Ko se odločate zanj, vam ponudijo dve možnosti: da vam ga pošljejo sestavljenega ali razstavljenega, pri čemer slednje ne zahteva veliko veščin. Treba je le v pripravljena ležišča potisniti module z delovnim pomnilnikom, diske, pokrivne plošče, ki jih na mestih držijo magneti, in v šest rež izbrane priključke. Vse skupaj ni trajalo dlje od pol ure in prenosnik je bil pripravljen za nameščanje sistema.

Podrobnejši razgled razkrije, da je podoba računalnika drugačna. Frankensteinski videz izdajajo ozke reže med moduli in pokrovi, brez katerih verjetno ni modularnosti. Ohišje je večje in težje od podobno zmogljivega prenosnika standardne zasnove, vendar manj od mojih pričakovanj. Pravzaprav mi je dizajn všeč, še posebej pametna ideja se mi zdi možnost, da tipkovnico s premikanjem po širini levo in desno postaviš na zase najbolj primerno mesto. Pričakoval sem le, da bo boljša oziroma so odpravili znano težavo upogibanja tipkovnice na sredini, kar ne vpliva najbolje na kakovost tipkanja. Zaradi velikosti ohišja, ki ga pogojuje velik 16-palčni zaslon, bi zlahka vgradili večjo z ojačeno sredino in morda celo z mehanskimi tipkami. Sledilna ploščica ne omogoča tolikšne svobode. Postavljena je v sredino in deluje dobro, a je za kakšen centimeter ali dva premajhna.

Ob testiranju prenosnih računalnikov se vedno obregnem ob številčnost in raznolikost priključkov. Tu je potreben drugačen pristop. Na levem in desnem boku so po tri ležišča z modulom s po enim priključkom. Katere priključke ima prenosnik in kje so nameščeni, je popolnoma odvisno od vas oziroma od odločitve, katere boste kupili. Kupite jih lahko celo več in nato vrsto priključkov prilagajate trenutnim potrebam. Na primer: ko ste na poti, vgradite več priključkov USB tipa C, medtem ko onega z vrati za ožičeno omrežje pustite doma. Njihova prednost je namreč ta, da jih zlahka menjate kar med delovanjem računalnika.

Zaslon je v primeru okvare mogoče zamenjati, a je obenem eden redkih elementov, ki ne omogoča izbire. Čeprav nudi sodobno zaslonsko razmerje, je dokaj osnoven. Razločljivost 4K ni podprta, in čeprav je kakovost slike razmeroma dobra, ji manjka globine in živahnosti zaslonov OLED ali Mini-LED. Po drugi strani pa se zaslon IPS s svetilnostjo 500 kandel in premazom za preprečevanje odboja dobro obnese pri pregledovanju in urejanju dokumentov. Ravno tako po zaslugi hitrega osveževanja jasno prikaže hitre prizore.

Framework 16 ima dva navzgor obrnjena zvočnika. Ker oddajata zvok proti ušesom in ne navzdol, ta ni v nobenem primeru zadušen, ne glede na to, na kakšno podlago prenosnik postavite. Zvočnika ne sodita med najbolj glasne, a zato nudita dokaj dobro uravnoteženost visokih in nizkih tonov.

Zmogljivosti niso slabe, a predvsem grafične ne izstopajo. Zato je za ta model na voljo modul z grafično kartico, ki ima mesto v zadnjem delu ohišja pod zaslonom. Težava je, da še dodatno poveča ceno. A kdor misli resno, bodi z igranjem in produkcijo vsebin, bo kartico (skoraj) potreboval. V tem primeru se izkaže še ena prednost zasnove. Modul je na svojem mestu ali pa jo vzamete ven, ko je ne potrebujete. Na primer, ko nekaj časa grafičnih zmogljivosti ne boste potrebovali.

V prenosniku je mesto našla razmeroma velika baterija, ki je zadoščala za pet ur predvajanja videa z Youtuba preko domačega omrežja na polovični svetilnosti zaslona. Obremenitveni test, ko so do konca obremenjene vse komponente, jo izprazni v dobri uri. Avtonomija za današnje razmere torej ni nič posebnega. Prej bi dejal, da je v povprečju enako velikih in zmogljivih prenosnikov.

