Ta telefon v prvi vrsti definira cena, vendar takoj za njo tudi njegove lastnosti. V pomnilniški kombinaciji 16+512 GB, ki je tudi edina smiselna, saj je cenovna razlika v primerjavi z 12+256 GB dokaj nizka ali celo zanemarljiva, so priporočeno ceno postavili na 900 evrov, kar je že samo po sebi približno 500 evrov manj od kakšne druge, bolj znane »ultre,« vendar ga ni težko dobiti za manj kot 800 evrov ali še nižji znesek, kar pomeni polovično ceno v primerjavi s tistimi, ki veljajo za najboljše. F8 Ultra pa več kot zagotovo ni pol slabši. V nekaterih vidikih celo ob neposrednem primerjanju ne bi opazili kakršne koli, kaj šele pomembne razlike, tu in tam je celo v veliki prednosti (denimo pri velikosti baterije in hitrosti polnjenja). Še vedno bi bilo pretirano trditi, da je enako dober v vsem, vendar se morate vprašati, ali je kaj takega pri dvakrat dražjem, kar vam je res pomembno.

F8 Ultra je na pogled dokaj neizrazit, vendar povsem moderen in za tiste z ne najmanjšimi dlanmi še dovolj prijeten za držanje. V kotih je precej zaobljen, kar pa ne zmanjšuje uporabnosti zaslona, tudi robovi okrog njega niso pretirani. Stranice ohišja so kovinske, hrbtišče plastično, vendar je na prvi otip težko razbrati, da ni stekleno. Izboklina za kamere bo morda koga na kaj spominjala, vendar so krogci štirje, da desni pa še eden, povezan z zvočniki. Predvsem je pozitivno, da vse skupaj ne štrli pretirano iz osnovne ravnine in da zaradi širine tega »otoka« telefona lepo, stabilno stoji na mizi. Za razlike od kakšne druge ultre, ki se divje guga ob tovrstnem tipkanju po njegovem zaslonu. Telefon ni največji, a vseeno dokaj velik, toda tako velikost kot debelina in masa so obvladljive. Stranske tipke so na pravih mestih in čitalnik prstnih odtisov, integriran v zaslon, bliskovito hiter.

Izredno hiter in odziven

Nasploh je prvo in najbolj opazno pri tem telefonu, s kakšno hitrostjo se vse dogaja. Skorajda vse, kar si uporabnik zaželi, se zgodi v trenutku. Tudi obdelava in zapisovanje videa »leti,« grafično zahtevne igre tečejo na visokih grafičnih podrobnostih s hitrim osveževanjem, se pa lahko ohišje začne nekoliko segrevati pri dolgotrajnih obremenitvah. Zunaj iger ali morda dolgotrajnega snemanja videa 4K (ali 8K) tega marsikdo niti ne bo opazil, kajti med običajno uporabo tega pojava ni, a pošteno je povedati, da tudi ta telefon nanj ni imun. Zagotovo se pri testirani različici pozna tudi 16 GB pomnilnika, zato ga vsekakor priporočam. Navsezadnje so dodatni štirje gigabajti koristni tudi z vidika dolgoročne uporabe.

Zaslon sem primerjal ob boku z Galaxyjem S26 Ultra, v Youtubu, Netflixu in drugod, pa bi težko rekel, da sem videl kakšno pomembno razliko ali prednost katerega od njiju. Še najbolj se morda opazi nekoliko različna kalibracija barva ali v detajlih nekoliko drugačno prikazovanje določenih odtenkov, sploh belin, toda pretežno sta zaslona povsem primerljiva. Po barvni živahnosti, svetilnosti, osveževanju, vidnih kotih. Tokrat lahko priporočam barvno nastavitev Izvorna barva PRO, ki enkrat za spremembo ne daje bledih, temveč dovolj živahne, a ne pretirane barve. Nastavitev živahno, ki jo sicer večinoma izberem na drugih telefonih, je tukaj nekoliko preveč kričeča, kar se sklada s filozofijo znamke in tudi njeno androidno preobleko, ki pa tokrat celo ni pretirano moteča, z nekaj okusnimi prijemi in tudi kakšno uporabno možnostjo, ki je drugod ne srečamo. Žal tudi kaj nepotrebnega, kot denimo črto na spodnjem robu zaslona, ki se je ne da odstraniti. Posnema tudi Applov »otok,« denimo med predvajanjem glasbe ali podkasta, četudi zgoraj ni velikega izreza, temveč le klasična okrogla luknja v zaslonu. Nadležen hrošč pa je brisanje ikon iz map na domačem zaslonu po vnovičnem zagonu telefona. Sistem je sicer Xiaomi HyperOS, zdaj pri različici 3 in temelječ na Androidu 16. Obljubljene so redne posodobitve, ena je v času testiranja prišla, domnevam pa, da bo Xiaomi po stari navadi združeval varnostne popravke v trimesečja, kajti ob koncu testiranja je bil pri tej postavki še vedno datum 1. 1. 2026.

Izvrstni zvočniki, konkurenčne kamere

Mogoče najbolj izstopajoča posebnost tega telefona, že zaradi predstavitvenih materialov in tistega dodatnega kroga zraven objektitvov na hrbtišču, so zvočniki. Ob obljubah izvrstnega zvoka sem bil kakopak skeptičen, vendar vznemirjen, saj me močno zanimalo, kaj so iztisnili iz še vedno majhne razpoložljive prostornine. Če telefon dejansko ima namenski nizkotonski zvočnik ali ne, so rezultati presenetljivo dobri. Upam si trditi, da je med vsemi telefoni, kar sem jih doslej slišal, Poco F8 Ultra v samem vrhu po zvočni kakovosti. Še posebej v tem, koliko basov iztisne iz sebe, in kakšno globino zvoka uspeva ustvarjati. Lahko se celo meri s kakšnim poceni zvočnikom bluetooth, mogoče ga celo prekaša v tem, da je tudi v visokih tonih dokaj soliden. Mu pa nekoliko zmanjka pri glasnosti, kajti mnogi drugi so glasnejši, seveda na račun kvalitete.

Še ena izpostavljena lastnost je podatek o kapaciteti baterije, ki znaša 6.500 mAh. Iz nje bi lahko sklepali, da je zaloge morda dovolj tudi za večdnevno avtonomijo, in to mogoče celo drži pri manj zahtevni uporabi. Po koncu intenzivnega dne pa bo telefon še vedno treba priključiti, vendar je polnjenje z ustreznim napajalnikom (Xiaomi ima v ponudbi takega s 120 W nazivne izhodne moči) zelo hitro, zato ga absolutno ni treba puščati na kablu čez noč, pa tudi kakšno vmesno polnjenje za nekaj minut je lahko dovolj. Na voljo naj bi bilo »pametno« polnjenje, toda v praksi telefon skoraj brez izjeme »zbezlja« do stotih odstotkov, če ga pravočasno ne izklopiš. Veliko raje bi videl možnost nastavljanja konkretne meje, denimo 90 (ali 85) odstotkov napolnjenosti, pri kateri se polnjenje ustavi. Podprto je tudi brezžično polnjenje, kar še vedno ni povsem običajno v tem cenovnem razredu, je pa tak način na vseh mojih podstavkih izrazito počasen v primerjavi z žičnim. Lepo je imeti možnost, toda če se mudi, ni druge izbire kot žično polnjenje.

