Kolesa Flywheel so ena tistih, v tujini zelo priljubljenih, ki premorejo zaslon in na njem ponujajo inštrukcije, domači »kolesar« pa se trudi dosegati postavljene cilje in napreduje s svojim avatarjem. V tej sferi je dominantno podjetje Peloton, ki je tudi tožilo (cenejšega) konkurenta iz uvoda zaradi kršitve patentov in nedavno na sodišču zmagalo. Zato so se vodilni v podjetju Flywheel odločili, da vse skupaj ugasnejo, šokirani uporabniki pa so začeli dobivati e-pošto s Pelotonovega naslova z obvestilom, da je njihovo kolo postalo le še kup neuporabnega železja in plastike (ni pisalo dobesedno tako, a to se je v bistvu zgodilo) in da ga bodo lahko zamenjali za Pelotonovega. Seveda je fino imeti povezavo, podatke pregledovati na telefonu, se primerjati z drugimi, venomer dobivati nove vaje in izzive, toda po drugi strani ni nič narobe niti s tem, da so vsi izzivi in različne težavnosti »zapečene« v samo napravo, uporabnik nazadnje še vedno samo vrti pedala, kar lahko počne tudi brez povezave v internet.

Pri igračah pa je s tovrstno povezljivostjo in pametjo še precej več potencialnih nevarnostih. Če naprava neha delovati, je eno, smo pač izgubili nekaj denarja (lahko tudi veliko, kajti tista kolesa niso poceni). Toda če napadalci prevzamejo nadzor nad »punčko« ali »pametno« uro in se na daljavo pogovarjajo z otrokom, prestrezajo njegovo lokacijo, mu prisluškujejo in podobno, je to razlog za alarm. To pa niso primeri iz filmov, ampak so se dejansko že dogajali. Vemo, da proizvajalci naprava interneta stvari ne blestijo glede zagotavljanja varnosti teh izdelkov, proizvajalci igrač pa so morda še za odtenek slabši.

Ena od redkih kategorij igrač, kjer vidim smisel v povezljivosti, so programabilni roboti. Najraje take, ki jih je treba še sestaviti in omogočajo več različnih oblik, nato pa otrok (s pomočjo starša, vsaj na začetku) v nekakšnem objektnem programskem jeziku napiše program, niz ukazov, kaj naj robot stori, jih pošlje vanj, in igrača potem to izvede. Zopet pravzaprav ni nujna povezava v internet, dovolj bi bilo, da sta robot in računalnik ali telefon v istem brezžičnem omrežju ali da komunicirata prek bluetootha. Še toliko manj sta povezljivost in pamet pomembni pri punčkah, avtomobilčkih in kaj vem čem še vse.

Več o potencialnih pasteh pametnih igrač si lahko prebereš v članku Sodi »pamet« v igrače?

Glede otroških pametnih ur pa sem še posebej skeptičen. Če želite, da otroka lahko dobite na telefon in hočete spremljati njegovo lokacijo (je to res potrebno?) mu dajte telefon. Vsaj na začetku bo verjetno povsem zadoščal kakšen funkcijski, nepameten, ravno toliko, da ga lahko pokličete ali on pokliče vas. Ura s precej slabšo varnostjo za veliko več denarja je slaba ideja. Če pa otrok hoče šteti korake, imeti na roki štoparico in še kakšen morebiti uporaben podatek, pa ga je najbolje opremiti z eno od poceni pametnih zapestnic, kakršne so Xiaomi Mi Band 4 in podobne. Res imajo nekoliko prevelike paščke, čeprav se morebiti kje pri »kitajcih« najde tudi manjše, in aplikacije v osnovi niso prilagojene za mlajše od 18 let, vendar se to da obiti. S temi izdelki vsaj ni velikih varnostnih in zasebnostnih tveganj. Sicer pa je še vedno na voljo veliko klasičnih otroških ur, ki povsem zanesljivo kažejo čas in so dovolj odporne na vsakdanje pripetljaje.

Naslovna fotografija: Deposit Photos

The post »Butaste« igrače so še vedno pametnejša izbira appeared first on Tehnozvezdje.