HVALIMO:

• Modularnost in nadgradljivost
• Dober procesor in zadovoljiva vgrajena grafika
• 240-vatno polnjenje preko priključka USB tipa C
• Čitalnik prstnih odtisov
• Razmeroma dober zaslon

GRAJAMO:

• Omejena ponudba procesorjev in grafike (za zdaj)
• Nesorazmerno visoka cena
• Upogibanje tipkovnice na sredini
• Zaslon ne podpira visokega dinamičnega razpona (HDR)
• Ne najboljša avtonomija

The post KRATKI TEST Framework 16: Po šestih mesecih ni razpadel appeared first on Tehnozvezdje.

Nakup prenosnika v lokalnih trgovinah je vedno boleč proces. Ko že najdemo model s primerno ceno, hitro ugotovimo, da ima dobavljiva različica premalo pomnilnika, drugačen nabor priključkov od želenih, slabšo grafiko in procesor ter tako naprej. Prisiljeni smo v kompromis, ki nikoli ni dober. Zakaj ne? Ker delo doma, medtem ko je prenosnik povezna z monitorjem, tipkovnico in miško, ne zahteva enakih »zmogljivosti« in nabora komponent, kot zahteva delo na poti. Večina nas bi potrebovala dva prenosnika. Enega za na pot in drugega za delo doma ali v pisarni. Zapleteno in povsem negospodarno, ker obstaja rešitev. Modularen prenosnik!

Modularnost osebnih naprav je bila v preteklosti na slabem glasu, saj je odličnim idejam vedno sledilo cel kup bolečih kompromisov. Tokrat več kot očitno ni tako. Prenosnika Framework s 13 (33) ali 16-palčnim (41-centimetrskim) zaslonom to dokazujeta s tankostjo in lahkotnostjo, ki je primerljiva najbolj »čislanim« modelom, ob sočasni modularni zgradbi. To omogoča veliko. Pojdimo kar lepo po vrsti.

Nadgradljivost. Ob nakupu prenosnike nam je približno jasno, kaj tisti trenutek potrebujemo. Ne pa tudi, kaj bomo potrebovali v roku petih let, v katerem večina nas ravno zaradi hitrega razvoja tehnologij zamenjamo sicer še večinoma dovolj spodobno napravo. Vemo, da je odgovor nadgradljivost. Kolca se nam po njej. A ničesar ne naredimo. Oziroma se zadovoljimo s tem, da prenosnik morda celo dovoli nadgradnjo pomnilnikov. Framework dovoli zamenjavo skoraj vseh komponent. Če želimo, ali se pojavi potreba, zamenjamo procesor, ko je na voljo novejši, grafično kartico, zaslon … . Prenosnika ni treba vsake toliko let zamenjati, kar poleg na denarnico dobro vpliva še na manjši kup elektronskih odpadkov.

Popravljivost. Vse kar lahko nadgradimo, zlahka tudi zamenjamo, v primeru okvare. Prenosnika niti ni treba nesti na servis in čakati, da ga tam popravijo. To storite sami. Preprosto ga je razstaviti in zamenjati okvarjeni del z novim, ki ga naročite na spletni strani.

Prilagodljivost. Zamenjati je mogoče praktično vse. Celo dele ohišja, s čimer poskrbimo, da je prenosnik vedno videti svež in nov. Vendar to ni bistvo. Bistvo je prilagajanje potrebam. Med delom doma je na primer nujna dobra grafična kartica in priključki Thunderbolt, saj imate pred seboj dva zaslona razločljivosti 4K. Ko se odpravljamo na pot, omenjeno nima več pomena. Grafično kartico pustimo doma ter spremenimo vrsto priključkov. Na ohišju so mesta, kamor vtaknete modul z želenim priključkom. Katere in koliko njih, se odločite sami.

Framework je dokazal uporabnost zasnove, saj prenosnike ponuja že dlje časa (prvi so imeli 11. generacije procesorjev Intel). V tem času je tudi narasel nabor dodatkov in nadgradenj, ki so na voljo. Žal za nas obstaja ovira. Ne dostavljajo jih na naslove v Sloveniji. Če ga hočete, ga najbližje pošljejo v Italijo in Avstrijo.

The post NEDELJSKI NASVET: Vse bolj se mi dozdeva, da bo takšen moj naslednji prenosnik! appeared first on Tehnozvezdje.

Posebnost teh mobilnikov je v zasnovi, ki omogoča preprosto odpiranje in menjavanje posameznih ključnih delov. Ne samo, da je zamenljiva baterija, s samo osmimi vijaki je mogoče vzeti stran celoten modul z zaslonom in vstaviti novega, zamenjati se da še sprednjo kamero, glavni foto-video sklop, zgornji in spodnji zvočnik, priključek USB-C in hrbtišče telefona.

