Te dni sem »nadgradil« NBA 2K na letnico 23, za kar sem plačal osem (!) evrov. To košarkarsko »simulacijo« običajno kupujem na dve leti, podobno nogometno (FIFA) in dirkaško (F1), in nisem strasten igralec, se je pa fino kdaj pomeriti v tekmi z otrokom. Zato je dosti vseeno, katero različico imava, vseeno pa so novejše generalno gledano izboljšane v grafični podobi, imajo odpravljeno kakšno prejšnjo neumnost glede upravljanja z igralci, prinašajo morda to ali ono zanimivo novo možnost (npr. igranje »zgodbe« ali kaj drugega) ter zagotovo vsebujejo posodobljene ekipe (kar bi ob neprestani povezavi v internet sicer lahko veljalo tudi za starejše izdaje). Standardne cene za te in podobne igre so med 60 in 80 evri, lahko pa tudi 100 ali več za »posebne« izdaje. Toliko ne dam niti v sanjah. Saj vem, podpiranje avtorjev in vse to, ampak v teh primerih gre za korporacijske založnike, ki čisto nič ne rabijo še mojih ali vaših evrov. Povsem legitimno je, da jim jih damo, kolikor je možno malo. Z dvajsetimi evri na posamezno igro nimam težav, če je cena v teritoriju smešne – kot npr. že omenjenih osem evrov – potem pa niti za sekundo ne oklevam.

Na vseh digitalnih platformah, najsi bo povezana s proizvajalcem konzole in temu primerno monopolistična (ker alternativnih ne dopustijo), kot so trgovine na Xboxu, Playstationu ali Switchu, ali pa katera od konkurenčnih za PC (Steam, Epic Games, EA, Battle.net), so »razprodaje« dokaj pogoste. Vsak letni čas prinese vsaj eno večjo, lahko tudi več. Steam in Epic Games imata navado tudi določene naslove ponujati zastonj, denimo za en dan.

Res so ti nakupi vezani na uporabniški račun, moram torej biti z njim prijavljen na napravi, s katero hočem igrati, ne morem čisto na vsaki, ki denimo sprejema ploščke DVD oz. blu-ray. Toda priročnost je tu že davno zmagala, zato igre kupujemo digitalno. Taki nakupi so vsaj v večini primerov res nakupi, ne zgolj posedovanje »pravice do igranja«, dokler se izdajatelj ne odloči drugače. Vse, kar sem doslej kupil na omenjenih platformah, je še vedno v mojih uporabniških računih.

Nekateri hočejo ali celo morajo igro kupiti takoj. Povsem jasno mi je zakaj. Določeni so tako neučakani, drugi jo potrebujejo zaradi svojega tekmovalnega udejstvovanja, tretjim denar ni ovira. Toda ostali, prostočasni, ne profesionalni igralci, ki se lahko zabavajo tudi s čim starejšim, in jim ni težko počakati nekaj mesecev na novost, lahko prihranijo veliko. Vsekakor se v omenjenih trgovinah splača dodajati igre, ki jih želite, na seznam želja. Potem pa ta seznam vsake toliko časa preveriti, če je morda pri katerem od naslovov nižja postavka. Trgovine tudi pošljejo obvestilo oz. elektronsko pošto, ko je katera od iger s seznama »v akciji«.

Kaj pa naročnine? Denimo Microsoftova PC Game Pass (tista za Xbox uradno ni na voljo) ali Playstation Plus. Na prvi pogled ne izgledajo tako napačno. Nekje med 120 in 200 evrov na leto je v primerjavi z večino drugih digitalnih naročnin kar veliko, nekje na nivoju Netflixa in NBA, marsikatere so cenejše, a po drugi strani se da toliko zapraviti že samo z nakupom dveh iger po »rednih« cenah. Težava teh naročnin je v dejstvu, da vključujejo le malo najnovejših iger. Morda kakšno od istega podjetja, ki trži storitev, sicer pa je večina ostalih takrat, ko pridejo v naročniško storitev, tudi že davno na razprodajah v trgovinah, torej jih je mogoče kupiti z denimo 70-odstotnim popustom glede na izhodiščno ceno. Zato je lahko končni znesek vsako leto nižji od naročnine, predvsem pa je večja verjetnost, da dobiš tiste igre, ki si jih zares želiš. Med onimi, vključenimi v naročnino, bo verjetno do deset res zanimivih (za vsakega posameznika).

