Izdelovalci tega ne želijo slišati, vendar se mi zdi, da dražji modeli z zaslonom OLED niso nujno še enkrat boljši od tegale televizorja z mini sijalkami LED. Ravno tako se mi ne zdijo na mestu nebuloze nasprotne strani, ki sugerirajo, da bodo »oledi« izumrli. Fizika, zanjo gre, je ponovno jasna. S stališča kakovosti slike je najbolje, da je vsaka pika izvor svetlobe, medtem ko je vse drugo bolj ali manj posrečen približek. Vprašanje pa je, v kolikšni meri in kdaj razliko opazite s prostim očesom.

Vse več področij lokalnega zatemnjevanja

65U7Q PRO živahne (nasičene) barve dosega s pomočjo plasti tekočih kristalov in visok kontrast, ki je pogoj za odličen visoki dinamični razpon, s številom področij s sijalkami mini-LED, ki jih je mogoče neodvisno od drugih prižigati in ugašati. Zato v grobem gre. Kadar so sijalke za »črnim« delom prizora ugasnjene, je črna res črna, saj skozi sendvič strukturo zaslona ne uide noben foton. Če ima televizor manj področij, potem boš kmalu opazil sij okoli svetlega predmeta na temnem ozadju.

Kolikšno je minimalno število področij lokalnega zatemnjevanja, da učinek ni viden s prostim očesom, je odvisno od kontrastnega razmerja zaslona. Ker je Hisense konkretno v ta model vgradil zaslon tehnike VA z nazivnim razmerjem 5000:1, jih je v teoriji dovolj 200. Dejansko jih je 560! Zdaj se na hitro poigrajmo z matematiko. Glede na površino 165-centimetrskega (65-palčnega) zaslona to pomeni, da je površina posameznega področja okoli 20 kvadratnih centimetrov, kar je enako površini kvadrata s stranicama dolžine 4,5 centimetra. Na ta način si lažje predstavljaš, kako velika so področja lokalnega zatemnjevanja, za katera velja, da je bolje, če jih je več kot manj!

Prijeten od spredaj, a predebel s strani!

Debelina televizorja je neposredna posledica svetlobnih elementov neposredno za zaslonom, a se mi zdi, da bi kakšen centimeter lahko »privarčevali«. Ta je bolj izrazita tedaj, ko je postavljen na sredinsko nogo in manj, ko ga obesiš na steno. Razlog so vrzeli okoli zaslona, ki niso dosti debelejše od tistih v dražjih modelih. Ali drugače, od spredaj je videz televizorja »b.p.«, od strani pa malo manj.

Osrednja noga ni nastavljiva po višini, oziroma razdalja med podlago in robom zaslona ni višja, da bi imel več možnosti izbire zvočne letve. Saj ne, da bi bila absolutno nujna. Vgrajeni zvočniki v konfiguraciji 2.1.2 s poudarkom na nizkotoncu in skupno močjo 50 vatov (2×10, 2×5 in 1x20W) na zadnji strani iz sebe iztisnejo marsikaj. Govor je razumljiv ne glede na glasnost glasbene podlage, medtem ko akcijske prizore krepi široka zvočna kulisa po zaslugi obeh stranskih in navzgor obrnjenih zvočnikov. Ko jakost navijemo do konca, pa se pojavijo vibracije plastičnega ohišja, ki v skrajnem primeru pokvarijo zvok. Vseeno je pošteno reči, da vgrajeni zvočniki nudijo nadpovprečno veliko v primerjavi s »tanjšimi« televizorji.