Verjetno ste pričakovali, da bo fotografija in snemanje videa tisti del, kjer se bodo pokazale bistvene razlike v primerjavi s tistimi »pravimi.« Do dolečene mere se pokažejo, niso pa drastične. Določene fotografije v dobri svetlobi lahko celozaslonsko izpadejo skoraj popolnoma identične, le določene nianse v barvni temperaturi in še čem izdajajo, da niso z istega telefona. V takih razmerah je Poco zelo dober in pohvalno je, da fotografije večinoma nimajo ne pretirano nasičenih barv ne močnega ostrenja robov. Kadar so svetlobne razmere nekoliko manj ugodne, se lahko hitro začne zatekati k določenim trikom, denimo večanju kontrasta, fotografije tudi postanejo nekoliko temnejše in podrobnosti na njih manj izrazite. Nočne so sicer dokaj dobre, lepo ohranjajo temino, kjer je potrebna, se pa tudi tam vidi malenkostno zmanjšanje nivoja detajlov. Fotografska aplikacija pri izbiri 1x poleg optične goriščnice (23 mm) omogoča še preklapljanje na digitalno povečavo z 28 ali 35 mm, eno od teh vrednosti je mogoče nastaviti tudi za osnovni, privzeti pogled, in na srečo kakovost fotografij ni dosti slabša, le nekoliko se, znova odvisno od motiva in svetlobnih razmer, lahko poveča ostrenje in kontrasti ter zmanjša nivo podrobnosti. Dovolj kakovostna je digitalna povečava sicer vse tja do trikratne.

Povečave: 1x, 2x, 5x, 10x, 30x, 60x, 100x (optični sta prva in tretja).

Prava optična povečava je pri petkratni vrednosti osnovne goriščnice in ta objektiv je prav tako presenetljivo dober. Fotografije so sicer opazno bolj »umetne« kot tiste z glavnega objektiva, vendar kvalitetne za tako vrsto naprave in se znova povsem solidno primerjajo s kakšnimi drugimi. Desetkratna povečava je tudi še solidna, vendar ne enako dobra kot jo zmorejo dražji telefoni, podobno velja z 30-kratno, zato pa je boljša od pričakovanj (in morda tudi konkurence) 100-kratna, pri čemer se telefon niti ne zateka h kakšnemu »generiranju« z umetno inteligenco. Širokokotni objektiv je zelo po mojem okusu, saj ima goriščnico 18 mm (preračunano), komu drugemu se bo verjetno zdel premalo širok (navajeni smo namreč goriščnic med 13 in 15 mm). Zaradi ožjega kota je manj popačenj ter izgubljanja kakovosti proti robovom in nasploh je kvaliteta boljša, četudi opazno pod tisto pri glavnem objektivu, sploh v videu, kjer vidno izginejo podrobnosti. Za snemanje videa je ta telefon soliden, ni pa vrhunski. V primerjavi s tistimi, ki so, mu manjka malo pri dinamiki (podobno kot že pri fotografijah), malce več se zateka k »izboljšavam,« ki to v resnici niso, in bolj je občutljiv na padec svetlobe.

Poco F8 Ultra seveda ni brez napak ali pomanjkljivosti, vendar so te zelo redke in telefon je tako dober, da ga je škoda skrivati v znamki Poco, ki nima enake prepoznavnosti in prisotnosti pri operaterjih kot matična Xiaomi. Morali bi ga prodajati povsod kot 15T Pro ali nekaj podobnega.

HVALIMO:

• Izvrstna vrednost za ceno (če ga ne kupite po izhodiščni)
• Izredno lep in svetel zaslon (tudi solidno barvno nastavljen)
• Odlične zmogljivosti
• Dolga avtonomija in hitro polnjenje
• Celovit nabor dokaj dobrih kamer

GRAJAMO:

• Za najhitrejše polnjenje je treba dokupiti točno določen napajalnik
• Nekaj programskih traparij
• Segrevanje pri dolgotrajnem igranju
• Dostopnost pri operaterjih

The post Poco F8 Ultra: Škoda, da tega telefona ne prodajajo pod matično znamko appeared first on Tehnozvezdje.

Dejstvo je, da omenjena modela zadostita in v praksi pogosto celo presežeta potrebe, želje in zahteve 99,99 odstotka uporabnikov. In to po prijaznejših cenah. Najdražjim modelom, za katere proizvajalci brez zadržkov zaračunajo najmanj tisoč tristo evrov in po možnosti še kakšnega stotaka več, bolj ali manj ostanejo le še boljše kamere. Teh pa velika večina uporabnikov ne potrebuje oziroma njihovih zmogljivosti nikoli zares ne izkoristi.

Zmanjšan zaostanek v fotografskih sposobnostih

Kaj pa, če bom nekoč potreboval več? Bom raje kupil boljšega. Realnost nas pogosto postavi na trdna tla. Najpogosteje uporabljena je glavna kamera, ki ji proizvajalci namenjajo največ pozornosti ne glede na cenovni razred. Ker glavnih ni več mogoče bistveno izboljšati, se poudarek počasi seli na kamere z optično povečavo. Širokokotne so potisnjene v ozadje, kar se pozna pri njihovih zmogljivostih.

To so dejstva. Prav tako velja, da večina fotografira v zadovoljivo dobrih svetlobnih razmerah, v katerih se solidno odreže skoraj vsaka glavna kamera. Izjeme so le absurdno poceni naprave, o katerih tokrat ne govorim. Epilog je precej preprost. Ko vam nekdo ponudi telefon s tremi kamerami, ki niso bistveno slabše od tistih v najdražjih modelih, razlogov za doplačilo praktično ni več.

Če se nekoliko zadržimo pri podrobnostih. Omenjena telefona imata klasično kombinacijo kamer s 50-milijonskimi tipali. Izjema je Honor Win, kjer ima glavna kamera skromnejšo zaslonko in širokokotna 12-milijonsko tipalo. Po mojih izkušnjah se slednja ponoči ne izkaže najbolje, v dnevnih razmerah pa je povsem korektna. Ostali kameri znata ustvariti tudi dobre nočne posnetke. Čeprav ocena temelji predvsem na izkušnjah s Pocom F8 Ultra, dvomim, da je Honor v tem pogledu bistveno slabši.

Ni presenetljivo, da proizvajalci radi govorijo o potrebah fotografov. Gre za prazne besede. Kdaj ste nazadnje videli profesionalce, da bi poroke, športne dogodke ali zahtevne reportaže snemali s telefonom? Ne glede na napredek kamer fizike ni mogoče prelisičiti. Zmogljivosti tipala polnega formata v kombinaciji z velikim in kakovostnim objektivom ne more preseči nobena majhna odprtina v telefonu. Ne glede na algoritme. Ko bodo ti preveč uspešni, pa ne bomo več govorili o naravni, temveč o umetno ustvarjeni fotografiji.

Kaj pa vse ostalo?

Fotografije obeh telefonov so več kot korektne. Občutno boljše od tistih v razredu okoli petsto evrov in ne bistveno slabše od najboljših modelov. In predvsem povsem dovolj dobre za večino uporabnikov. A to niti ni najpomembnejše. Razlike v drugih zmogljivostih so še manjše. Če sploh obstajajo.

Oba poganja procesor Snapdragon 8 Elite pete generacije, ki je običajno rezerviran za najdražje telefone. Tu si bom dovolil še eno krivoversko misel. Za večino uporabnikov ponuja preveč moči. Nikoli je ne bodo izkoristili. Smisel ima predvsem za naprednejše, ki na telefon nameščajo emulatorje za igranje iger z osebnih računalnikov in konzol. Takrat se ohišje, ki je sicer kakovostno izdelano, čeprav ne iz najbolj prestižnih materialov, opazno segreje. A to velja za vse telefone s tem procesorjem.