V vsakem primeru pri igrah priporočam potrpežljivost in izogibanje vsakim spontanim nakupom. Razen takrat, ko je cena igre okrog deset evrov. V tem primeru res nima smisla oklevati. Splača se vsake toliko časa preveriti tudi, kaj (dobrega) ponuja t. i. indie scena, torej razvijalci, ki niso del gigantskih korporacij. Njihove igre so pogosto celo bolj domiselne, a hkrati, zaradi omejenosti vsakršnih virov, tudi manj izpiljene, grafično inferiorne, krajše in podobno. Običajno tovrstne stanejo nekje do 30 evrov in so potem manj pogosto v akcijah. Logično, ker že tako zaslužijo bistveno manj, saj jih je težje najti, in kljub nižjim cenam še vedno postanejo uspešnice. Tu pride v ospredje podpiranje neodvisnih avtorjev. Vse pa je nazadnje odvisno od časa. Kdor ga ima dovolj ali celo preveč, si bo verjetno privoščil več iger, komur že tako ne znese igrati ravno redno, pa tega z več nakupi iger tudi ne bo spremenil, ampak bodo samevali v digitalni knjižnici.  

Naslovna fotografija: DepositPhotos

• 
  Buzz »popravljen« in s štirikolesnim pogonom!
• 
  Nehajte sanjati o vodiku in trajnostnih gorivih!
• 
  To je kamera, ki cilja na en sam popoln posnetek
• 
  SPREGLEDANO: Zabaven in tudi, temu ni moč oporekati, na trenutke TRAPAST
• 
  QNAP uspešno opravil varnostno preverjanje svojega operacijskega sistema

The post Kupovanje iger po rednih cenah je več kot samo metanje denarja stran appeared first on Tehnozvezdje.

Poglejmo dejstva, ki ne bodo všeč notoričnim nasprotnikom igranja mojih let. Vsem, ki so prepričani, da so igre hudičeva zalega. Igralo naj bi se 3,7 milijarde ljudi. Ne sodim mednje. Ne, ker bi spadal v krog prej omenjenih, temveč ker vem, da če bi začel, potem ne bi mogel nehati in vse drugo bi trpelo. Videoigre torej igra polovica človeštva. Kako je to sploh mogoče? Nenazadnje nas bore malo življenje uživa v svobodnem in bogatem svetu. Preprosto. Le delček jih ima v lasti igralno konzolo ali (in) gejmerski računalnik. Statistika pravi, da samo 300 milijonov. Podatki nisi presenetljivi. Dobra konzola stane tja do 500 evrov, medtem ko primeren računalnik vsaj dvakrat toliko. Poleg tega ga je treba vsake nekaj let nadgraditi. Spet strošek, ki ga moraš vzeti v zakup. Pa nakupa iger sploh še omenil nisem.

Če želiš igrati zahtevne in obenem priljubljene igre, kot so Cyberpunk 2077, The last of us ali God of War: Ragnarok so finančne ovire razmeroma visoke. Celo brezplačna igra Fortnite ima precej visoke grafične zahteve. Nič čudnega, da je igranje v oblaku privlačno. Nobene pretirane zmogljive naprave ne potrebuješ, saj igraš na vrhunskem strežniku ponudnika storitve, ki ga obenem redno nadgrajuje in ti ni treba ničesar nalagati. Primerna je praktična vsaka naprava z zaslonom, s katero lahko brskaš po spletu. Tablični računalnik, telefon, poceni prenosni računalnik in televizor. Pogoj je le stabilna povezava v internet s primerno hitrostjo in nizkimi zakasnitvenimi časi, saj preko nje dobivaš zaslonske slike in v obratni smeri pošiljaš ukaze iz tipkovnice, miške ali ploščka.

Kdo nudi storitve v oblaku?

Kljub nespornim prednostim igranja v oblaku uspeh za ponudnika ni samo po sebi zagotovljen. Google je do takšnega spoznanja prišel po težji poti. Najprej so z veliko medijskega cirkusa napovedovali, nakar so razmeroma hitro v neprimerno večji tišini ugasnili storitev Stadia. Google nima iger, niti se ne spozna na posel z videoigrami, zato se je uštel v predvidevanju, da bo bogato služil na lastnini drugih. Kar mimogrede vse leta počne v spletnem iskanju in oglaševanju.

Naročnine, ki jo zahtevajo tovrstne storitve, ne moremo kar zanemariti, a tudi ne kupovanja iger ali celo znova naročnine pri uporabi konzole oz. PC-ja. Igre je v vsakem primeru treba plačati in kar vzdržen je treba biti in loviti vse mogoče »razprodaje«, da igričar na leto ostane pod 150 evri stroška za nove naslove.