Resno se sprašujem, ali potrebujem dražjega

Najboljšo sliko bi moral iz televizorja iztisniti način Filmmaker. Izklopi nepotrebno obdelavo, glajenje gibanja in pretirano nasičenje barv ter bolje izkoristi lokalno zatemnjevanje za prikaz temnejših prizorov. Že ime pove, kakšnim vsebinam je primeren, in ker je za marsikoga slika anemična, se ne obnese najbolje, ko gledaš televizijski dnevnik ali zabavno oddajo. Torej sem preklopil na standardni način, ki je pogosto najbolj univerzalen. Zmotilo me je, da presvetli svetle dele prizora, kar pogosto opažam pri televizorjih mini-LED, zaradi česar podrobnosti tam niso dobro vidne. Izkazalo se je, da noben od načinov ni pretirano dober (ali univerzalen). A ravno takšnega potrebujem, saj ne pomnim, kdaj sem nazadnje prilagajal načine glede na vsebino zaslona. Za kaj takšnega sem preprosto prelen (in še neumno se mi zdi). Ker gre za podoben televizor onemu, ki ga je preizkusil Matjaž, bom ponovil njegov nasvet. Vzameš način »kino«, zmanjšaš ostrino, izklopiš izboljšave šuma (in podobnega) ter svojim občutkom prilagodiš kontrast, svetilnost in barve. Če ti uspe najti optimalne nastavitve, boš sliko približal kakovosti, ki jo pričakuješ, in tisti na dražjih modelih z zaslonom OLED. Govoriti, da je kakovost enaka, seveda ni čisto na mestu. Črna je res črna v ozkem področju svetilnosti. Povečaš jo in hkrati znižaš kontrast ter hitro ni več tistega pravega občutka. In barve? Daleč od tega, da bi bile slabe, a preprosto niso enake. Druga plat medalje je, koliko je to v praksi res pomembno. Oči se navadijo in prilagodijo, zato so razlike opazne le v primeru, da sta televizorja postavljena eden ob drugem, ko predvajata enako vsebino. S tem sem povedal veliko!

Priključkov je dovolj

Televizor ni primeren le za gledanje televizijskih programov. Dobro se obnese v vlogi »gejmerskega« zaslona. Takrat v ospredje stopi 165-herčno osveževanje slike v kombinaciji s spremenljivo frekvenco od 48 hercev naprej (VRR). Pri razločljivosti 4K in 120-herčnem osveževanju zakasnitev 6 milisekund v igralnem načinu jamči dobro igralno izkušnjo, če imaš primerno konzolo oziroma računalnik z dobro grafično kartico. Pri 60 hercih je zakasnitev višja, vendar še vedno dovolj nizka, da ne boš zaznal zamika med pritiskom gumba in akcijo na zaslonu.

Na voljo imaš štiri vhode HDMI, od katerih eden dovoli priklop zunanjega zvočnega sistema (eARC). Vsi podpirajo polno hitrost prenosa podatkov oziroma vir razločljivosti 4K s kar 165-herčnim osveževanjem. Da česa nanj ne boš mogel priklopiti, je malo verjetno!

Sistem ni najbolj po mojem okusu

Z okoljem Vidaa ni prav nič narobe. Ko se ga navadiš in te malenkosti ne motijo. Gre pretežno za osebni pogled na videz. Meni so všeč minimalistična, ne preveč barvita okolja, drugi imate drugačne poglede. To razumem. Podobno je z organizacijo elementov, ki je takšna, da zahteva kakšen »klik« več. Kolikšen je pomen okolja, je razmeroma vprašljivo. Kdor bo zgolj gledal televizijske programe in morda še uporabljal pretočne storitve, ki imajo na daljincu namenske gumbe, ga po nastavitvi televizorja sploh ne bo več videl! Drugače se ga boste morali privaditi. Ni težko, čeprav poznam enega, ki se mu nikakor ni. Kakorkoli. Največja težava okolja je, da aplikacij, ki jih ni v trgovini, ni mogoče naložiti na noben drug način. Razumem pomisleke glede piratstva, a če želim naložiti predvajalnik Kodi, da bi na televizorju predvajal datoteke, ki jih imam na lastnem omrežnem skladišču ali napravah, potem bom pač izbral model, ki to dovoli!

So seveda tudi prednosti lastnega in vidnega sistema. Okolje je hitro in odzivno, preklapljanje med aplikacijami in meniji pa tekoče. Ti so zasnovani vsebinsko, kar pomeni, da je celotna zgornja površina večinoma namenjena promociji vsebin z različnih virov. Netflix, YouTube, Amazon Prime Video, Disney+ in HBO Max so že naloženi, lokalne najdeš v trgovini. Daljinec, ki tokrat ima sončne celice, da se ti ni treba ubadati z baterijami, je opremljen z mikrofonom, ki je osnova klasičnega glasovnega upravljanja in pogovora z digitalnim pomočnikom.

