Prihod na mesto “zločina”, gneča, listek

Saj ne rečem, način vzemi listek s številko, nato pa čaka, je v teoriji dober. V praksi pa…. lahko se izrodi. In ker ima hudič mlade, se tudi je. Malce več kot petdeset državljanov pred nami, mi pa lačni kot volkovi. Ura je bila pet popoldne, cel dan brez konkretne hrane in želodec se je upravičeno razburjal. Hitri izračun. Petdeset ljudi, šest uradniških mest, pet minut povprečno na človeka,…., dobri smo vsaj za 45 minut. Dvesto metrov naprej pa je dišalo po italijanski hrani in logično je, da smo ježo mahnili tja. Živci mi niso dali miru, zato sem pol ure kasneje šel preverit, kako se “prazni vrsta”. Šok in začudenje. Ne samo, da so našo številko že poklicali in tudi zaprli, ker se nismo odzvali, na vrsti so bili bistveno višje številke. Kako? V pol ure? Nemogoče. Nekaj mora biti narobe. Nič drugega mi ni preostalo. Vzel sem novo številko in spet je bila petdesetina pred nami. A to po smo čakali v čakalnici.

In ugotovili, v čem je bil trik. Kot smo razmišljali mi, so razmišljali tudi drugi ter šli po opravkih. Številke pa so brzele na zaslonu, veliko hitreje kot veleva logika. Še več. Nekateri so za vsak primer vzeli po dva listka, ne zaporedna, temveč enega še čez par deset minut. Nato pa so ti krožili med čakajočimi in prijazna gospa je tudi nam ponudila enega.

Torej je šlo za neumnost državljanov, ne uradnikov, a vseeno eno v razmislek državnim informatikom. A ne bi bilo moč oni seznam čakajočih, ki ga tako lepo vrtijo na zaslonih, v živo objaviti na spletu, da bi ga ljudje lahko spremljali v bližnjem baru, restavraciji ali na sprehodu po okolici. Eni pač nočemo sedeti v čakalnicah, če res ni nujno potrebno.

Če bi kaj takšnega predlagal zasebnemu podjetju, to pa bi ugotovilo, da je je ideja dobra ter primerna, sem gotov, da bi jo izvedli. Recimo v tednu ali dveh. Pri državi pa je kajpada vse popolnoma drugače. Najprej bi naredili ekspertizo primernosti, varnostno študiji, stroškovno, objavili javni razpis, izbrali ponudnika, nakar bi se drugi pritožili, čemur bi sledila revizija in na koncu bi bil izvajalec potrjen, njegova cena bi nam vsem ustavila dih in čez leto ali dve, bi seznam lahko spremljali na zaslonu mobilnega telefona. Tako pač dela država.

Digitalna analogna pa spet digitalna konverzija

Kot nekateri veste, je v prostorih dotične upravne enote fotograf, kajpada večina ne prinese primerne fotografije, še posebej ne otroka. Mulc se usede na stol, prijazna gospodična ga fotografira z digitalnim fotoaparatom, tiskalnik pa izpljune tistih par fotografij. Nekaj krakih minut, deset evrčkov. O draginji ne bom izgubljal besed. Nič nimam proti temu, da kasirajo, a zaradi naslednjega koraka v postopku pridobivanja osebnega dokumenta, so po moje (malce) nepotrebni. Fotografijo je uradnica namreč vtaknila v “skener”, da jo je digitalizirala in pretvorila v “datoteko”. A ni ta že enkrat obstajala. Na primer na fotoaparatu!?

Na pamet mi pride nekaj načinov, kako bi lahko datoteko prenesli do par metrov oddaljene uradnice, a mi je v glavi šinilo nekaj drugega. Če so že iz varnostnih razlogov ponekod pri prehodu kontrole kamere , s katerimi preverijo moj obraz s tistim na čipu biometričnega dokumenta, bi lahko te bile, tako kot digitalna tablica za podpis in skener prstnega odtisa, tudi na vsakem uradniškem “okencu”. Program pa bi fotografijo zelo preprosto pretvoril v obliko, primerno za osebni dokument. Saj preveri tudi primernost prej skenirane. Ampak to je že znanstvena fantastika za slovensko birokracijo, še dražja od objave seznama čakajočih na spletu. Oboje enkrat gotovo bo, do takrat pa sem bom še velikokrat smejal, ko bom imel opravka za državnim aparatom!

The post Pa tako malo bi bilo treba…. appeared first on Tehnozvezdje.