Geforce Now je storitev za slabih deset evrov mesečno podjetja, ki slovi predvsem po grafičnih karticah (Nvidia). Nič čudnega, da obljublja igralno izkušnjo, enako izkušnji igranja na računalniku z grafično kartico Geforce RTX 3080. Podprtih več kot 1500 iger, ki pa jih moraš kupiti drugje, na primer na Steamu in trgovini Epic Games ter povezati naročniške račune. Njena dobra plat je možnost brezplačnega preizkusa.

Sony (PlayStation Plus Premium) in Microsoft (Xbox Cloud Gaming) sta se zadeve lotila nekoliko drugače. Ker imata lastne igre, naročnino vežeta nanje. Sony na 700 naslovov za 17 evrov mesečno, vendar je za igranje potreben njihov igralni plošček, in Microsoft na 350 za 13 evrov ob imetju računa Xbox Game Pass Ultimate. Microsoftova storitev je še vedno označena kot »beta«, kar tako resnemu ponudniku ne more biti ravno v ponos, poleg tega ni na voljo povsod. Uganili ste, katere države, med drugimi, ni zraven. Za marsikoga bo Sonyjeva storitev zanimiva, ker omogoči igranje njihovih iger na osebnem računalniku. No, vsaj nekaterih.

Domači ponudnik je Telekom Slovenije s storitvijo Neo igre. Ponuja nekaj več kot sto igre, ki so bolj »družinske« narave, torej ne prej omenjene največje uspešnice, ki zahtevajo resno strojno opremo. Tu gre za lahkotne naslove, a vendarle povsem spodobno razvedrilo, če le uporabljaš Playstationov ali Xbox-ov krmilnik, kajti Logitechov, ki je tudi podprt, je, milo rečeno, obupen. Mesečna naročnina (kot opcija za naročnike na televzijo Neo) stane 8 evrov.

Za nas manj pomembna je Amazonova storitev Luna+, saj onstran Atlantika deluje samo v Združenem kraljestvu in Nemčiji. Zanimiva je predvsem zato, ker združuje oba modela. Naročnino veže na nekaj naslovov iz svojega seznama in obenem dovoli povezavo z računom Ubisofta ter igranje tam kupljenih iger v okolju storitve.

Na kaj paziti?

Vrag se vedno skriva v podrobnostih. Tokrat ni drugače. Ni je stvari na tem svetu, ki bi bila premočrtna in bi delovala brez vsakršnih težav. Igranje v oblaku kot vsaka druga stvar zahteva prilagoditve. Ker je največja težava morebitni zamiki v igralni izkušnji, televizor preklopite v način, prilagojen igranju. Če ga seveda ima. Naslednji korak je optimizacija povezave. Uporabite kabelsko povezavo, kadarkoli je na voljo in le če te ni, potem preklopite na brezžično domače omrežje, v katerem naj ne bo repetitorjev signala, saj vsak k zamiku doda nekaj milisekund. Kadar se zanašaš na povezavo preko mobilnega omrežja, potem igraj tam, kjer je signal dovolj močan, da je zamuda čim krajša in so prenosne hitrosti čim višje. Večina ponudnikov omenja dotočno hitrost najmanj 10 megabitov na sekundo, jaz predlagam najmanj še enkrat toliko. Upoštevaj še to, da je v omrežje sočasno povezano več naprav, kar se lahko izrazi v nižjih doseženih hitrostih, ki se bodo zagotovo negativno odrazile na igralno izkušnjo.

Kolega, ki stavi na igranje v oblaku, se ne misli vrniti v stare čase. Zanj je najbolj pomembno, da igra kjerkoli in praktično na vsaki napravi, ko ima čas. Sin in njegovi prijatelji pa stavijo na računalnik in se zmrdujejo nad igranjem v oblaku. Kdo bo prevladal? Morda to sploh ni pravo vprašanje. Malo ljudi ima dovolj zmogljiv računalnik ali konzolo, telefon skoraj vsak, tako da je popolnoma jasno, da igranje v oblaku ni muha enodnevnica.

Vir naslovne fotografije: Microsoft

The post Tako boš za igranje plačal manj appeared first on Tehnozvezdje.

Bo kar držalo, da se v igričarski industriji letno zavrti nič koliko denarja in da so videoigre silno zabavne, o čemer se je zlahka prepričal vsak. Sam pa si težko predstavljam tovrstna srečevanja brez retro iger ter gameboya, IBM-ove osebne mašine z Doomom in druge »stare šare«, ki prikliče spomine in predvsem nasmeh na usta malce starejših. Mladci so se kakopak raje zapodili proti gejmerskim setupom s streljačinam, fortnitom in simulacijam dirkanja. Zdi se mi, da so poslednje najbolj zanimive ravno onim brez vozniškega izpita. Obenem so znalci, razvijalci in direktorji vse skupaj izkoristili za manjšo gejmersko konferenco. Kdor je želel, je spodaj poslušal njih in izvedel marsikaj iz drobovja industrije, medtem ko je velika večina sedela zgoraj pred velikim odrom, na katerem so se spopadli naši vrli e-športniki. Se pravi. Lahko si gledal, se preizkusil ali kaj dobrega kupil.