Ohišje je tanko, robovi okoli zaslona ozki, videz sodoben. Zaslon ne prinaša presenečenj. OLED-tehnologija, visoka svetilnost in hitro osveževanje, ki izboljša uporabniško izkušnjo, predvsem pri igranju. Hitrosti polnjenja presegajo Applove in Samsungove telefone, ob tem pa Honor Win skriva baterijo s kar 10.000 miliamperskimi urami. Kakšna je avtonomija, za zdaj lahko le ugibam, saj telefona še ni mogoče kupiti v Evropi.

In zdaj k bistvu

Cena. Poco F8 Ultra v domačih spletnih trgovinah stane 829 evrov za različico z 12 gigabajti pomnilnika in 256 gigabajti prostora. V tujini je približno sto evrov cenejši. Različica 16+512, ki se zaradi dokaj majhnega doplačila zdi gospodarnejši nakup, stane 899 evrov, v tujini okoli 770 evrov. Tamkajšnje cene so po mojem mnenju bližje realnosti. Če bodo v prihodnje še padle, toliko bolje.

Honor Win v Evropi žal še ni na voljo. Kitajske cene, ki se gibljejo med 600 in 750 evri, zato niso merodajne. Seznam telefonov s tem procesorjem, solidnimi kamerami in ceno pod tisoč evrov s tem še zdaleč ni izčrpan. Cene za OnePlus 15 se gibljejo malo nad devetsto evri, za Realme GT 8 Pro malo preko sedemsto evrov, za Nubio Z80 Ultra boste odšteli 649 (12+256 GB) ali 799 evrov (16+512 GB), za RedMagic 11 Pro 699 (12+256 GB) ali 799 evrov (16+512 GB), medtem ko evropskih cen za iQoo 15 in Ultra nisem našel.

Že številčnost modelov kaže, da morda tokrat ne gre za muho enodnevnico, za kakršno se vse bolj kažejo ekstremno »tanki« telefoni, temveč za trend, ki zna zmogljive naprave potisniti v roke na cene občutljivejše posameznike. Po svoje je res nenavadno, da moramo za dostop do najboljšega procesorja v svetu Androida še vedno plačati občutno več kot tisoč evrov. A če se bo ta razred telefonov še krepil, se utegne to razmerje kmalu dokončno porušiti.

Fotografiji je dodelala umetna inteligenca

The post SOBOTNO IZBIRANJE: Dragim telefonom je končno odklenkalo – tu so alternative! appeared first on Tehnozvezdje.

Gre za telefona nižjega ali nižjega srednjega razreda, Pocu se še vedno zdi nujno poudarjati podporo za omrežja 5G, kar bi zlahka izpustili (in pri poimenovanju tudi bomo v nadaljevanju besedila). Pri obeh je v ospredju velik zaslon OLED s 120-herčnim osveževanjem in visoko svetilnostjo, je pa Pro deležen nekaj mm dodatne diagonale (17,35 cm proti 17,20 cm) in višje ločljivosti (1280 x 2772 / 1080 x 2392). Pro, ki je pravzaprav enak kitajskemu Redmi Note 15 Pro+, je tudi nekoliko večji in predvsem širši, vendar tudi bolje zaščiten pred vodo in prahom (IP68 napram IP65).

Velika razlika je v procesorju, saj M8 poganja nižjerazredni Snapdragon 6 tretje generacije, M8 Pro pa srednjerazredni Snapdragon 7s četrte generacije. Pri slednjem je tudi možnost 12 GB delovnega pomnilnika, medtem ko je »osnovni« model omejen na 8 GB. Slednji tudi nudi zgolj eno 50-milijonsko kamero z dokaj majhnim tipalom, Pro-jevo tipalo pri enakem številu pik (omenjeni Redmi jih ima 200 milijonov, kar je glavna razlika med telefonoma) premore precej večjo površino (1/1,55 palca, kar sodi že najmanj v srednji razred). Zraven je še 8-milijonska ultraširoka kamera, ki bo verjetno v najboljšem primeru povprečna. Sprednja pri M8 premore 20 milijonov pik, pri M8 Pro pa 32 milijonov ob nekoliko večjem tipalu.

Velika razlika je v bateriji in hitrosti polnjenja. M8 nudi 5.520 mAh in največ 45 W, M8 Pro pa 6.500 mAh in kar 100-vatno polnjenje. Pri povezljivosti pa Wi-Fi 6e in Bluetooth 5.4, medtem ko M8 zmore le Wi-Fi 5 in Bluetooth 5.1. Je sicer lažji, a to utegne biti njegova edina prednost poleg nižje cene, ki pa, kot rečeno, še ne pomeni tudi boljše vrednosti za denar.

Poco M8 je že na voljo na nemškem Amazonu za 236 evrov (8+256 GB) ali 266 evrov (8+512 GB), medtem ko boste za M8 Pro v predprodaji odšteli 318 evrov (8+256 GB) ali 369 evrov (12+512 GB). Zadnja različica bi bila brez dvoma naša izbira. Ob štirih napovedanih prihodnjih različicah Androida po začetnem 15 (žal ne 16), bi moral brez težav zadovoljivo delovati tudi takrat, ko posodobitev ne bo več prejemal.

Risbe: Poco

The post Poco M8 Pro 5G ni zelo unikaten, zato pa cenovno atraktiven appeared first on Tehnozvezdje.

Pri predhodniku se je začelo že z nenavdahnjenim dizajnom, letošnji je v tem pogledu precej bolj »vroč,« četudi seveda na kaj spominja. Še posebej zaradi oglatih linij, ki pa so zdaj (znova) moderne. Pocu v zagovor pa je treba povedati, da pravokotno »stopnico« za kamere na svojih modelih uporablja že več let. S čimer Poco F8 Ultra izstopa, je imitacija džinsa na hrbtišču ene od dveh barvnih izvedb. Modra tekstura daje drugačen, izstopajoč, a morda bo kdo rekel tudi čudaški videz. Mene bolj zmoti srebrno obarvana izboklina za kamere, raje bi imel nekaj bolj zadržanega, in pomisleke imam, kakšna bo ta imitacija tkanine po nekaj letih. Za vse, ki razmišljajo podobno konservativno, je na voljo klasična, elegantna črna izvedba.

Posebnost, opazna že takoj, je dodaten krog poleg kamer, ki označuje sodelovanje s podjetjem Bose. To je namreč prispevalo znanje v zvočniškem sistemu, ki je vrste 2.1, torej ima poleg standardnih (menda tudi teh nekoliko boljših od običajnih) stereo zvočnikov še namenski nizkotonski zvočnik, kar daje bolj polno zvočno sliko.

Kljub štirim krogom so kamere tri, vendar tudi povsem drugačne od tistih pri lanskem modelu. Glavno so nadgradili na tipalo velikosti 1/1,3, kar je primerljivo s tistim v višje postavljeni Xiaomijevi seriji (15 oz. kmalu 17). Periskopskemu teleobjektivu so podaljšali optično povečavo na 5x (z 2,5-kratne), enako kot glavni premore optično umirjanje, večjega in kakovostnejšega tipala je bila deležna tudi ultraširoka kamera z meni ljubo goriščnico 18 mm (namesto preširokih in za detajlne groznih 15 mm ali manj). Sprednja kamera premore 32-milijonsko tipalo je namensko širša, da lahko v motiv zajame več ljudi.  

