Pošta Slovenije išče nove priložnosti za povečevanje prihodkov, ker so klasični skorajda usahnili, in se, kot vse kaže, močno spogleduje tudi s tehnološkim prebojem. Spomnimo se dostavljavskega robota za »zadnji kilometer,« predstavljenega nedavno. In tudi tokrat v sporočilu za javno omenjajo podobne rešitve.

Pri poslu gre sicer za »krepitev logističnega sodelovanja in podporo rasti lokalnih prodajalcev.« Slednjim je Temu v Evropi odprl spletno tržnico pred dvema letoma in jim tako omogočil nov kanal za doseganje kupcev. To je uveljavljen model, kjer mali prodajalec sicer nastopa samostojno, izkorišča pa platformo velikega trgovca, ki jo dnevno obiskujejo množice kupcev. Pošta Slovenije bo s svojo nacionalno dostavno mrežo ter obsežnimi logističnimi zmogljivostmi podpirala program lokalnih prodajalcev Temuja, tudi pri širjenju zunaj meja Sloveniji.

»Podjetji bosta proučevali tudi možnosti nadaljnje širitve sodelovanja na področju poštnih, paketnih in logističnih storitev, vključno z evropskimi transportnimi rešitvami, čezmejno logistiko v Sloveniji in jugovzhodni Evropi, podporo pri skladiščenju, pripravi in odpremi naročil, dostavo kupcem ter razvojem sodobnih rešitev za zadnji kilometer,« so še zapisali v Pošti Slovenije. Kot so dodali, v spletni trgovini danes odloča zanesljiva logistika, ki povezuje globalne platforme, prodajalce in kupce. Tudi v Temuju so povedali, da želijo s tem partnerstvom »izboljšati izkušnjo izpolnjevanja naročil in hkrati podpreti lokalne trgovce.«

V osnovi je torej sodelovanje namenjeno razpečevanju izdelkov, ki jih ponujajo lokalna podjetja. Ne gre pa za pošiljanje kitajskih izdelkov, ki so zdaj podvrženi novim dajatvam pri uvozu v Evropsko unijo.

Naslovna fotografija: Pošta Slovenije

The post Pošta Slovenije in Temu, to je lepi par appeared first on Tehnozvezdje.

Kavalirji so majhna električna vozila, ki po ljubljanskih ulicah prevažajo meščane. Njegova rumena inkarnacija pa je prototip dostavnega vozila, sposobnega avtonomne vožnje. Gre le za en projekt digitalizacije storitev, v katerega je Pošta do zdaj investirala 15 milijonov evrov. Pohvalili so se še s tem, da imajo že 400 paketomatov. Čez dve leti naj bi jih bilo že dva tisoč.

Če sodim po današnji demonstraciji, smo še daleč od dneva, ko bodo pošiljke dostavljali roboti. Vozilo se je zelo počasi odpravilo izpred Magistrata do prodajalne soli, kakšnih sto metrov stran, kjer je poštar odprl vrata, vzel paket in ga predal naslovnici. Z drugimi besedami smo bili priča pomoči pri dostavi, ne samodejni dostavi. Vseeno je robot zanimiv. Opremljen je s tipali in kamerami, s katerimi se orientira ter hitrost prilagaja razmeram. V današnjem primeru pešcem, ki jih na površini, rezervirani zanje, ni manjkalo. Tehnično gledano je sposoben avtonomne vožnje četrte stopnje, kar pomeni, da ga nadzira operater. Glede na to ocenjujem, da bi tudi v primeru komercialne uporabe vozil po vedno istih in njemu znanih poteh. Storitev ima nekaj potenciala. Takšna vozila bi razbremenila središča mest in pripeljala naročeno blago ob točno določenih urah. Treba bi bilo le še rešiti, kako ga bo naslovnik prevzel.