Game Gang Show je potekal v organizaciji Big Banga in agencije Sport Media Focus.

Tudi zato je šlo. Oziroma gre. Tozadevni dogodki so vedno mesto, kjer najdeš nujen gejmerski dodatek ali celo dokončno dojameš, da tvoja oprema kliče po zamenjavi. Igre so vse bolj zahtevne, zato pride čas, ko je treba zamenjati konzolo, namiznik ali prenosnik. Marsikaj si lahko opazil po kotičkih, toda za moj okus najbolj celovit je bil prikaz legionarjev (računalniki Lenovo Legion). Dopuščam sicer, da me niso pritegnili toliko računalniki kot avto za driftanje.

Trdim, da so gejmerski računalniki, ene ali druge zasnove, popolni za celo vrsto poklicev. Programerje, razvijalce, oblikovalce in vse, ki se tako ali drugače ukvarjajo z ustvarjanjem v digitalnem okolju in se vsaj občasno ne otepajo igranja dobrega »špila«. Na takšnih dogodkih pa se zlahka prepričaš, ali zadostujejo tvojim potrebam. Ničesar zmogljivosti ne potisne do krajnih meja tako dobro kot ravno videoigre.

Da ni šlo zgolj za prodajni dogodek, so poskrbela podjetja in organizacije, ki jim trgovska žilica ni glavno v poslovni viziji. Računalniški muzej je poskrbel za prikaz, kakšne so bile igre in mašine nekoč, drugi so kazali, kaj vse je mogoče narediti pametnega na področju robotike s cenovno dosegljivimi mikro krmilniki, kartičnimi računalniki ali celo Lego kompleti. Tam so bili tudi razvijalci. Verjetno z željo mladcem, ki so bili v veliki večini, če zanemarim obvezno spremstvo staršev, približati razburljivi svet programiranja in oblikovanja iger.

Kdor je želel, se je na nekaj mestih seznanil z navidezniki (beri očala navidezne resničnosti), čeprav tovrstne igre niso bile v ospredju. Metaverzum sramežljivo dela prve korake. Dobro je videti, da se na razvoju vsebin, brez katerih navidezna resničnost nima smisla, dela tudi pri nas. Takšne igre bodo nekoč morda prevladujoče, toda dogodki, kot je Game Gang Show, kažejo, da so za zdaj v osredju še vedno običajne, ki jih lahko igramo doma brez potrebe po zapletenih dodatkih.

Manj kot sem pričakoval, je bilo poudarka na mobilnih igrah, čeravno ni skrivnost, da jih daleč najbolj pogosto igramo. Zato me je presenetilo, da so bila od podjetij, ki so neposredno ali posredno povezana z njimi, prisotni zgolj Outfit 7, Samsung s telefoni in Telekom Slovenije. O drugih izdelovalcih in operaterjih tokrat ni bilo ne duha ne sluha (ali pa sem jih spregledal)!

The post Naj »godrnjači« porečejo, kar hočejo, igre so ZAKON! appeared first on Tehnozvezdje.

It Takes Two je striktno igra za dva igralca, lahko pred istim ekranom, vsak s svoji krmilnikom v roki, ali pa prek interneta. Eden je Cody, drugi May in vsak ima svojo polovico zaslona. Lahko se menjavata v vlogah, a po mojih izkušnjah se bolj obnese, če se vsak vživi v svoj karakter in njegove spretnosti. Igrački sta kot miniaturi potisnjeni v svet, ki ga ob običajni velikosti komaj opazimo in se ne zavedamo, kako nevaren bi lahko bil. Hitro ju lahko kaj zadane ali kam padeta, cilj pa je seveda z dobrim sodelovanjem priti skozi vse naloge, se prebiti čez ovire, poraziti nasprotnike, ki bruhajo ognjene krogle, mečejo pasje bombice, dežujejo žeblje in podobno. Vsak ima svoje sposobnosti in orodje, včasih si pomagata zaporedno, najprej nekaj pripravi, da drugi lahko naredi nekaj drugega, gre naprej, v drugih situacijah morata oba hkrati prevzeti vsak svoj del posla ali celo upravljati isto orodje. Vsekakor pomaga, če sta igralca v istem prostoru, ker bo skupnega »tuhtanja« precej, vpitja v zanosu (»Hitro, zapiči žebelj tu spodaj!« ali »Gor, na cev, daj ga!«) pa še več.

