Saj poznate tisti rek. Kdor ga je prvi zavohal, ta ga je spohal. Na to se spomnim vsakič, ko poslušam, da so nam ugrabili državo. So ti, ki s prstom kažejo na druge, pravi ugrabitelji? Kje pa. Rekel bi, da zadnje čase po svetu hodi cel kup Superhikov, z največjim na čelu. Gospodom, ki želi narediti Ameriko spet veliko. Sploh ne dvomim, da to želi. A kot kažejo dejanja, ne za vse. Če ne veste, kdo je Superhik, predlagam, da v roke vzamete katerega od izvodov stripa Alan Ford, v katerem nastopa. Alkoholik, kateremu vino daje supermoč, da krade revnim in daje bogatim. Antipod Robina Hooda meni, da revni ne znajo ravnati z denarjem. Zapravili ga bodo. Zatorej je bolje, če zanj poskrbijo bogataši. Se po svetu ne dogaja ravno to? Mimogrede. V omenjenem stripu najdete še cel kup iskric, ki so dandanes še kako aktualne.

Več kot očitno je, da ima večina spomin zlate ribice in je dovzetna za manipulacije. Pozabili smo, kako smo bili v času pandemije po nepotrebnem zaprti oziroma kam vse je šel denar za maske in druge potrebščine. Ti, ki so to tedaj počeli, zdaj pravijo, da je trenutna vlada najslabša od vseh. Kakšni so argumenti? Ne gane me jamranje podjetnikov zaradi obvezne božičnice in večje minimalne plače. Delodajalci, ki delavcem ne želijo dati več, bi se morali sramovati, mi pa bi se morali spraševati, kaj je narobe z družbo, da jih je toliko na minimalcih. Če ne bi bilo tako, potem zapovedan dvig ne bi sprožil tolikšnega viharja. Nikakor ne mislim, da vlada dobro dela. Daleč od tega. Enako menim o vseh vladah do zdaj, z izjemo morda prvih dveh po osamosvojitvi. Ampak to je moje mnenje, ki ga ni treba vzeti za čisto zlato. Vse to sem nanizal zato, da pridem do bistva članka. Kako eni in drugi izkoriščajo umetno inteligenco.

Politiki so vedno poveličevali svoje in kritizirali dosežke nasprotnega tabora. Nič ni narobe s tem, dokler to ne gre čez meje dobrega okusa oziroma osnovnega bontona. Bojim se, da smo meje že davno prestopili, medtem ko so storitve umetne inteligence ljudem brez empatije in vesti v roke potisnile ultimativno orodje manipulacije. Nič ni sveto, saj po Machiavellijevo cilj opravičuje sredstvo. Na to me je navedla afera s prisluhi, ki so se te dni razširili po spletu. Eni pravijo, da so pristni, drugi pač ne. Ne morem dati roke v ogenj za nobeno možnost. Glede na arogantnost vpletenih je čisto mogoče, da je vse res. Hkrati pa ne morem z gotovostjo sprejeti, da so pristni zgolj zato, ker naj umetna inteligenca ne bi mogla reproducirati hrupa, ki ga povzročajo električna omrežja.

Sposobnosti globokih avdio- in videoposnetkov so problematične iz več zornih kotov. Še nedolgo smo skoraj brez težav ločili prave od ponarejenih, zdaj ni več tako preprosto. Algoritmi so napredovali do te mere, da se z ločevanjem mučijo celo strokovnjaki z znanjem, izkušnjami in aparaturami, ki so večini nedostopne. Zakaj je to težava, ni težko uganiti. Zato, ker kdorkoli zlahka očrni kogar koli hoče. In tudi zato, ker se ta vedno lahko brani s trditvijo, da gre za ponaredek. Ljudje pa naj potem vedo, kaj je res in kaj ne ter za koga naj na naslednjih volitvah volijo. Vprašanje je kajpada hipotetično.

Televizija in radio sta davno izgubila vpliv na javno mnenje. To zdaj ustvarjajo posamezniki na družbenih omrežjih. S pomočjo algoritmov in brezsramne demagogije. Resna debata in argumenti so podrejeni retorični spretnosti in pogumu izreči karkoli, čeprav je daleč od resnice. Vsi alarmi v glavi bi morali zazvoniti ob poslušanju nekoga, ki trdi, da se spozna na vse. Ob tem se ne morem znebiti občutka déjà vuja. Ali ni enako na drugi strani ocena? Imajo najboljšega predsednika vseh časov, ki z genialnim umom doseže vse, česar koli se loti. Bomo videli, kam ga bo to pripeljalo oziroma koliko časa mu bodo ljudje še verjeli. Enako verjamem, da se bo tudi pri nas prej ali slej izkazalo, kdo želi delati dobro in kdo, čeprav je trenutno morebiti na vrhuncu slave, to počne s figo v žepu in zgolj za lastni žep. Ravno tako obstaja možnost, da se motim in sploh ni tako zelo hudo.

Naslovno ilustracijo je ustvarila umetna inteligenca.

The post Če on tako pravi, potem je gotovo res. In kaj ima pri tem SUPERHIK? appeared first on Tehnozvezdje.

Za prepir sta vedno potreba dva in oba zato tudi nosita svoj delež krivde. Vendar je na digitalnih omrežjih pri zagovarjanju »resnice« opaziti načelo »cilj opravičuje sredstva«, sovražni govor in pozive k nasilju, za katerega močno upam, da se nikdar ne bo preselilo na ulice. Kajti tedaj nihče od podpihovalcev ognja ne bo kriv, s prstom bodo kazali drug na drugega!