Da Pošta Slovenije gleda v prihodnost, je verjetno dobro zanjo in za nas. Vendar ni dobro, če sočasno zmanjšuje »kakovost« obstoječih storitev. Kot urednik revije Moj mikro sem pred desetletjem ob napovedi uvedbe premijske dostave v enem dnevu zavil z očmi. Nekako smo bili navajeni, da so bila pisma večinoma dostavljena naslednji dan. Uvedba hitrejše dostave je torej pomenila, da so poslabšali že uveljavljeno storitev. Trenutno se soočamo z drugačnimi težavami. Poštar ne pozvoni niti enkrat, kaj šele dvakrat, temveč obvestilo o pošiljki preprosto vrže v nabiralnik. Nakar jo moram iti iskat v približno dva kilometra oddaljeno poslovalnico, čeprav imam eno praktično pred nosom. Razumem, da naslovniki niso vedno doma in da je treba poštne poslovalnice optimizirati. Ne razumem pa, zakaj potem v tisti, ki je zadolžena za večje območje, ne povečajo števila zaposlenih. Kadarkoli sem bil tam, je bila vrsta. Morda hočejo, da je tako. Kdo bi vedel?

Prav je, da Pošta Slovenije sledi napredku, a hkrati bi bilo »dobro«, da ohrani nivo storitev, ki smo ga vajeni. Že paketomatov se nekateri bojijo, kaj bo šele, ko se bo pred vrati ustavil robot in zatulil, da je prispel paket? Na srečo sem prepričan, da se to še ne bo zgodilo kmalu!

The post Ali zaradi »digitalizacije« prihaja do erozije poštnih storitev? appeared first on Tehnozvezdje.

O pomenu učenja informatike, v vsej celovitosti te besede, že desetletja čivkajo že vrabci. V osnovnih šolah je že neobvezni izbirni predmet, zato najava, uvedli bomo obvezni predmet, nima nobenega pravega smisla. Še posebej, ker je to vse. Zaradi mene lahko v šolo uvedejo predmet za »istraživanje rude i gubljenje vremena« (raziskovanje rud in zapravljanje časa), kajti poimenovanje je irelevantno. Edino merilo je lahko učni program, tega pa naj bi, če bodo in ko bodo, oblikovali šele kasneje. Če me kdo kaj vpraša, bodo obstoječ program predrugačili. Učenci pa se bodo učili uporabe Microsoftovih pisarniških programov, nastavljanja usmerjevalnikov Cisco, oblikovanje baze Oracla in iskanja z Googlom. Generalna direktorica ameriške gospodarske zbornice AmCham in obenem zadolžena za izobraževanje v strateškem svetu za digitalizacijo bo dosegla zastavljene cilje ameriških in slovenskih podjetij, članov zbornice. Se samo meni zdi čudno, da skupine za izobraževanje ni vodil pedagog, morda ugleden profesor ali kdorkoli iz »foha«? Sicer pa je vseeno, kajti iz te moke tako ali tako verjetno ne bo kruha, kajti kilavo dete, pri rojstvu katerega so in še vedno sodeluje četica babic z jasnimi individualnimi cilji, bo šlo po poti vseh dosedanjih strategij, obljub in lepih želja!

Višek digitalizacije je pošiljanje EU digitalnega COVID potrdila po pošti!

Dosti strokovnjakov in laikov ve, kaj bi morali storiti, in katere procese je treba digitalizirati. Od strateškega sveta sem pričakoval odgovore na vprašanje »kako«, ne »kaj«. Vsakomur, ki se malce spozna na stvari, je popolnoma jasno, da postopek izdaje gradbenega dovoljenja traja predolgo. Torej bi moral »svet« predlagati končanje postopka v treh, sedmih ali desetih delovnih dneh, potem pa je popolnima vseeno, je označen s predpono »e« ali ni. Da bi dosegli zastavljeni cilj, bi namreč morali povezati obstoječe baze podatkov in digitalizirati postopek. To je pravi predlog in ne »predlagamo uvedbo e-gradbenega dovoljenja«. Kaj potem? Bi ga moral imeti, natisniti in overiti na upravni enoti, da bi bil veljaven. Ko je na primer inštitut 8. marec zbiral podpise z vložitev zakona, so »digitalne« na upravni enoti natisnili, žigosali in podpisali. Čemu torej digitalizacija? Norčevanje iz državljanov in način, kako nagajati čemurkoli, kar ni po volji vladam?