V osnovi je to 3D ploščadna igra, ne tako zelo drugačna kot Astro’s Playroom ali Sackboy: A Big Adventure, a z zelo domiselnimi nalogami, pri katerih včasih več časa traja, da igralca ugotovita, v čem je trik, kot da kasneje vse skupaj uspešno izvedeta. Nekje morata preprijemati cev, drugje eden sesa ognjene izpljunke in jih drugi povratno usmerja v »šefa«, potem je treba pametno uporabljati »čudežne« žeblje (ki se vedno vračajo) za fiksiranje podestov, premostitvene oprimke ali onemogočanje nasprotnikove roke. Naloge so raznovrstne, v različnih prostorih, Cody in May pa imata v različnih okoljih tudi različna orodja in sposobnosti. Večino časa ni pretirano težko, zahtevajo pa nekatere epizode več ponovitev, ker je treba biti natančen in še ves čas paziti, da te kaj ne zadane. Tako ni veliko možnosti za postavanje in priprave na perfektni strel v slogu Rajmonda Debevca. V osnovi ni življenj in akcija se nadaljuje, dokler je vsaj ena od igrač »živa« (druga se mora oživiti, kar lahko pospeši s pritiskanjem tipke Y). Če oba umreta, je treba znova od zadnje točke. Vmes so še zabavne mini igre, kjer zakonca tekmujeta eden proti drugemu, kolikor rund želita, nima pa to kakšnega vpliva na sam potek igre.

Grafična podoba je zelo lepa in okrog protagonistov je veliko podrobnosti, četudi so večinoma tam zgolj za okras, ne zato, ker bi se dalo s kakšnim pritiskanjem ali razbijanjem česa kaj doseči. Ustvarjalci so tudi ubrali dobro srednjo pot, tako da ni okolica ni ne pretirano srčkana niti strašljiva, kot je na trenutke v Sackboyju. Ni pa to take vrsta igra, ki bi zelo pridobila z ločljivostjo 4K, sliko HDR ali več sličicami na sekundo. Poudarek je na zgodbi, spretnostih, razmišljanju in sodelovanju obeh igralcev. Kar je v redu, saj res ni treba, da vse igre zahtevajo najnovejšo konzolo ali grafično kartico.

Kaj: It Takes Two, ploščadna 3D igra za dva

Kje: PC, Playstation (4) in Xbox (One in Series X)

Ocena: 4,5 – Zanimiva, raznolika, zabavna in le na trenutke res težka, tudi dovolj dolga (zaradi večkratnih ponavljanj določenih nalog).

Priporočilo: Odlična igra za očeta in sina, kar nekaj ur bosta preživela skupaj, dobro bosta morala sodelovati in obvladati vsak svoje veščine.

The post It Takes Two: Ločitev ne pride v poštev! appeared first on Tehnozvezdje.

Igro so v osnovi napovedali že pred osmimi leti, nato je bil izid predviden za lani, a so ga nato napovedali za letošnji april. Nakar so ga prestavili na september, nato november in minuli teden (10. decembra) je Cyberpunk 2077 končno izšel. Sloni sicer za zgodbi Mikea Pondsmitha, ki je sodeloval tudi kot svetovalec pri razvoju igre. Dogaja se v »Nočnem mestu« (Night City), ki naj bi v bistvu predstavljal Los Angeles v prihodnosti. Uporabnik se vživi v vlogo plačanca z imenom V in se poda na različne kriminalne naloge. Na začetku si lahko izbere eno od treh osnovnih zgodb (nomad, »postopač« ali »poslovnež«) ter izgled in lastnosti svojega (anti)junaka, ki je lahko moški ali ženska. Nato gre počasi skozi naloge. Te vključujejo tako dialoge in različne odločitve, kot tudi določene konkretnejše aktivnosti (streljanje, pretepanje, itd). Vsaj na začetku kakšnega hudega tempa igra nima in pri določenih nalogah ni na prvi pogled očitno, kaj mora igralec storiti, je pa zgodba dovolj zanimiva, da pritegne.

Toda ključna težava igre so grafična podoba, obilica hroščev in nestabilnost. Po eni strani je sicer grafika atraktivna, še posebej na najnovejši strojni opremi, ki podpira drugo generacijo naprednega senčenja (Ray Tracing). Toda po drugi strani je slabo optimizirana in z veliko očitnimi napakami, saj so predmeti na napačnih mestih, prekrivajo druge, določeni deli ozadja na trenutke postanejo čudni. Predvsem pa je igranje na manj zmogljivih računalnikih in še posebej konzolah prejšnje generacije zaradi omenjenih napak, počasnega, zatikajočega se premikanja ali »sesuvanja« težavno ali celo nemogoče.