Zanimivo je, da je Hisense vključil podporo za standard Matter, ki poenostavi povezavo televizorja s pametnimi napravami v bližini, ne glede na njihovo znamko. S tem je omogočeno tudi upravljanje doma prek njegovega zaslona. V tej luči ni odveč, da proizvajalec za sistem obljublja do osem let podpore. Upajmo, da tega ne bodo vzeli preveč ohlapno.

HVALIMO:

• Za cenovni razred dobra slika in zvok
• Sodoben videz s sprednje strani
• Število priključkov in vgrajene funkcije
• Hitrost osveževanja in gejmerske funkcije
• Standardna svetilnost 500 (SDR) ali 2000 kandel pri vsebinah HDR
• Daljinski upravljalnik s sončnimi celicami

GRAJAMO:

• Lahko bi bil malo tanjši
• Manj aplikacij v trgovini v primerjavi s konkurenco
• Občasno presvetljeni deli prizora
• Uporabniški vmesnik ima še prostor za izboljšave

The post Hisense 65U7Q PRO: Naj mi nekdo razloži, zakaj televizor za slabega tisočaka ni dovolj? appeared first on Tehnozvezdje.

Odkrito rečeno, se mi ne sanja. Vse je mogoče. Hisense namenoma v želji po pokoritvi evropskih trgov postavlja nižje cene, vgrajuje manj kakovostne komponente, kar midva težko preveriva, ali pač drugi menijo, da imajo več ugleda in lahko za isto stvar iztržijo več. Upam, da ni to zadnje, kajti takšno razmišljanje se pogosto vrne kot bumerang. Toda za kupca je vse to odveč. Pomembna je cena v povezavi s kakovostjo slike in morebiti še videzom, saj grdobca nihče noče imeti več čas pred očmi. Hisensov televizor na tekoče kristale s podporno tehnologijo mini sijalk (mini LED) še zdaleč ni popoln. Ni najboljši, ne najslabši, temveč po mojem mišljenju nekje vmes. Nekatere bo zadovoljil, drugih, kot sem sam videl, ne, ker so morebiti preveč navajeni na drugačno okolje in drugače razmeščene funkcije. Rade volje priznam, da mi sistem Vidaa ni pretirano všeč. Posebej, ko ga primerjaš z Googlovim ali okoljem televizorjev Samsung in LG. A nudi vse, ali vsaj skoraj vse, kar potreebujem. Prej ali slej se navadiš nanj, oziroma se zaveš, da ko enkrat prilagodiš nastavitve in namestiš želene aplikacije, redko ali nikoli nimaš več stika z njim. O sistemu je Matjaž več zapisal v testu televizorja Hisense 65U6KQ, zatorej nima smisla, da ga ponavljam.  

Skrije se v povprečju

Oblikovno ne nudi večjih presežkov. Robovi okoli zaslon z izjemo spodnjega z zvočniki so sodobno tanki, a ne bi nikomur krona padla z glave, če bi bili vsaj videti kovinski. Poceni trik za lepši in bolj prefinjen videz, ki preverjeno deluje. V primerjavi s cenejšim modelom U6 so sijalke LED za panelom fizično manjše, preverjanega podatka o številu področji zatemnitve mi ni uspelo najti, jih je pa gotovo več kot tisoč, a televizor vseeno ni pretirano tanek. Pravzaprav je razmeroma debel, kar se pogojno pozna, če ga namestiš na steno, medtem ko postavljen na obilno sredinsko kovinsko nogo debelina ne pride toliko do izraza. Mesto za večini priključkov je ob levem robu, gledano s sprednje strani, le trije priključki (omrežni, digitalni zvočni in ena vrata USB) so obrnjeni nazaj. Štirje priključki HDMI so dovolj, morda se bo kdo obregnil v njihovo raznolikost. Dva sta standarda 2.1 zmogljivosti signala 4K v 120 hercih, eden od njiju omogoča povratni zvočni signal (eARC), in dva standarda 2.0 sposobna prenosa signala razločljivosti 4K s 60 herci. Približno na sredi hrbtišča je še nizkotonski zvočnik, ki skrbi za čim boljše base.