Morda se motim. Upam, da se. Ker si želim, da bi bilo tokrat drugače. A zgodovina informatizacije mi ne daje veliko upanja.

Saj ne, da bi bile komercialne storitve dosti boljše. Namesto da bi digitalizacija izboljšala storitve, jih velikokrat degradira. Morda sta Uber in Airbnb poenostavila postopek iskanja prevozov in prostih sob, toda povzročila sta ravno toliko (ali celo več) težav. Vozniki taksijev imajo še manj pravic, ponekod meščani ne morejo dobiti stanovanja v najem za daljša obdobja in po sprejemljivih cenah, medtem ko se lastniki razburjajo nad škodo, ki jo povzročajo uporabniki. Kdo jo bo plačal? Airbnb zagotovo ne. Z veseljem vzame odstotek za posredovanje, toda za morebitno škodo ne odgovarja. Podobno je z Uberjem in pravzaprav vsemi storitvami delitvene (digitalne) ekonomije. Dokler je vse, kot mora biti, so vsi zadovoljni, ko se pojavijo odmiki od ustaljenih praks, se začne kalvarija. Vzemimo Pošto Slovenije in GLS. Medtem ko spletne trgovine preverjajo naslov predala elektronske pošte, nikogar ne zanima, ali kupec vpiše pravo telefonsko številko. Ne spletni podajalec ne kurirska služba. Pa tako enostavno je. Nekdo je vpisal mojo namesto svoje, nakar sem od obeh prejemal kratka sporočila o stanju pošiljke. Nanje ne moreš odgovoriti, medtem ko na spletnih straneh med vsemi ostalimi ni preproste možnosti – »Spoštovani, napačna številka«. Pošti sem poslal e-poštno sporočilo, toda v doglednem času ni bilo odgovora. Sem pa prejel še eno sporočilo, ko je naslovnik sprejel pošiljko, naj ocenim storitev. Na odgovor »napačna številka« sem prejel sporočilo, da je vsebina lahko le številčna, med 1 in 5. Storitev sem ocenil z 1, pričakovano dobil možnost obrazložitve in jim za konec še enkrat poslal enako kratko sporočilo (SMS) »napačna številka«. Potem vse tiho je bilo!

Digitalizacija zaradi digitalizacije ali zato, da posel dobi lastnik storitvenega podjetja z nežnim znanjem oblikovanja spletnih strani brez osnovnega znanja programiranja, nima nobenega smisla. Toda glede na sestavo strokovnega sveta, v katerem ne sedijo uporabniki, smo priča seznamu predlogov, od katerih bodo mnogo več kot državljani in država kot celota imeli tisti, ki bodo izbrani za izvajalce! Pri vsem pa še najbolj moti, da ni predlogov, kako zmanjšati razkorak v hitrostih dostopa v internet predvsem med urbanimi in ruralnimi področji, čeprav so tudi v Ljubljani ponekod obupno počasne hitrosti. Prav tako ne zahteve, da bi bile cene in hitrosti primerljive ponudbi v združenih storitvah trojčki in četverčki telekomunikacijskih operaterjev. Jasno, da tega ni, ker je za člane sveta to morda nepomembna malenkost.

The post Mar bi zapisali, da bomo poslali prvega Slovenca na Mars appeared first on Tehnozvezdje.

V začetku leta nas je vlada skušala prepričati, da bo deregulacija cen naftnih derivatov blagodejno vplivala na trg. Toda priča smo višjim in skoraj povsem enakim cenam ob nespremenjeni kakovosti storitve. Skoraj prepričan sem, da bo enako na trgu pisemskih pošiljk, po uvedbi ločevanja na prednostne in neprednostne. To namreč dovoljuje lani objavljeni splošni akt Agencije za komunikacijska omrežja in storitve (Akos), nikakor pa ni poteza, ki bi se je lahko potrošniki razveselili.