Tako je najprej razvijalec sam obljubil vračilo kupnine (nekje med 60 in 70 evrov, odvisno od platforme) vsem, ki z igro niso zadovoljni. Nato pa je sledila še poteza, ki jo zelo redko ali skoraj nikoli ne vidimo. Sony Interactive Entertainment (SIE), oddelek japonskega velikana, ki skrbi za Playstation, je igro umaknil iz tržnice za te konzole. Kupcem pa zagotovil vračilo denarja, pri čemer se je prav tako zataknilo zaradi prevelikega navala, vendar bodo to verjetno sčasoma uredili. »V SIE nam je pomembna čim večje zadovoljstvo uporabnikov, zato bomo začeli ponujati popolno povračilo vsem, ki so v tržnici Playstation Store kupili Cyberpunk 2077,« so zapisali v Sonyju. Za zdaj niso povedali, kakšna je morebitna prihodnost te igre na Playstationu.

V CD Projekt Red, pred leti so zabeležili veliko uspešnico z naslovom The Witcher 3: Wild Hunt, so medtem priznali, da bi morali posvetiti več pozornosti temu, da bi igra na konzolah tekla bolje. Morda bi morali njen izid še dodatno zamakniti, kar v igričarskem svetu ne bi bilo nič presenetljivega. Nedavno je denimo Microsoft za celo leto, na konec 2021, prestavil igro Halo Infinite svojega studia 343 Industries, ki bi morala biti že zdaj nosilna za še svežo konzolo Xbox Series X.

Dodatek: Vračilo kupnine je vsem nezadovoljnim igričarjem obljubil še Microsoft, vendar za zdaj ohranil igro v tržnici za konzole Xbox.

The post Cyberpunk 2077 drsi v največjo igričarsko polomijo leta appeared first on Tehnozvezdje.

Nič več škatlaste in relativno majhne neopazne naprave, ki smo jo bili vajeni. Sony namreč želi, da je PS5 še kako opazen okrasni predmet dnevne (ali otroške) sobe, kar je pričakovano sprožilo plaz debat na družbenih omrežjih. Prva asociacija večine je vesoljska ladja, medtem ko so ga v popularno kulturo bolj poučeni, primerjali s torzom doktorja Doofenshmirtza iz priljubljene animirane serije Phineas and Ferb. Zlobni jeziki na miru niso pustili niti z belo plastiko obloženega igralnega ploščka (krmilnika). Obline so jih spomnile na čelade v znanstvenofantastični parodiji Vesoljska jajca iz leta 1976. Simpatično in težko bi zanikal, da ni prav nobene podobnosti.

Že res, da so bile »škatle« dosedanjih konzol dolgočasne, vendar so bile dokaj neopazne in je bilo vseeno, kam ste jo postavili. Z radikalno stilsko preobrazbo pa postaja eden od predmetov, ki ves čas privlači poglede. Težje jo boste skrili v nišo komode pod televizorjem in tudi če vam uspe, bo še vedno opazna črna prednja ploskev, obrobljena z belima robovoma. Ne dvomim, da se v novi obliki skriva veliko občutka za estetiko in PS5 bo vsaj nekaj časa veljala za najlepšo konzolo na trgu. Vendar je njena estetika enosmerna pot. Do izraza pride v minimalistično oblikovanem prostoru, postavljena pokonci in brez drugih predmetov v neposredni bližini. Drugje manj!

Poleg tega, da PS5 vključuje ves napredek na področju razvoja računalniških tehnologij, ima še kakšen relikt preteklosti. Blu-ray sicer sodi mednje in je tu le zato, ker nekateri še vedno raje igre in filme kupujejo na fizičnih nosilcih, kot da bi jih prenesli s spleta. Drugi priključki so bolj kot ne klasični. HDML za povezavo s televizorjem, omrežni priključek, saj je povezava s kablom običajno hitrejša od wifi povezave in nekaj priključkov USB tipa A. Disk je že v osnovi vrste SSD, kar je s stališča hitrosti zagona in delovanja iger bolje. Poleg tehnoloških izboljšav je konzola v primerjavi s predhodnico občutno pridobila velikost. Vsaj za četrtino, če ne celo še kakšen odstotek več. Stilske preobrazbe je bil deležen tudi igralni plošček, ki povzema črno-belo barvno shemo in je v primerjavi s predhodnikom na oko bolj slok, prinaša nekaj manjših izboljšav in ima vgrajen mikrofon.