Letošnja Ultra je zrasla, vsaj v velikosti zaslona, ki znaša kar 17,5 cm v diagonalo (6,9 palcev). Zaslon OLED je ultra svetel, nudi osveževanje s 120 Hz (vendar navzdol ne pod 60 Hz) in nekoliko višjo ločljivost od običajne. Telefon poganja procesor Snapdragon 8 Elite pete generacije, najnovejši in najbolj zmogljiv iz Qualcommove ponudbe. Za delovanje mu pomaga baterija s kapaciteto 6.500 mAh, ki se lahko polni žično do 100 W ali brezžično do 50 W. Slednje je ena letošnjih pridobitev, kot je tudi podpora za eSIM (namesto SIM 2), česar nekateri konkurenti (denimo Nubia Z80 Ultra) še vedno ne nudijo. Tu so še podpora za bluetooth 6.0, Wi-Fi 7 in plejada »prednaložene« umetne inteligence. Poco se je v zadnjem času precej izboljšal glede posodobitev, za serijo F8 obljublja štiri naslednje izdaje Androida (po 16) in šest let varnostnih popravkov.

F8 Pro je stopnico nižje v skoraj vsem. Še najmanj v zaslonu, čeprav je ta manjši s 16,7 cm (6,69 palca), saj omogoča enako svetilnost in podporo za različne formate slike HDR. Tu je v središču Snapdragon 8 Elite, prejšnji najzmogljivejši procesor, pomnilnika je vedno 12 GB, medtem ko Ultra 512 GB podatkovnega kombinira s 16 GB delovnega. Baterija je velika 6.210 mAh, brezžičnega polnjenja ni, bluetooth je zgolj 5.4, še več pa je sprememb v fotografskem delu. Glavno tipalo je velikosti 1/1,55 palca, optični teleobjektiv seže zgolj do 2,5-kratne povečave, široka pa za 8-milijonskim tipalom in fiksnim ostrenjem ne bo sezula prav nikogar. Slabša je tudi sprednja. Nekje pa je Pro boljši od Ultre, namreč v naboru barv, saj so na voljo tri – črna, siva in svetlo modra.

Za Slovenijo še ni podatka, kdaj bosta novinca na voljo, sta pa že naprodaj v tujini, z atraktivnimi uvodnimi cenami. F8 Ultra v konfiguraciji 12+256 na nemškem Amazonu stane 668 evrov s popustom (glede na redno ceno okrog 850 evrov) in kuponom za 50 evrov, ki ga poklikate pred dodajanjem artikla v košarico. Različica 16+512 GB je le 51 evrov dražja, torej jo z upoštevanim kuponom dobite za 719 evrov. Podobno je z F8 Pro, ki je ob začetku prodaje (za črni petek) v izvedbi 12+256 GB znižan na 533 evrov, s kuponom pa na koncu stane 483 evrov. Za izvedbo 12+512 GB boste odšteli 31 evrov več, torej  514 evrov. Po našem mnenju je doplačilo za več podatkovnega pomnilnika v obeh primerih absolutno smiselno.

Risbe: Poco

The post Poco F8 Ultra izgleda kot TERNA, F8 Pro je v vsem korak zadaj appeared first on Tehnozvezdje.

Z zaslonom OLED diagonale 6,83 palca (17,35 cm), ločljivosti 1280 x 2772 in najvišje točkovne svetilnost 3.200 kandel (polnozaslonske 1.700) F7 komajda zaostaja za »bratoma,« površine daje še več, prav tako je osveževanje 120-herčno.

Vgrajena je velika baterija s kapaciteto 6.500 mAh, lahko zadostna tudi za dva dni uporabe, ki pa se polni z 90 W, zato niti ni treba čakati predolgo, da jo v nekaj minutah dopolnite tam do 85 ali 90 odstotkov.

Oboje sicer pomeni, da je telefon dokaj velik – mere so 163,1 x 77,9 x 8,2 mm – in z 215 g tudi ne najlažji, kar je sicer povsem običajno za modele z višjega konca ponudbe. Tokrat so se pri Xiaomiju za nekaj podobnega odločili tudi na nižjem delu.

Za delovanje skrbi povsem no procesor Snapdragon 8s četrte generacije, ki je malce pod najbolj zmogljivimi in bo zagotovo zadostil vsem pričakovanjem ciljne publike. Delovnega pomnilnika je radodarnih 12 GB, podatkovnega pa ali 256 ali 512 GB, odvisno katero različico kupite.

Pri kamerah dobite glavno s 50-milijonskim tipalom in ultraširoko z 8-milijonskim, vendar ne bosta enako kakovostni kot pri modelu Pro, še vedno pa verjetno zadosti dobri za cenovni razred. Selfijevska premore 20-milijonsko tipalo.

V začetni akciji lahko Poco F7 z 256 GB pomnilnika dobite za 410 evrov, če doplačate še 50 evrov, pa si zagotovite 512 GB prostora za podatke in s tem brezskrbnost za kar nekaj let.

Risbe: Xiaomi/Poco

The post Veliko baterije in zaslona v spodobno zmogljivem telefonu za razumno ceno appeared first on Tehnozvezdje.

Poco je že tradicionalno z linijo F poskušal nagovarjati predvsem uporabnike, ki jim je največ do tega, da ima njihov telefon kar se da zmogljiv in nov procesor. Če je povsem iz vrha silicijeve ponudbe, toliko bolje. Tako se F7 Ultra ponaša z letošnjim prvakom, Snapdragonom 8 Elite, medtem ko so v F7 Pro vgradili lanskega predhodnika Snapdragon 8 tretje generacije. V testiranjih je prvi za skoraj tretjino zmogljivejši, toda v praksi boste težko zaznali razlike, tudi če bi slučajno oba telefona uporabljali hkrati. Sam denimo lahko povem, da prav nikjer ne pogrešam pomanjkanja »hitrosti« pri telefonu z lanskim procesorjem, ki ga že dobro leto uporabljam za svojega primarnega.

Zanimivo je, da novinca nista pretirano velika, mere so malenkost manjše kot pri drugih »ultrah« (160,3 x 75 x 8,1/8,4 mm) in tudi kakšnih cenejših modelih, pri čemer je Ultra nekoliko debelejša, a zadaj zaobljena, zato je najbrž ne bo bolj neudobno uporabljati. Je tudi za odtenek težja z 212 g (proti 206 g), vendar ne na račun večje baterije, temveč predvsem zaradi dodatnega stekla v objektivih kamer. Ohišji telefonov sta sicer iz kombinacije aluminija in stekla ter zaščiteni proti vodi in prahu po standardu IP68.

Zaslona sta pri obeh enaka, OLED-a z diagonalo skoraj 17 cm (6,67 palca), ločljivostjo 1440 x 3200, osveževanjem do 120 Hz in svetilnostjo 1.800 kandel pri vsebinah HDR (tudi v formatu Dolby Vision) oz. 3.200 kandel točkovno. Prav tako ni razlik v ultrazvočnem tipalu prstnih odtisov in v stereo zvočnikih. Oba podpirata povezljivost bluetooth 5.4 in Wi-Fi 7, ne omogočata pa uporabe digitalne »kartice« SIM (eSIM).

