Ko se je Google v navezi s partnerji (HC-jem, Samsungom, LG-jem, Motorolo in nazadnje Huaweijem) še ukvarjal z Nexusi, so bili to nepretenciozni telefoni, ki naj bi samo pokazali, kaj je v androidnem svetu dobra vrednost za denar in kakšna je referenčna točka za vse ostale modele zgornjega razreda. Toda s prehodom na Pixle se je poanta spremenila. V ospredje je stopilo skorajda siljenje ljudi, naj uporabljajo vse mogoče Googlove storitve, začenši z govornim Pomočnikom, in tako polnijo podatkovne strežnike in različne algoritme. Ob tem pa so v Googlu pozabili na dobre zaslone, dovoljšno količino pomnilnika, optimizacijo hitrosti in baterije, pa še na kup drugih malenkosti.

S Pixlom 4 najbrž ne bo dosti drugače. Na sicer skrajno duhamorni predstavitvi so v ospredje znova postavili, kako »telefon dela za uporabnika,« kako mu neprestano pomaga. Pomočnik menda zna še več in je še hitrejši. Prvič doslej je v telefon vgrajeno radarsko tipalo, kar omogoča upravljanje s kretnjami – to smo z drugačno tehnologijo že videli drugod, denimo pri LG-ju, in se ni obneslo – in pa menda najhitrejše prepoznavanje obraza, ki se začne že tedaj, ko uporabnik z roko seže po telefon. Mimogrede – čitalnika prstnih odtisov ni več. Vse našteto je lahko zanimivo, tudi koristno, nikakor pa ni nepogrešljivo.

Tokrat so menda več pozornosti namenili zaslonu, po debaklu z OLED-i v Pixlu 2 XL in še vedno ne najboljših primerkih enake tehnologije v obeh trojkah. Ti zasloni so bili v redu, toda ne najbolje vidni na soncu in njihova barvna pravilnost je bila daleč od idealne. Tokrat menda neodvisni laboratoriji potrjujejo kakovost in tako 5,7-palčni pri malem Pixlu 4 kot 6,3-palčni (QHD) pri Pixlu 4 XL podpirata osveževanje z 90 Hz. Pri čemer pa sistem sam prilagaja hitrost osveževanja, tako da ne deluje ves čas pri najvišji, in tako varčuje z baterijo. Ah, baterija. Konstantna šibka točka te serije telefonov. Pri manjšem so kapaciteto glede na predhodnika še malo zmanjšali, kar ne obeta nič dobrega, saj je bilo že zdaj res intenzivne dni (zame denimo na sejmih) nemogoče računati, da bi se izšlo brez vmesnega polnjenja. Brezžično in hitro žično polnjenje sicer rešujeta zagate in če se navadiš, da zadevo na vsakih nekaj ur priklopiš oz. položiš na polnilnik, je vse v redu. Toda, kadar si cel dal zunaj, je zunanja baterija skoraj obvezna. XL je tokrat dobil nekoliko večjo kapaciteto in pri njem me ne skrbi toliko.

Dobro je tudi, da so povečali količino pomnilnika s štirih na šest gigabajtov, kajti prej ga je lahko zmanjkovalo, še posebej če je uporabnik med vsemi ostalimi opravili zagnal fotoaparat. Ta je zaradi intenzivnega obdelovanja in rabe procesorja tudi velik porabnik baterije. In seveda so na fotografskem področju določene novosti. Dodali so teleobjektiv (dvakratna povečava) in hiperspektralno tipalo za zaznavanje spektra svetlobe in tako prepoznavanje različnih predmetov. Spredaj pa so žal prešli nazaj na en objektiv in tako ni več ultraširokega pogleda, ki ga je ponujala trojka in ki ga sem ga vedno s pridom izkoriščal, kadar je prišel čas za selfi. Glede ultraširokega zadaj pa so dejali, da se jim teleobjektiv zdi bolj uporaben.  

Pri delovanju fotoaparata so zdaj s strojnim učenjem zagotovili približek končnega rezultata algoritmov HDR+ že med fotografiranjem, tako da se med kadriranjem vidi, kako naj bi vse skupaj izpadlo na koncu. Prej je šele fotografija po končni obdelavi razkrila, katerih presvetlitev in senc se je telefonu uspelo znebiti. Po novem ima fotograf na voljo dva drsnika, tako za svetlost posnetka kot za sence, tako ima več možnosti za kreativnost. Pri določanju pravilne nastavitve beline fotoaparat prav tako uporablja pridobljeno Googlovo znanje, tako da lahko sneg »obarva« v pravo belo ali da za obraz uporabi druge nastavitve kot za okolico, in se tako izogne pojavu, ko vse na fotografiji vleče na eno od osnovnih barv. Portretni način je, kakopak, izboljšan in naj bi še lepše ohranil lase in dlake. Prav tako so dodelali nočni način, ki zdaj med drugim zna pravilno zajeti zvezdno nebo. S kombinacijo optičnega in že od prej znanega programskega zuma (super res zoom), ki izkorišča premike roke za zajemanje dodatnih pik in tako dosega dodatno ostrino, pa zdaj ponujajo hibridni zum v maniri Huaweija.

Niti besedice na predstavitvi niso namenili snemanju videa, kar me malo žalosti. Saj ne, da Pixli snemajo slab 4K, daleč od tega, vendar so določeni konkurenti, še posebej iPhone in Galaxy S v tem pogledu naprednejši in tudi bolj fleksibilni. Poleg tega pri 4K edina možnost ostaja 30 sličic na sekundo, večina ostalih jih že zmore 60, nekateri pa ponujajo tudi »filmskih« 24. Še eno razočaranje je količina vgrajenega prostora za podatke (možnosti razširitve s kartico tako ali tako Google ni nikoli omogočal). Znova sta možnosti 64 in 128 GB. Prva je v letu 2019 komajda še sprejemljiva za vrhunski telefon, sploh tak, ki se ponaša s fotografijo kot eno glavnih razlikovalnih lastnosti. Letos je 128 GB že postal standard, nekateri so šli že celo na 256 GB, Google pa še vedno zaračunava sto evrov za korak z manjše na večjo shrambo. Pri tem pa ne razume, da preprosto ni Apple, ki mu kupci to vedno znova oprostijo. Pa še Apple je pri osnovnem iPhonu 11 doplačilo zmanjšal na znosnih 50 evrov. Poleg tega je Google ukinil zastonjsko shranjevanje fotografij z izvirno ločljivostjo v oblačno shrambo za kupce Pixlov. Ostaja le še obljuba treh let posodobitev operacijskega sistema. Napredek je pogosto res v odvzemanju priljubljenih funkcionalnosti.

Pixel 4 bo v glavnini držav, ki so Googlu pomembne, na voljo čez približno dva tedna. V Nemčiji bo manjši stal 749 ali 849 evrov, večji pa 899 ali 999 evrov.  

The post Pixel 4 nadaljuje tradicijo vznemirjenja in frustracij appeared first on Tehnozvezdje.