj je, oddaljena le en klik stran, na samem zemljevidu je označena skoraj vsaka zgradba in satelitski pogled lahko razkrije kakšno zagonetno skrivnost. Ne samo, da si ne predstavljamo več hoje ali vožnje s papirnato karto v roki, mnogi niti ne vedo več, da so v prejšnjem desetletju prosperirali proizvajalci namenskih navigacijskih naprav in da obstajajo še drugi digitalni zemljevidi poleg Googlovih.

Brezpilotni letalniki

Za snemanje iz zraka, preverjanje kmetijskih površin ali nadzorovanje določenega območja je bilo pred desetimi leti treba najeti helikopter ali letalo. Določeni posnetki ali preleti pa preprosto niso bili možni. Odkar po zraku brenčijo droni, so se (kreativne) možnosti neizmerno povečale. Letalniki znajo že držati višino ali smer, se izogibati oviram, sami pristajati, le še nosilnost in trajanje baterije ostajata, poleg cene, glavni težavi. Toda kdor danes želi snemati iz zraka, z nekaj sto evri vložka to lahko povsem solidno počne.

Računska fotografija

V zadnjem letu dekade, ko so za leto dni zamaknili po novem menda vsakoletni sejem Photokina in ko so bili testi fotoaparatov med najmanj branimi članki na Tehnozvezdju, (mi) je dokončno postalo jasno, da je množični fotografski trg mrtev. Kupcev ljubiteljski fotoaparati preprosto ne zanimajo več, saj vse opravijo s telefoni, včasih celo bolje zaradi izjemne procesorske moči naprave v žepu in trikov, ki jih ta zmogljivost omogoča. Google, Huawei, Apple in ostali so začeli zajemati množico posnetkov z različnimi nastavitvami v izjemno kratkem času in iz tega sestavljati končni rezultat z več informacijami, boljšo dinamiko, dodatno svetlobo in še kakšno drugo pridobitvijo. HDR, ki ga je pri žepnih fotoaparatih težko dobiti tudi s fotografiranjem v načinu RAW, nočni način za uporabno fotografiranje v mraku ali celo temi, digitalni zum z izkoriščanjem tresenja fotoaparata in še druge trike smo videli v tem desetletju. Zaradi tega so fotoaparati, paradoksalno, zanimivi pretežno le še za video, kjer se ne da izvajati opisanih trikov, in še vedno prideta do izraza večje tipalo ter nabor kakovostnih objektivov. In pa seveda za napredne ter profesionalne uporabnike, ki vedo kaj počno in kako lahko iz svojega orodja izvlečejo več od algoritmov. Kako dolgo še?

Radarski tempomat

Seveda poslušamo obljube, da bo avto nekoč vozil sam, mi pa bomo med vožnjo (v službo ali kam drugam) počeli nekaj drugega. A do takrat bo minilo še nekaj časa, vmes pa že lahko za kakšen hip izgubimo pozornost, ker aktivno prilagajanje hitrosti že zdaj poskrbi, da vedno vozimo na pravilni razdalji. V povezavi s samodejnim menjalnikom pogosto zna tudi ustaviti, kadar je treba. So še drugi asistenčni sistemi, večinoma zelo koristni in pomembni za varnosti, toda radar za uravnavanje hitrosti je v tem desetletju zagotovo najbolj navdušil kupce novih avtomobilov in tudi prinesel največjo spremembo na ceste. Če bi ga le posvojili še tisti, ki najraje vozijo »za ritjo«.

LTE

Zame najpomembnejša tehnologija desetletja. Ko so pred slabima dvema desetletjema operaterji ekstra drago kupovali frekvence za 3G, smo poslušali napovedi o video telefoniji, kasneje so bila omrežja leto ali dve prazna, dokler se ni začel bum s prenosom podatkov. Tudi za video, a ne med pogovori. S HSPA so bile hitrosti v omrežjih tretje generacije že spodobne, je pa 4G ali LTE prinesel zadostne kapacitete in vseprisoten širokopasovni internet. Danes skorajda nikjer ni več problem priti na deset ali dvajset megabitov na sekundo, zunaj doma smo se nehali priklapljati na Wi-Fi in zaradi hitrega interneta vsepovsod so se razvile marsikatere storitve in vsebine. Morda bo za industrijo, povezana mesta in internet stvari podoben preboj povzročil 5G, za končne uporabnike pa se je revolucija zgodila že s številko nižjo tehnologijo.

The post KONEC DEKADE: Najbolj prelomne tehnologije in naprave appeared first on Tehnozvezdje.