Glavna kamera je prav tako identična, morda z izjemo obdelave signala, premore tipalo s 50 milijoni pik in površino 1/1,55 palca in zaslonko f/1,6. Z njo se da snemati tako v 4K kot tudi v 8K. Ultra premore še teleobjektiv s prav tako 50-milijonskim, vendar bistveno manjšim tipalom, širokokotna pri tem modelu pa ima 32-milijonsko tipalo. Pro v sicer na pogled skoraj enaki okrogli izboklini poleg glavne vsebuje le širokokotno kamero z zastarelim 8-milijonskim tipalom. Sprednja je prav tako pri Ultri nekoliko naprednejša, vendar v nobenem od telefonov ne zmore snemati v 4K.

Najbolj bizarna je razlika v kapaciteti baterije. Ta je večja pri modelu Pro, ki nudi 6.000 mAh, medtem ko Ultra »zgolj« 5.300 mAh (kar še vedno ni slabo). Toda slednja omogoča polnjenje do 120 W, medtem ko Pro do 90 W. Razlika glede tega bo v realnosti zanemarljiva, v avtonomiji pa skoraj zagotovo ne.

Kdor želi bolj uravnotežen telefon in predvsem veliko boljšega ter vsestranskega za fotografiranje, naj vsekakor poseže po izvedbi Ultra. Morda z višjo kapaciteto pomnilnika, kajti za le 50 evrov več dobi prirastek tako v prostoru za shranjevanje kot v delovnem pomnilniku. Za tiste, ki jim fotografiranje ni tako pomembno, v ospredje pa morda postavljajo trajanje baterije, pa bo primeren nekoliko cenejši Pro.

Priporočene ceni za Pro sta 599 evrov (12+256 GB) in 649 evrov (12+512 GB), za Ultro pa 749 evrov (12+256 GB) ter 799 evrov (16+512 GB). V Sloveniji vsaj za zdaj telefona menda ne bosta naprodaj, že pa ju je mogoče dobiti na nemškem Amazonu in to celo po nekoliko nižjih cenah. Tako F7 Pro 256 GB v začetni akciji in s kuponom za popust stane 483 ali 536 evrov, F7 Ultra pa 668 ali 719 evrov.

Risbe: Poco

The post Še malo »zlorabljanja« oznak Pro in Ultra v srednjem cenovnem razredu appeared first on Tehnozvezdje.

Recikliranje je pogost trik Xiaomija, ko želi trg preplaviti s svojimi izdelki v nižjem srednjem cenovnem razredu. Poco M6 Pro razen imena nima ničesar skupnega z lanskim Poco M6 Pro 5G za indijski trg, a je z izjemo kamere oblikovno in hardversko identičen januarja predstavljenemu telefonu Redmi Note 13 Pro 4G, ki sicer ni bil uvrščen med štiri modele družine, ki so pristali na našem trgu.

Očem všečna dokaj sodobna oblika

Telefon odraža sodoben ter večinoma umirjen in všečen dizajn s pravokotno odrezanimi robovi in prijetno zaobljenimi vogali. Oboje obilno pripomore k udobnemu držanju z eno ali dvema rokama v vodoravnem (panoramskem) položaju. K udobju uporabe občutno pripomore zanesljivo in predvsem hitro tipalo prstnih odtisov pod zaslonom. Pladenj z ležišči za kartice je tokrat na levem boku. Hibriden je, kar pomeni, da boste morali skleniti kompromis. Uporabljati sočasno dve kartici SIM ali eno, da je v drugem ležišču prostor za pomnilniško kartico. Podpore za eSIM žal ni, čeprav bi to razrešilo opisano težavo.

Da je okvir plastičen, ni prav nič narobe, saj je plastika trda in obenem manj občutljiva na poškodbe, kot stekleno hrbtišče, ki poleg lepega videza prinaša slabo plat. Opaznejše prstne odtise in občutljivost. Zaradi tega se vseeno nima smisla nervirati, kajti kot vedno je priporočljivo, da telefon oblečete v zaščitni ovitek. Xiaomi se tokrat tudi ni odločil za hrbtno izboklino, namesto nje »ven štrlijo«, zdi se mi, da celo več, kot je zaradi velikosti tipala nujno potrebno, zgolj objektivi treh zadnjih kamer.

Glede na izbrane materiale ohišja je kakovost izdelave razmeroma dobro, bi pa si seveda želel višje odpornosti proti vodi in prahu. Ker je pladenj kartic obkrožen s tankim trakom iz gume, sumim, da je telefon bolj odporen na vdor vode, kot priča dodeljen standard. Tega iz razumljivega razloga nisem preizkusil.  

Zaslon ena boljših komponent

Ne bom dejal, da je perfekten, ker ni. Omejuje ga razločljivost in manko neposredne podpore visokega dinamičnega razpona (na programski ravni je omogočeno dekodiranje vseh razen standarda HDR10+). Telefon je obenem certificiran po standardu Widevine L1 DRM, zato aplikacije, kot je Netflix, pretakanje v polni visoki razločljivosti. Ob tem 500 kandel običajne svetilnosti, ki je dostopna preko drsnika v nastavitvah in 1000 najvišje samodejne zadošča za večino razmer, le ne pričakujete, da bo jasno čitljiv ob neposredni sončni svetlobi.

Zaslon podpira 120-herčno osveževanje (dejansko so na voljo načini 60, 90 ali 120 Hz), pri katerem imamo kar veliko prostih rok. Izberemo lahko standardno hitrost ali visoko, ter zaklenemo osveževanja na 60 ali 120 hercev, ter pozabimo na vse skupaj. Ali tehtamo med dvema bolj dodelanima načinoma. Način »po meri« dovoli, da na seznamu določimo aplikacije, za katere želimo, da delujejo s hitrostjo 60 ali 120 hercev, pri čemer večja hitrost ni zapečena. Kadar sistem zazna, da je na zaslonu statična slika, bo hitrost znižal. Slabost tega način pa je, da bo ohranil 120-herčno osveževanje med predvajanjem videa, kar je nepotrebno in hkrati potratno. V izogib temu bo večino najbolj smiselno ostati na privzetem načinu, ki samodejno prilagajanje osveževanja. Čeprav deluje dobro in naj bi zaslon dovolil 90-herčno osveževanje, tolikšnega med preizkušanjem nisem opazil. Kar pomeni, da je v mojem primeru osveževanje skakalo med 60 in 120 herci.

Od moči ravno ne poka

Poco M6 Pro ni pretirano zmogljiv, a to ne pomeni, da tisto, za kar svoje telefone uporablja velika večina, ne bi delovalo. Uporabniško okolje (sistem) večino časa deluje precej gladko in le občasno je opaziti rahla zatikanja. Prednost procesorja, ki je sposoben za silo dobro »prežvečiti« manj zahtevne mobilne igre, je nizka poraba in manj gretja ter posledično zmanjševanja hitrosti jeder zaradi preprečevanja pregrevanja. Jedra večino časa delujejo skoraj brez vidnega upočasnjevanja na grafikonu, ki ga pokaže obremenitveni test.

Kaj pomeni nizka poraba, povedo naslednje meritve. Ura obremenitve izprazni baterijo za slabih 14 odstotkov (sedem ur do izpraznitve) in ura gledanja videa ob dveh tretjinah svetilnosti ter prenosu podatkov preko brezžičnega omrežja za 6 odstotkov (slabih 17 ur). Karkoli boste počeli s tem telefonoma, dva dneva brez iskanja električne vtičnice je zlahka dosegljivo. Poleg tega je na voljo še hitro polnjenje, ki po mojih izkušnjah dejansko baterijo spet napolni do roba v približno 44 minutah.