Za razliko od prejšnjih so tokrat nekoliko spremenili filozofijo in poanto tovrstnega pristopa k izdelavi. Nekoč so namreč napovedovali novejše, izpopolnjenje module, ki naj bi jih uporabnik dokupil in vstavljal v obstoječi mobilnik. Tokrat je govora predvsem o večletni uporabi in popravljivosti. Zato vpeljujejo kar petletno garancijo brez kakšnega doplačila, treba se bo le registrirati na njihovi spletni strani (do konca prihodnjega leta). In obljubljajo posodobitve programske opreme najmanj do konca leta 2025. To vključuje nadgradnjo na Android 12 in 13 (telefon gre v prodajo z različico 11), kasneje pa nameravajo pripraviti še dodatni nadgradnji na Android 14 in 15 in varnostne popravke vse do konca leta 2027, čeprav za procesor verjetno ne bo več gonilnikov proizvajalca (Qualcomma). To pomeni šest let podpore na programski strani, kar je rekordno v androidnem svetu.

V podjetju Fairphone ob tem poudarjajo, da so tokrat gradili na lekcijah, ki so jim jih dale pravilne in napačne odločitve pri prejšnjih izdelkih. Zato je štirica po njihovih besedah trajnostna izbira za kupce, ki ne želijo sklepati kompromisov glede najnovejše tehnologije. »Želimo spodbuditi ljudi, da svoje telefone uporabljajo in z njimi uživajo dlje. Poleg tega želimo izzvati klasične načine snovanja telefonov, vključno z mišljenjem, da je tanjše boljše. Izhodišče je bilo izdelati prestižen trajnostni telefon, ki bo strojno aktualen dolgo časa, lahko popravljiv in bo deloval leta,« je v pripravljeni izjavi poudarila direktorica podjetja Eva Gouwens. Kot dodaten okoljski vidik nameravajo za vsak prodani telefon reciklirati vsaj enega starega.

In če pogledamo še sam telefon, je v njegovih lastnostih tokrat dejansko nekaj dobrih obetov. Predhodni so bili po specifikacijah pretežno predstavniki nižjega razreda, ki pa so jih prodajali precej dražje. Štirica, ki bo stala 579 ali 649 evrov, odvisno od pomnilnika, se v tem pogledu zdi precejšen korak naprej. Telefon poganja procesor Snapdragon 750G, ki je povsem soliden predstavnik nižjega srednjega razreda, in seveda omogoča podporo za povezovanje v omrežja pete generacije. Pomnilniški opciji sta 6/128 in 8/256 GB. Pri 70 evrih razlike in ob predpostavki, da bi to napravo imel kar nekaj let, bi se zagotovo odločil za različico z več pomnilnika. Zaslon je 6,3-palčni LCD polne visoke ločljivosti, ki ga prekriva zaščitno steklo Gorilla Glass 5. Zanimivi so fotografski objektivi. Na zadnji strani je poleg glavnega še ultraširokokotni, in pod obema je 48-milijonski tipalo, kar je dokaj neobičajno. Ultraširoki objektiv lahko deluje tudi v makro načinu, glavni pa ima optično umirjanje slike, kar tudi ni povsem nujno v tem cenovnem razredu. Sprednja selfijevska kamera ima tipalo s 25 milijoni pik. Če kaj ne izgleda najbolj moderno, sta to »brada« in »čelo« na sprednji strani ter zdaj že nekoliko zastarela kapljičasta zareza, a to je verjetno cena modularnosti in popravljivosti.

Kapaciteta baterije je 3905 mAh in z ustreznim polnilnikom se lahko polovično napolni v pol ure. Zraven telefona ga zaradi okoljskih vidikov ne prilagajo, ga pa prodajajo posebej in je zanimiv tudi za uporabnike drugih telefonov. Ima namreč dva izhoda, enega USB-C z največ 30W moči, in drugega USB-A z 18W, stane pa povsem razumnih 25 evrov.

Cene nadomestnih delov pa so naslednje – baterija stane 30 evrov, fotografski sklop 80 evrov, sprednja kamera 30 evrov, priključek USB-C 15 evrov, spodnji zvočnik 20 evrov, zvočnik za pogovore 15 evrov, medtem ko za zaslon in hrbtišče še niso objavili cen. Sam telefon je na voljo v sivi ali zeleni barvi, pri slednji zgolj višja pomnilniška različica, lahko pa izbereš še vzorec s pikami pri zelenem.  

Fotografije: Fairphone

The post Androidni telefon z rekordno garancijo in programsko podporo appeared first on Tehnozvezdje.