Prednostno pismo bo praviloma dostavljeno naslednji delovni dan, kot je to normalno za pisma, poslana do 1. julija, ko nov cenik stopi v veljavo, in kar do tedaj še vedno stane 0,55 evrea Kaj se potem spremeni? Podaljšali bodo čas dospetja za neprednostna pisma, ki bodo po Sloveniji potovala tja do tri delovne dni. Pošta Slovenije ne uvaja nove, sodobnejše storitve z dodano vrednostjo, ki bi jo bili uporabniki pripravljeni z veseljem plačati, temveč dodaja slabšo. In slabša bo celo dražja od trenutne. Po novem bomo morali za standardno pismo plačati 0,62 evra, če bo poslano neprednostno, in 0,67 evra za prednostno pošiljanje. Cena prednostnega priporočenega pisma bo 2,05 evra in neprednostnega 1,95 evra.

Uvedba pisem dveh hitrosti prenosa pomeni za izvajalca univerzalne poštne storitve možnost, da optimalneje organizira delovne procese v posameznih fazah prenosa

Ni mi jasno, kako namerava Pošta Slovenija doseči obljubljene dostavne roke, ko danes večino pisem dostavi v enem dnevu. Ker je Slovenija geografsko relativno majhna, to namreč ni težko. Bodo neprednostna pisma najprej za dan ali dva postavili v »čakalni koš« in jih odposlali šele dan pred predvidenim dospetjem? Čeprav bodo morda zaradi tega poštna vozila in torbe poštarjev napol prazni. Strošek obeh je namreč enak, če so polni ali prazni! Zagotovo pa ne bodo neprednostnih pisem poslali takoj, kajti to bi uporabniki hitro spoznali in potem prednostna storitev ne bi imela smisla. Kaj bodo storili v primeru, da ne bomo imeli nič proti, če pismo potuje tri dni. Bodo podaljšali rok dospetja na pet ali celo več dni? Dodatno podražili storitve? Ker sta po novem dve namesto ene, imajo mnogo več prostora za kreativno »čaranje«.

V sporočilu za javnost so še zapisali, da najnovejši trendi razvitih evropskih držav, ki trenutno beležijo najvišjo stopnjo digitalizacije poslovanja države in prebivalcev, posledično pa tudi količin pisem v obtoku, prehajajo na bistveno nižje standarde. V primeru ene kakovosti storitve, ki sodi v kategorijo neprednostnih pisem, podaljšujejo roke prenosa, ki segajo tja do pet dni (Francija in Danska), ali pa ohranjajo ločevanje pisem na prednostne in neprednostne, pri čemer je predpisana kakovost za prednostna pisma precej nižja. Na Hrvaškem 85 odstotkov pošiljk dostavijo naslednji dan, v Italiji 80 odstotkov pošiljk, medtem ko drugod prednostna pisma prispejo po dveh ali treh dneh. (Estonija, Norveška, Romunija, Švedska).

Zelo podobno ureditev prednostnih in neprednostnih pošiljk z vidika kakovosti, kot jo uvaja Slovenija, imata Avstrija in Nemčija. V sosednji Avstriji so cene za neprednostno in prednostno pismo 0,74 in 0,85 evra. To je le ena plat medalje. Močno namreč dvomim, da imajo njihovi poštni delavci enako nizke plače, da življenjskega standarda prebivalstva niti ne omenjam!

• Clio E-Tech: Dokaj daleč sem prišel kljub majhni posodi za gorivo
• Anker obiskovalcem festivala Tomorrowland zagotavlja 35.000 prenosnih baterij
• EU dokazuje, da regulacija ni vedno slaba (čeprav jo bogatuni stalno mečejo na tnalo)
• NEDELJSKI NASVET: Nikar ne nasedajte, v ozadju je zgolj želja po denarju
• SOBOTNO IZBIRANJE: Razmišljate o nakupu razumno poceni telefona?

The post Pošta kreativno dviguje ceno za nižjo kakovost storitve appeared first on Tehnozvezdje.