Kar se zvočnikov tiče presenečenja ni. Xiaomi izrablja hibridni način, ki poleg zvočnika na dnu ohišja za ustvarjanje učinka stereo zvoka izrablja še manjši zgornji, ki je drugače namenjen telefonskim pogovorom. Temu primerna je glasnost in kakovost. Kot običajno je pri najvišji glasnosti čutiti popačenja visokih tonov, drugače pa so toni razmeroma dobro uravnoteženi. Tudi tokrat bom dodal, da so za resnično uživanje v glasbi ali filmih nujne slušalke. Tokrat so lahko žične, saj Xiaomi ohranja fizični priključek zanje.

Za moj okus še vedno preveč barvito

Za nov telefon ni najboljša popotnica Android 13. Spodobil bi se najnovejši sistem, še posebej, ker tokrat nisem slišal obljube o nadgradnjah in času podpore. Le to, da je načrtovana nadgradnja na sistem HyperOS (Android 14).

Vidi se, komu so telefoni Poco namenjeni. Mladim, kajti le to opraviči barvitost oziroma za moj okus kičasto okolje. A so mi rekli prijatelji in znanci, da to sploh ni težava, saj se navadiš ali videz okolja spremeniš svojemu okusu. Seveda mu prepih, ki bi odpihnil cel kup že nameščenih, a nepotrebnih aplikacij ter potrebe po potrjevanju vsega mogočega med nastavitvijo, ne bi škodil. Obenem je prav poudariti, da nekatere funkcije, kot je privzeto ločena zaslona za obvestila in nadzorni center, potem varnostni program in recimo plavajoče okno, izboljšajo prijaznost uporabe. Ko se jih navadite in začnete uporabljati.

Fotografija in video ne dosegata pričakovanj

Če bi Xiaomi dejal, da bi bili kameri boljši, če bi bili dve namesto treh, takoj podpišem zahtevo za odstranitev bližinske (makro). Ne samo, da 2-milijonsko tipalo ne more niti v teoriji izpljuniti uporabno fotografije, vprašajte se, kolikokrat ste pomislili, da bi fotografirali res od blizu. Morda ne razmišljam pravilno, kajti ta kamera se poceni telefonov drži kot klop. Poco m6 Pro ni izjema.

Malo nepričakovano se glavna kamera dobro obnese tako podnevi kot ponoči. Verjetno po zaslugi 64-milijonskega tipala in združevanja pik v 16-milijonsko fotografijo. Čeprav dinamični razpon ni najboljši, poleg občasne težnje po pretiranem ostrenju, so barve dokaj verna reprodukcija okolja. Če je zaradi slabšega vremena anemično, ni nobene potreba, da barve zažarijo v nenaravnih tonih. Povečava je digitalna (2-kratna), kar avtomatično pomeni, da se zlahka izgubijo podrobnosti in fotografije tedaj postane za moj okus preveč mehka. Podobno je z video posnetki, kjer me je poleg omejene razločljivosti presenetila še omejena stabilizacija in razmeroma sunkoviti prehodi med obračanjem telefona. Našteto se še poslabša ponoči, zaradi česar bom dejal, takrat ne snemajte, če ni nujno.

Širokokotna kamera je poglavje zase. Dejal bi, da so barve dokaj podobne barvam na fotografijah glavne kamere, a se obenem opazita pomanjkanje podrobnosti in še bolj izrazito mehčanje, ki pogosto pokvari prizor. Poleg šuma in nejasnosti.  

HVALIMO:

• Cena razmeroma dobro odraža zmogljivosti
• Hitro in zanesljivo tipalo prstnega odtisa
• Avtonomija baterije in hitro polnjenje
• Spodobna glavna kamera (v dnevni svetlobi)
• Razmeroma dobra kakovost izdelave in sodoben videz

GRAJAMO:

• Ni zaveze o nadgradnjah in varnostnih popravkih
• Ni podpore za omrežja 5G
• Samo Wi-Fi 5
• Slabše nočne fotografije
• Video je omejen na polno visoko razločljivost

The post Poco M6 Pro: Kaj pa vem, pozna se, da je poceni appeared first on Tehnozvezdje.

Igričarski telefoni so hecne živali. Imajo mnoge močne atribute, a vseeno ne prodrejo med množice. V Pocu seveda želijo to spremeniti, predvsem s poudarjanjem lastnosti, ki bi lahko premamile tudi potencialne kupce zunaj igričarske sfere. Poglejmo, kako dobro jim to uspeva.

F4 GT kot »običajni« telefon

Velik zaslon s hitrim osveževanjem, procesor z vrha ponudbe z nekoliko konkretnejšim hlajenjem, dovolj zmogljiva baterija za dolgotrajno igranje, na račun vsega naštetega nekoliko debelejše ohišje, glasen zvočnik (ali dva), nekaj oblikovnih posebnosti za bolj izstopajoč videz in, morda najbolj pomembno, sprožilnika na daljši stranici za imitiranje krmilnika z igralnih konzol. To je skupek lastnosti za igričarski telefon in ta seznam F4 GT povsem obkljuka ter še kaj doda. Največji vtis nedvomno naredi polnjenje s priloženim, ogromnim, 120-vatnim napajalnikom. Z njim se telefon polni tako hitro, da mi ga niti enkrat ni uspelo odklopiti, preden je baterija prišla na 100 odstotkov. Želel bi si, zavoljo njene kondicije na dolgi rok, omejiti najvišjo raven napolnjenosti na 90 ali celo 85 odstotkov, vendar tega telefon ne ponuja. Trajanje baterije je sicer solidno dolgo, seveda pa jo grafično zahtevne igre izpijejo v nekaj urah. Ker pa bo v manj kot 20 minutah znova polna, to ni težava.

Zaslon bo zagotovo navdušil vsakogar. Je namreč 6,67-palčni OLED z 10-bitnimi barvami, osveževanjem 120 Hz in zadostno svetilnostjo za dobro viden učinek HDR pri tovrstnih vsebinah. Seveda se najdejo še bolj prepričljivi zasloni, a za nekaj stotakov višjo ceno. Redki pa so telefoni s tako dobrimi zvočniki. Posebnost je predvsem v tem, da sta tako spodaj kot zgoraj enakovredna, medtem ko se večina za stereo učinek zanaša kar na manjši zvočnik za pogovore. Zato je zvok bolj poln in tudi glasnejši. Večinoma je navdušujoč tudi procesor Snapdragon 8 prve generacije, še posebej, če telefon z njim ne stane tisočaka ali več. Zaradi njega je vse zelo odzivno, ni zatikanja niti pri množici »odprtih« aplikacij in igre tečejo gladko pri visokih grafičnih podrobnostih. Toda tisti najbolj zahtevni naslovi vseeno zahtevajo izbiro ne povsem najvišjega nivoja grafičnih podrobnosti, kajti neprestano obremenjevanje procesorja na polnih zmogljivostih se hitro odrazi v upočasnjevanju, ker hlajenje, četudi je bolj napredno kot denimo v telefonih serije Xiaomi 12, tudi ne uspeva dovolj hitro odvajati toplote. Tako je skozi 15-minutni test procesor večina časa deloval s taktom, znižanim za tretjino, kar nas je glede obljube proizvajalca nekoliko razočaralo.