Ne bom dejal, da resni igralci uporabljajo le računalnike, čeprav lahko tako sklepam na podlagi obnašanja sinovih vrstnikov, vendar je nekaj bolj kot ne jasno. Konzola stane manj kot soliden igričarski namizni računalnik, cena iger pa je pri obeh podobna. Sin me je glede tega poučil. Ko se odločaš za nakup, pogledaš najprej igre, ki so na voljo le zanjo in ti bodo prinesle največ veselja. Ne odločaš se na podlagi zmogljivosti, dodatkov ali oblike. Nabor iger za Sonyeve konzole je pester in veliko obstoječih enako dobro deluje na PS5. To je sicer dobro vedeti, a vendarle pritegnejo novo in med temi je bilo zadnje čase največ govora o igri Spider-Man: Miles Morales. Igre je odlična, »dobiš občutek, da si mož pajek, medtem ko igraš njegovo vlogo na zaslonu televizorja. A glej ga zlomka. Kot vsaka igra ima nekaj napak. Spiderman je padel v objekt, ki ni narejen, da bi se v njem sprehajal in nato ni mogel ven in drugič se je spremenil v ročico ročnega menjalnika. Oboje je vidno na fotografijah, medtem ko si lahko v video posnetku ogledate razpakiranje (unboxing) in kasnejše iskanje konzole, saj je kmalu čudežno izginila. O njenem delovanju in o treh igrah, ki smo se jih namenili odigrati, bova z Matjažem več spisala v prihodnjih dnevih.

The post Playstation 5: Dnevno sobo bo obrnila na glavo! (#video) appeared first on Tehnozvezdje.

Japonsko podjetje preprosto vidi platformo Playstation kot svojo ekskluzivo in jo drži popolnoma zaprto, zato ni mogoče nadaljevati igre na kakšni drugi napravi, medtem ko Microsoft in Nintendo to brez težav omogočata. Toda negodovanja igralcev Fortnitea je bilo preveč, da bi lahko Sony še naprej vztrajal pri svojem. Še posebej, ker je igra prišla Switch in Android. Tako bo zdaj v multiplatformno igranje zdaj vključen tudi Playstation.

Skupnosti okrog določenih iger so tako napredovale, da igranje na različnih platformah igričarjem daje dejansko dodatno vrednost. To dejstvo prepoznavamo in smo zato izvedli podrobno analizo poslovnega okolja, da bo izkušnja uporabe Playstationa ostala nedotaknjena tudi ko bomo to platformo začeli odpirati

Tako so zadevo pojasnili v Sonyju, kjer so dolgo časa vse skupaj testirali in bodo Fortnite poskusno vključili v »izmenjavo«. To pomeni, da bo igralec s seboj odnesel napredek v igri, svoje karakterje, nakupe in tako naprej. In seveda se bodo igričarji na Playstationu lahko spopadli proti tistim, ki so na Xbox-u, Switchu ali PC-ju. To pa odpira povsem nove razsežnosti, saj je četrta generacija Sonyjeve konzole bistveno bolje prodajana od Microsoftove in se bliža stotim milijonom primerkov.

V Sonyju pa se morda, tako je vsaj sklepati po izjavah, ne bodo omejili samo na Fortnite, temveč kanijo popolnoma spremeniti odnos do te tematike. Če bodo sčasoma v ta oblačni multi-kulti dodali še več iger ali celo vse, bodo igričarji nedvomno navdušeni in bodo kmalu pozabili na svoje pomisleke proti japonski korporaciji. Navsezadnje ni kakšnh dokazov, da bi to določeni platformi zmanjševalo prodajo, kvečjemu prinaša dodatne prihodke celotni industriji.

Naslovna fotografija: Epic Games

The post Sony je popustil vsaj za Fortnite appeared first on Tehnozvezdje.

Trenutna generacija obeh dnevnosobnih igričarskih škatel je »zunaj« pet let. Toda oba sistema sta že doživela nadgradnje in spremembe, proizvajalca ne stojita križem rok. Microsoft je originalni Xbox One, ki ga je že v začetku zelo nerodno predstavil in mu otežil prodajne možnosti, sploh že umaknil pred slabima dvema letoma ob prihodu Xboxa One S. Tanjšega, lepšega, zmogljivejšega, tišjega, bolje opremljenega. Nakar je lani v trgovine poslal še model One X s podporo za igre v »pravem« 4K. Sony pa je Playstation 4 stanjšal in zraven dodal še izvedbo Pro, ki se tudi kiti z igranjem v 4K. V bistvu je na obeh straneh še dovolj zagona in prostora za ustvarjalce iger za naslednjih nekaj let. Nihče se ne more pritoževati, da so konzole že zastarele in da so igre grde. Če mene kdo vpraša, je vsaj na Xboxu (Playstationa ne posedujem) grafika fenomenalna. Celo na S, kaj šele s pomočjo X-a. Pa vendar …