Sovražni govor je kazniv, nepomembno je, kje ga izrečemo. Hkrati pa ima izmuzljivo definicijo. Družboslovje ga razume kot artikulacijo, ki zmerja, žali, ustrahuje ali spodbuja k nasilju in sovraštvu ali k diskriminaciji na podlagi rase, etičnega izvora, religije, spola, fizičnega stanja, invalidnosti, spolne usmerjenosti, političnega prepričanja in tako dalje. Pravna definicija je ožja, a to ne spremeni stanja. Spletni komentatorji, ki uporabljajo sovražni govor, v tem ne vidijo nobenega problema. Mislijo celo, da je nujno potreben. To pa bi nas moralo skrbeti!

Dogajanje na spletu ni naključno, temveč orkestralno s strani političnih strank in interesnih skupin, ki želijo svet prikazovati v črno-beli tehniki oziroma na osi dobrega in zla. Seveda so oni dobri in naredijo vse prav, nasprotniki pa so zli in vedno v zmoti. Nič se ne dogodi naključno, vse je režirano. Danes »troli« napadejo tega, jutro pa onega, odvisno od nareka »gospodarjev«. Poleg političnih tem, te so seveda daleč v večini, so organizirani pisci dejavni še na polu teorij zarot, kjer agresivno in na meji sprejemljivega trosijo neresnice in žalijo ter diskreditirajo vse, ki ne delijo mnenja o 5G, cepljenju, bolezni Covid-19, istospolno usmerjenih, veganstvu in še čem!

Sovražni govor je vedno bil in vedno bo. Splet omogoča izražanje mnenja, kakršno koli že to je, brez neposredne konfrontacije, morebitnih posledic. Vendar sovražni govor na spletu ni vzrok, temveč posledica velikega nezadovoljstva ljudi z osebnim in družbenim položajem.

Vojaki delajo po ukazu

Organizirani pisci so »vojaki«. Skupino sestavljajo aktivni člani političnih strank in drugih nevladnih organizacij, so po vojaško organizirani in po ukazih nadrejenih, tako imenovanih »poveljnikov«, pišejo sovražni govor. Njihov glavni motiv je izpolnitev poslanstva, braniti interese svoje skupine in napadati »sovražnika«. Vojaki se med seboj poznajo, njihovi vzdevki pa nimajo posebnega pomena, saj želijo zakriti povezave. Napadajo tiste, ki so posredno ali neposredno obravnavani v prispevku, pisca prispevka ali druge komentatorje, s stališči katerih se ne strinjajo. Njihov svet je bipolaren ter razdeljen na »mi« in »oni«, s svojimi dejanji pa ustvarjajo takšno delitev medijev, komentatorjev in slovenske družbe. Vojno na internetu razumejo le kot podaljšek boja v politiki in širšega kulturnega boja. V svojem sovražnem govoru ne vidijo nikakršnega problema, saj menijo, da ga ni mogoče primerjati s sovražnim govorom v običajnih medijih. Še več, vidijo ga kot edini način, da je njihov glas slišan, in edino, kar sovražnik razume. Sovražnika pa je treba uničiti, zmagati mora »naša« resnica, in ne »njihova«. Nasprotujejo nadzoru komentatorjev, vse poskuse omejevanja pa označujejo kot cenzuro. »Vojaki« so za svoje delovanje plačani. Plačilo je lahko neposredno v denarju ali posredno v obliki uslug.

Verniki, ker verjamejo

Verniki zvesto sledijo svojim političnim in ideološkim vzornikom ter enako kot oni branijo svoje politično-ideološko prepričanje in napadajo sovražnike. Njihov moto je izpolnitev poslanstva, se pa verniki razlikujejo od vojakov po tem, da ima večina vzdevkov pomen in da ne dobijo plačila. Tudi oni imajo bipolaren pogled na svet in ne dopuščajo drugačnih pogledov, zato napadajo vse, ki so drugačni (pripadnike drugih pogledov, novinarje, komentatorje). Podobno kot vojaki tudi ti intervjuvanci označujejo vsak poskus nadzora oziroma omejitve sovražnega govora kot cenzuro in upravičujejo uporabo sovražnega govora z zagotavljanjem, da zgolj posredujejo edino obstoječo resnico na edini možni način. Vojaki in verniki objavljajo komentarje skoraj pod vsakim prispevkom o tematiki, če teh ni, to počenejo pod drugimi prispevki, tako da spremenijo tok spletne razprave. Skupno jim je tudi, da so zelo zavzeti in fanatični, želijo pa ostati anonimni, spoštujejo avtoriteto, so zvesti politični stranki ali ideologiji, verniki čutijo dolžnost in poslušnost do vodij in ne marajo oziroma sovražijo vse drugače misleče.

Eni pa bi radi zgolj mešali štrene

Za igralce je izražanje sovražnega govora le igra v spletni skupnosti, zato so znani tudi pod drugim imenom – spletni troli. Igra poteka tako: nekdo začne uporabljati sovražni govor, da bi izzival drugega, ki mu nato želi vrniti na enak način, temu se pridruži tretji in tako naprej. V nasprotju z vojaki in verniki igralci nimajo jasno profiliranih vrednot in prepričanj, želijo se zabavati in žaliti. Komentiranje igralcev se ne nanaša na prispevek ali avtorja prispevka, ampak na druge komentatorje. Ker je zanje vse igra, spreminjajo svoje poglede in se zabavajo zaradi zmede, ki jo s tem povzročijo. Prepričani so, da njihove besede niso sovražni govor, ampak šala, zato jih po njihovem mnenju nima smisla cenzurirati ali jim vzeti možnosti anonimnega komentiranja. S tem so se tudi igralci izjasnili proti omejevanju sovražnega govora.

The post Na spletu smo priča mesarskemu klanju brez vsakršnih zavor appeared first on Tehnozvezdje.