Podobno bodo zahtevne vsaj rahlo razočarale fotografije, manj ali sploh ne pa video posnetki. Glavni od treh objektivov s 64-milijonskim tipalom spodobno opravlja svoje delo in če sodimo po tem, da je video (4K) presenetljivo dober, bi se najbrž dalo tudi fotografski vidik z ustrezno obdelavo signala še nekoliko izboljšati. Tako pa so fotografije večinoma nekoliko anemične, pogosto s pretirano zeleno, povprečnim dinamičnim razponom in nekoliko umetnih izgledom, še posebej z vključeno umetno inteligenco. Brez nje se mi videz, kot običajno, zdi bolj naraven. Rezultati so solidni, vendar prej na ravni (kakovostnega) telefona za 400 kot za 700 evrov. Na žalost množice pik na tipalu, privzeto so fotografije kajpak 16-milijonske, niso izkoristili za »zum« brez izgube kakovosti, saj se že pri dvakratni povečavi vidi, da je zgolj digitalna in zato slabe kakovosti. Po drugi strani je obdelava pri videu presenetljivo lepa, podrobnosti so dobre, tudi dinamika boljša kot pri fotografijah, le odbleskov je nekoliko preveč. Ekstra široki objektiv je daleč od te ravni, ima slabo optiko in tudi barve, medtem ko je o makro objektivu z dvomilijonskim tipalom škoda vsake besede.

Povezljivost je na pričakovano visokem nivoju, saj so tu 5G, Wi-Fi 6, bluetooth 5.2. Uporabniški vmesnik MIUI 13 se ne razlikuje kaj dosti od tistega v telefonih Xiaomi, kajti Poco je druga stvar zgolj po imenu. Vmesnik je povsem v redu in nevsiljiv, da se ga prilagoditi po svojih željah, želel pa bi si malo bolj ažurnih posodobitev, predvsem varnostnih.

Še nekaj besed o odklepanju s prstnim odtisom. Tipalo je v stranski tipki in deluje izvrstno, kot pa se mi je dogajalo že pri kakšnem telefonu z oznako Xiaomi, sem tudi tega moral pogosto odklepati s kodo PIN. Ne zato, ker tipalo ne bi prepoznalo mojega prsta, temveč, ker je med »valjanjem« po rokah slednje tolikokrat zaznalo željo po odklepanju, a nato ne tudi shranjenega odtisa, da je telefon prešel v varnostni način in zahteval odklepanje z drugim elementom. Morda kdo nima teh težav, zame pa je ta lastnost pri mobilnikih naveze Xiaomi-Poco še kar nadležna.

Kaj pa igričarski dodatki?

Glavna zanimivost te naprave sta sprožilnika na desni stranici, ko je telefon pokončno, oz. zgoraj, če ga obrnemo v vodoravni položaj. Za razliko od nekaterih drugih podobnih rešitev sta to izskočni fizični tipki. Uporabnik se s pretikaloma oz. drsnikoma ob njiju odloča, ali naj bosta »zunaj« ali skrita. Za njuno v uporabo v igrah je treba te poganjati čez nekakšen zbirni center, aplikacijo Game Turbo. Potem se ob strani prikaže črtica in s potegom od roba telefona se nato odpre prekrivni meni, kjer je mogoče nastavljati marsikaj, tudi to, kaj počneta sprožilnika. V bistvu imitirata dotikanje zaslona na določeni točki oz. območju, torej se ju da uporabljati namesti pritiskanja na navidezno tipko. Kar zna biti v nekaterih igrah priročno in hitrejše, v drugih pa skoraj malo odveč, odvisno od žanra in načina igranja. Ne bi rekel, da je to nujen dodatek za igranje, lahko pa pride prav in morda celo prinese nekaj tekmovalne prednosti.

Ti tipki je sicer mogoče uporabiti tudi kot bližnjici pri običajni uporabi telefona, tudi ko je zaslon zaklenjen. Vendar se v praksi dobro obnese le dvojni pritisk, denimo za svetilko ali vstop v fotoaparat, medtem ko je daljši pritisk prelahko sprožiti po nesreči in sem ga zato po nekaj dneh izključil.  

Vse te pridobitve vplivajo na debelino in maso telefona, ki sta nekoliko nad tem, kar danes pričakujemo. Ne da bi bil predebel ali pretežak za večino rok, se je pa treba zavedati tega »davka«, kajti drugi s podobnimi zmogljivostmi so za odtenek tanjši in lažji. Je pa izdelava dobra, nikjer ni kakšne plastike in še na zadnji strani je nekaj vzorcev za razbijanje monotonosti. Prodajajo sicer tudi rumeno izvedbo, ki je še bolj vpadljiva od naše testne sive.

Za koga zanimiv dodatek bi bila tudi večja količina pomnilnika, saj različica z 256 GB prostora za podatke, prinaša tudi nadgradnjo z 8 na 12 GB delovnega pomnilnika. Koliko bi se to poznalo v praksi je vprašljivo, a na dolgi rok ne škodi nekaj zaloge, ko sistem in aplikacije postanejo z leti še bolj požrešni, to pa se dogaja vedno in se bo tudi v prihodnje. Žal v Sloveniji te različice ni naprodaj in četudi z 8 GB pomnilnika telefon deluje več kot zadovoljivo, pa je omejenost na 128 GB zame eden ključnih razlogov, da tega telefona ne bi kupil. Še posebej za igričarje, ki želijo preigravati več najnovejših (in starejših) naslovov, saj ti zasedejo veliko prostora, pa že tako je danes 128 GB na spodnji meji.

Tehnični podatki:

HVALIMO:

• Lep zaslon
• Zanimiva zunanjost telefona
• Dvojica enakovrednih, glasnih stereo zvočnikov
• Dobre zmogljivosti
• Zares ekstremno hitro polnjenje
• Sprožilnika sta lahko uporabna med igranjem in med vsakdanjo uporabo
• Atraktivna cena

GRAJAMO:

• Ob resnejših naporih procesorja je segrevanja in upočasnjevanja malenkost preveč
• Fotoaparat ni na ravni cenovnega razreda
• Tipalo prstnih odtisov v stranski tipki vse prepogosto zazna »poskuse« odklepanja, ki to niso
• Naprodaj je zgolj različica s 128 GB podatkovnega pomnilnika

The post Poco F4 GT: Ponuja marsikaj za svojo ceno, a čudežev ne pričakuj appeared first on Tehnozvezdje.

Direktor produktnega marketinga za Poco Angus Ng je na predstavitvi povedal, da mora sodoben telefon izpolnjevati pet ključnih zahtev – imeti mora močan procesor, živahen in hiter zaslon, dovolj baterijske zaloga za cel uporabe, biti prestižen na pogled in otip in ponujati kakovostne kamere v vseh razmerah. F4, nekoliko manj »nabrita« reč kot igričarski F4 GT, naj bi to izpolnjeval s procesorjem Snapdragon 870, zaslonom OLED z diagonalo 6,67 palcev, osveževanjem 120 Hz in najvišjo svetilnostjo 1300 kandel na m², baterijo s 4500 mAh kapacitete in možnostjo polnjenja s 67 W, kar pomeni da se napolni v največ 38 minutah, debelino ohišnja vsega 7,7 mm in maso 195 g ter glavnim fotografskim objektivom s 64-milijonskim tipalom in optičnim umirjanjem slike.