Treba je govoriti o čem novem, ustvarjati zanimanje, navdušenje, hype, kot bi rekli Američani. Še posebej Microsoft ga potrebuje, ker se njegove konzole v tej generaciji prodajajo pol slabše od Sonyjevih. Razmerje prodanih je približno 70 milijonov proti 35 milijonom. To sicer ne gre samo na rovaš hardvera in nespretnosti korporacije, ki je na začetku preveč govorila o omejitvah – te se kasneje v praksi sploh niso izkazale za kritične ali jih niti ni bilo. Kot vedno znova ob inferiorni strojni opremi dokazuje Nintendo, so pomembne igre. In pri teh ima Playstation prednost, mnogo pomembnih in priljubljenih naslovov oz. franšiz ostaja ekskluzivno na tej platformi. Ne gre pa vseeno zanemariti niti strojne plati. AMD-jev procesor Jaguar z zmogljivim grafičnim jedrom, ki v taki ali drugačni inkarnaciji poganja tako Xbox-e kot Playstatione, je v primerjavi z današnjimi arhitekturami skoraj smešno zastarel in neustrezen. Če bo za novo generacijo AMD združil Ryzen (v katerikoli generaciji)  z aktualnim Radeonom, bo zadeva znova dobila resen pospešek. Nihče še ne govori o kakšnem 8K, toda  že pri 4K HDR je možnosti za polepšanje še veliko.

Toda, kaj lahko Microsoft ponudi, da v naslednji generaciji (Xbox Two?) zmanjša zaostanek za japonskimi tekmeci? Na E3 je objavil prevzem več igričarskih studiev in razvoj kopice novih naslovov. Zavedajo se pač, da so glede iger v slabšem položaju. Močno razvijajo še spletno storitev Xbox Game Pass. Govorilo se je celo o tem, da bi se korporacija izključno posvetila izdajanju iger in njihovem ponujanju »iz oblaka« ne glede na strojno platformo. Na tem Microsoft še vedno dela, medtem ko Sony na vse kriplje zapira igranje na svojo konzolo in otežuje prehajanje na druge naprave, toda jasno je že, da novi Xboxi vendarle prihajajo. Vsekakor pa bi bilo lepo, če tudi spletno storitev razširili v globalno, saj je zdaj še vedno omejena na nekaj deset držav, igralci v ostalih, tudi v Sloveniji, pa morajo imeti tuj račun.

Xbox bo torej tudi v naslednji generaciji na voljo v več izvedbah. Zelo verjetno bodo zdajšnji One X ali nekaj s podobnimi zmogljivostmi ohranili kot vstopno možnost, za zahtevnejše pa pripravili nekaj povsem novega. Že zdaj je pri tej platformi združljivost za nazaj ena večjih prednosti, saj je mogoče tudi na najnovejši konzoli igrati skoraj vse stare igre. Ne samo igrati, marsikatera na novejši strojni opremi tudi izgleda precej lepše. Vprašanje pa je, koliko bo Microsoft še delal na »dnevnosobnem« vidiku naprave. Z One so imeli aspiracije, da bi prevzeli glavno vlogo tudi pri distribuciji televizijskih in drugih vsebin, pa se jim to ni izšlo. Edino, za kar sta One S in One X poleg iger res smiselna, je poceni vstop v svet ploščkov UHD blu-ray. Toda fizični nosilci izumirajo, pretočni video zmaguje, zanj pa se uporabniki bolj zatekajo k pametnim televizorjem, prenašanju slike s telefonov ali poceni škatlicam«. Sony temu pri PS4, čeprav ima tovrstne zmožnosti, ni posvečal večje pozornosti, zato je verjetno tudi v prihodnje ne bo. V ospredju je bil bolj »prenos« igre s televizorja na telefon, čeprav je ta del, da vzameš igro (konzolo) s seboj, doma pa igraš na velikem ekranu, bolje uspel Nintendu s konzolo Switch. Morda bi lahko Microsoft v naslednji generaciji poskusil s čim podobnim, še posebej če bo Xbox-ov res več in če se nameravajo še enkrat spustiti v bitko pri pametnih telefonih.

Verjetno se bo v naslednjih mesecih vznemirjenje spet umirilo, zbudilo pa se spet pred sejmom E3 2019, ko bi lahko Microsoft že obelodanil prve podrobnosti o konzolah naslednje generacije.

Naslovna fotografija: E3

The post Igralne konzole naslednje generacije še niso tako blizu, pa že ustvarjajo direndaj appeared first on Tehnozvezdje.