Sredinska noga je primerna, kadar televizor postaviš na manjši pohištveni kos. Pri tem upoštevaj nosilnost, saj 20 kilogramov teže ni ravno zanemarljivo malo. Površina pred zaslonom je prosta in obenem je postavljen dovolj visoko, da pogleda ne bi motila morebitna dodatna zvočna letev. V primeru, da se zanjo odločiš kljub številčnosti in razmeroma dobrih zvočnih gonilnikov.

Daljinski upravljalnik ni sodoben minimalistični, temveč klasični in velik. Svetla stran je, da ga bo vsak znal zlahka uporabljati. Na njem so namenske tipke za dostop do priljubljenih pretočnih storitev in v njem mikrofon, nujen za govorne ukaze. »Slabost«, če jih sploh tako rečem, je povezava preko očem nevidne infrardeče svetlobe, namesto radijskega signala. Drugače se dobro obese tudi v procesu prvih nastavitev televizorja. Malce dlje traja vnos gesel in uporabniških imen. Ni tragično, saj gre za opravilo, ki ga običajno narediš samo enkrat.  

Za zmogljivostni razred dobra slika in …

Ko gre za oceno kakovosti slike, sem vedno raje previden. Razliko vidiš, ko sta televizorja postavljena eden poleg drugega, ter predvajajta vsebino iz istega vira, drugače pa težko. Oči se navadijo na prikaz in možgani zanemarijo manjše napake. Vseeno, ta televizor z zaslonsko tehnologijo VA ter kombinacijo na svetlobo odzivnih materialov (kvantna pika) in številnih malih svetlečih diod (LED) za panelom prikaže lepe barve in globoko črno, ki vpliva na razmeroma visoko kontrastno razmerje. Ker zaslon obenem nudi visoko vrhnjo svetilnost, ni zanemarljiv niti dinamični razpon. Z gotovostjo eden boljših na televizorjih tega cenovnega razreda. A ne brez težav. Pri visokih nastavitvah, ki jih pogosteje uporabljaš med gledanjem v svetlem prostoru, se mi je zazdelo, da so barve nekoliko izprane.

Poleg že nastavljenih slikovnih načinov, kot univerzalen se dokaj dobro obnese standardni, so dostopne še bogate možnosti ročnega prilagajanja lastnosti slike. Zanimiva je tudi hitrost osveževanje. Za video vsebine in televizijske programe gre osveževanje do 120 hercev, medtem ko je 144 hercev s prilagodljivim osveževanjem (VVR) na voljo v načinu za igranje iger.

… nadpovprečen zvok

Pogosto pravim, da je za dober zvok nujna zvočna letev. To gotovo velja za modele z dvema zvočnikoma. Kot bi nekateri namenoma vgrajevali slabše gonilnike, da bi subtilno pregovorili kupca še v nakup letve. Ne bi stavil, da ni tako. Dodatna letev pri tem televizorju ni nujna. Morda le dva zvočnika, ki ju postaviš za sabo, da pričarata boljši prostorski zvok. Sicer pet zvočnikov dovolj dobro reproducirajo zvoke. Niso le kakovostni, temveč tudi več kot primerno glasni, da preglasijo (skoraj) vse v povprečno veliki dnevni sobi. Nizki toni (basi) so boljši od povprečja, a ne bom rekel, da ne bi mogli biti še boljši.

Omenil sem, da je televizor glasen. Morda celo preveč za povprečno uporabo. Kar je nenazadnje dobro, če ne celo odlično. Razen ko obrneš »gumb« za jakost zvoka do konca in zaslišiš rahlo popačenje visokih tonov. Bolje je, da tega ne počneš.  

HVALIMO:

• Za cenovni razred dobra kakovost slike in zvoka
• Hitrost osveževanja v igralnem načinu
• Dostopnost in številčnost priključkov HDMI
• Malo odsevov z zaslona
• Cena

GRAJAMO:

• Energijski razred G
• Poslabšanje slike ob gledanju s strani (slabši vidni koti)
• Neizrazito oblikovanje
• Arhaični daljinski upravljalnik

Predloga naslovne fotografije DepositPhotos

The post Hisense 55U8KQ: Skoraj predobro, da bi bilo res appeared first on Tehnozvezdje.