Predvsem izbira procesorja je zanimiva, kajti enakega je imel že lanski Poco F3. Ng je odločitev zanj zagovarjal z utemeljitvijo, da je še vedno več kot dovolj zmogljiv za vsakovrstna opravila, hkrati pa eden najbolj energijsko učinkovitih na trgu, kar omogoča tudi dolgotrajno »priganjanje« brez pretiranega segrevanja. Zagotovo vse našteto drži, a je hkrati tudi vsaj delno v službi opravičevanja dejstva, da telefon ni dosti drugačen od lanskega, izbira procesorja pa je prav lahko v resnici pogojena bolj z dobavljivostjo kot s čim drugim. Glavna razlika glede na lani je v omenjenem objektivu z optičnim umirjevalnikom in pa v hitrejšem polnjenju (lani 33 W). Pri fotoaparatu so celo storili majhen korak nazaj, kajti poleg 8-milijonskega ultraširoke kamere je tu še dvomilijonska bližinska, medtem ko je F3 imel petmilijonsko.

Glavna atrakcija bo nedvomno cena, kajti za različico 6/128 GB bodo menda zahtevali 399 evrov, za 8/256 GB pa 449 evrov. Bomo videli, če tudi v Sloveniji. Sicer pa je Ng F4 primerjal s Samsungovim Galaxyjem S21 FE in se čudil, da je »šokantno« boljši v določenih pogledih – večinoma vsem, kar je povezano s hitrostjo –, hkrati pa bo na voljo za polovično ceno. Toda ob tem ni povedal, da se domnevni konkurent ponaša z vodoodpornim ohišjem (IP68), brezžičnim polnjenjem, teleobjektivom pri fotoaparatu in verjetno nasploh bistveno višjo fotografsko in video kvaliteto in verjetno tudi zmogljivejšim procesorjem, prikazana cena pa tudi ni povsem točna, kajti S21 FE se že da dobiti ceneje.

Poco X4 GT je po drugi strani osnovan na Mediatekovem procesorju Dimensity 8100, ki verjetno ni daleč stran od Snapdragona 870. Zaslon je tu LCD, vendar menda eden najboljših te vrste sploh. Med drugim ponuja osveževanje s 144 Hz, če bo to kdo opazil, in ima razmerje stranic 20,5:9, zaradi česar je ožji in tako telefon bolj priročen za držanje. Baterija je velika, s kapaciteto 5080 mAh, priloženi napajalnik pa prav tako omogoča polnjenje s 67 W. Kot pri F4 sta za večpredstavnost vgrajena stereo zvočnika. Tudi tu je na voljo trojna fotoaparat z v osnovi enakimi lastnostmi, vendar brez optičnega umirjanja pri glavnem objektivu.

Ta telefon je Ng primerjal z iPhonom SE, kar je popolnoma nesmiselno, kajti potencialni kupci Applovega (najcenejšega) mobilnika se niti približno ne ukvarjajo z zaslonskimi herci in drugimi tehničnimi lastnostmi, hočejo pač nekaj s predpono i v imenu.

Ceni za Poco X4 GT bosta 379 evrov (8/128 GB) in 429 evrov (8/256 GB). Telefona sta torej pozicionirana zelo blizu drug drugemu in na prvi pogled predpostavljata odločanje med nekoliko hitrejšim zaslonom ter večjo baterijo na eni ali OLED-om in potencialno boljšim fotoaparatom na drugi strani.

• 
  Zemlja zdrsne za obzorje, ko izveš, za kaj gre
• 
  PRVIČ VIDENO KIA EV5: Niso računali nanj, a to ne pomeni, da ni dobrodošel
• 
  Nova družinska ponudba Telekoma Slovenije prinaša prihranke
• 
  BYD Atto 2: Da sta s Sealom iz istega hleva, še ne pomeni ničesar!
• 
  Urin ni ravno tema za pogovore. Ali pač?

The post Telefona Poco z zanimivimi lastnostmi, ki ju rahlo bizarno primerjajo s »konkurenco« appeared first on Tehnozvezdje.

Nobena skrivnost ni, da Xiaomi enake ali zelo podobne telefone v različnih regijah prodaja pod različnimi imeni. Tako je evropski Poco F4 GT v izvirniku kitajski Redmi K50 Gaming Edition in pravzaprav bi bilo vseeno, kako mu rečejo, dokler je zanimiv in kakovosten, poprodajna podpora bi morala biti enaka, kakšna razlika bo verjetno v programski opremi. Posebnost sta vsekakor fizična magnetna sprožilnika na desni strani (zgornji med igranjem iger). To sta tipki, ki ju lahko potisnemo ven, in potem prevzameta določene naloge v igrah, namesto dotikanja zaslona, za bolj natančno igranje s štirimi prsti – kazalcema na sprožilnikih in palcema na zaslonu. Možno pa je te tipki uporabiti tudi za določene bližnjice v sistemu, ob dvakratnem pritisku ali pritisku in pridržanju.

To seveda ni majhna reč. Spredaj dominira zaslon OLED polne visoke ločljivosti z diagonalo 6,67 palcev, osveževanjem 120 Hz in 460-herčno zaznavo dotikov, prekriva ga zaščitno steklo Gorilla Glass Victus. Zvočnika nista zgolj dva za stereo, ampak sta menda na vsaki strani po en visoko- in en nizkotonec. Ohišje je aluminijasto in hrbtišče stekleno, torej nikakor ne gre za kakšno ceneno zadevo. Igričarjem utegne biti všeč še pas svetečih diod na vsak strani foto-video sklopa, ki opozarja na novo obvestilo.

Sam procesor Snapdragon 8 prve generacije za ta izdelek sam po sebi ni tako pomemben kot je hlajenje, ki ga ohranja na izvrstnih zmogljivostih tudi pri dolgotrajnem igranju. In takrat pomagata še baterija s kapaciteto 4700 mAh in predvsem super hitrim polnjenjem z do 120W. To so dosegli tako, da sta bateriji pravzaprav dve, enako veliki, in tako je veliko lažje vsako polniti na polovični hitrosti kot eno na »polni«. Ob tem je tudi veliko tipal in ostalega, kar pomaga pri ohranjanju zmerne temperature, ponoči pa se telefon (pred jutrom) ne napolni čez 80 odstotkov.

Kamere so običajno tisti del, kjer telefoni s poudarkom na zmogljivostih in neobičajnih elementih zaostanejo za bolj konvencionalnimi v svojem cenovnem razredu, pa tudi za določenimi cenejšimi. Kako se bo v tem pogledu odrezal Poco F4 GT, bomo lahko ocenili šele med testiranjem, poskušal pa bo prepričati z dokaj standardno glavno kamero s 64-milijonskim tipalom, 8-milijonsko ultraširoko in dvomilijonsko bližinsko. Za drugi dve že lahko napovemo, da najbrž ne bosta nič posebnega.

Povezljivost 5G, Wi-Fi 6 in bluetooth 5.2 so pokrite. Področji, ki ju kitajske znamke običajno izpustijo, in pri Pocu F4 GT ni nič drugače, pa sta vodoodpornost in brezžično polnjenje. Glede posodobitev operacijskega sistema niso povedali kakšnih podrobnosti, pričakujemo pa, da bo od začetnega Androida 12 (MIUI 13) priplezal najmanj do izdaje 14, če ne 15. Telefon bo na voljo v treh barvah – črni, srebrni in rumeni.

V Sloveniji bo izvedba s pomnilniško kombinacijo 8/128 GB stala 649 evrov, te dni pa se jo da naročiti za 60 evrov manj. O različici 12/256 GB za zdaj ni podatkov, verjetno pa bo sto evrov dražja, če bo kdaj na voljo, in vsekakor upamo, da bo, kajti pri 128 GB prostora lahko hitro zmanjka.

The post Xiaomi je tokrat atraktiven telefon prepustil znamki Poco (#video) appeared first on Tehnozvezdje.